Boštjan Videmšek: Plan B

Eni z orjaškimi sesalniki črpajo ogljikov dioksid iz zraka, drugi ustvarjajo električno energijo iz plimovanja morja, spet drugi razvijajo rudarjenje litija, čudežne kovine za proizvodnjo baterij, tretji shranjujejo CO2 v geološke jame, iz katerih so prej črpali nafto iz morja, četrti so viharni otok spremenili v farme vetrnih elektrarn, spet eni poleg avtomobilov elektrificirajo še ladje in letala etc.

Arundhati Roy: Ministrstvo za najvišjo srečo

Med hidžrami, v ženske oblečenimi prostituti, in njihovimi občudovalci v Indiji se stke zapletena ljubezenska zgodba, okostje romana Arundhati Roy, ki je zaslovela z romanom Bog majhnih stvari. Vendar v njihovi komuni obstrancev vidimo samo eno od naličij vseh antagonizmov današnje Indije. Upornica med njimi zatrmoglavi in se preseli med narkomane na muslimansko mestno pokopališče; tam se začne zbirati raznovrstna ekipa in potem pokopava (tudi) tiste, ki so ostali brez groba: mučene od indijskih oblasti, posiljene ženske, izginule borce in militante, katerih trupel niso nikoli našli. Podelijo jim posmrtni mir in angeli, ki lebdijo nad pokopališčem, puščajo vrata med svetovi odprta, da lahko vsi sobivajo in se družijo.

Alain Corbin: Zgodovina tišine

Za nič v podobi tišine se namreč zdi, da je enkraten: tišina leta 1525 bo enaka tišini leta 2020. Kako torej napisati zgodovino nespremenljivega? Norveški filozof in publicist Erling Kagge je v Tišini v času hrupa poudaril vrednost tišine v sodobnem bivanju. Corbin je segel dlje in fenomenu tišine sledil od renesanse do danes. Balzac je antično mesto Guérande opisal: »Vsakega umetnika, ki potuje skozi mesto, popade ognjevita želja, da bi tu preživel svoje poslednje dni.« Dve stoletji pred njim je opat Rancé tik pred smrtjo vzkliknil: »Ostaja mi le še nekaj trenutkov življenja; najboljše jih bom porabil, če jih preživim v tišini.« Tišina je seveda veljala za pot do Boga, zakaj v miru in tišini duša najde odnos z Bogom. Je kraj porajanja mišljenja, ker beseda zaduši misel, ki nastaja le v tišini. Danes je praktično izgnana iz šole, saj ni več učitelja, ki bi zahteval absolutno tišino kot pogoj, da lahko pazljivo poslušaš. Tišina je tako kot smeh nalezljiva. Namesto gostobesednega norčevanja zna bolj zarezati molčeči prezir. V 17. in 18. st. so bile popularne knjige o umetnosti molka: »Naš molk se lahko pretrga edinole takrat, ko imamo povedati kaj, kar je več vredno od tišine.« Modri govori, tudi ko molči. V aktualni civilizaciji hrušča bi bil videti kot čudak, kdor bi v mestu zahteval pravico do tišine. Pa vendar – v Franciji obstaja veriga hotelov Relais du silence! In še tišina kot oblika rezistence. Francoski pisatelj Vercors je odpor proti nacističnim okupatorjem ubesedil skozi junakinjo, ki v pogovoru z nemškim častnikom molči in ta naposled doume, da je dostojanstvena tišina obmolknila v tišino odpora.

Shirley Jackson: V hiši med hribi straši

Shirley Jackson je ob izidu knjige leta 1959 požela veliko odobravanja in kar nekaj uglednih piscev srhljivk in fantastike ji je priznalo, da jih je njena pisava navdušila in navdihnila. Še prej je zgodba Loterija, ki jo imamo v istoimenskem izboru kratkih zgodb, razdelila javnost; laični bralci so pisali ogorčena pisma, ker rovtarska skupnost izžreba svete žrtve, kolegi in kritiki so jo nezadržno hvalili.

Pino Adriano in Giorgio Cingolani: Nacionalizem in nasilje

Če množica aktivističnih nasprotnikov Thompsonovega koncerta v Mariboru bere knjige, se založbi ni bati za prodajni uspeh. Knjiga je v originalu izšla leta 2011, italijanska avtorja, ki v bibliografiji navajata tudi precej knjig v srbskem in hrvaškem jeziku, ostajata v liniji komunistične literature o ustaštvu, saj praktično ne navajata spoznanj modernega hrvaškega zgodovinopisja. Tudi ne obravnavata delovanja NDH v celoti, niti ne razmerij med ustaši in komunisti (v tridesetih letih so zaradi terorizma družno sedeli po kraljevih zaporih), ampak poudarjata njeno zločinsko raven. Enako minimizirata velikosrbsko diktaturo pred drugo vojno, ki je v veliki meri spodbudila radikalizacijo hrvaškega nacionalizma, ter podobno vojnemu partizanskemu gibanju pripisujeta le svetniške lastnosti. Sta pa pisca posebej temeljita in nazorna v poglavjih, kjer opisujeta razmerja med Mussolinijem in ustaškimi emigranti, ki so našli azil v Italiji. Še bolj v orisu njihovega povojnega bega iz Jugoslavije, ko so prek mreže podpornikov bivali v Avstriji, nato po taboriščih in samostanih v Italiji ter potem v Argentini in obeh Amerikah. Ustaški režim je že leta 1943 projiciral vojaški poraz in zato sistematično pošiljal poldrugo tono zlata in drugih dragocenosti v švicarske banke, s čimer si je zagotovil povojno preživetje; ameriške tajne službe so po vojni ocenile vrednost ustaškega zaklada v Vatikanu na 47 milijonov dolarjev. V zaključnih poglavjih beležita ustaške atentate na funkcionarje Titovega režima po Evropi in Jugoslaviji ter udbovske atentate na ustaške veljake v emigraciji. Knjiga o ustaštvu, ki se ustavi pred razglasitvijo sodobne hrvaške države.

Lenart Zajc: Delci svetlobe

Na vrhu tehnološko skrajno dodelane in energetsko nepotrošne stolpnice v sterilnem labirintu – ta stanovalca po izgubi imunosti varuje pred vsem – prebiva bog. Pravzaprav Martin Marker, ki je iz radovednega otročiča zaradi stričevega darila, commodorja C64, najbolj prodajanega računalnika vseh časov, v hipu postal asocialen in začel razmišljati o uporabnosti te naprave. To je potem izpilil in razvil in je zdaj lastnik in inovacijski navigator najnaprednejše firme za razvoj tehnologije, konkurenčne Nasi. Zasvojen od začetka, ves čas pred drugimi, tudi po neskrupuloznosti, zdaj se s svojimi genialci z vsega sveta ukvarja z razvojem osebnosti – njegova ruska asistentka temu reče duša, česar se sam otepa – likov, nastopajočih v arkadnih igrah.

Alojz Cindrič: Ljubljanski izobraženci skozi čas

Projekt, ki presega pregledovanje objavljenih knjig, avtor se je namreč v iskanju neverjetnega poglabljal v univerzitetne in druge arhive. Tako je prišel na sled Rudolfu iz Ljubljane, ki je bil leta 1289 med slušatelji univerze v Bologni. V delu se vrstijo seznami študentov v Tübingenu, Padovi in predvsem na Dunaju tja do začetka prve svetovne vojne. Partijsko zgodovinopisje je nacionalno zgodovino predstavljalo kot obdobje kmetov in rokodelcev, Cindrič pa je povsem konsekventno za izobraženstvo štel tudi plemiče in klerike. Njegov prikaz ima stalno socialno noto, tako so bili na Dunaju revni oproščeni plačevanja taks že leta 1413, nekaj stoletij kasneje pa so ljubljanski škofje začeli podpirati tamkajšnji kolegij, v katerem so bivali kranjski študenti. Kako močna je bila univerzitetna sla že v 19. stoletju, govori podatek, da jih je v dobrem stoletju doktoriralo kar 152. Pomenljivo je poglavje o inštrukcijah in drugih delih, s katerimi so študenti reševali osebni proračun, posebej izstopa bodoči velemojster Milan Vidmar, ki je v študentskih dneh služil spodobne vsote z igranjem šaha v elitni dunajski kavarni Café Central; avtor mimogrede pokaže še duh časa, ko zabeleži, da je ta imela na voljo 235 časopisov.

David Diop: Več kot brat

David Diop, v Franciji rojeni pisec senegalskih korenin, v romanu tematizira svoje rojake v rovih prve svetovne vojne, tako imenovane senegalske strelce, pripadnike kolonialne najemniške garde. Borili so se zaradi neažuriranih predstav o junaštvu in naravi vojne ter obeta kariere, ko so pridobili francosko državljanstvo in pokojnino. Njih so še bolj kot ostale pošiljali napadat sovražnika čez čistine, nezakrite pred topovskim ognjem.

Jože Pirjevec: Partizani

Avtor namreč ne predstavlja fenomena partizanstva: njihovega vsakdanjega življenja, karierne promocije, razsipanja življenj z nesmiselnimi juriši, bolnišnic, vojaških taktik, prehranjevanja, propagande, notranjega terorja, kaznovalne politike v enotah, idejne discipline in propagande, kulturnih mitingov ipd. Preprosto sledi vojaški zgodovini v okviru vse Jugoslavije. Tu stori korak naprej od partizanaric, saj beleži tudi partizanske uzurpacije ter zločine nad civilisti in vojnimi ujetniki. V delo je vključena tudi opazna količina literature nepartizanske strani (izpusti pa med drugim spoznanja Bajtove knjige Bermanov dosje) ter kritična perspektiva do posameznih poveljnikov: I. Mačka naslika kot zvestega, surovega, komaj pismenega tesarja. Jezik prehaja iz zgodovinopisnega v pesniškega (Nemci so bili odločeni ščititi Jadransko morje z nohti in zobmi), kdaj v advokatskega (280 Italijanov se je predalo, ko so jim zagotovili, da jih ne bodo pobili.

Roman Rozina: Po cipresah diši

Rozina, vse bolj opazen prozaist, se v zbirki pretežno daljših in novelistično razčlenjenih zgodb spogleduje s končnostjo. Ciprese nam ob otožnih zvokih trobente ali poklicno rdečeličnih pevcih in zamirajočem zvoku trobente v ozadju prikličejo smrtnost, slovo, težak vonj pogrebnih vencev in svečano pokopališko atmosfero. Rozina vse to in še marsikaj zraven izpisuje pretežno zafrkljivo in skoraj humorno, nekatere od zgodb so postavljene v bližino humoreske.

Matjaž Lunaček: Glasovi in podobe

Po obliki bi rekli, da gre za kratke zgodbe, a po vsebini so eseji, prikazi, kritike in tudi zgodbe. Delo pisca, ki se ne trudi ugajati, še manj ustvarjati pripovedi, ki bi bralca presenečale s preobrati. Preprosto piše skozi svoje izkušnje, branja, razmišljanja, smotre bivanja, leitmotiv pa je Rimbaud. Seveda tudi odnosi med dvema, ki prevladujejo nad peripetijami.

Markus Zusak: Fant, ki je postal most

Že v prejšnjem Zusakovem romanu, Odposlancu, je ena od nalog, ki jih mora izpolniti sel neznane sile, ki z njim komunicira s pomočjo igralnih kart, preprečiti ravsanje in garbanje skupini bratov. Zdaj so takšni bratje, vseh pet in en prav posebej, v ospredju pisateljevega zanimanja.

Miha Naglič: Žirovski besednjak

Avtor, ki je esejist in filozof, je v njej popisal zgodovino mesta Žiri. Ta ne teče kronološko, temveč je zaobjeta v 500 geslih, kar ustvari dodatno možnost fokusnega prebiranja. Še posebej, ker podatkov ne črpa le iz arhivov, časnikov, knjig in zbornikov, ampak tudi iz spominov, govoric in pogovorov s starimi vedeži ter domoznanci. Pri pojmu gostilne sledi sprehod skozi zgodovino, a tudi vprašanje, kdaj jih je bilo največ. Leta 1930 – kar 15. Podobno gledališče, ki je imelo prvo predstavo že leta 1901, razcvet pa so prinesla trideseta s sokolskim in orlovskim teatrom: prvi je postavil Kralja na Betajnovi z aluzijo na lokalnega župnika, drugi mu je odgovoril z bodico na liberalce, kajpak spet s Cankarjem, to pot z njegovimi Hlapci. A pisec ne izpostavlja le aktualnih pojmov, oriše tudi pozabljene: tako predstavi desetletje po drugi vojni, ko so imeli nižjo gimnazijo, besedo Umag, ki je nekoč opisovala počitniško naselje, ki ga je v tem mestu zgradila Alpina, zdaj pa živi kot neuradno ime za eno izmed mestnih četrti, zabeleži geslo Ukrajinci, ki so bili častniki generala Wrangla in so po prvi vojni našli pribežališče v Žireh ter s potomci oplemenitili žirovsko kri. Pojem župniki je napolnjen z veličastnim lokom časa, ime prvega klerika sega v leto 1384, pri živalstvu je perspektiva dvojna: seznami nedavno uplenjenih vrst divjadi in pogled 50 tisoč let nazaj, ki so ga prinesli arheologi z odkritjem kurišča, v katerem so našli kosti jamskega medveda, losa in pragoveda.

Adam Foulds: Blodnjak prebujenja

Adam Foulds o družbi spregovori s prikazom njene reprezentativne ustanove; podobno kot predhodniki, na primer Peter Weiss, ki v igri Maratovo in de Sadovo srečanje postavi na oder lokalne blaznice, ali Jančar, ki v Velikem briljantnem valčku v zavod poleg pacientov in poblaznelega sluge z bikovskim tilnikom postavi še politične in se vidi, kdo je najbolj problematičen v stanju spreobrnjenih vrednot. Dogajanje postavi v podeželski sanatorij, v katerem se poleg aristokratov, ki jih odstranijo od (premoženjsko) škodljivih porok, bratov Tennyson, neozemljenih ljudskih pesnikov in udarjenih kar tako, versko ali shizoidno, prosto gibljejo tudi člani zdravnikove družine. Ker je roman spisan času, ki ga opisuje, primerno, se seveda zgodba zasuklja tudi okoli domačih punc, godnih za možitev. Te se počez nastavljajo morebitnim snubcem, pač v skladu s svojimi nedozorelimi predstavami, kakšne družabne vloge in maske naj bi pripomogle k najboljši partiji. Ob teh so predhodnikom antipsihiatrije in njihovemu početju nedorasli strežniki in pomožno osebje, ki šibkejšo pripetost varovancev na realnost zlorabljajo za lastno, pogosto okrutno zabavo in pičel zaslužek za zraven; kadar so vsi malo udarjeni, se tistim malo bolj zdi to še najbolj razumno, bogatenje in zloraba.

Rudi Beiser: Drevesa in ljudje

Skrivno življenje dreves (Wohlleben) razkriva tajne bivanja dreves, Naše drevesne vrste (Brus) predstavljajo gozdarsko-botanični vidik, Narava zdravi in popravi (Williams) prinaša globalne napotke ozdravljenja z obiskovanjem gozdov, nemški docent fitoterapije pa osvetli zdravilno moč lubja, listov, popkov, smole, sokov in plodov različnih drevesnih vrst.

Sara Stridsberg: Beckomberga. Oda moji družini

»Včasih pomislim, da je obdobje Beckomberge sovpadalo z obdobjem državne blaginje in socialne države, s časom med letoma 1932 in 1995,« švedska pripovednica Sara Stridsberg (1972) proti koncu nadrobljenega romana zapiše post festum premislek o glomazni psihiatrični ustanovi na robu mesta, v kateri se je zdravil oče alkoholik in suicidnež. Vendar oda družini tokrat ne pomeni samo poklona očetu; družina so poleg matere, bežeče iz zakona, pravzaprav kar vsi varovanci ustanove, s katerimi je prihajala v stik, se vanje zaljubljala ali pa spremljala tamkajšnje očetove sentimentalne zmage, ki jih je, kadar ga ni zalival črni žolč, izvojeval z očarljivostjo.

Boštjan M. Zupančič: O Evropskem sodišču za človekove pravice 

Avtor predstavlja in pojasnjuje, toda še v večji meri beleži kritične poglede, ki jih strni v pojem – nazadovanje Sodišča. Sodb ne pišejo sodniki, pripravljajo jih pravniki, člani sekretariata, ki se zanašajo na copy-paste obrazložitve, vendar te često nimajo nič skupnega z vsebino predmetne zadeve. Ker je insajder, pozna tehnologijo dela, ki čedalje manj poteka po analognem načinu sklepanja, saj dominira silogistično. Reč je posebej krucialna pri vprašanju nepristranskosti odločanja, ki pa zadeva katerokoli sodno instanco. Tu je prvi pogoj, da odločevalec ostaja ne-odločen, kolikor časa je to mogoče. Preprosto: ostati mora dovzeten za informacije, ki prihajajo z obeh strani, kar predpostavlja, da mora slediti vsaj dvema hipotezama, saj soobstajata domnevi krivde in nedolžnosti. Princip, ki sicer velja tudi za nepristransko preiskovalno novinarstvo.

Emmanuel Dongala: Puška v roki, pesem v žepu

Romaneskni prvenec kongovskega pripovednika Emmanuela Dongale (1941) zgošča zgodovino Afrike v času trganja kolonialnih spon. V ospredju je življenjska in politična pot Majela dja Majela, afriškega študenta v Evropi, ki sistem in rasno diskriminacijo zavrne tik pred končanjem študija in se vrne na rodno celino, tam pa gre v partizane in sodeluje pri zmagoslavnem napadu na mesto z belsko tovarno. V trenutku slave doživi nekakšno zlitje z množico, po zmagi ga nosijo na rokah, kar ga skoraj zasvoji, ta moč množic – čeprav je zavzetje mesta krvavo zatrto, z zračnim napadom mednarodnih sil na civiliste in tako dalje.

Robert Lustig: Oprani možgani

Ameriški profesor endokrinologije, tudi avtor »Mastne laži« o pogubnosti sladkorja (UMco, 2013), se sprašuje, zakaj je toliko ljudi nesrečnih. Najprej razlikuje med konceptoma užitka in sreče oziroma zadovoljstva – slednja sta povezana s človekovo aktivnostjo, prvi pa je dandanes povezan predvsem z industrijo užitkov. Ta povzroča paradoks: dopaminskemu navalu sledi zmanjšanje delovanja dopaminskih receptorjev, zatorej je treba še več odmerkov vzburjenja, kronična stimulacija nevronov pa pripelje do odmrtja možganskih celic. In na voljo imamo droge, Facebook, e-pošto, videoigrice, sploh tehnologijo, industrijsko prehrano, viagro, prozac, doping, alkohol, kavo itd.

Matthias Göritz: Parker

Parker, naslovni lik, je prodajalec imidža: sin nefunkcionalne nemške pijanke in angleškega vojaškega didžeja. Nosi torej oba svetova, šlif in elokvenco ter težo duha – roman spregovori o spoju tega v globaliziranem in medijsko obvladovanem svetu. Pripoveduje slikajoč usodo najprej precej uspešnega komunikacijskega trenerja, ki ravno preboleva bivšo, dokaj brezbrižno do vseh poskusov pobotanja; ni brezbrižna le zato, ker se je zasidrala v višjem razredu, ampak tudi zaradi Parkerjevih mimobežnih varanj. Predvsem se zdi, da je Parker avtonomen, da se je sam izumil in mu pri tem še kar gre, vsaj na zunaj, vendar je njegov mehurček seveda tudi fragilen, občutljiv za perforacije in ena takšnih ga do konca izpiha. Na oder in pod žaromete se vrne še bolj iskren, s še več nasveti o uspešnosti in iskrenosti in svetovanju.

Umberto Tommasini: Kovač anarhist

Kaj lahko o svojem življenju pove kovač v Trstu, ki je živel med letoma 1896 in 1980? Danes izdajajo spomine zvezdniki, direktorji, advokati, igralci, politiki, politični zaporniki, navadni fizikalci še v romanih in filmih ne nastopajo več. Kovač Tommasini tudi ni naredil kariere, kot jo je njegov vrstnik Josip Broz. Toda jekleni mož ima kaj povedati. Koval je železo in bil nejevoljen nad občutkom, da ga izkoriščajo. Ravnal je kot komunistični revolucionarji pred Oktobrom – zbiral in prebiral je knjige. Ne zato, da bi se zabaval ali si slikal svetle nade, ampak da najde smisel svojega bivanja. To je bil anarhizem, ki pa ga ni pritegnil kot teorija, temveč kot praksa. Torej stavke, pretepi, izdajanje letakov, časopisov in – metanje bomb. Tu je bil mojster, znal je narediti in še bolj zalučati lahko bombo, ki je razgnala vitrino prodajaln, za las se ji je izmaknil sam Benito Mussolini. Ko je v Italiji zavladal fašizem, se je še naprej tolkel s črnosrajčniki. Končal v zaporih, bil za pet let konfiniran na otočku južno od Sicilije, potem emigriral v Francijo, se poročil, a vmes skočil na pomoč španski republiki, kjer so mu po življenju bolj stregli komunisti kot frankisti. In potem v njegovi drugi svetovni vojni še ena ponovitev zaporniških let, po vojni pa spet kovač, anarhist, urednik tja do svojega konca. Delo, ki ga prežemajo vedrina, trmoglavost, lucidnost in odkritost.

Slavko Pregl, Leon Pogelšek: Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič

Zgodba romana je znana in že obdelana: zbirko del sodobnega slikarstva naj bi bil Šlomovič, asistent pariškega zbiralca Ambroissa Volarda – ta je bil leta 1943 verjetno ustreljen kot talec, ker je bil Jud – skril (poleg 200 slik, ki so bile deponirane v francoski banki in za katere se še vedno prerekajo o lastništvu) in zdaj se občasno »najde«. O njej je pisal že Srb Momo Kapor, Veljko Bulajić pa je o tem posnel film Donator. Vendar nas avtorja na darkerski del umetnostnega trga tokrat peljeta od spodaj, iz slovenske perspektive.

Mihaly Csikszentmihalyi: Zanos: psihologija optimalnega izkustva

Knjiga ni učbenik, temveč koncizna esejistična razprava profesorja na Univerzi v Chicagu. Po njem se sreča ne zgodi niti ni rezultat srečnega naključja, ampak je stanje, ki si ga mora vsakdo pripraviti, ga negovati in osebno braniti. Tu bi pomislili, da imajo premožni prednost, saj si lahko to stanje zanosa preprosto kupijo. A avtor preseneti, ko med zglede uvrsti tudi primer delavca za tekočim trakom, ki je vzel delo kot popolno osmislitev in dinamičnost življenja. Jasno, če je psihiater Frankl našel smisel v koncentracijskem taborišču, ga je moč najti v vsaki situaciji. Vendar pozor – najtežje bo pred televizorjem ali računalnikom oziroma kadar ste v rokah industrije prostega časa. Obilje informacij in zabave pač redko vodi v stanje zanosa. Pot je namreč drugačna – uporaba lastnih veščin, opazovanja in truda pri reševanju neprijetnih okoliščin.

Aleksandar Hemon: Vprašanje Bruna

Hemona (1964) zaznamuje tipična begunska usoda; ko je šel na jezikovno izmenjavo v Ukrajino, je bil tam državni udar, ko je užival ameriško štipendijo, je v rodni Bosni izbruhnila vojna, neizogibna, čeprav neverjetna, in začelo se je popisovanje njegovega apatridnega preostanka življenja. Pomožne službe pomivalcev posode, gostinskih strežnikov, čistilcev stanovanj v odsotnosti lastnikov omogočajo čudno intimen vpogled v življenje drugih in poudarjajo odsotnosti lastnega … Zraven je pisal in zbirka kratkih zgodb iz leta 2000 Vprašanje Bruna, ki skoraj povzema tisto, kar že poznamo iz romanov Nowhere Man in Projekt Lazar ter napol fikcijske zbirke Knjiga mojih življenj, je že napisana v angleščini. Jasno, prepoznali so ga kot nadaljevalca Nabokova in Conrada, še dveh, ki sta se v angleščino priselila in jezik obogatila s slovansko skladnjo.

Dan Podjed: Videni: Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo 

Na eni strani poznajo spletni iskalniki osebno zgodovino slehernika, ko beležijo njegova vsakodnevna iskanja po spletu, ko torej delujejo kot benthamski panoptikon, kar napeljuje na božje oko, ki vse vidi in vse ve, za zdaj najbolj totalno vpeljano v kitajskem oblastnem nadzoru nad prebivalstvom. Po drugi strani so prav posamezniki ti, ki svojo zasebnost namenoma postavljajo na ogled spletnim množicam.

Feliks Plohl: Vsi moji grehi

Že pri Vitomilu Zupanu smo, ko je popisoval boksarske, kartaške, popivalske in mornarske izkušnje, nenehna obojestranska špikanja in kazanje mišic z oblastjo, torej z njenimi uniformiranimi predstavniki in tistimi višjimi, v civilu, zaznali navezavo na pikareskno, klateško romaneskno tradicijo. Pri tem je bil posameznik, kot recimo pri Tadeju Golobu, vedno v gardu in pripravljen na batine, vendar tudi plemenito in heroično prepričan, da bo katerega od udarcev vrnil. Vsaj z besedo. Pri Plohlu se je nekdanja plemenitost zreducirala na neprestan beg pred najmočnejšo in najbolj neposredno policijo na svetu, ameriško; batine se tam delijo izključno navzdol, nepovratno.

Aleš Berger: Vicmaher: opilki

Nekoč so mojstri besede tekmovali v kratkosti. Rimska senatorja sta tako izmenjevala pisma: prvi je v zadnjem zapisal – Eo rus (grem na deželo), drugi pa – I (pojdi) in zmagal. Danes v kratki formi vsakdanjika dominirajo mesidži, v literaturi pa se bohotijo dela, v katerih se avtorji trudijo, kaj vse bi popisali, a običajno dolžina ostane brez soli. Prevajalec in esejist Berger ravna nasprotno – iz knjige v knjigo spreminja slog, zdaj ga je prignal do opilkov.

Jo Nesbø: Nož

Pojma nimam, kaj je kriminalist Harry Hole delal v prvih enajstih avtorjevih kriminalkah, v katerih je osrednji lik, ampak v dvanajsti knjigi ga ugledamo že v ogrevalnem delu tega napetega pisanja s spominsko luknjo, ki je posledica nezmernega, totalnega pijančevanja. Ekscesnost in zoprnost njegove dipsomanije je poudarjena s tem, da se pri poskusu razsvetlitve alkoholnega brezna postopno vse bolj razkriva – tudi njemu samemu –, da je bil na kraju zločina. Da je imel motiv, vsaj v očeh kolegov, da je imel krvave roke in da so hlače takšne tudi ostale. In nož.

Simone de Beauvoir: Starost II.: Biti v svetu

V drugem delu knjige obravnava sprejemanje starosti, dejavnosti na stara leta, tudi seksualno aktivnost, ter prinese vrsto biografij posameznih osebnosti.

Jesús Carrasco: Zemlja, po kateri stopamo

Carrasco je že fantiča v prvencu, romanu Na prostem, postavil v apokaliptičen svet, v katerem sodniki, ki malo potegnejo na tistega iz Ni dežela za starce Cormacka McCarthyja, samovoljno delijo pravico. Fantič je preganjana stranka, dokler ne sreča pastirja, ki njegovo družbo plačuje z modrostmi in življenjskimi izkušnjami, čeprav jih deli bolj molče, in v presušeni pokrajini, presušeni do nerodovitnosti, se vzpostavi simbiotična skupnost dveh in obet za naprej, če bo mali prenesel preneseno.