Ičiro Kišimi in Fumitake Koga: Kaj si drugi mislijo o tebi, ni tvoj problem

Toda, japonski filozof Kišimi, proučevalec Adlerjeve psihologije, se je pred desetletjem srečal z mladim pisateljem Kogo, s katerim sta sem ter tja preživela pet noči v sokratskem dialogu.

Petra Hůlová: Kratka zgodovina Gibanja

»Kajti najbolj neosvojljiva utrdba starosveta je starosvet v nas,« v romanu češke pisateljice Petre Hůlove (rojene leta 1979) ugotavlja pripovedovalka, ki se ji v silnem navdušenju nad krasnim novosvetom zdi, da mora temeljne premike, s katerimi se je človeštvo izvilo animaličnemu in nagonskemu, popisati sistematično. Tudi zato, ker je povsod še toliko ostankov preteklega.

Dalibor Cvitan: Ervin in norci

Glavni lik – samski petdesetletnik. Enosobno stanovanje, polovični delovni čas uradnika, Zagreb, visok pritisk, ateroskleroza, sladkorna. »Kadar se je popoldne zbudil, ga je pričakala težavna naloga, premagovanje gnusa ob prvem koraku v budnost. Z naporom je potiskal prste v copate, z naporom je dvigal stokilogramsko telo v medli prostor razmetanih knjig.« Prototip luzerja, ki je pustil življenje za seboj; dobesedno, saj je bil nekoč profesor humanistike, avtor odmevnih knjig in salonski lev na kongresih po Jadranu. Kaj bosta iz takega materiala napravila avtor in velemojstrski prevajalec?

Ana Svetel: Dobra družba: zgodbe o prevozih

Enaindvajset zgodb iz domače zbirke Dobra družba: zgodbe o prevozih, letošnje nominiranke za nagrado novo mesto, se zgošča okoli tiste vrste avto-mobilnosti, ki jo omogoča spletni ponudnik Prevozi. Vožnja in avto predstavljata glavni dogajalni prostor zbirke in tam se protagonisti, večinoma hkrati tudi pripovedovalci, soočijo. Ob tem so prevozi osišče, kot fabulativne vilice, okoli katerih se zvijačno navijajo nenavadni in včasih fantastični, nepojasnljivi dogodki in zapleti ter s svojo demokratičnostjo, dehierarhizirano odprtostjo in nepredvidljivostjo ponujajo pogosto prav čudna in čudežna srečanja neznancev. Ti so seveda izkušeni prevozni mački in nabriti z vsemi frazami in mašili, ki gredo k takšnemu small talku, besedičenju, kramljanju in ubijanju časa.

Paul Dolan: Srečni do konca dni

Da je sreča lahko objekt znanstvenega proučevanja, potrjuje knjiga Histoire du bonheur en France (2013), v kateri je Remy Pawin zoperstavljal pojma imeti se dobro in imeti srečo. Paul Dolan odmisli zgodovinske kontekste in se osredotoči na splošna verovanja, po katerih so njeni glavni dejavniki: dober zaslužek, uspešna kariera, čim višja izobrazba, družina z otroki, zdravje et simile. In jih potem s statistiko ter refleksijo prikaže kot povsem zgrešena vodila življenja.

Gabi Gleichmann: Napoj nesmrtnosti

Na Madžarskem rojeni, na Švedskem odrasli in na Norveškem živeči pisatelj Gabi Gleichmann (rojen leta 1954) v obširnem romanu Napoj nesmrtnosti, v katerem piše o dinastiji Spinoza, ki izvira od neposrednih prednikov filozofa Barucha Spinoze, združi dve pripovedni tradiciji. Del dolguje konspirologiji in pisanju o tajnih, ezoteričnih znanjih, in tokrat ne gre za nič manj kot eliksir, ki so ga iskali alkimisti, za napoj, ki bi uporabniku omogočal večno življenje. To kliče po primerjavi z gralom pa s kabalističnimi skrivnostmi in sploh vse res malo potegne na Meyrinkovega Golema ali od sodobnih na Dana Browna, zraven pa še na eklektično zanimanje za preteklost in skrivna znanja.

Marko Snoj: Slovar Pohlinovega jezika

Prebiranje starih slovarjev je posebna drža, v njih namreč najdemo besede, ki so pozabljene, izumrle ali pa imajo drugačen pomen kot danes.

Bianca Bellová: Jezero

Jezero je roman o devastaciji. Na bregu jezera, od koder se vsi izseljujejo ali pa dobijo med kopanjem izpuščaje in potem bruhajo, kjer se voda umika in ostajajo bregovi neporaščeni zaradi strupov, kjer vkrcavajo jalovino, ostanek nekdanje težke industrije in proizvodnje, za pridelavo žvepla nekje drugje, kjer vse smrdi in so ljudje brezdelni, postanejo takšni tudi odnosi med njimi. Tu so še ruski inženirji in vojaki, ki s kolaborantskimi lokalnimi funkcionarji zganjajo teror, in vse se dogaja pri visokih koruptivnih obratih. V takšnem okolju odrašča Nami, fant, ki mora po babičini smrti na hitro odrasti in se odpravi v mesto, da bi našel mamo, ki se je le bežno spominja.

Miha Kovač: Berem, da se poberem

Avtor, ki ga poznamo po raziskavah bralnih navad in knjigotrštva, je tokrat napisal poljudno delo. V njem predstavi deset kapitalnih in še vrsto drobnih razlogov, zakaj se splača brati papirne knjige. Argumente zastavlja polemično, saj najprej predstavi privlačnost drugih medijev. Denimo, zakaj bi porabil 20 ur za branje obsežnega romana, ko pa ga lahko použiješ v dveurni filmski različici? Potem pa jih zavrne z močnejšimi čari branja.

Pascal Bruckner: Ledeni teden

Naslov romana Ledeni teden je pravzaprav zavajajoč; na turški ladji, ki se znajde v turških ozemeljskih vodah in zato pod turško jurisdikcijo sodijo tudi potniki, med temi izbruhnejo silovite in bežne, vroče in celo pregrete strasti, le na koncu sledi hladen tuš. No, za večino, ne pa tudi za oba akterja in režiserja, par vročekrvne levantinske in nadvse privlačne mlajše ženske ter njenega moža, zdravnika na invalidskem vozičku.

Tuppy Owens in Claire de Than: Pomoč pri seksualnem življenju ljudi s hendikepom 

A to ni knjiga, ki bi terjala, da bi k zdravniškim ali socialnim storitvam prišteli še plačano erotično tolažnico. Meri preprosto na družbeno pomoč tem, ki jim je spolnost zaradi njihovega telesa in bolezni odmaknjena. Angleški klub Outsiderji na primer zanje pripravlja modne revije, zabave, kosila in spletne strani, ki omogočajo, da se družijo med seboj in prosto govorijo ter – zakaj ne – tudi seksajo. Osrednje vprašanje je kajpak: kako si najti partnerja? S tem pa razbitje tabuja, da hendikepirani ne more biti privlačen, zapeljiv ali šarmanten. Tu je seveda prvi pogoj, da človek z omejitvami preusmeri pogled s svojih težav na svoje prednosti. In na drugi strani, da ga družba sprejme medse. Da ni šok vprašanje, kako recimo masturbirati, če ne morete uporabljati rok? Jasno, obstaja vrsta pripomočkov in tehnik, a tudi pogled onstran. Mladenič z atrofijo hrbtenjače se je navdušil nad idejo, da bi mu na poti do ejakulacije pomagala dobra duša, tako kot so nekoč slepega za roko peljali čez cesto.

Avgust Demšar: Cerkev

Avgust Demšar je najbrž eden od dveh, ki se prerivata za vrh na slovenskem žanrskem, natančneje kriminalkopisnem Parnasu, in to po obsežnem opusu in po natančni postavitvi zgodbe v okolje, geografsko in socialno, pri čemer ne manjka osumljencev iz vrst politikov, zato tudi ne vmešavanja politike. Njegov deseti roman Cerkev je v tem prepoznaven in paradigmatski: pisanje nekajkrat prestreli svarilo, da »to ni igranje z lokalno politiko, /.../ to ni organiziran kriminal, to ni niti mafija. To je zdaj resno. To je Cerkev.« Po darovanju maše na simbolni Ptujski gori ubijejo, pravzaprav izkrvavijo in s psovkami po čelu popišejo monsinjorja škofa Kneza. Ta je bil v mariborski nadškofiji v času njenih finančnih špekulacij, ki so zazvonile po žepih verujočih v varnost naložb, in ena veja preiskave gre seveda tudi med male opeharjene upnike. Pa med zoprnike med kolegi, recimo tiste, ki so bili po hudobčevem vmešavanju v klerično finančno plemenitenje kazensko premeščeni v samostane s komaj še kaj funkcije, torej v nekakšne izolirane kazenske kolonije.

Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe

Čeprav pojem cenzura evocira uspešno in dosledno prepoved širjenja tiska, je vpogled v samostanske knjižnice 16. in 17. stoletja presenetljiv; v njih je bilo najti številna prepovedana dela, marsikatero tudi pri Valvasorju, ne da bi jih cesarska oblast preganjala. Na ravni avtorjev je posebej indikativen primer Schönlebna, ki je knjigo posvetil dokazovanju takrat splošne doktrine o Marijinem brezmadežnem spočetju, a je sam končal na črni listi. V delu je tako ironično in ognjevito žalil nasprotnike svojega pogleda, da mu niti hvalnica čistosti ni pomagala. Ta doba je prinesla razmah domiselnosti, saj so se avtorji nadzoru izmaknili tako, da del niso predložili cenzurnemu postopku za tisk, ampak so jih širili v rokopisu.

Michael Ondaatje: Luč vojne

Michael Ondaatje, rojen na šrilanškem robu britanskega imperija, je eden najpomembnejših kanadskih pripovednikov, dobitnik bookerja vseh časov za Angleškega pacienta. Pri nas imamo v prevodu tudi Anilin duh, ki se napaja iz šrilanškega praznoverja in čudežnega, ter Mačjo mizo o potovanju v metropolo imperija, ki ga je pisec pri enajstih letih res opravil, vendar se ga, kot pravi, ne spomni. To je dobro izhodišče za pisanje o skupini nabritih najstnikov, ki večine stvari, ki se dogajajo na ladji, sicer ne razumejo, vendar to samo podžiga njihovo radovednost in je produktivno za karakterizacijo.

Paul Lendvai: Orbán: Novi evropski avtokrat

V knjigi predstavi historiat sodobne madžarske politike, osebno biografijo aktualnega predsednika vlade, predvsem pa formiranje vlad po letu 1990, razloge vzponov in padcev posameznih strank, preobrate v politikah, vlogo in lastništvo medijev. Nazorno oriše polom Fidesza leta 1994 in potem razloge za njegovo presenetljivo zmago 1998, vnovičen poraz 2002 in veličastne zmage od 2010, seveda pod taktirko Viktorja Orbána, velemojstra politike in borca, ki uživa v spopadih. Na ravni dejstev in medijskih slik – izvrstno. A ker je Lendvai zvest naslovu, ga mora v tekstu samo potrditi, to pa stori s terminologijo. Ko opisuje svojega junaka, ga opredeli z nenasitno slo po oblasti in denarju. Njegovega starega tekmeca Gyurcsanya opiše drugače: mož, ki je že v prvih nekaj letih na nepojasnjen način prišel od desetih tisočakov do desetih milijonov evrov bogastva, je zanj levičarski milijarder. In Orbán je edini politik v novejši zgodovini, ki ga žene sla po oblasti!? Je avtokrat, ki si podredi vse, a ko se ob uvedbi internetnega davka na ulicah zbere na tisoče mladih, v treh dneh umakne sporni zakon!? Si lastniško podredi večino medijev, vendar hkrati prosto izhajajo liberalni, ki objavijo naslovnico z njim, ki da krade, drugi Madžari pa delajo!? Ko izjavi, da bi rad v politiki ostal še 30 let, to Lendvai uporabi kot dokaz, da je avtoritarec!? A v zadnjem poglavju vseeno upošteva ta protislovja in zaključi, da pod njim lahko ljudje glasno demonstrirajo, ne da bi jih policija napadla ali aretirala, da kritiki vanj prosto merijo z najostrejšimi puščicami, skratka, madžarski volivci so ti, ki odločajo, do kdaj jim bo vladal.

Adeline Dieudonné: Resnično življenje

»V naši hiši so bile štiri sobe. Moja soba, soba mojega brata Gillesa, soba najinih staršev in soba s trupli,« sta prva stavka v menda nadvse brani knjigi frankofonske avtorice Adeline Dieudonné (1982) in ta stavka že zarišeta atmosfero, ki preveva srhljivo zgodbo.

Ben Shapiro: Na pravi strani zgodovine

Zaslovel je s kolumnami in teve polemikami, v katerih je branil tradicionalne vrednote in nasprotoval LGBT, feministkam in levičarjem. Njegova teza o razkolu ljudstva v ZDA je nazorna: raziskava po zadnjih volitvah je ugotovila, da je 47 odstotkov volivcev Clintonove izjavilo, da nimajo niti enega bližnjega prijatelja, ki je volil Trumpa, in podobno pri volivcih slednjega. Ko so celo osebni odnosi tako radikalno spolitizirani, je to znak za alarm pred popolno shizmo. Toda Shapiro se ne posveti proučevanju mentalitete, ki ne dopušča več sobivanja z antagonisti, ampak tekst zapelje v zgodovino filozofije, toda piše jo dogmatsko. Pisec, ki posamezne velikane misli predstavi kdaj celo le v polstranskem pasusu, kompleksnost idej zamenja z banalnim vademekumom. Predvsem pa piše retorično, kot da bi govoril kot advokat, ki enosmerno gradi obrambo; tako mu uspe napraviti izpeljavo tipa: ko se Voltairovim idejam svobode pridruži Rousseaujeva strastnost, dobimo giljotino francoske revolucije. Za teve debato sicer pitoreskno, a brez intelektualne vrednosti.

Goroslav Vukšić - Gogo: Norci pomorci

Norci pomorci so, čeprav se dogajajo izključno v eksotičnih krajinah ali na družbenem obrobju, od zabačenih afriških luških predmestij do tajskih zaporov in taborišč, od azijskih kuplerajev do idrijske psihiatrije, roman o ljudeh na morju, njihovih radostih in nabritostih, so premislek o temnem zvenu, ki ga s sabo prinaša takšno življenje. Brezčasnost plovbe, dobra založenost pristanišč z vsem, kar srce si sladkega obeta in na dolgi rok škodi, luška pretiravanja in kazanje mišic ob vsaki priložnosti, švercanje in posledice, če te ujamejo, v teh koordinatah se razvijajo usode tistih z ladij.

Jure Apih; Predigra: še preden smo izgubili spomin

Konec sedemdesetih let je bil to tednik, ki mu je uspevalo troje: razbijal je politične tabuje svojega časa, spremenil je govorico novinarstva in iz časopisa je napravil priljubljeni objekt branja.

Roy Jacobsen: Nevidni

Norveški pripovednik Roy Jacobsen (1954) v romanu, ki je prišel v ožji izbor za bookerja, eno najpomembnejših mednarodnih nagrad, piše o razmerah na družinskem otoku, kjer se najprej dve, potem tri generacije prebijajo skozi življenje. Zdi se, da je otok samo zaprt svet, ki nam na primeru mikrokozmosa pokaže premike na družbenem in gospodarskem področju. Ti so se sicer zgodili v svetu, na otoku pa jih zaradi omejenosti morda čutijo še bolj. Ne vemo, katera vojna prinese Švede, ki iščejo delo in sezidajo pomol, da mu ni para, obnorijo pa tudi že prej posebno domačo hčer in gospodarjevo sestro, da jim po opravljenem delu sledi in se vrne v veselem pričakovanju. No, kakor za koga.

Igor Omerza: Pravi obraz Janeza Stanovnika

Kako je med vojno iz skupine krščanski socialist mimo vednosti Edvarda Kocbeka prestopil v komunistično partijo, kako je dolgoletno politično kariero vršil kot zvesti aparatčik partijske nomenklature, kako je med letoma 1988 in 1990 nasprotoval slovenski osamosvojitvi in kako je na zadnji seji starega predsedstva o politični policiji SDV, torej o zloglasni UDBI, sprejel sklep, da je delovala neodvisno in ustavno!???? Izbrani arhivski in časopisni citati njegove teze prepričljivo podpirajo.

Tone Frelih: Skesanec

»Politična kriminalka po slovensko,« piše na platnici romana Skesanec kot opozorilo in podnaslov, in nas firbec, kako naj bi se v nečem tako razširjenem in globalnem, kot je kriminalka, pokazala specifika žanra glede na dogajalni prostor. To je že sedma knjiga Toneta Freliha (rojenega leta 1945) s pretežno isto, čeprav z leti spremenjeno in od zoba časa načeto ekipo, ki jo zdaj preselijo s policije na Trdinovi v Ljubljani na Prešernovo, pod perut preverjenih šefov, da ji vzamejo še preostanek samostojnosti. Tako se zaščitijo, premeščevalci, pred njenimi nenadzorovanimi, se pravi morda njim in botrom iz ozadja neugodnimi izsledki preiskav.

Zgodbe iz konzerve: Ur. Iva Kosmos, Tanja Petrović, Martin Pogačar

Dobesedno, danes so ribje tovarne na celini, naj si bo v Pivki ali pa v Nišu. In v njih bolj ali manj tudi ni svežih rib iz bližnjega morja, ampak zmrznjene iz Atlantika. Knjiga sicer meri v druge smeri, v emancipacijo žensk, ki so v prejšnjem stoletju začele dobivati službe; še prej so delo opravljali moški, tovarn je bilo že pred 150 leti za ducat. Potem v kolektivni spomin različnih generacij »celincev«, katerim so ribje konzerve strojile življenje. Otroci ločenih očetov se spominjajo obiskov pri njih ob prigrizku iz konzerve, drugi potovanj z nahrbtnikom, napolnjenim z »ribcami«, tretji sličnih gorskih pohodov, četrti ikonografije konzerv. Knjiga kajpak postreže s kratko zgodovino predelovanja rib, z razmahom tovarn pod komunizmom in hkrati že z njihovim propadanjem zaradi smradu, ki je šel v nos turizmu. Beleži tudi čas sindikalnih plesov in veselic, udarniškega dela, gradi na pogovorih z nekdanjimi delavkami, ne pozabi na besedna označevanja deklet – sardelinke in papaline – in tradicijo mačističnega namigovanja.

Dušan Jelinčič: Tržaške prikazni

Dušan Jelinčič (rojen leta 1953) je tržaški alpinist, novinar, pisatelj, esejist, prevajalec z dovolj obširnim opusom, ki sega od na streho sveta postavljene kriminalke Umor pod K2 do gorniških potopisov Kam gre veter, ko ne piha, vmes je literarizacija lokalne mitologije in bajeslovja Bela dama devinska, v eksotične kraje je postavljena tudi zgodba o psu vojne, plačancu v romanu Nocoj bom ubil Chomskega. S Tržaškimi prikaznimi se vrača na domači teren in uvrtava malo v lastne spomine, malo v kolektivni spomin in preteklost mesta v zalivu.

Aleš Berge: Breze

Ljubitelj breze se bo na koncu samo čudil naslovu knjige, ki jo je avtor napisal v času karantene. Slaba dva meseca je v hiški na Gorenjskem bival večinoma sam, po več dni spregovoril le stavek pri nakupu nujnega živeža.

J. G. Ballard: Potopljeni svet

Britanski pisatelj, esejist in satirik J. G. Ballard (1930–2009) je pisec za današnje čase. V Suši piše o postopnem izginjanju vode in zato do človeka neprijazni, devastirani puščavski krajini. V Stolpnici o skupnosti, ki se zapre pred svetom in zaradi hormonalne prenapetosti posameznikov, ki se vidijo kot vodilni, počasi drsi proti regresiji in predcivilizacijskemu. V Kristalnem svetu se zaradi antimaterije in podvajanja galaksije zgodi napredujoča kristalizacija, ki se ji eni umikajo – za druge je obet večnosti, všečna in trajnostna oblika obstoja. Potopljeni svet pa govori o povodnji svetovnih razmer, o povečanem delovanju Sonca, zaradi katerega se topi permafrost in scvrknejo ledeniki, da je življenje mogoče samo na polih, kjer zaradi kota oziroma odboja sončnih žarkov vročina ni nevzdržna.

Erich Fromm: Beg pred svobodo

Odgovor je šokanten: ko se je moderni človek dokopal do svobode, se je v njej počutil tako osamljenega in obupanega, da se ji je odpovedal in se kot avtomat predal skupnosti in novi vrhovni avtoriteti. Še bolj nadaljevanje, da se to lahko zgodi v katerikoli družbi, tudi v antifašistični. Njegove interpretacije sicer niso preživele, a s svojimi koncepti je vseeno zadel bit potrošniške družbe. Človek misli, čuti in hoče, kar meni, da bi moral misliti, čutiti in hoteti glede na večinsko mnenje. Preprosto: vse poteze so prilagajanje, iz njega skorajda ne pridejo več prvinski vzgibi. Pristnemu razmišljanju zoperstavlja psevdorazmišljanje: pri prvem sam spremenljivke poveže v sklepanje, pri drugem povzema poglede avtoritet, ki jih potem predstavlja kot svoje.

Evelyn Waugh: Ekskluziva

Ko lokalnega oziroma podeželskega dopisnika pokličejo v centralo, se najprej zgrozi ob ugotovitvi, da ga mislijo poslati v državo na severovzhodu Afrike, saj je prepričan, da je to zaradi njegove nekoliko sporne teze o prezimovanju čopastega ponirka. A ko izve, da mu bodo plačali vozovnico, in to v obe smeri, je preprosto navdušen.

Petra Pogorevc: Rac

Spomini igralca Radka Poliča - Raca, ki je zaznamoval pol stoletja gledališča in filma. A slog kratkih stavkov in linearnih pripovedi ne omogoča, da bi zgodba stekla. Kratke kapsule so učinkovite pri esejistični perspektivi, ki jo nadgradi pripovedovalčeva refleksija, pri spontanem izpovedovanju pa ne ustvarijo ne tempa ne napetosti. Še zlasti, ker knjiga predolgo vztraja pri nizanju številnih otroških drobnih paglavstev. Bralni vtis je, da je bil Rac v projektu utrujen, da ni hotel blesteti s pripovedovanjem intrigantnih zgodb, ki jih je kdaj skrajšal prav po faktografsko. Ali pa, da je bil nad zvezami, ženami in damami tako razočaran, da se mu večinoma ni zdelo vredno podrobno popisati, kako so vznikale in kateri čari so ga namamili. No, na te, ki bi iskali pikanterije, ne pozabi in jim jih vseeno nekaj ponudi.

Jiři Kočica: Izvirnik

Že takoj, ob K.-jevem telefonskem pogovoru z mentorjem z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, kjer dela doktorat, zaslutimo, da so v romanu na tnalu glave velikih živin. Mentor se razburi, da takšno prevrednotenje glav na podlagi pričevanja očividca nekako ne sodi v akademsko sfero, bolj med folkloristiko, prav tako ne enako vehementna zavrnitev pravzaprav vse filozofije in umetnostne misli po Freudu, za katerega se zdi, da edini preživi predhodnike in naslednike. Slabo jo pri K.-ju odnesejo razni Marxi, Heideggerji, Lacani, Žižek in njegovi politični kameradi, kolikor seveda on kot nosilec romanesknega zapleta res spregovarja o njih in ni zadaj drug, avtoritarni pripovedni glas.