Timothy Snyder: Naša bolehnost: lekcije o svobodi in solidarnosti 

Moč njegovega pisanja izvira iz odpovedi iskanja zvez, saj je zdravljenje izkusil na koži ameriškega slehernika. Ob bolnem anonimusu se je v polovici dneva na urgentnem oddelku ustavil en sam zdravnik za tri minute. Zdravili so ga površno, napačno in ignorantsko; med operacijo so zdravnikom trikrat zvonili mobiji. A njegov bes se ni ustavil ob lastni usodi, na podlagi izkušenj iz evropskih bolnišnic je izdelal sliko ameriškega zdravstvenega sistema: premalo zdravnikov, namesto njih pa ustrežljivi prostovoljci v bejzbolskih čepicah. Posledica komercializacije, kjer dominirajo drage operacije in tablete proti bolečinam, je skrajšanje življenjske dobe; ta je krajša kot v večini evropskih držav, a tudi krajša kot v Čilu, Libanonu in še marsikje. Čeravno so nekoč Američani veliko več delali fizično, zdaj bolj trpijo zaradi telesnih bolečin.

F. H. Naji: Zadnji gozd

Križišče, zbirka kratke proze in prvenec F. H. Najija, sicer zdravnika, predstojnika Oddelka za kardiologijo in angiologijo v UKC Maribor, se osredotoča na posameznikovo nemoč proti usodi. Nosilci zgodb z akcijami in hotenji drsijo proti končni rešitvi, ki je enkrat fantastična, temna, zla luč, drugič se nerazumljivo znajdejo točno tam, kjer bi si najmanj želeli. To je skoraj edino stičišče z romanom Zadnji gozd.

Jordan B. Peterson: Onkraj reda: še 12 pravil za življenje

Še pred nekaj desetletji so prevodi pomembnih del prihajali celo s stoletno zamudo, zdaj založbe predstavljajo svetovne novitete že po slabem letu. Peterson je deležen milijonskega zanimanja, saj predstavlja konservativne in krščanske ideje kot intelektualno privlačna miselna orodja, s katerimi si pojasnjujemo in osmišljamo življenje in svet okoli sebe.

Vilmos Kondor: Zločini v Budimpešti

Vilmos Kondor (rojen leta 1954), madžarski serijski pisec kriminalk z novinarjem v glavni vlogi, zgodbo začne na madžarsko-poljski meji po vkorakanju Nemcev na Poljsko; poleg drugih, ki se drenjajo in poskušajo priti na varno, se tam znajde novinar ravno v času, ko izginejo trije kamioni Rdečega križa. Naloženi s sanitetnim materialom, če se morfiju in kokainu za ranjene poljske vojake lahko tako reče. Očitno je nekdo izkoristil kolobocijo in zadostil plenilskim apetitom, za kar so potrebne logistična podpora, distribucijska mreža in zaščita od zgoraj. Skoraj pričakovano je, da se bo mejna epizoda končala pri odjemalcih in naročnikih v prestolnici, Budimpešti, in v njenem razgibanem podzemlju.

Mateja Ratej (ur.): Osebnosti slovenskega novinarstva

Po naslovu bi pričakovali obsežen leksikon z več kot sto gesli; težko si je zamisliti, da bi med osebnosti slovenskega slikarstva prišteli le dober ducat umetnikov. Toda tudi ožji izbor ima prednosti, kot je denimo bolj poglobljena predstavitev življenja in dela posameznikov. Najmočnejša plat knjige je bogata predstavitev novinark in publicistk od revije Slovenka pa do Naše žene, najbolj bizaren pa kriterij izbiranja, ki zajema le med umrlimi. Med junaki pa ni najti imen, kot so D. Slivnik (ustanovitelj Maga in Jutranjika), M. Sattler (ki je ND pripeljal prek 200 tisoč izvodov), V. Vodnik, ustanovitelj prvega slovenskega časopisa, J. Bleiweis, oče legendarnih Novic, in J. Jurčič, urednik Slovenskega naroda, ki je prakticiral svobodo tiska z največjim številom zaplemb. Knjiga preprosto izpusti akterje prvega stoletja osebnosti. Kako pa prikaže pol stoletja partijske diktature? Lahko še sprejmemo, da o teh, ki so jih zaprli in potem izločili iz časopisja, ne bo pisala, saj nimajo večjega opusa (D. Jančar, V. Blažič).

Tadej Golob: Virus

Če gre tradicionalna Golobova ekipa s Tarasom na čelu na ogled trupla v Gadovo peč, prestolnico cvička, potem je skoraj pričakovano, da bo plavalo namočeno v vinski kleti in da bodo zamere med vinogradniki in kletarji prvo, na kar bo ekipa pomislila. Čeprav je bil v kleti tudi migrant, ki je, ker je tujec, lahek strelovod in izgovor za vsakršne nečednosti.

Dante Alighieri Božanska komedija

Ko jo je avtor leta 1313 spisal, seveda ni mislil na bralca 21. stoletja. Vstop v delo je zato peklenski, saj Dante v njem nabira like, fraze in zgodbe, ki so sodobnemu sleherniku v velikem delu neznani; brez prevajalčevih konciznih opomb bi bil dobesedno izgubljen. Sploh v monumentalnosti, ki bi jo sociolog Escarpit premeril s tremi dnevi branja. Mnoštvo Dorejevih ilustracij pot resda osvetli, a so daleč od stripa, ki ga vlečejo podobe.

Muriel Spark: Zlata leta gospodične Jean Brodie

Gospodična Brodie ima izbran in nekonvencionalen okus, ki ga poskušajo njene zlate punce, šest izbrank, čim bolj posnemati, tudi s posebno in individualizirano nošnjo klobučkov, ki grejo zraven k šolski uniformi. Že na zunaj se ta izdvojena šolska enota, ki ji je tuj in zoprn vsak moštveni duh, razen tistega, ki mu pripadajo njeni udi, loči od drugih. Kompaktnost skupine potrjuje dejstvo, da se uspešno postavlja po robu vsem pritiskom, da bi jo razbili, našli najšibkejši člen ali celo izdajalko, ki bi gospodično Brodie v njenih zlatih letih razgalila pred šolskimi avtoritetami, predvsem pred ravnateljico: vemo, da bo namera uspela, Muriel Spark v tem romanu namreč ves čas napoveduje prihodnje in se suklja v preteklo in dekleta spremljamo od predpubertetniških, zgodnjenajstniških let do zrelosti in zavezanosti gospodični Brodie, ki sega onkraj groba.

Aleš Maver: Za prgišče politike

Avtor, ki je profesor na mariborski Filozofski fakulteti in politični komentator, namreč razstavlja koncepte, ki se zdijo enosmiselni. Ob nazivu cesar oziroma car si predstavljamo voditelja imperija, toda cesarski naslov sta si nadela tudi Bocassa, ki je vladal Centralnoafriški državi z nekaj milijoni prebivalcev, in italijanski kralj Viktor Emanuel III., ko so fašistične čete osvojile Etiopijo. Še večja razlika je pri kraljih, ki so imeli kdaj absolutno oblast; v današnji Veliki Britaniji jim je ostala le protokolarna, medtem ko ima belgijski monarh pravico do veta. A ko jo je leta 1990 kralj Balduin vzel zares in ni hotel podpisati zakona o pravici do splava, je parlament razglasil, da ni sposoben za opravljanje svoje funkcije in ga odstavil, vendar pa mu je takoj po sprejetju zakona znova vrnil kraljevi položaj. Pojem predsednik se zdi splošen; kjer imajo parlament, je sekundaren glede na vlado, toda ameriški, francoski in zlasti ruski lahko izda dekret, ki anulira zakone.

Igiaba Scego: Adua

Adua je mesto, v katerem so se ob koncu 19. stoletja etiopski vojaki uspešno uprli italijanski kolonizaciji in ohranili regijo nepodjarmljeno vse do sredine tridesetih let, ko je bil naslednji laški pohod na robove imaginarnega večnega imperija bolj brezobziren in tehnično podprt, tudi z bojnimi plini in aviacijo. Kot spomin na upor in vojaško zmago dobi ime Adua somalsko dekle, ki ga sanje o filmu, s katerim je očarana od prvega ogleda, po zavitih poteh pripeljejo v Italijo, središče mehkoerotičnega filma v sedemdesetih letih. Tako dobimo vpogled tudi v zakulisje filmske industrije s poudarkom na stranskih spolnih storitvah kot obveznim polzilom na poti k filmski slavi – opoteči slavi, saj Aduinih filmov oče in kasneje mož ne moreta gledati brez obsojanja in nelagodja ob permanentnem, a slabo utemeljenem razgaljanju.

Mateja Ratej: Svastika na pokopališkem zidu

Avtorica je našla prikladno metodo, kako preiskati ta fenomen. Ne v spominih pričevalcev na starše ne v literaturi, ampak v sodnih spisih, ki so obravnavali obtožene zaradi hitlerjanske propagande in pozivov k nemški aneksiji.

Lucija Stepančič: Naj me kdo zbudi

Domača avtorica Lucija Stepančič (rojena leta 1969) je v zbirki kratkih zgodb Prasec pa tak, ki govori o prezračevanju zatohlih partnerskih odnosov na sindikalnih in podobnih potepanjih po Italiji in bliže, že nastavila atmosfero, ki preveva roman Naj me kdo zbudi. Gre za komentar sveta, duhovit v svoji moraličnosti in obsojanju drugih za stvari, ki jih pretežno pripovedovalke počnejo še bolj, še bolj na poskok; to so večinoma skoki čez plot in vsakovrstno sentimentalno zapletanje, ki naj ženske potegne iz zakonske rutine. Prešuštvo kot kazen za banalnost zakona in še bolj za partnerjevo vsakdanjost, spogledovanje znotraj kolektiva je iskanje približka idealitete, pač v skladu s sentimentalnimi in pocukranimi štorijami, in hkrati linija bega drugam. Nekam proti nebu.

Lewis Dartnell: Izvori

Naenkrat so akterji semena žit, riža in soje, mezopotamsko blato, vetrovi na oceanih, rudniki bakra, kamele, poper, granit, plankton, apnenec etc. In časovna perspektiva se iz nekaj tisoč let raztegne v milijarde. Od kod železo? Ob eksplozijah zvezd je kot zvezdni prah padalo na Zemljo. Ko današnja industrija uporablja kovine, ki več ne nastajajo, je le vprašanje časa, kdaj ji bo zmanjkalo surovin. In ena izmed alternativ bo prekopavanje smetišč kot oblika recikliranja. Najtežji trenutek za življenje na planetu je bil pred 252 milijoni let, ko so ognjeniki bruhali lavo v takem obsegu, da je ozračje dramatično napolnil CO2, vendar pa je plankton ustvarjal kalcitne lupinice, ki so na dnu tvorile apnenec in oceanski plankton je odrešilno absorbiral usodni plin. Ko danes človek išče gradbeni material, pogleda v kataloge in mu ga pripeljejo, vrag vedi, s katerega dela sveta.

Michel Butor: Duh kraja

Francoz Michel Butor (1926– 2016), poleg Robbe-Grilleta verjetno najbolj znan utemeljitelj in avtor (naj bi) radikalno modernističnega nouveau romana, je konec petdesetih let, malo preden je izdal roman Modifikacije, preden je torej slog in postopek zaostril in omejil na prozni deskripcionizem in objektivizem, izdal zbirko drobnih zapisov o mestih, ki jih je obiskal. To so nekakšni krokiji, ki naj v hitrih potezah očrtajo v mesta naseljenega duha, njihovo specifiko.

Manfred Spitzer: Epidemija pametnih telefonov

Skozi 15 poglavij teče stopnjevanje, ki ga podlaga z osupljivimi statističnimi podatki. Otroci v ZDA, stari od šest do 12 let, so pred zaslonskimi mediji po šest ur na dan, po svetu jih štiri milijarde ljudi uporabljajo po več kot pet ur na dan. Od tod porast debelosti, za 33 odstotkov upočasnjena hoja, kratkovidnost, motnje mišljenja in spanja, koronarne bolezni, depresija, zasvojenost, intelektualna zanemarjenost, odtujenost od narave in soljudi, upad empatije … Jasno, če dnevu poleg spanja, prehranjevanja, šole ali službe odbiješ še šest ur, časa preprosto zmanjka.

Evald Flisar: Moje kraljestvo umira

Domači avtor Evald Flisar (rojen leta 1945) ima v obsežnem pripovednem opusu dva svetilnika, dve tradicionalni predlogi, ki usmerjata zgodbo in ji dajeta podlago, in z njima vstopa v dialog. Prva je navezava na Odisejo, takrat požene protagonista na pot in skozi martirij, kot v pasijonski igri ga izpostavi zunanjim hudobcem in notranjim viharjem, skozi force de tour; takrat razgrne tisto znotraj na premikanje skozi prostore in situacije. Druga opora, od trinajstega leta, kot zapiše, ko je pisanje prvič naslonil na orientalsko nanizanko, je Tisoč in ena noč; tudi tokrat, ko se loteva možnosti pripovedovanja in je besedilo literarno vasezažrto, ga skozi zgodbo vodi Šeherezada. Ga zapeljuje in se izmika in preoblači, vse, da bi ga z igro zapeljevanja in odtegovanja muzasto vodila.

Brina Svit: Nove definicije ljubezni

Sam naslov sicer preveč potegne nase, saj delo ne predstavlja trendov novih oblik ljubezni in še manj zgodb o splošnih odnosih med protagonistoma, ki bi jih po novem šteli za amoreskne.

Oliver Guez: Izginotje Josefa Mengeleja

Roman francoskega pisatelja Oliverja Gueza (rojenega leta 1974) Izginotje Josefa Mengeleja je zmes faktičnega in domišljije, ki faktično dopolnjuje. Na podlagi dejstev govori o zdravniku in doktorju antropologije, »alkimistu novega človeka«, ki je marljivo in v živo delal poskuse na dvojčkih, orjakih, pohabljencih in ljudeh nižjih ras, vsaj s stališča zagovornikov arijske nadrase in pozitivne evgenike, med katerimi in v službi katerih je bil. Gre torej za eno tistih biografij, ki se, kadar je le mogoče, opirajo na dejstva, pridobljena iz najrazličnejših virov, od časopisnih do bolj uradnih in sodnih, tudi iz poročil tajnih služb in iskalcev vojnih zločincev, ki so z leti postala dostopna; seznam virov na koncu knjige je dolg kar pet strani. Kjer podatkov ni, se takšne biografije zatekajo k pomoči literarnega dopisovanja, ki neugotovljivo dopiše na način verjetnega, podloženega s splošno psihologijo in poznavanjem razmer na terenu.

Antonio Iturbe: Knjižničarka iz Auschwitza

Spoznanje, ki šokira – najhujši kraj milijonskih smrti je premogel biblioteko. To sem prvič zasledil v knjigi Alberta Manguela Knjižnica ponoči (2011), zato sem pred leti, ko sem na letališču v Varšavi zagledal naslov Iturbejeve knjige, še isti hip postal njen bralec.

Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem

Flamski pripovednik Dimitri Velhurst v toplem in duhovitem romanu Beda stvari piše o lastni nefunkcionalni družini in stricih, ki na pivskih tekmah zmagujejo, ker imajo, saj so brezposelni, dovolj časa za trening, se ustijo in napihujejo, grdo govorijo o ženskah, to se kajpak poda pravim moškim iz proletarskega okolja, najlepše, ki pridejo v hišo, pa so socialne delavke. Podobno okolje opisuje Louis v romanu o odraščanju na revnem francoskem podeželju. Samo brez socialnih delavk.

Shane O’Mara: Hvalnica hoji

Ker je Shane O’Mara nevroznanstvenik, bo poudarjal povezavo hoje z delovanjem možganov in telesa nasploh. Učinkuje namreč bolje od antidepresivov, redna vadba poveča pretok krvi skozi možgane in omogoča poselitev novih možganskih celic, sprošča smVEGF in s tem rast novih krvnih žil v možganih, upočasnjuje staranje, krepi sposobnost ustvarjalnega razmišljanja etc. Kot raziskovalec potegne primere iz amazonske džungle ljudstva Tsimori, pri pripadnikih katerega so izmerili, da imajo žile petkrat manj poapnele kot zahodnjaki. Skratka – namesto k zdravniku in v lekarno nas napoti na zdravilno pohajkovanje. Kajpak s pedometrom v žepu, ki človeka motivira, da to gibanje privzame kot navado.

Gaële Josse: Poslednji varuh otoka Ellis

»Migranti, emigranti, imigranti. Tranzit. Besede, ki so vselej nabite z ostro aktualnostjo. Nekaj tednov pozneje se mi je, ne da bi si za en sam trenutek zamišljala ali sploh želela napisati karkoli na to temo, utrnila ta zgodba,« je v za-govoru h knjigi zapisala francoska pripovednica Gaële Josse (rojena leta 1960) o globokih vtisih, ki so jo obhajali ob obisku Muzeja imigracije na ameriškem otoku Ellis, desetletja ključni vstopni točki v ZDA. Pretresle so jo fotografije migrantov, pogosto slikanih v njihovih slovesnih nošah z vseh koncev sveta, torej v kar najbolj eksotičnih oblačilih. Fotografije so bile, ne glede na morebiten dober namen, da bi prikazale surovino, iz katere se v talilnem loncu kuhajo bodoči ameriški državljani, zlorabljene v rasistične namene.

Balthasar Hacquet: Oryctographia Carniolica 

Profesor Hacquet (1735–1815) je bil francoski kirurg, naravoslovec in etnolog, ki je 20 let preživel po slovenskih deželah in se naučil tudi slovenskega jezika. Čeravno je prevedena knjiga v prvi vrsti bralna slast za geologe, pa prinaša tudi pretanjen vpogled v idejno in materialno zgodovino 18. stoletja. To je bila doba, ko še ni bilo enotnih pojmov; avtor se pritožuje, da vsak naravoslovec posamezno rastlino poimenuje po svoje. Dolžine Bohinjske doline ni izmeril v dolžinskih enotah, ampak v času – tri in pol ure. Ko je strmel v slapove Julijskih Alp, si je želel, da bi imel ob sebi pesnika, da jih opiše. 

Davorin Lenko: Psihoporn: ženska. Del 1, Rezilo

Lenko je od romanesknega prvenca, romana Telesa v temi, na sledi urbanim spolnim praksam, ki jim je dal pri nas literarno še ne izpisano radikalnost in ostrino. Ta proza se zaveda, da je poslednji užitek mogoč le s pretiravanjem in zaostrovanjem, telo in pripadajoča psiha postaneta objekt mrcvarjenja, preizkušanja meja, hkrati prostor svetega in presežnega. V Psihopornu ni redko, da punce s prakso na terenu sanjarijo, da bi postale spolne tempeljske svečenice, da bi se predale in razdale, raztopile v užitku, kot je o izbrisu telesa v pulzirajoči množici sanjaril in premišljal protagonist Lenkovega prvenca. Ta je že vključeval samopremislek, poleg te avtorefleksivne in metafikcijske plasti je bilo prisotno tudi zadovoljevanje ob pisavi, ob tekstu, ki ga je v Psihopornu nadomestil užitek ob govorjenju, spovedovanju, pričevanju o že doseženem ali šele hotenem v erotiki. Tipično je, da so sogovorniki pogosto terapevti, zasliševalci, spovedniki, tisti torej, ki naj bi vedeli vse o vsem, nakar jim prepričljiva in idejno artikulirana izpoved o skrajnih in realiziranih praksah dodobra načne prejšnja prepričanja.

Georg Mohr in Adrijan Mihaljčišin: Pozabljeni genij: Albin Planinc

Albin Planinc (1944–2008) je edini slovenski šahist, ki je po Milanu Vidmarju zmagal na mednarodnem turnirju (IBM, Amsterdam, 1973), na katerem sta igrala tudi drugi in tretji igralec sveta. Še prej je bil edini mojster, ki je na Vidmarjevem memorialu (1969) prepričljivo zmagal med velemojstri, in to tako, da je dopoldne delal kot fizikalec v tovarni, popoldne pa nizal zmage na prestižnem ljubljanskem turnirju.

Olga Tokarczuk: Bizarne zgodbe

Poljska pripovednica in nobelovka Olga Tokarczuk (rojena leta 1962), ki se je bolj uveljavila kot romanopiska, se je v leta 2018 izdani zbirki lotila zgodb, ki niso čisto od tega sveta; deset jih je nanizano in ovito v oznako »bizarne«. Razlike med njimi so predvsem v žanrih, s katerimi se pri sicer avtorski in nedvomno družbeno angažirani ubeseditvi spogledujejo. Dodajalni prostori so nenavadni in razpršeni, s fiktivnim sta poseljena tako preteklost kot prihodnje. Vse zgodbe so prelite s skrivnostno atmosfero, morda še najmanj tiste, v katerih spremljamo recimo napredujoče izginjanje kognitivnih sposobnosti pri možaku, ki se pred sosedo čudi, od kdaj so znamke okrogle in imajo nogavice šive po vsej dolžini, od prstov do elastike – ona ve, da od nekdaj.

Damir Globočnik: Trubarjev spomenik v Ljubljani

Umetnostni zgodovinar Globočnik je za svojega književnega junaka postavil spomenik, ki seveda ni padel z neba, ampak nam ga predstavi skozi mrežo ideoloških spopadov. Pozabljenega očeta slovenskega protestantizma in knjižnega jezika so odkrili liberalci, Hribar, Tavčar, Aškerc, in v njem iznašli figuro, ki bo simbolno oponirala ideologiji katolicizma.

Marente de Moor: Nizozemska devica

Nizozemska devica je roman, ki po kostumski podobi in čustveno trikotniški postavitvi literarnih oseb potegne na bližino zgodovinskih fantastičnih zgodb o junakinjah, pogosto še nedolžnih za povrhu, ki se znajdejo na tujem; tam pa so seveda skušnjave, čedni in pretkani moški brez zadržkov, vse tisto, česar se je preganjana nedolžnost na skrivaj bala – in si poželela. Tokratno izpeljavo pravljičnega srečanja med lepotico in zverjo ves čas zoprno prekinja rožljanje orožja, vojaške druščine in njihov podmladek si želijo priložnosti za maščevanje za vse tisto, kar jih je doletelo v prvi vojni, in v dvorcu trenirajo mečevanje.

Bernard H. Suits: Muren: igre, življenje in utopija

Knjiga, ki jo vodi dialog med Murnom, Preudarnostjo in Skeptikom, po formi še najbolj spominja na sokratski dialog.

Tomo Podstenšek: Kar se začne z nasmehom

V novem romanu domačega avtorja Toma Podstenška (rojenega leta 1981) je navedeno, da veliki večini dobitnikov velikih dobitkov v igrah na srečo ti poslabšajo kakovost življenja. Kar 90 odstotkov srečnih dobitnikov naj bi denar hitro zafrčkalo in pristalo nižje, kot so bili v času velikega dobitka. Če to drži, je srečko Feliks, glavni junak romana, med njimi čisto v vrhu. Polovica zadetka evropske megaloterije mu omogoči, da spozna pravo naravo sveta in odnosov.