Ben Shapiro: Na pravi strani zgodovine

Zaslovel je s kolumnami in teve polemikami, v katerih je branil tradicionalne vrednote in nasprotoval LGBT, feministkam in levičarjem. Njegova teza o razkolu ljudstva v ZDA je nazorna: raziskava po zadnjih volitvah je ugotovila, da je 47 odstotkov volivcev Clintonove izjavilo, da nimajo niti enega bližnjega prijatelja, ki je volil Trumpa, in podobno pri volivcih slednjega. Ko so celo osebni odnosi tako radikalno spolitizirani, je to znak za alarm pred popolno shizmo. Toda Shapiro se ne posveti proučevanju mentalitete, ki ne dopušča več sobivanja z antagonisti, ampak tekst zapelje v zgodovino filozofije, toda piše jo dogmatsko. Pisec, ki posamezne velikane misli predstavi kdaj celo le v polstranskem pasusu, kompleksnost idej zamenja z banalnim vademekumom. Predvsem pa piše retorično, kot da bi govoril kot advokat, ki enosmerno gradi obrambo; tako mu uspe napraviti izpeljavo tipa: ko se Voltairovim idejam svobode pridruži Rousseaujeva strastnost, dobimo giljotino francoske revolucije. Za teve debato sicer pitoreskno, a brez intelektualne vrednosti.

Goroslav Vukšić - Gogo: Norci pomorci

Norci pomorci so, čeprav se dogajajo izključno v eksotičnih krajinah ali na družbenem obrobju, od zabačenih afriških luških predmestij do tajskih zaporov in taborišč, od azijskih kuplerajev do idrijske psihiatrije, roman o ljudeh na morju, njihovih radostih in nabritostih, so premislek o temnem zvenu, ki ga s sabo prinaša takšno življenje. Brezčasnost plovbe, dobra založenost pristanišč z vsem, kar srce si sladkega obeta in na dolgi rok škodi, luška pretiravanja in kazanje mišic ob vsaki priložnosti, švercanje in posledice, če te ujamejo, v teh koordinatah se razvijajo usode tistih z ladij.

Jure Apih; Predigra: še preden smo izgubili spomin

Konec sedemdesetih let je bil to tednik, ki mu je uspevalo troje: razbijal je politične tabuje svojega časa, spremenil je govorico novinarstva in iz časopisa je napravil priljubljeni objekt branja.

Roy Jacobsen: Nevidni

Norveški pripovednik Roy Jacobsen (1954) v romanu, ki je prišel v ožji izbor za bookerja, eno najpomembnejših mednarodnih nagrad, piše o razmerah na družinskem otoku, kjer se najprej dve, potem tri generacije prebijajo skozi življenje. Zdi se, da je otok samo zaprt svet, ki nam na primeru mikrokozmosa pokaže premike na družbenem in gospodarskem področju. Ti so se sicer zgodili v svetu, na otoku pa jih zaradi omejenosti morda čutijo še bolj. Ne vemo, katera vojna prinese Švede, ki iščejo delo in sezidajo pomol, da mu ni para, obnorijo pa tudi že prej posebno domačo hčer in gospodarjevo sestro, da jim po opravljenem delu sledi in se vrne v veselem pričakovanju. No, kakor za koga.

Igor Omerza: Pravi obraz Janeza Stanovnika

Kako je med vojno iz skupine krščanski socialist mimo vednosti Edvarda Kocbeka prestopil v komunistično partijo, kako je dolgoletno politično kariero vršil kot zvesti aparatčik partijske nomenklature, kako je med letoma 1988 in 1990 nasprotoval slovenski osamosvojitvi in kako je na zadnji seji starega predsedstva o politični policiji SDV, torej o zloglasni UDBI, sprejel sklep, da je delovala neodvisno in ustavno!???? Izbrani arhivski in časopisni citati njegove teze prepričljivo podpirajo.

Tone Frelih: Skesanec

»Politična kriminalka po slovensko,« piše na platnici romana Skesanec kot opozorilo in podnaslov, in nas firbec, kako naj bi se v nečem tako razširjenem in globalnem, kot je kriminalka, pokazala specifika žanra glede na dogajalni prostor. To je že sedma knjiga Toneta Freliha (rojenega leta 1945) s pretežno isto, čeprav z leti spremenjeno in od zoba časa načeto ekipo, ki jo zdaj preselijo s policije na Trdinovi v Ljubljani na Prešernovo, pod perut preverjenih šefov, da ji vzamejo še preostanek samostojnosti. Tako se zaščitijo, premeščevalci, pred njenimi nenadzorovanimi, se pravi morda njim in botrom iz ozadja neugodnimi izsledki preiskav.

Zgodbe iz konzerve: Ur. Iva Kosmos, Tanja Petrović, Martin Pogačar

Dobesedno, danes so ribje tovarne na celini, naj si bo v Pivki ali pa v Nišu. In v njih bolj ali manj tudi ni svežih rib iz bližnjega morja, ampak zmrznjene iz Atlantika. Knjiga sicer meri v druge smeri, v emancipacijo žensk, ki so v prejšnjem stoletju začele dobivati službe; še prej so delo opravljali moški, tovarn je bilo že pred 150 leti za ducat. Potem v kolektivni spomin različnih generacij »celincev«, katerim so ribje konzerve strojile življenje. Otroci ločenih očetov se spominjajo obiskov pri njih ob prigrizku iz konzerve, drugi potovanj z nahrbtnikom, napolnjenim z »ribcami«, tretji sličnih gorskih pohodov, četrti ikonografije konzerv. Knjiga kajpak postreže s kratko zgodovino predelovanja rib, z razmahom tovarn pod komunizmom in hkrati že z njihovim propadanjem zaradi smradu, ki je šel v nos turizmu. Beleži tudi čas sindikalnih plesov in veselic, udarniškega dela, gradi na pogovorih z nekdanjimi delavkami, ne pozabi na besedna označevanja deklet – sardelinke in papaline – in tradicijo mačističnega namigovanja.

Dušan Jelinčič: Tržaške prikazni

Dušan Jelinčič (rojen leta 1953) je tržaški alpinist, novinar, pisatelj, esejist, prevajalec z dovolj obširnim opusom, ki sega od na streho sveta postavljene kriminalke Umor pod K2 do gorniških potopisov Kam gre veter, ko ne piha, vmes je literarizacija lokalne mitologije in bajeslovja Bela dama devinska, v eksotične kraje je postavljena tudi zgodba o psu vojne, plačancu v romanu Nocoj bom ubil Chomskega. S Tržaškimi prikaznimi se vrača na domači teren in uvrtava malo v lastne spomine, malo v kolektivni spomin in preteklost mesta v zalivu.

Aleš Berge: Breze

Ljubitelj breze se bo na koncu samo čudil naslovu knjige, ki jo je avtor napisal v času karantene. Slaba dva meseca je v hiški na Gorenjskem bival večinoma sam, po več dni spregovoril le stavek pri nakupu nujnega živeža.

J. G. Ballard: Potopljeni svet

Britanski pisatelj, esejist in satirik J. G. Ballard (1930–2009) je pisec za današnje čase. V Suši piše o postopnem izginjanju vode in zato do človeka neprijazni, devastirani puščavski krajini. V Stolpnici o skupnosti, ki se zapre pred svetom in zaradi hormonalne prenapetosti posameznikov, ki se vidijo kot vodilni, počasi drsi proti regresiji in predcivilizacijskemu. V Kristalnem svetu se zaradi antimaterije in podvajanja galaksije zgodi napredujoča kristalizacija, ki se ji eni umikajo – za druge je obet večnosti, všečna in trajnostna oblika obstoja. Potopljeni svet pa govori o povodnji svetovnih razmer, o povečanem delovanju Sonca, zaradi katerega se topi permafrost in scvrknejo ledeniki, da je življenje mogoče samo na polih, kjer zaradi kota oziroma odboja sončnih žarkov vročina ni nevzdržna.

Erich Fromm: Beg pred svobodo

Odgovor je šokanten: ko se je moderni človek dokopal do svobode, se je v njej počutil tako osamljenega in obupanega, da se ji je odpovedal in se kot avtomat predal skupnosti in novi vrhovni avtoriteti. Še bolj nadaljevanje, da se to lahko zgodi v katerikoli družbi, tudi v antifašistični. Njegove interpretacije sicer niso preživele, a s svojimi koncepti je vseeno zadel bit potrošniške družbe. Človek misli, čuti in hoče, kar meni, da bi moral misliti, čutiti in hoteti glede na večinsko mnenje. Preprosto: vse poteze so prilagajanje, iz njega skorajda ne pridejo več prvinski vzgibi. Pristnemu razmišljanju zoperstavlja psevdorazmišljanje: pri prvem sam spremenljivke poveže v sklepanje, pri drugem povzema poglede avtoritet, ki jih potem predstavlja kot svoje.

Evelyn Waugh: Ekskluziva

Ko lokalnega oziroma podeželskega dopisnika pokličejo v centralo, se najprej zgrozi ob ugotovitvi, da ga mislijo poslati v državo na severovzhodu Afrike, saj je prepričan, da je to zaradi njegove nekoliko sporne teze o prezimovanju čopastega ponirka. A ko izve, da mu bodo plačali vozovnico, in to v obe smeri, je preprosto navdušen.

Petra Pogorevc: Rac

Spomini igralca Radka Poliča - Raca, ki je zaznamoval pol stoletja gledališča in filma. A slog kratkih stavkov in linearnih pripovedi ne omogoča, da bi zgodba stekla. Kratke kapsule so učinkovite pri esejistični perspektivi, ki jo nadgradi pripovedovalčeva refleksija, pri spontanem izpovedovanju pa ne ustvarijo ne tempa ne napetosti. Še zlasti, ker knjiga predolgo vztraja pri nizanju številnih otroških drobnih paglavstev. Bralni vtis je, da je bil Rac v projektu utrujen, da ni hotel blesteti s pripovedovanjem intrigantnih zgodb, ki jih je kdaj skrajšal prav po faktografsko. Ali pa, da je bil nad zvezami, ženami in damami tako razočaran, da se mu večinoma ni zdelo vredno podrobno popisati, kako so vznikale in kateri čari so ga namamili. No, na te, ki bi iskali pikanterije, ne pozabi in jim jih vseeno nekaj ponudi.

Jiři Kočica: Izvirnik

Že takoj, ob K.-jevem telefonskem pogovoru z mentorjem z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, kjer dela doktorat, zaslutimo, da so v romanu na tnalu glave velikih živin. Mentor se razburi, da takšno prevrednotenje glav na podlagi pričevanja očividca nekako ne sodi v akademsko sfero, bolj med folkloristiko, prav tako ne enako vehementna zavrnitev pravzaprav vse filozofije in umetnostne misli po Freudu, za katerega se zdi, da edini preživi predhodnike in naslednike. Slabo jo pri K.-ju odnesejo razni Marxi, Heideggerji, Lacani, Žižek in njegovi politični kameradi, kolikor seveda on kot nosilec romanesknega zapleta res spregovarja o njih in ni zadaj drug, avtoritarni pripovedni glas.

Ivan Esenko, Marjetka Hrovatin in Tevž Tavčar: Vodni vrt

Običajno bližnja mlaka velja za nezdravo močvaro ali mlakužo, ki jo je treba čim prej osušiti in zasuti. Dominantni avtor Esenko jo prikaže nasprotno – kot vrtno televizijo, ki vam predvaja program National Geographic. Če jo ustvarite sami, boste najprej poiskali vodne rastline, jasno lokvanj, a tudi vodno zlatico in najmanj plavajočo praprot, obenem pa še obrežne, kot so perunike, trst, hmelj, rogoz ... Za rastline torej poskrbi človek, živali pridejo same: v vodo – žabe, kačji pastirji, urhi, žive niti, vodni ščipalci, kozaki, pupki, na priložnostno kopanje – jež, po požirek – kune, ptice, čebele in čmrlji, na lov – čaplja, smokulja in netopir.

T. M. Logan: Laži

Laži so tipičen žanrski roman, kriminalka, spisana v kratkih, udarnih poglavjih. Celotno dogajanje nam je dostopno skozi notranji pogled scaganega profesorja književnosti, ki se mu podre svet, ko na sinčkovo prigovarjanje zasleduje ženo z ulice v hotel, ona pa tam z družinskim prijateljem v strastnem prepiru, h kateremu prispeva tudi sam. Z njenim sogovornikom se začne ruvati in prerivati in pri tem sine dobi astmatični napad in pusti agresivca obležati v lužici krvi.

Shaun Walker: Putinova nova Rusija

Avtor je nekdanji dopisnik Guardiana iz Rusije, ki v tekstu povezuje svoje izkušnje in zgodovino imperija. Ni ravno mojster stila, niti ne premore občutka za opazovanje zgodovinskih trenutkov a la Kapuściński (Imperium), toda kot dosleden reporter se ogne manihejski perspektivi, s čimer mu uspe prikazati stanje stvari še posebej v primerih Čečenije in vzhodne Ukrajine. Putina in njegove politike namreč ne vzame kot absolutnega zla, ampak se radovedno pogovarja s proruskimi čečenskimi figurami, ukrajinskimi nacionalisti, vojaškimi voditelji v donbaški regiji, običajnimi moskovskimi sleherniki in legendarnim tatarskim voditeljem; ta mu je opisal srečanje z ruskim predsednikom, ki mu je pred priključitvijo Krima ponudil bogato denarno pomoč Tatarom, če podprejo ruski načrt.

William Trevor: Po dežju

William Trevor (1918–2016), irski pripovednik, avtor številnih romanov in zbirk kratkih zgodb, je nedvomno eden izmed pripovednih mojstrov. Ne zato, ker bi imele zgodbe drastične zasuke, ki bi nam izsesali zrak iz pljuč ali povzročali vrtoglavico, ravno nasprotno. V zbirki Po dežju, ki se dogaja pretežno na irskem podeželju in nekaj malega v italijanskem letovišču, urbani prostori so dosledno odsotni, imamo opraviti z več portreti, včasih tudi skupinskimi, izpisanimi z veščo roko, skoraj dosledno pa takšnimi, da na njih kaj manjka. Oziroma je narisan tudi manko, recimo na način odsotne (podobe) roke pri slikarju Jožefu Petkovšku na sliki Doma.

Esther Perel: Eros v ujetništvu

Ena izmed definicij: manj kot 11 seksov na leto; številka je sicer pikantna, vendar z njo ni kaj početi. Avtorica je psihoterapevtka, vednost, kaj se dogaja med zakonci, pa nabira v praksi. A že tu je prvo presenečenje – bolj kot nasvete prinaša spoznanja, ki jih poznamo iz Montaignove filozofije. Namesto Esther Perel bi lahko brali tudi njegove eseje, kar je resda bolj eruditsko, vendar je za to potrebna silna energija popotovanja skozi tri knjige. Toda branje Erosa ima še eno prednost – umeščeno je v sodobnost, ki je v partnerstvih strukturno drugačna od prejšnjih dob. Današnja zveza ni več v prvi vrsti ekonomska skupnost, temveč intimna. Tu pa zanesljivost, varnost in rutina povzročijo izgubo presenečenja, skrivnostnosti in vitalnosti. V dobi, kjer dominira pogovarjanje, je dodatni hendikep odsotnost deljenja skupnih početij, ki kajpak segajo onkraj domačijske brkljarije. Če k temu dodamo še težnjo po vsesplošni produktivnosti, izgine tudi prostor za drobne norosti.

Zdenko Kodrič: Pet ljubezni

Domači avtor Zdenko Kodrič (letnik 1949) se v romanu Pet ljubezni loteva zgodovine Maribora, natančneje judovske skupnosti, njene pretekle navzočnosti v mestu, kakor jo zastopa nekaj močnih in posebnih izpostavljenih žensk v tem večdelnem romanu. Zajema različna obdobja od 15. stoletja in v njem nastopa menora, judovski svečnik, na katerem je vtolčena zgodovina rodu, ki se enkrat vmes, da bi se glava družine ločila od rojakov z istim imenom, pojavi z dodatnim pojasnjevalnim priimkom Marpurgo.

Bogomila Kravos: Slovensko gledališče v Trstu

Ki jih avtorica predstavlja v enakomernem obsegu, tako da staro ali še bolj staro ne doživi nič manjše pozornosti kot sodobno in aktualno. Prepušča bralcu, da si ustvarja vtis o razlikah, vrhovih in posebnostih.

Andrew Sean Greer: Manj

Artur Manj zbeži. Iz utečenega življenja, iz devetletne zveze s prijateljevim sinom, ki se bo ravno poročil, beži pred lastno petdesetletnico in težavami s staranjem, tudi zaradi zavrnitve založnika. Iz kupa neodprte pošte, ko razmišlja o smereh bega, ugleda niz prihodnjih dogodkov, ki mu jih bodo plačali drugi ali ga vsaj ne bodo preveč stali. Ti imajo domicile v Nemčiji, Mehiki, Maroku, Indiji in Kjotu in tam, na potovanju, zapada v lamentacije o staranju.

Michel Houellebecq: Serotonin

Ker v svojih delih vedno prinese koščke družbene aktualnosti (Monsanto, upor kmetov proti cenenemu uvozu hrane, pedofilija, pornografija, pomirjevala), si najmanj podvoji občinstvo in omogoči kritikom bravurozne poante (»roman o politični in spolni impotenci«) ali pa čustvene prispodobe (»prebrala sem ga v enem popoldnevu in nato celo noč nisem zaspala«). Serotonin je moderni roman o pobegu iz družinskega odnosa. Tolstojeva Ana Karenina je praznost zaradi brezbrižnega moža napolnjevala s šarmom in dvorjenjem ljubimca Vronskega. Prvega akterja je zamenjal drugi, in ko je slednjemu usahnila strast, smo namesto ženskega Don Juana dobili vlak. Houellebecqov junak srednjih let je na istem: odlična služba in seksa ter imidža polna mlada partnerica ga ne mikata več. Potem naredi to, kar 12 tisoč Francozov vsako leto: ne gre po cigarete, ampak brez besed in sledi izgine v novo življenje. A zunaj odnosa ga ne čaka nobena alternativa, v sebi se mora rešiti toksičnega razmerja.

Zlata Vokač Medic: Jahalca skozi prepišne čase

Pisateljica in profesorica ruskega jezika Zlata Vokač Medic (1926–1995) v spremnem zapisu k romanu pravi, da so jo vedno zanimale zgodovinske kronike in da so Marpurgi, ki so prvič izšli leta 1985, nastajali zaradi navdušenja nad zapisom v Zgodovini Judov v Evropi, kjer piše, da je bil »štirijski (štajerski) Marpurg /.../ strpno in napredno mesto, saj je imelo vedno odprta vrata za begunce«.

Gert Ledig: Povračilo

Kako mu je uspelo z enim zamahom vse uničiti? Knjigi sta namreč dve variaciji enakih dogodkov iz druge svetovne vojne. V prvi popisuje bombardiranje in topovske salve, ki so jih v bitki za Leningrad trpeli nemški vojaki v svojih jarkih in ruski v svojih. V drugi pa ameriško bombardiranje nemškega mesta, kot so ga doživljali nemški vojaki in civilisti v zakloniščih, ter torturo sestreljenega ameriškega letalca na istem kraju.

Kurt Tucholsky: Grad Gripsholm

Nemški novinar in pisatelj Kurt Tucholsky (1890–1935) je bil kritičen opazovalec družbe, predvsem Weimarske republike, sodobnik Heinricha Heineja in nadaljevalec njegovega dela, po izkušnji jarkov prve svetovne vojne tudi zagrizen pacifist in eden prvih, ki so jim ob izganjanju Nenemcev iz javnega življenja vzeli državljanske pravice. Spisal je več kot dva tisoč satiričnih in priložnostnih pesniških besedil, bil preganjan zaradi radikalnega dvoma o smiselnosti oboroževanja v času, ko je Nemčija še trpela zaradi posledic vojne, ves čas je bil močno politično angažiran in dve leti po prihodu nacistov na oblast je v emigraciji, na gradu Gripsholm, naredil samomor, tako da lahkotno čtivo o tem švedskem gradu nosi slutnjo in prerokbo. Bolj črno od »poletne zgodbe«, kakor se glasi izpostavljen podnaslov prve slovenske izdaje katerega od njegovih del.

John Berger: Male teorije vidnega

Umetniški kritik, ki je napisal več kot 60 del; samo v slovenščino jih je prevedenih šest. Jasno, za to je moral dovolj dolgo živeti (1926– 2017). Toda njegov prelomni projekt je bila TV-serija Ways of Seeing za BBC iz leta 1972 z uvodno mislijo: Kako gledamo slike? – Danes jih gledamo, kot jih niso nikoli pred tem.

Ralf Rothmann: Umreti spomladi

Nemški pripovednik Ralf Rothmann v romanu Umreti spomladi govori o koncu druge svetovne vojne. O fantih tik pred polnoletnostjo, ki molzeta in mislita, da s tem dovolj prispevata k obrambi domovine, vendar ju na vaškem plesu s sodčkom in glasbo kot vabo prisilno prostovoljno mobilizirajo v SS. Hitremu urjenju sledi še hitrejše privajanje na vojno realnost na Madžarskem blizu fronte v času prodirajoče Rdeče armade in na bahanje izkušenejših kameradov, recimo, koliko Titovih partizanov so z enim metkom, prej, na Balkanu. Zvezanih, jasno.

Arto Paasilinna; Gromska strela!

Mož, ki je začel kot novinar, je tudi pri pisateljevanju ohranil nekaj novinarskega – periodičnost; njegovih 35 romanov je izhajalo praktično leto za letom in finski bralci so z vsakim novim letom vedeli, da prihaja nov Paasilinna.

Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba

Vse se začne kot pismo »avtorice« založbi z opozorilom, da se bo napisano mogoče bralo kot roman, čeprav to ni, ampak je nadomestek romana, ki naj pričuje. Sledi pripoved Ariane, punce iz Privežic, kraja, ki je bil namesto okoli trga zgrajen okoli norišnice in hiralnice. Po pavziranju se je vrnila domov in tam obtičala. S teto, s katero se izdatno ščipata in psujeta, z babico, zaprto v »norhavsu«, in ob materi, ki je odsotna – teta pravi, da je mrtva, punci se zdi, da je nekje živa in da nekdo prestreza mamina pisma iz mesta, namenjena njej.