Rod Dreher: Ne živite od laži: priročnik za krščanske disidente 

Toda avtor se je naslonil na pogovore z nekdanjimi vzhodnoevropskimi oporečniki, ki so emigrirali na Zahod ali ostali v domovini, zdaj pa v demokratičnih družbah opažajo vzorce, ki spet silijo ljudi v konformizem, kadar njihovi nazori niso v skladu z main-stream liberalizmom. Gradi torej na smiselni postavki, da svoboda govora velja tudi za verne ljudi. Ko sega v zgodovino, niza primere, ko sovjetski državljani niso šli ravno na ulice in niso vpili, da je komunizem laž in komunisti lopovi, temveč so se držali načela, da so govorili, kar so mislili. V Moskvi je na začetku sedemdesetih let oče Dmitrij Dudko govoril o trpljenju ljudi pod partijskim režimom in s pridigami v cerkev privabljal množice, tudi intelektualce, ateiste in marksiste. Iz preteklosti niza zglede rezistence, kakršni mu umanjkajo prav v sedanjosti, in to v klasičnih zahodnih demokracijah. Poudari pojem »progresivnih nazorov«, ki vnaprej razdeli ljudi na dobre in zle.

Dragan Velikić: Naslov: beograjski roman

Srbski pripovednik in esejist Dragan Velikić (1953) se tokrat posveča Beogradu in sledem, ki so jih za seboj pustili osvajalci, tudi sledem, ki jih za seboj puščajo trenutni zavojevalci, kriminalci pod patronatom politične garniture. Tem naborom prišlekov iz podzemlja nekako od vzpona Miloševića prav nič ne prizanaša in jih imenuje z različnimi slabšalnimi oznakami.

Samo Rugelj: Na prepihu: zgodba o spremembi, krizi in novem začetku

Običajno življenjepisi obsegajo tek življenja, tokrat pa je pisec izbral eno samo leto, resda koronsko. Prednost prvega pristopa je večji izbor peripetij, ki so sol teksta, kar je očitni hendikep Rugljeve knjige, v kateri zasveti le nekaj igrivih transgresij: »retardirani« najstnik, ki se na skrivaj uči vožnje s kolesom, maščevanje nad novimi čevlji, razbita luč na sosednjem avtu.

Vladimir Sorokin: Opričnikov dan

Opričnina je bila osebna garda Ivana IV. Groznega iz sredine 16. stoletja, politična policija, nasilna v razlaščanju višjega plemstva, popolnoma predana in brezskrupulozna v svojem delovanju v imenu in v službi carja. Sorokinu, sicer enemu bolj provokativnih sodobnih ruskih pisateljev, se zdijo pripadniki te skrajno lojalne in pohlepne garde primer vsega zaviralnega in koruptnega, nasilnega in mafijskega v ruski družbi, tudi sodobni, zato je to distopijo, postavljeno v bližnjo prihodnost, opremil z monarhijo, carjem in čudno priljubljeno carico, ki jaga mlade uniformirance; opričniki so udarna pest te monarhije, solni ekstrakt te že tako s korupcijo in mafijskimi klani in metodami presoljene zemlje.

Anton Komat in pater Karel Gržan: Resnica vas bo osvobodila

Anton Komat je skoraj leto in pol objavljal članke, v katerih je postavljal pod racionalni vprašaj omejitvene ukrepe. Ne apriori, temveč skozi milimetrske argumentacije na spoznanjih ekoloških vednosti, filozofskih in sploh humanističnih tradicij. Njegovo pisanje preveva bes zaradi lahkotnega opuščanja pravic posameznika do prostega gibanja. Toda njegova ost ni v prvi vrsti uperjena zoper slovensko vlado, ampak zoper velike korporacije, ki jim je uspelo vsiliti svojo agendo evropskim in svetovnim vladam. V izhodišču je kajpak alternativa: posekati komunikacije med ljudmi ali vzeti novi virus kot hujšo obliko gripe? Dilema ni enostavna, avtor zagovarja stališče, da so megalomanske živalske farme idealen kraj za širjenje novih epidemij. In da je dejavno življenje, ki prakticira gibanje po prirodi, najboljši obrambni mehanizem človeške odpornosti. Njegova jeza izvira iz pogleda na cenzuro, ki zapira znanstvene polemike. A cenzorske roke ne najdeva v lokalni »strahovladi«, marveč v zaprtosti medijev, tudi domačih, enako pa velikanov, kot so FB, Google, Twitter, ki avtomatično brišejo poglede drugačnosti in pred katerimi ni bil varen niti predsednik Trump.

Igor Karlovšek: Samo domov me pelji

Karlovškovi zgodnji romani so se ukvarjali z družbo, ki jo pretresa tranzicija, in ko se pojavi kovček olastninjenega denarja – ali kaj podobno vrednega –, opazujemo, kdo in kako se ga bo poskušal polastiti. Najspretnejši so bili po pravilu tisti s pravnim znanjem in kakšnim računom v tujini, kamor je bilo mogoče zadevo začasno odložiti, dokler stvari niso dozorele. Ker je spremljal družbeno patologijo, ki je na svojih mejnih območjih prehajala v kriminal, se nam je zdelo, da piše kriminalke ali politične srhljivke, kadar je šlo recimo za spopad dveh tajnih služb, vojaške in civilne. Pri tem pa smo mogoče podcenjevali ali spregledali vlogo, ki jo ima v njegovem pisanju družina, ta najmanjša borbena enota proti grozodejstvom in grdobijam, ki se dogajajo v zunanjem svetu.

Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Peterburški letopis / Bele noči

V prvem delu popisuje Dostojevski kot časnikar/feljtonist duh časa. Ironija zgodovinskega ponavljanja je že začetek: polovica mesta ima gripo. Seveda antagonizem med prestolnicama: samo v Moskvi ljudje počivajo pred delom. Zmaga esprita nad kapitalom: koliko več pomeni človek, ki ima vedno na zalogi novico, ki je še nihče ne pozna. Najbolj ostudna oblika reveža: svetovljan, ki je zapravil zadnjo kopejko, a se iz občutka dolžnosti vozi v kočijah. Beg meščanov v dače, ki anticipira sodobni turizem: da bi živeli neposredno, motritveno, da bi uživali v naravi, se dodobra nalenarili in pustili s skrbmi povezane vsakdanje neumnosti … a niti lenariti ne znamo, lenarimo z naporom brez užitka, nemirno, da je naš oddih mrzličen, da se spravljamo k oddihu in lenarjenju kot h kakšnemu napornemu in zahtevnemu opravilu.

Donal Ryan: Vrteče se srce

Trdi, surovi in nedostopni so ljudje, ki jih portretira irski pripovednik Donal Ryan (rojen leta 1976), trda so njihova srca in trdo je njihovo življenje. Kar nekaj njegovih rojakov je popisovalo to irsko zagamanost in zadrtost in nesposobnost, da bi se odprli, da bi priznali svoje napake in bi jim bilo odpuščeno, da bi se nehali vsi po vrsti delati blazne frajerje, ampak Ryan še bolj kot drugi ne popušča pri njihovih opisih, prav tako niti za ped ne popušča skoraj dvajset nosilcev glasov. Trmasti in navzven neljubeči so do konca, do groba in čez, saj dobijo svoj glas tudi mrtvi in duhovi, nič manj spravljeni s stanjem stvari kot ostali.

Daniel Klein: Potovanja z Epikurjem

Izhodišče je trdno: v življenju stremimo k čim več doživetjem, torej: zakaj bi mladostni angažma vlekli v pozna leta in pristali v nemočni starosti, pri tem pa izgubili izkušnjo živahnih starcev?

Vasja Jager: Cajhn

Marijan Šket, rojen v izmišljeni vasici na Kozjanskem, protagonist in tudi glavni govorec v romanu Cajhn Vasje Jagra, sicer Mladininega novinarja, je tako slaven in pomemben, da ima celo geslo v Wikipediji. Ob osebnem ima celo pojasnjevalno geslo o največjih aferah, v katere je bil vpleten. In zraven je bil povsod, kjer so se vrteli (post)tranzicijski novci, pa naj je šlo za zamik izplačil čekov v času hiperinflacije v trgovini, ki jo je vodil, ali za zbiranje lastninskih certifikatov. Dal je tovornjake za čezmejno trgovino z orožjem v času embarga, z računi v tujini je izčrpaval lastna podjetja na račun manjših delničarjev in kšeftaril s krediti z bankami. Ukvarjal se je s preplačano prodajo živil centralnim blagovnim rezervam, ki jih je potem odkupil nazaj in preprodal v lastni trgovski verigi.

Jean-Claude Carrière in Umberto Eco: Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig 

V poznih sedemdesetih sta bila živi enciklopediji, prav nič v zadregi pred galopirajočo tehnologijo. Zdi se nesporno, da so računalniki in e-knjige absolutni zmagovalci, toda inkunabulo iz 15. stoletja je moč brati še danes, medtem ko je tekst na računalniku iz leta 1991 praktično nedostopen. No, v kolikor nisi posebnež in v kleti hraniš 18 računalniških kišt, ki si jih v življenju zamenjal; nosilci informacij tako hitro zastarevajo kot še nikoli. Pogovor, ki je pisan zgoščeno kot aforizmi, ni čtivo, ki bi ga prebrali na dušek.

László Krasznahorkai: Svet gre naprej

Prozni fragmenti, osnutki zgodb, ki se ne morejo razplesti in se zažirajo v lastno nemoč, predavanja, pa ne vemo, ali resnična in zato nekoliko spodletela ali fingirana in spisana skoraj v stilu Kafkove zgodbe Pismo akademiji, pa nekaj biblijskih dopisovanj in nekaj kot da prigod iz širnega sveta – vse to sestavlja zbirko Svet gre naprej. Ta hoče že z naslovom povedati, da ne bo konca sveta, vsaj ne za vse, in da bodo stvari preživele, vendar še naprej ostale brez smisla, brez dopolnitve, zamrznjene v večnem perpetuiranju nesmisla.

Theodor W. Adorno: Vidiki novega desničarskega radikalizma

Predavanje nemškega sociologa Adorna (1903–1969) iz leta 1967 ob vzponu Nemške nacionaldemokratske stranke. To bi vsebinsko označili za neonacistično, vendar avtor takšnega termina ne uporablja, kot tudi ne pledira za njeno prepoved. Je družboslovec in se ukvarja z družbo kot tako, za katero ugotavlja, da družbene razmere za fašizem tudi dve desetletji po padcu 3. rajha še vedno obstajajo. Knjiga poleg tega prinaša njegov predhodni tekst Kaj pomeni razčiščevanje s preteklostjo?, ki je pomenljiv tudi s slovenskega stališča skozi perspektivo razčiščevanja s komunistično preteklostjo. Totalitarni režimi namreč s svojim formalnim koncem preprosto ne izpuhtijo, zakaj njihove ideje same po sebi preživijo v starih in modificiranih oblikah. Zlasti ker v vsaki demokraciji obstaja sediment nepoboljšljivcev ali norcev, kar je po avtorjevem mnenju posledica tega, da so demokracije bolj formalne kot konkretizirane. V predavanju žal ni razvil pojma konkretizirane demokracije, je pa izpostavil fenomen pogleda, da je treba vse pozabiti in odpustiti. Ta gradi seveda na evfemizmih: množični pogromi leta 1938 nosijo dobrodušno ime »kristalna noč«. In še bolj na kritiki, da je bil med Nemce preveč razširjen občutek krivde. Kot odgovor uporabi termin preventivno cepljenje, ki ga udejanja razčiščevanje s preteklostjo, torej ne golo obsojanje krvnikov, ampak razsvetljevanje množic, da bodo znale prepoznati nevarne oblike propagande.

Agata Tomažič: Nož v ustih

Skoraj ducat in pol zgodb, ki sestavljajo zbirko Nož v ustih domače avtorice Agate Tomažič (rojene leta 1977), je precej raznorodnih, glede kraja dogajanja in glede pripovedne lege; nekatere so povedane prvoosebno in druge bolj od zunaj, objektivno, nekatere so zabrisane in pridušene, druge bolj krvave, naj gre za živalske ali človeške kadavre in ureznine. Naslovna recimo pripoveduje o tem, da je treba tudi pri rezanju imeti občutek za nobleso, ki pa ga ni mogoče pridobiti na hitro, temveč sta potrebni dolgoletna praksa in vzgoja – nesojeni zet namreč do bridkega izgona iz družinske idile neustrezno z nožem tretira sladico, na veliko zgroženost vseh prisotnih.

Manca Erzetič: Goli otok po sedemdesetih letih

Kaj se je dogajalo na zloglasnem kraju, so že popisali taboriščniki v spominih in historiografi v zgodovinskih pregledih. Tukajšnja tema meri na tiste, ki so ostali na svobodi. Kako je torej pojem Goli otok, o katerem se je samo šepetalo, učinkoval na razmišljanje slehernikov in izbiro njihovega življenja? Kako in kako dolgo je strah obvladoval tiste, ki niti niso bili zaprti? Kako je koncept jugoslovanske poti v socializem z imenom samoupravljanje Tito vpeljal prav na Golem otoku? Kako sta Informbiro in Goli otok spremenila vladajoči politični in medijski diskurz? Časniki niso več navajali neposrednih izjav političnih voditeljev, ampak besede Franck in Jožetov, ki so na tovarniških mitingih napadali poteze sovjetske vlade in njenih podpornic. To, kar so včeraj razglašali Kardelj, Ranković in tovarišija, so danes vzklikale množice. Premestitev je dosegla, da se Stalinu po robu ni postavil Tito, ampak tovarniški delavci, ki so polemizirali z vsebinami moskovskih časnikov.

Marco Missiroli: Zvestoba

V enem prejšnjih romanov, v Opolzkosti v zasebnosti, se je italijanski pripovednik Marco Missiroli (rojen leta 1981) v maniri razvojnega romana posvečal odraščanju fanta skozi različne etape, pri čemer je bil poudarek na spolnem dozorevanju in dilemah, ki grejo zraven, predvsem na mladostnih poskusih definiranja meje med prijateljstvom in erotiko; lovil je tisto zlato sredino, ki prepreči, da bi ostali brez prijateljev – ali brez ljubimcev.

Neguib Mafhouz: Pot med palačama

Roman, ki je obenem še zgodovinski prikaz družinskega življenja izpred stoletja. Podložna žena, ki brez moževega dovoljenja ne sme od doma. Seveda, a istočasno tudi drugačne, ki se ločijo in spet poročijo, se znova ločijo in v tretje poročijo, pa spet ločijo …

Slavko Pregl: Prodajalci megle

Že v prejšnjem romanu, Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič, ki je nastal v sodelovanju s pričevalcem s terena in poznavalcem prikritega umetnostnega zakulisja in nabavnih verig Leonom Pogelškom, se je Slavko Pregl (rojen leta 1945) lotil temne strani trga umetnin in zdi se, da je zdaj zakonitosti in špekulativno naravo tega samo še malo razširil. Na družbo nasploh.

Dean Komel: Horizonti kontemporalnosti 

Avtor je filozof, ki ne prenaša znanja na bralce. Ne podučuje in ne razlaga. Torej je zanič učitelj, saj od njega ne zvemo, kako se razlikujejo nerazložljivo, nepovedljivo, nepredstavljivo od nedojemljivega, ki pomeni to, česar ni moč dojeti. Enako tudi književnemu kritiku onemogoča, da bi lahko na kratko povzel poante spoznavnih učinkov iz knjige.

Deborah Levy: Vsega tega nočem vedeti

»Da sem postala pisateljica, /…/ sem se morala naučiti seči v besedo, povzdigniti glas, spregovoriti kanec glasneje in še glasneje, vse dokler nisem spregovorila s svojim glasom, ki sploh ni bil glasen,« Deborah Levy v nekaj besedah povzame svoj umetniški razvoj. Rodila se je (leta 1959) v Južni Afriki in tam tudi odraščala, po očetovi vrnitvi iz zapora, kjer je bil zaradi oporekanja politiki apartheida, pa se je družina preselila v Anglijo. Iskanje korenin in brskanje za spomini, ki jim pravzaprav noče priti preblizu, je popisala v spominsko-esejistični zbirki fragmentov, stisnjenih v štiri dele.

Martin Previšić: Zgodovina Golega otoka

Čas strahovlade: na Golem otoku si končal zaradi policijske obtožbe, da podpiraš resolucijo informbiroja, delikt pa je bil lahko tudi to, da nisi izobesil slike maršala Tita v gledališču. Ko je avtor potegnil vzporednico z nacističnimi taborišči, je poleg mnoštva podobnosti zabeležil tudi posebnost. Nacisti so imeli tudi v taboriščnih blokih postavljene esesovce, medtem ko je komunistični režim notranjo oblast prepustil taboriščnikom, ki so vladali samim sebi. Razdeljeni po kategorijah, bojkotirani, odloženi in član kolektiva, so iznašli sistem ovajanja, pretepanja, trpinčenja in samoobtoževanja, s katerim si se dvignil ali padel za stopnjo ali dve. V Petrovi jami so bile najbolj peklenske razmere, v njih pa najtežji delinkventi: ustanovitelji KPJ iz leta 1920, španski borci, predvojni aktivisti, ki so vodili partijo pred Titom. Štiristo ljudi je bilo v delovišču pobitih, ne da bi bil za njihovo smrt kdo obsojen. Ker dolgo ni bilo tušev, so kosile epidemije tifusa in griže, ljudje so umirali zaradi sončarice. Toda poznali so praznike: novo leto, prvi maj in dan republike so bili dela prosti in v menažke so kdaj dobili celo ovčji jezik. Enkrat mesečno si lahko poslal dopisnico, v njej pa si sodelavcem v nekdanji službi opisal, kako si se zavedel svojih političnih zmot; drugačne je cenzor metal v smeti. Cinizem je bil obisk policijskega ministra Rankovića, ki so ga pozdravljali v deliriju navdušenja. Prevzgoja je v povprečju trajala dve leti, a izpuščen si bil le, če si podpisal, da postaneš sodelavec Udbe. Na svobodi si bil prisiljen ovajati kolege, a hkrati so tudi tebe nadzorovali; sistem, ki je deloval do leta 1987, ko ga je v Srbiji opustil novi vožd Milošević.

Klemen Kordež: Hladna veriga

Romaneskni prvenec Klemna Kordeža (rojen leta 1985) se dogaja na težko določljivi časovni meji; starejši živijo tole zdaj, mlajšo generacijo in prihodnje pa predstavlja navzven uspešni oblikovalec Tim, ki v drugem delu romana stopi v ospredje. Med drugim je tudi pisec besedil o razvoju umetnosti, ki postane (še bolj) spoj oglaševanja, prilizovanja uporabniku in prilagojena všečkanju, potem ko so s piarovci zamenjali kritike in kuratorje, te odslužene predstavnike stroke.

Patrick Modiano: Speči spomini

Delo je seveda antiroman. Cervantesovi in Tolstojevi junaki skozi tisoče strani vlečejo bralce s svojimi peripetijami, največje dejanje Jeana D. pa je, da se mu uspe spomniti kakšnega srečanja izpred štirih desetletij. A čeprav je Modiano modernist glede na klasike, je obenem klasik proti bivanju v sedanjosti. V nekem intervjuju je rekel, da Pariza, kot ga je poznal, ni več, in da piše samo zato, da bi ga spet našel. No, njegov junak najdeva predvsem ženske, na pozabljen način. Dneve preživlja po kavarnah in potem neznanke neopazno ogovori, a to ni poseben tip lovljenja, saj nikoli ne bo povprašal za številko mobija – takrat ga kajpak niti ni bilo –, ampak bo celo tedaj, ko se mu ponudi priložnost, rekel: počakajte, stopim samo po cigarete, in bo odšel. Vsakič mu ne uspe; ko se znajde pri njej na kanapeju, se bo poljubu izmuznil tako, da si sposodi njeno knjigo. A celo takrat, ko načrtuje, da bo damo v taksiju zapustil pri semaforju, in se mu pripeti, da mu prav tedaj njena glava omahne na ramo, bo osvojitev zastrl s stavkom: potem ni bilo več semaforjev.

Heidi Perks: Vrni se pome

Roman Vrni se pome izrablja žanr kriminalke, da bi povedal, da imajo vse družine skrivnosti, le da so pri tistih, ki na zunaj delujejo srečnejše, večje. Bolje zakopane, dobesedno, in eno takšnih v obliki trupla odkopljejo na meji vrta nekdanje hišice pripovedovalke, ki je živela v skoraj idilični otoški skupnosti, kakšnih sto duš in žepni trajekt za stik z bližnjim kopnim, zdaj pa ponuja terapije. Kot nekdo, ki zna tako rekoč brati ljudi, je prava za vrnitev v čase otroštva in brskanje po zatemnjenih spominih sovaščanov, se nam zdi, saj je pronicljiva opazovalka grimas, tikov in retoričnih fint, s katerimi sogovorniki odvračajo pozornost ali zamolčujejo. Idealen raziskovalec tistega, kar je od preteklosti ostalo in se potuhnilo.

Ignacy Karpowicz: Ljubezen

Poljskega pripovednika Ignacyja Karpowicza (1976) poznamo predvsem po dveh precej kompleksnih romanih. Prvi je Osti, v katerem piše o novih ljubezenskih neredih in novih bivalnih in kopulacijskih praksah, ki obsegajo široko paleto vedenj in odzivov, od preoblačenja do na različne načine razširjenih družin in odnosov. Poznamo pa ga tudi po romanu, v katerem olimpijski bogovi padejo na ze mljo, kazensko so prizemljeni na Poljskem in se na lastno grozo pomešajo med smrtnike kot enaki med enake, to pa poskrbi za cel kup duhovitih zapletov in nesporazumov.

Jože Horvat: Izrečeno in zamolčano

V zadnji knjigi zajema kulturne dogodke od začetka devetdesetih let pa tja od zadnjih let prejšnjega desetletja. Vsebine so intervjuji in srečevanja s pisatelji, zakulisna poročila iz književnih klubov, s predstavitev, festivalov ter prireditev ob podelitvah književnih nagrad. Žanrsko bi jim lahko rekli Obiski, saj oblikovno sledijo principu istoimenske knjige Izidorja Cankarja izpred stoletja. Namesto forme vprašanje-odgovor bralcu predstavi vzdušje v pisateljevem domu, vsebino pomenkovanj in druge detajle, ki jih je pri tem zapazil. Ni le razgledan izpraševalec, kar mu odpira vrata sogovornikov, ampak tudi pozorni opazovalec, še posebej, ko prikazuje ozračje na večerih kluba Nove revije, ki ga spominja na kavarno Gribojedov v Moskvi iz romana Mojster in Margareta M. Bulgakova, ali pa med slovesnim odkritjem Kocbekovega spomenika v Tivoliju, ali spet drugje ob proslavi stote obletnice rojstva Bratka Krefta.

Daron Acemoglu in James A. Robinson: Ožina svoboščin: ravnotežje moči med državo in družbo

Močna država in despotizem imata svoje prednosti, a ne na dolgi rok. Toda tudi upor proti avtoritarnim režimom se često izrodi v še hujši sistem anarhije in bitke vseh proti vsem. Ker zajemata iz svetovne zgodovine, odpravljata mit o modernem času kot vrhuncu demokratičnosti. Korupcijo, ki je večna tema, so odpravljali že stari Grki. Z ostrakizmom denimo niso izganjali za desetletje iz države navadnih ljudi, temveč voditelje, da bi ne postali premočni vladarji. V italijanski Sieni 13. stoletja niso poznali le skupščine, temveč tudi podesta, vrhovnika, ki so ga za enoletni mandat izbrali iz drugega kraja (v mesto je pripeljal svoje sodnike, notarje in policijo), da bi se izognili intrigam mestnih veljakov, a že po enem letu so ga zamenjali z novim. Izmed številnih primerov velja posebej omeniti dva: Južno Afriko in Gruzijo.

Nicolas Mathieu: Njihovi otroci za njimi

Naslov romana francoskega pripovednika Nicolasa Mathieuja (1978) je navdihnil starozavezni citat o tistih, ki so brez sledu izginili z obličja zemlje, brez spomina, kakor da se ne bi bili rodili in ne obstajali, in to bo doletelo tudi njihov rod, njihove otroke za njimi. Tem se posveti roman, predvsem dvema mulcema in motorjem med njima, prdulje so namreč edino, kar jima ostane. So znak življenjske ravni in približek uresničenih sanj njune generacije o svobodi, če so že tiste o boljši socialni umeščenosti in redni službi, kakršne so (do)sanjali njuni starši, nerealne in scela neuresničljive.

Lyall Watson: Nebesni dih: naravoslovna zgodovina vetra

Redek izziv sploh, ker vetra ni mogoče fotografirati. A veter je ključni prebivalec Zemlje, samo monsuni prinesejo vodo polovici prebivalstva sveta; po drugi strani pa je orkan Betsy leta 1965 povzročil za milijardo dolarjev škode, ciklon v Bangladešu 1970 pa vzel 300 tisoč življenj. Še bolj slikovito v antičnem času Herodota, ko je perzijski kralj poslal vojsko nad Etiopijo, kjer jo je pričakal prašni vihar in je nihče več ni videl. Ko so Rimljani spoznali vetrove, so se znali z ladjami vrniti iz daljne Azije; tako je Plinij lahko pisal, da jim je veter približal Indijo. Med drugo vojno so hudourniki redkega zraka dobesedno ustavili ameriške bombnike v letu proti Japonski. Še prej po koncu prve vojne je veter razširil pandemijo gripe celo na nedostopne kraje Aljaske. Zraven je poleg sociologije in mitologije zraka ter vetra v arhitekturi odprl polja ekologije, zlasti sajenja dreves, saj izguba gozdov povzroči manj absorbirane sončne energije in s tem manj izhlapevanja, kar upočasni gibanje zraka.

Hanif Kureishi: Ničla

Britanski pisec pakistanskih korenin Hanif Kureishi (rojen leta 1954) se je, potem ko se je s prozo, še bolj s finančnimi učinki proze o vragolijah in podjetnosti priseljencev iz daljnovzhodnih predelov britanskega imperija prebil med elito in bogate, preusmeril. Zadnje čase piše predvsem o tej eliti in bogatih, o njihovih zadevalnih pa počeznih in plačljivih spolnih praksah, o pretkanih igrah, ki se jih grejo s svojimi bližnjimi in lastnimi biografi v želji, da bi se ukvarjali s sabo, se reče z lastno slavo. Tudi v Ničli je podobno: našpičeni filmski režiser na vozičku zasluti ženino avanturo. Z njegovim prijateljem. No, tajnikom. Z mlajšim, ki ima močno željo po izpovedovanju in ki z nespretnostjo in zakreditiranostjo ponuja srednjeletni ženski nekaj materinske, nekaj spolne utehe.