Brina Svit: Nove definicije ljubezni

Sam naslov sicer preveč potegne nase, saj delo ne predstavlja trendov novih oblik ljubezni in še manj zgodb o splošnih odnosih med protagonistoma, ki bi jih po novem šteli za amoreskne.

Oliver Guez: Izginotje Josefa Mengeleja

Roman francoskega pisatelja Oliverja Gueza (rojenega leta 1974) Izginotje Josefa Mengeleja je zmes faktičnega in domišljije, ki faktično dopolnjuje. Na podlagi dejstev govori o zdravniku in doktorju antropologije, »alkimistu novega človeka«, ki je marljivo in v živo delal poskuse na dvojčkih, orjakih, pohabljencih in ljudeh nižjih ras, vsaj s stališča zagovornikov arijske nadrase in pozitivne evgenike, med katerimi in v službi katerih je bil. Gre torej za eno tistih biografij, ki se, kadar je le mogoče, opirajo na dejstva, pridobljena iz najrazličnejših virov, od časopisnih do bolj uradnih in sodnih, tudi iz poročil tajnih služb in iskalcev vojnih zločincev, ki so z leti postala dostopna; seznam virov na koncu knjige je dolg kar pet strani. Kjer podatkov ni, se takšne biografije zatekajo k pomoči literarnega dopisovanja, ki neugotovljivo dopiše na način verjetnega, podloženega s splošno psihologijo in poznavanjem razmer na terenu.

Antonio Iturbe: Knjižničarka iz Auschwitza

Spoznanje, ki šokira – najhujši kraj milijonskih smrti je premogel biblioteko. To sem prvič zasledil v knjigi Alberta Manguela Knjižnica ponoči (2011), zato sem pred leti, ko sem na letališču v Varšavi zagledal naslov Iturbejeve knjige, še isti hip postal njen bralec.

Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem

Flamski pripovednik Dimitri Velhurst v toplem in duhovitem romanu Beda stvari piše o lastni nefunkcionalni družini in stricih, ki na pivskih tekmah zmagujejo, ker imajo, saj so brezposelni, dovolj časa za trening, se ustijo in napihujejo, grdo govorijo o ženskah, to se kajpak poda pravim moškim iz proletarskega okolja, najlepše, ki pridejo v hišo, pa so socialne delavke. Podobno okolje opisuje Louis v romanu o odraščanju na revnem francoskem podeželju. Samo brez socialnih delavk.

Shane O’Mara: Hvalnica hoji

Ker je Shane O’Mara nevroznanstvenik, bo poudarjal povezavo hoje z delovanjem možganov in telesa nasploh. Učinkuje namreč bolje od antidepresivov, redna vadba poveča pretok krvi skozi možgane in omogoča poselitev novih možganskih celic, sprošča smVEGF in s tem rast novih krvnih žil v možganih, upočasnjuje staranje, krepi sposobnost ustvarjalnega razmišljanja etc. Kot raziskovalec potegne primere iz amazonske džungle ljudstva Tsimori, pri pripadnikih katerega so izmerili, da imajo žile petkrat manj poapnele kot zahodnjaki. Skratka – namesto k zdravniku in v lekarno nas napoti na zdravilno pohajkovanje. Kajpak s pedometrom v žepu, ki človeka motivira, da to gibanje privzame kot navado.

Gaële Josse: Poslednji varuh otoka Ellis

»Migranti, emigranti, imigranti. Tranzit. Besede, ki so vselej nabite z ostro aktualnostjo. Nekaj tednov pozneje se mi je, ne da bi si za en sam trenutek zamišljala ali sploh želela napisati karkoli na to temo, utrnila ta zgodba,« je v za-govoru h knjigi zapisala francoska pripovednica Gaële Josse (rojena leta 1960) o globokih vtisih, ki so jo obhajali ob obisku Muzeja imigracije na ameriškem otoku Ellis, desetletja ključni vstopni točki v ZDA. Pretresle so jo fotografije migrantov, pogosto slikanih v njihovih slovesnih nošah z vseh koncev sveta, torej v kar najbolj eksotičnih oblačilih. Fotografije so bile, ne glede na morebiten dober namen, da bi prikazale surovino, iz katere se v talilnem loncu kuhajo bodoči ameriški državljani, zlorabljene v rasistične namene.

Balthasar Hacquet: Oryctographia Carniolica 

Profesor Hacquet (1735–1815) je bil francoski kirurg, naravoslovec in etnolog, ki je 20 let preživel po slovenskih deželah in se naučil tudi slovenskega jezika. Čeravno je prevedena knjiga v prvi vrsti bralna slast za geologe, pa prinaša tudi pretanjen vpogled v idejno in materialno zgodovino 18. stoletja. To je bila doba, ko še ni bilo enotnih pojmov; avtor se pritožuje, da vsak naravoslovec posamezno rastlino poimenuje po svoje. Dolžine Bohinjske doline ni izmeril v dolžinskih enotah, ampak v času – tri in pol ure. Ko je strmel v slapove Julijskih Alp, si je želel, da bi imel ob sebi pesnika, da jih opiše. 

Davorin Lenko: Psihoporn: ženska. Del 1, Rezilo

Lenko je od romanesknega prvenca, romana Telesa v temi, na sledi urbanim spolnim praksam, ki jim je dal pri nas literarno še ne izpisano radikalnost in ostrino. Ta proza se zaveda, da je poslednji užitek mogoč le s pretiravanjem in zaostrovanjem, telo in pripadajoča psiha postaneta objekt mrcvarjenja, preizkušanja meja, hkrati prostor svetega in presežnega. V Psihopornu ni redko, da punce s prakso na terenu sanjarijo, da bi postale spolne tempeljske svečenice, da bi se predale in razdale, raztopile v užitku, kot je o izbrisu telesa v pulzirajoči množici sanjaril in premišljal protagonist Lenkovega prvenca. Ta je že vključeval samopremislek, poleg te avtorefleksivne in metafikcijske plasti je bilo prisotno tudi zadovoljevanje ob pisavi, ob tekstu, ki ga je v Psihopornu nadomestil užitek ob govorjenju, spovedovanju, pričevanju o že doseženem ali šele hotenem v erotiki. Tipično je, da so sogovorniki pogosto terapevti, zasliševalci, spovedniki, tisti torej, ki naj bi vedeli vse o vsem, nakar jim prepričljiva in idejno artikulirana izpoved o skrajnih in realiziranih praksah dodobra načne prejšnja prepričanja.

Georg Mohr in Adrijan Mihaljčišin: Pozabljeni genij: Albin Planinc

Albin Planinc (1944–2008) je edini slovenski šahist, ki je po Milanu Vidmarju zmagal na mednarodnem turnirju (IBM, Amsterdam, 1973), na katerem sta igrala tudi drugi in tretji igralec sveta. Še prej je bil edini mojster, ki je na Vidmarjevem memorialu (1969) prepričljivo zmagal med velemojstri, in to tako, da je dopoldne delal kot fizikalec v tovarni, popoldne pa nizal zmage na prestižnem ljubljanskem turnirju.

Olga Tokarczuk: Bizarne zgodbe

Poljska pripovednica in nobelovka Olga Tokarczuk (rojena leta 1962), ki se je bolj uveljavila kot romanopiska, se je v leta 2018 izdani zbirki lotila zgodb, ki niso čisto od tega sveta; deset jih je nanizano in ovito v oznako »bizarne«. Razlike med njimi so predvsem v žanrih, s katerimi se pri sicer avtorski in nedvomno družbeno angažirani ubeseditvi spogledujejo. Dodajalni prostori so nenavadni in razpršeni, s fiktivnim sta poseljena tako preteklost kot prihodnje. Vse zgodbe so prelite s skrivnostno atmosfero, morda še najmanj tiste, v katerih spremljamo recimo napredujoče izginjanje kognitivnih sposobnosti pri možaku, ki se pred sosedo čudi, od kdaj so znamke okrogle in imajo nogavice šive po vsej dolžini, od prstov do elastike – ona ve, da od nekdaj.

Damir Globočnik: Trubarjev spomenik v Ljubljani

Umetnostni zgodovinar Globočnik je za svojega književnega junaka postavil spomenik, ki seveda ni padel z neba, ampak nam ga predstavi skozi mrežo ideoloških spopadov. Pozabljenega očeta slovenskega protestantizma in knjižnega jezika so odkrili liberalci, Hribar, Tavčar, Aškerc, in v njem iznašli figuro, ki bo simbolno oponirala ideologiji katolicizma.

Marente de Moor: Nizozemska devica

Nizozemska devica je roman, ki po kostumski podobi in čustveno trikotniški postavitvi literarnih oseb potegne na bližino zgodovinskih fantastičnih zgodb o junakinjah, pogosto še nedolžnih za povrhu, ki se znajdejo na tujem; tam pa so seveda skušnjave, čedni in pretkani moški brez zadržkov, vse tisto, česar se je preganjana nedolžnost na skrivaj bala – in si poželela. Tokratno izpeljavo pravljičnega srečanja med lepotico in zverjo ves čas zoprno prekinja rožljanje orožja, vojaške druščine in njihov podmladek si želijo priložnosti za maščevanje za vse tisto, kar jih je doletelo v prvi vojni, in v dvorcu trenirajo mečevanje.

Bernard H. Suits: Muren: igre, življenje in utopija

Knjiga, ki jo vodi dialog med Murnom, Preudarnostjo in Skeptikom, po formi še najbolj spominja na sokratski dialog.

Tomo Podstenšek: Kar se začne z nasmehom

V novem romanu domačega avtorja Toma Podstenška (rojenega leta 1981) je navedeno, da veliki večini dobitnikov velikih dobitkov v igrah na srečo ti poslabšajo kakovost življenja. Kar 90 odstotkov srečnih dobitnikov naj bi denar hitro zafrčkalo in pristalo nižje, kot so bili v času velikega dobitka. Če to drži, je srečko Feliks, glavni junak romana, med njimi čisto v vrhu. Polovica zadetka evropske megaloterije mu omogoči, da spozna pravo naravo sveta in odnosov.

Ičiro Kišimi in Fumitake Koga: Kaj si drugi mislijo o tebi, ni tvoj problem

Toda, japonski filozof Kišimi, proučevalec Adlerjeve psihologije, se je pred desetletjem srečal z mladim pisateljem Kogo, s katerim sta sem ter tja preživela pet noči v sokratskem dialogu.

Petra Hůlová: Kratka zgodovina Gibanja

»Kajti najbolj neosvojljiva utrdba starosveta je starosvet v nas,« v romanu češke pisateljice Petre Hůlove (rojene leta 1979) ugotavlja pripovedovalka, ki se ji v silnem navdušenju nad krasnim novosvetom zdi, da mora temeljne premike, s katerimi se je človeštvo izvilo animaličnemu in nagonskemu, popisati sistematično. Tudi zato, ker je povsod še toliko ostankov preteklega.

Dalibor Cvitan: Ervin in norci

Glavni lik – samski petdesetletnik. Enosobno stanovanje, polovični delovni čas uradnika, Zagreb, visok pritisk, ateroskleroza, sladkorna. »Kadar se je popoldne zbudil, ga je pričakala težavna naloga, premagovanje gnusa ob prvem koraku v budnost. Z naporom je potiskal prste v copate, z naporom je dvigal stokilogramsko telo v medli prostor razmetanih knjig.« Prototip luzerja, ki je pustil življenje za seboj; dobesedno, saj je bil nekoč profesor humanistike, avtor odmevnih knjig in salonski lev na kongresih po Jadranu. Kaj bosta iz takega materiala napravila avtor in velemojstrski prevajalec?

Ana Svetel: Dobra družba: zgodbe o prevozih

Enaindvajset zgodb iz domače zbirke Dobra družba: zgodbe o prevozih, letošnje nominiranke za nagrado novo mesto, se zgošča okoli tiste vrste avto-mobilnosti, ki jo omogoča spletni ponudnik Prevozi. Vožnja in avto predstavljata glavni dogajalni prostor zbirke in tam se protagonisti, večinoma hkrati tudi pripovedovalci, soočijo. Ob tem so prevozi osišče, kot fabulativne vilice, okoli katerih se zvijačno navijajo nenavadni in včasih fantastični, nepojasnljivi dogodki in zapleti ter s svojo demokratičnostjo, dehierarhizirano odprtostjo in nepredvidljivostjo ponujajo pogosto prav čudna in čudežna srečanja neznancev. Ti so seveda izkušeni prevozni mački in nabriti z vsemi frazami in mašili, ki gredo k takšnemu small talku, besedičenju, kramljanju in ubijanju časa.

Paul Dolan: Srečni do konca dni

Da je sreča lahko objekt znanstvenega proučevanja, potrjuje knjiga Histoire du bonheur en France (2013), v kateri je Remy Pawin zoperstavljal pojma imeti se dobro in imeti srečo. Paul Dolan odmisli zgodovinske kontekste in se osredotoči na splošna verovanja, po katerih so njeni glavni dejavniki: dober zaslužek, uspešna kariera, čim višja izobrazba, družina z otroki, zdravje et simile. In jih potem s statistiko ter refleksijo prikaže kot povsem zgrešena vodila življenja.

Gabi Gleichmann: Napoj nesmrtnosti

Na Madžarskem rojeni, na Švedskem odrasli in na Norveškem živeči pisatelj Gabi Gleichmann (rojen leta 1954) v obširnem romanu Napoj nesmrtnosti, v katerem piše o dinastiji Spinoza, ki izvira od neposrednih prednikov filozofa Barucha Spinoze, združi dve pripovedni tradiciji. Del dolguje konspirologiji in pisanju o tajnih, ezoteričnih znanjih, in tokrat ne gre za nič manj kot eliksir, ki so ga iskali alkimisti, za napoj, ki bi uporabniku omogočal večno življenje. To kliče po primerjavi z gralom pa s kabalističnimi skrivnostmi in sploh vse res malo potegne na Meyrinkovega Golema ali od sodobnih na Dana Browna, zraven pa še na eklektično zanimanje za preteklost in skrivna znanja.

Marko Snoj: Slovar Pohlinovega jezika

Prebiranje starih slovarjev je posebna drža, v njih namreč najdemo besede, ki so pozabljene, izumrle ali pa imajo drugačen pomen kot danes.

Bianca Bellová: Jezero

Jezero je roman o devastaciji. Na bregu jezera, od koder se vsi izseljujejo ali pa dobijo med kopanjem izpuščaje in potem bruhajo, kjer se voda umika in ostajajo bregovi neporaščeni zaradi strupov, kjer vkrcavajo jalovino, ostanek nekdanje težke industrije in proizvodnje, za pridelavo žvepla nekje drugje, kjer vse smrdi in so ljudje brezdelni, postanejo takšni tudi odnosi med njimi. Tu so še ruski inženirji in vojaki, ki s kolaborantskimi lokalnimi funkcionarji zganjajo teror, in vse se dogaja pri visokih koruptivnih obratih. V takšnem okolju odrašča Nami, fant, ki mora po babičini smrti na hitro odrasti in se odpravi v mesto, da bi našel mamo, ki se je le bežno spominja.

Miha Kovač: Berem, da se poberem

Avtor, ki ga poznamo po raziskavah bralnih navad in knjigotrštva, je tokrat napisal poljudno delo. V njem predstavi deset kapitalnih in še vrsto drobnih razlogov, zakaj se splača brati papirne knjige. Argumente zastavlja polemično, saj najprej predstavi privlačnost drugih medijev. Denimo, zakaj bi porabil 20 ur za branje obsežnega romana, ko pa ga lahko použiješ v dveurni filmski različici? Potem pa jih zavrne z močnejšimi čari branja.

Pascal Bruckner: Ledeni teden

Naslov romana Ledeni teden je pravzaprav zavajajoč; na turški ladji, ki se znajde v turških ozemeljskih vodah in zato pod turško jurisdikcijo sodijo tudi potniki, med temi izbruhnejo silovite in bežne, vroče in celo pregrete strasti, le na koncu sledi hladen tuš. No, za večino, ne pa tudi za oba akterja in režiserja, par vročekrvne levantinske in nadvse privlačne mlajše ženske ter njenega moža, zdravnika na invalidskem vozičku.

Tuppy Owens in Claire de Than: Pomoč pri seksualnem življenju ljudi s hendikepom 

A to ni knjiga, ki bi terjala, da bi k zdravniškim ali socialnim storitvam prišteli še plačano erotično tolažnico. Meri preprosto na družbeno pomoč tem, ki jim je spolnost zaradi njihovega telesa in bolezni odmaknjena. Angleški klub Outsiderji na primer zanje pripravlja modne revije, zabave, kosila in spletne strani, ki omogočajo, da se družijo med seboj in prosto govorijo ter – zakaj ne – tudi seksajo. Osrednje vprašanje je kajpak: kako si najti partnerja? S tem pa razbitje tabuja, da hendikepirani ne more biti privlačen, zapeljiv ali šarmanten. Tu je seveda prvi pogoj, da človek z omejitvami preusmeri pogled s svojih težav na svoje prednosti. In na drugi strani, da ga družba sprejme medse. Da ni šok vprašanje, kako recimo masturbirati, če ne morete uporabljati rok? Jasno, obstaja vrsta pripomočkov in tehnik, a tudi pogled onstran. Mladenič z atrofijo hrbtenjače se je navdušil nad idejo, da bi mu na poti do ejakulacije pomagala dobra duša, tako kot so nekoč slepega za roko peljali čez cesto.

Avgust Demšar: Cerkev

Avgust Demšar je najbrž eden od dveh, ki se prerivata za vrh na slovenskem žanrskem, natančneje kriminalkopisnem Parnasu, in to po obsežnem opusu in po natančni postavitvi zgodbe v okolje, geografsko in socialno, pri čemer ne manjka osumljencev iz vrst politikov, zato tudi ne vmešavanja politike. Njegov deseti roman Cerkev je v tem prepoznaven in paradigmatski: pisanje nekajkrat prestreli svarilo, da »to ni igranje z lokalno politiko, /.../ to ni organiziran kriminal, to ni niti mafija. To je zdaj resno. To je Cerkev.« Po darovanju maše na simbolni Ptujski gori ubijejo, pravzaprav izkrvavijo in s psovkami po čelu popišejo monsinjorja škofa Kneza. Ta je bil v mariborski nadškofiji v času njenih finančnih špekulacij, ki so zazvonile po žepih verujočih v varnost naložb, in ena veja preiskave gre seveda tudi med male opeharjene upnike. Pa med zoprnike med kolegi, recimo tiste, ki so bili po hudobčevem vmešavanju v klerično finančno plemenitenje kazensko premeščeni v samostane s komaj še kaj funkcije, torej v nekakšne izolirane kazenske kolonije.

Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe

Čeprav pojem cenzura evocira uspešno in dosledno prepoved širjenja tiska, je vpogled v samostanske knjižnice 16. in 17. stoletja presenetljiv; v njih je bilo najti številna prepovedana dela, marsikatero tudi pri Valvasorju, ne da bi jih cesarska oblast preganjala. Na ravni avtorjev je posebej indikativen primer Schönlebna, ki je knjigo posvetil dokazovanju takrat splošne doktrine o Marijinem brezmadežnem spočetju, a je sam končal na črni listi. V delu je tako ironično in ognjevito žalil nasprotnike svojega pogleda, da mu niti hvalnica čistosti ni pomagala. Ta doba je prinesla razmah domiselnosti, saj so se avtorji nadzoru izmaknili tako, da del niso predložili cenzurnemu postopku za tisk, ampak so jih širili v rokopisu.

Michael Ondaatje: Luč vojne

Michael Ondaatje, rojen na šrilanškem robu britanskega imperija, je eden najpomembnejših kanadskih pripovednikov, dobitnik bookerja vseh časov za Angleškega pacienta. Pri nas imamo v prevodu tudi Anilin duh, ki se napaja iz šrilanškega praznoverja in čudežnega, ter Mačjo mizo o potovanju v metropolo imperija, ki ga je pisec pri enajstih letih res opravil, vendar se ga, kot pravi, ne spomni. To je dobro izhodišče za pisanje o skupini nabritih najstnikov, ki večine stvari, ki se dogajajo na ladji, sicer ne razumejo, vendar to samo podžiga njihovo radovednost in je produktivno za karakterizacijo.

Paul Lendvai: Orbán: Novi evropski avtokrat

V knjigi predstavi historiat sodobne madžarske politike, osebno biografijo aktualnega predsednika vlade, predvsem pa formiranje vlad po letu 1990, razloge vzponov in padcev posameznih strank, preobrate v politikah, vlogo in lastništvo medijev. Nazorno oriše polom Fidesza leta 1994 in potem razloge za njegovo presenetljivo zmago 1998, vnovičen poraz 2002 in veličastne zmage od 2010, seveda pod taktirko Viktorja Orbána, velemojstra politike in borca, ki uživa v spopadih. Na ravni dejstev in medijskih slik – izvrstno. A ker je Lendvai zvest naslovu, ga mora v tekstu samo potrditi, to pa stori s terminologijo. Ko opisuje svojega junaka, ga opredeli z nenasitno slo po oblasti in denarju. Njegovega starega tekmeca Gyurcsanya opiše drugače: mož, ki je že v prvih nekaj letih na nepojasnjen način prišel od desetih tisočakov do desetih milijonov evrov bogastva, je zanj levičarski milijarder. In Orbán je edini politik v novejši zgodovini, ki ga žene sla po oblasti!? Je avtokrat, ki si podredi vse, a ko se ob uvedbi internetnega davka na ulicah zbere na tisoče mladih, v treh dneh umakne sporni zakon!? Si lastniško podredi večino medijev, vendar hkrati prosto izhajajo liberalni, ki objavijo naslovnico z njim, ki da krade, drugi Madžari pa delajo!? Ko izjavi, da bi rad v politiki ostal še 30 let, to Lendvai uporabi kot dokaz, da je avtoritarec!? A v zadnjem poglavju vseeno upošteva ta protislovja in zaključi, da pod njim lahko ljudje glasno demonstrirajo, ne da bi jih policija napadla ali aretirala, da kritiki vanj prosto merijo z najostrejšimi puščicami, skratka, madžarski volivci so ti, ki odločajo, do kdaj jim bo vladal.

Adeline Dieudonné: Resnično življenje

»V naši hiši so bile štiri sobe. Moja soba, soba mojega brata Gillesa, soba najinih staršev in soba s trupli,« sta prva stavka v menda nadvse brani knjigi frankofonske avtorice Adeline Dieudonné (1982) in ta stavka že zarišeta atmosfero, ki preveva srhljivo zgodbo.