Napisani svet: Martin Puchner

Avtor je selektiven, saj nekaj tisoč let skrči na 16 momentov. Seveda ne more mimo Homerja, Gilgameša, Biblije ter Sokrata, ki jih predstavlja skozi njihovo vlogo v tedanjih družbah. S tem poznavalcem literature ne prinese kaj dosti nove vednosti. Izjemna pa so njegova poglavja o Gutenbergu, Luthru, Cervantesu, Goetheju, »Komunističnem manifestu« ter Ahmatovi in Solženicinu. Očeta tiska seveda poznamo po revolucionarni iznajdbi, a Puchner nam prinese njegov bestseller – tiskanje formularjev za odpustke v nakladi 200 tisoč izvodov, ki pa ga umesti v duh časa: papež potrebuje denar za vojne proti Turkom in zato množično prodaja odpustke, da bi vnel množice, pa si pomaga še s tiskom protiturških traktatov. Luthru ne bi uspelo, ko bi njegove znamenite protipapeške teze ostale pribite na cerkvenih vratih, preobrat so dosegle, ko jih je natisnil in poleg njih še množico polemičnih pamfletov, tako da je veljal za najbolj branega avtorja v Nemčiji, ki je v svojem času izdal tretjino vseh tedaj objavljenih del. Ahmatova je kot pesnica slovela že v carski Rusiji, pod Stalinom je preganjana živela v osami, in ko jo obišče I. Berlin, ga sprejme v sobi, polni revščine, kjer mu postreže le s kuhanim krompirjem, a Britanec odide od nje povsem očaran. Ne očarljiva Pepelka, ampak ženska duha, ki pod režimom, v katerem svojih pesmi ne sme niti zapisati, stavi na spomin in se jih nauči na pamet in enako store njene prijateljice, ki poeme skupno ohranijo za dobo samizdata in tamizdata.

Frank Herbert: Mesija s peščenega planeta

»Posameznega ljudstva ne more doleteti večja nesreča, kot če pade v roke samooklicanega Junaka,« se glasi podzemni tok prerokbe, opozorilo očeta ekološkega migranta na Puščavski planet, ko prepozna nevarnost sklopa prerokb in eshatologijo nepomembnega bojevitega puščavskega ljudstva v pregnanstvu. Paul Atreides, Muad’dib, plod stoletnih plodilnih strategij spolitiziranih vojščaških nun, v prejšnji knjigi obračuna z dinastijo, ki je umorila njegovega očeta, in začne širiti svoj džihad po vesoljskih prostranstvih. Žrtve grejo v milijarde, saj puščavsko ljudstvo presušenemu pesku prilagojene okrutnosti implementira na večino znanega sveta. Otroci recimo po bitki koljejo ranjene nasprotnike in jok je neoprostljiva poraba najdragocenejšega: vode.

Zmago Šmitek: Šelest divjine

Tema je človekovo sobivanje z naravo, razbiral pa jo je iz mitologij od klasične Grčije, slovanskih svetov pa vse do moderne dobe oglaševanja. Loteva se je eklektično, zdaj najde oporo v citatu filozofa Heideggerja, nekaj vrstic zatem v semiotiku Lotmanu, drugod v antropologu Lévi-Straussu, spet drugod v zgodovinarju Braudelu, pritegne režiserja Eisensteina in producenta Disneyja, se nasloni na komparativista Pirjevca, uporabi psihoanalitika Fromma in tako skozi celotno knjigo prinaša reference na tradicijo humanistike. Toda samo delo ni eklektično, saj ga vodi jasna artikulacija notranje človekove povezanosti s prirodo. Najsibo v vprašanju biti rastlin, ki so jim stara ljudstva pripisovala sposobnost govorice, ali pa njihovi vraščenosti v mitologijo, kjer je kdaj bezeg lahko nadomestil manjkajočo človekovo kost. Avtorja krasi eruditsko znanje, ki izvira iz permanentne radovednosti, zaradi katere brska po ljudskem izročilu, pravljicah, mitih, pa tudi po srednjeveških rokopisih, v katerih odkrije ime meseca – bobovcvet, ali po sodobni zgodovini, kjer predstavi nacistični projekt »religije narave« v sovjetskem Beloveškem pragozdu, kamor so po zmagah leta 1941 preselili čredo turov, ki so jo vzgojili s križanjem in je spominjala na izumrle živali iz germanske mitologije. Opiše tudi fenomen zbiratelja Tita, ki si je na Brionih omislil rezervat eksotičnih živali.

Margaret Atwood: Testamenti

»Aretirali so me kmalu po udaru Jakobovih sinov, ki so razpustili kongres. Najprej so nam rekli, da so bili to islamski teroristi. Razglasili so izredne razmere, a so nam hkrati dopovedovali, naj živimo kot običajno, da bo ustavni red v kratkem znova uveljavljen in da bo izrednih razmer kmalu konec. To je bilo res, vendar ne tako, kot smo pričakovali,« pravi glavna pripovedovalka Testamentov, ki so nadaljevanje Dekline zgodbe in pogled v njeno zakulisje, teta Lydia, prva med enakimi in skrbnica zavoda Ardua, ženskega in reproduktivnega in vzgojnega dela Gileada. Vodja nekakšnih salezijank, ki obenem poskrbijo za plodilne in siceršnje apetite poveljnikov.

Frane Adam: Med meritokracijo in populizmom

Profesor Adam je v knjigi zbral vrsto svojih tekstov, ki so pisani kot dialog. Najsi bo kot ostra kritika knjig, časopisnih člankov, vladnih programov, evropskih resolucij, delovanja univerz ali pa kriterijev deljenja proračuna za raziskovanje. A njegova ostrina ni vrsta polemične retorike, ki za seboj pušča trupla. Saj je obenem dobrohoten, objekte premisleka pretresa spoštljivo, in neizprosno konsekventen mislec, ki pokaže na protislovja in nedoslednost izpeljav številnih akterjev iz družboslovja, žurnalistike in znanstvenih agencij. Njegov slog resda ni bralno všečen, toda to ni nerodnost, temveč posledica polstoletnega akademskega študija. Obširna znanja mu omogočajo distanco, še zlasti pri tekstih, ki se sklicujejo na uradne podatke. Pisci jih uporabljajo kot argument za favoriziranje ali diskvalifikacijo, Adama zanima stvar sama. Če slediš analizam Eurostata, boš denimo ugotavljal, da je javni sektor v Sloveniji v primerjavi z zahodnoevropskimi relativno majhen, toda slika je bistveno drugačna, če se opreš na ugotovitve OECD. Torej zgled relativnosti podatkov? Za večino seveda, ne pa za avtorja, ki jih bo natančno proučil in pretehtal, kaj v resnici merijo. In potem pokazal paradokse, kot je ta, da je Slovenija svetovni rekorder v »proizvodnji« doktorandov.

Sebastian Fitzek: Pacient

Najprej je v Fitzkovem psihološkem trilerju vse jasno: množični morilec otrok, ki svoje otroške travme preigrava tako, da deluje s pozicije neizpodbitne moči, kot jo je nekdaj moral trpeti sam, je v psihiatrični bolnišnici. Oče otroka, katerega umora ni nikoli priznal, pa se nameni zadevo raziskati na lastno pest. Tako, da se bo morilcu približal in poskušal najti njegov dnevnik – o katerem pišejo mediji, v nadvarovani ustanovi pa ga nekako ne znajo najti – ali ga osebno pobaral po primeru.

Elli H. Radinger: Modrost starih psov

Tudi tu zadene ob rob človeških pričakovanj, saj namesto klasičnega odnosa lastnika, ki betežno žival umakne s sveta z evtanazijo, pokaže na pasjo starost kot priložnost za spremembo samega sebe. Počasnosti, gluhosti in togosti ne gre jemati le kot hendikepa, ampak kot izziv – zakaj ne bi sledili ritmu zverinice in tudi lastnega življenja umaknili izpod diktature hitrosti e-pošte in prilepljanja na svetleče high-tech škatlice?

Damir Karakaš: Šumenje gozda

Karakaša smo v slovenščini že brali, izbor iz njegovih zbirk kratke proze Kino Lika s preloma tisočletja in Eskimi. Med izidoma je minilo sedem let, vendar sta bili obe osrediščeni okoli zagatne situacije v zakotju in na zgodovinsko poraženi strani. Gre za območje, kjer se moški važijo in junačijo, kjer sta samozadostnost in nesentimentalnost vrlini, kjer se bojijo dohtarjev in so še prav posebej nezaupljivi do vsega tujega. To je svet, v katerem dobro urezana in odmerjena, po možnosti sestavljena psovka pove več kot tisoč besed. Dušan Čater je takrat zaledno dinarsko čakavščino prevedel v precej radikalno dolenjščino, ki občutek rovtarstva in v vse vraščene starožitne trme uspešno podčrtuje.

Jorge Carrión: Knjigarne

Vsekakor velik izziv, ki niha med pisatelji, knjižnicami, družabnimi saloni, knjigarnarji in potepanji po mestih. Knjigarne s svojim šarmom počasi umirajo, čeprav se dogajajo celo preobrati: znamenita mreža Waterstones je bankrotirala, potem jo je prevzel atipični direktor in z zaposlovanjem razgledanih in simpatičnih prodajalcev ustvaril socialni magnet, ki je omogočil naglo rast. Smisel knjigarn ni trgovinski kšeft, ampak ustvarjanje kulturnih zgodb. Tako je vzniknila knjigarna Gotham Book Mart, v kateri so se zbirali bitniki, slabo stoletje poprej se je pri gruzijskem knjigarnarju Čičinadzeju formiral boljševik Stalin, pod Pinochetovo diktaturo je knjigarna Libros Prólogo dajala prostor odporniškemu gibanju, pariška Shakespeare and Company je bila še priložnostni hotel, h’woodska Book City je poleg rabljenih knjig za nekaj dolarjev prodajala škatle filmskih scenarijev, tudi neposnetih, londonska Foyles je slovela po 50 kilometrih knjižnih polic in nekonvencionalni ureditvi, Mao Cetung je začel kariero kot ustanovitelj knjigarne v mestu Changsha, Hitler je svoj svetovni bestseller namesto v knjigarni predstavil kar v pivnici, maroški Tanger je bil z vsemi knjigarnami oaza, v kateri sta se spajala pisateljevanje in spolni turizem, tja so prihajali Genet, Foucault, Bowles, Ginsberg, Burroughs, Barthes etc.

Tibor Noé Kiss: Inkognito

»Ne morem se predstaviti, a vendar bi tako rad vse povedal. Kje naj sploh začnem?« so zadnje besede v romanesknem prvencu madžarske pripovednice in urednice Tibor Noé Kiss (1976), nekdanjega obetavnega nogometaša in raznašalca časopisov. Kot bi hotel konec romana poudariti, da pravi začetek šele pride, da bo mogoč, ko se bodo rešile dileme in se bosta vsebina in oblika ujeli. Šele takrat se lahko ta pisava odlepi od kroženja okoli travmatičnega jedra, okoli spolne identitete.

Erving Goffman: Azili

Kanadski sociolog Goffman (1922–1982) ni po naključju eden najbolj citiranih družboslovcev. Njegove že več kot pol stoletja stare knjige še vedno vztrajajo, saj so oporne točke razmišljanju, kako človek predstavlja samega sebe. Azili so posebna knjiga z ironičnim naslovom: v antiki so bili to sveti kraji, kamor se je begunec zatekel pred preganjalci, avtor pa je s tem terminom opisal zapore, taborišča, internate in psihiatrične bolnišnice, torej mesta, kjer posamezniku vzamejo večji del identitete. Goffman je prakticiral redko držo raziskovalca, saj je v študije vključeval svoje konkretne izkušnje. V tem delu angažma v eni izmed ameriških bolnišnic, kjer je vodstvu vnaprej razkril, da bo na podlagi izkušenj napisal knjigo, h kateri lahko poda ugovore, vendar jih ne bo dolžan upoštevati.

Ivana Myšková: Bele živali so zelo pogosto gluhe

Češka pripovednica in dramatičarka Ivana Myšková (1981) je v zbirko združila enajst enotno usmerjenih zgodb, v katerih popisuje drobna in komaj opazna čudaštva, ki se postopno razmahnejo in popolnoma prekrijejo in nadomestijo siceršnje početje protagonistov. Obsedejo jih in kar naenkrat se morajo sprijazniti z drugačnim in novim. Zgodbe so postavljene v čas, ki akterjem omogoča, da strahove, neizpolnjene želje in fetišizem razvijejo do konca, avtorica pa jim pri tem sledi in jih podpira.

Ur. Fran Wiesthaler: Valentina Vodnika izbrani spisi

Valentin Vodnik (1758–1819) je prej dobil veliki monument kot France Prešeren. Bil je mož, ki je slovenščino iz pogovorne govorice na široko prestavil v pisani jezik. Njegova ostalina je izjemna: štiri leta časopisa Lublanske novice, več izdaj letnih pratik, Kuharske bukve, jezikovni učbeniki, vrsta Ezopovih basni in drugih antičnih mitov, zraven pa še vrsta rokopisnih del.

Peter Rezman: Mesto na vodi

Rezman je popisovalec in kronist ekološko spornega in prepoznavnega, tudi ves čas medijsko razvpitega kotička dežele: po poeziji je prozo, ki je ni malo, usmerjal v razkrivanje anomalij v rudniškem bazenu. Natančneje, pisal je o perverzni navezavi politike, nosilcev ideologije in gospodarstva, najpogosteje troedino združenih v zgolj nekaj kantorjevsko premočrtnih in zvijačnih/kriminalnih posameznikov, na širšem območju Škal, Družmirja, Šoštanja, Velenja. Skratka, o vsem tistem, kar občasno izbruhne v škandal in imamo potem po projektih že oštevilčene gospodarske katastrofe, recimo TEŠ 6.

Bernarda in Branko Gradišnik: Iskanje srečnega razmerja

Seveda tako, da se je vanj še bolj potopil. Doslej je pisal o svoji intimi in peripetijah s starši, tokrat je v tekst vključil še družico z otrokoma. Toda ne v smislu zabavanja in moderne manije razgaljanja, temveč skozi premislek, kako bivati v družini. Okostje so jasno odnosi, njihova manifestacija pa konflikti, ki jih je bistroumno reševal tako, da je na razbitine postavljal še trdnejše temelje na poti v čudo skupnega bivanja.

Lukas Bärfuss: Hagard

»Dejansko bi bil odrešen, če bi si lahko priznal, da mi je zaradi Philipove zgodbe spodletelo. Prevelika je zame – čeprav se zdi povsem preprosta. Tako je, kakor da bi pri vsakem poskusu na nekaj pozabil, podrobnost, ki je nujno potrebna, kakor da bi izgubil znak, ki bi me popeljal na pravo sled,« pravi švicarski pripovednik in dramatik Bärfuss (1971), ko pojasnjuje svojo pisavo in hkratno zagretost za zgodbo o Philipu, ki je v opisanem dnevu in pol sploh zagret. Do pregretosti.

Erling Kagge Hoja: korak za korakom

Z njo ima nekaj manjših izkušenj: prepešačil je severni in južni tečaj, prikorakal na vrh Mont Everesta, ko se je znašel v New Yorku, pa je velemesto prebrodil po kanalizacijskih kanalih. Hoditi je zanj živeti. Slabše ko je vreme, bolj doživeti bodo koraki. Hoja je emanacija svobode, njegov učitelj in veliki filozof Naess si je postavil kočo na vrhu hriba, do katere pa ni vodila nobena pot; nikoli namreč ni sledil isti smeri, vsakič je stopal vsaj korak stran. Ko se je Kagge potikal po LA, so ga ustavili policisti; bil jim je sumljiv, ker je skozi mesto hodil. Nekoč je z bratom zašel v gozdu, a ta ga je hitro pomiril: Vem, kje sva, tu sem se nekoč že izgubil. Knjige podoživlja prek hoje: da bi razumel Joyceovega Uliksesa, se je dneve sprehajal po Dublinu, da bi se vživel v junake Hamsunove Lakote, je križaril po Oslu, in ko je stopal po Otoku Robinsona Crusoeja, se je počutil domače; bilo je kot v Defoejevem romanu. A vseeno: zakaj hvalnica hoji?

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem

Pripovedovalka, ki se je izselila v tujino, prodaja družinsko hišo, prej v lasti starih staršev. Med pospravljanjem in izbiranjem tistega, kar bi bilo mogoče lastninsko ohraniti in preseliti, najde medvojno fotografijo, na kateri je njena babica noseča, ob njej pa hči – domnevno edinka. Vse to sproži načrtno ukvarjanje s preteklostjo, kakor jo je mogoče rekonstruirati s fotografij ter iz obsežne, celo pred bližnjimi skrite in ohranjene korespondence ob prej redkih opazkah in fragmentih zgodb že umrlih.

Daniel Kahneman: Razmišljanje, hitro in počasno

Ker je avtor ekonomist, kajpak ne bo sledil heideggerjanski poti filozofske refleksije, ampak bo spoznanja izpeljeval iz reševanj vprašalnikov, ki jih je zastavljal študentom. Tako bo preverjal samoumevnosti, ki jih opiše kot prenagljeno sklepanje. Eno takih je, da so ljudje, ki živijo v Kaliforniji, srečnejši od drugih. Rezultat je seveda nikalen, saj ima iluzija osredotočenja na podnebje preveliko težo proti drugim determinantam dobrega počutja. In od tod izpelje frapantni sklep, da se ljudje pogosto motijo o svojem trenutnem stanju dobrega počutja. Nekaj, kar se nam zdi tako prvinsko in jasno, saj izhaja iz nas, je v resnici zmotno!

Sally Rooney: Pogovori s prijatelji

Študentki skupaj nastopata na literarnih večerih, čeprav piše predvsem ena, Frances, druga, Bobbi, ima performativne in socialne sposobnosti širokega spektra. Mladi par pritegne fotografinjo in esejistko, njena dela so očitno bolj komunikativne in portretne narave, ter njenega moža igralca in potem se koti mnogokotnika malo pomešajo: Bobbi se bolj zagreje zanjo, Frances bolj zanj.

Matevž Kos: Leta nevarnega življenja

Trije različni pogledi partizanstva, eden domobranstva in pogled prišleka. A nobeden ni enostaven, kaj šele enosmiseln. O vsakem posebej so bili napisani že številni teksti, toda avtorju je uspelo najti nov ključ za branje. Petim velikanom nacionalne književnosti sledi skozi njihovo pisanje. Vprašanj iz vojne nobeden ni rešil na mah, ko bi denimo že takoj postavil končno sliko. Bolj ko je čas tekel, bolj so se podobe in še bolj premisleki spreminjali. Seveda ne v smislu, da bi zdaj črno postalo belo, ampak v potrebi po tehtanju in premišljevanju družbenega konteksta in svojega lastnega razumevanja.

Robert Galbraith: Smrtonosna belina

Robert Galbraith je psevdonim J. K. Rowling, avtorice Harryja Potterja, ki se je ob razkričanem mladinskem čtivu o otrocih na čarovniškem kolidžu in njihovih fantastičnih prigodah želela preizkusiti tudi s pisanjem drugih žanrov, pogosto pod psevdonimom. Med njenimi stranskimi produkti smo na primer dobili obsežen roman Nadomestne volitve, kjer spretno pregnete dogajanje v malem mestecu po smrti prejšnjega župana; v njem se frakcije neizprosno bijejo za metadonsko ambulanto s tistimi, ki so proti.

Marie-Janine Calic: Zgodovina jugovzhodne Evrope

Nič manj kot 20 stoletij na ozemljih od današnje Slovenije pa do Črnega morja. V njih pa številni drobni podatki – denimo o razvoju medicine v dalmatinskih samostanih, kjer so v 11. stoletju gojili zdravilne rastline in zdravili bolnike –, ki pa so vseeno daleč od braudelovske materialne zgodovine; avtorica daje poudarek vladarjem, vojnam, veram, narodnim vprašanjem in komunizmu ter ob koncu še globalizaciji.

Robert Perišić: Območje brez signala

Perišićev prejšnji roman, Naš človek na terenu, je problematiziral razmerje med podeželani in strokovnjaki: ker pri časopisu zaradi varčevanja privolijo, da bo iz vojnega žarišča poročal neizkušen, kasneje se vidi, da tudi duševno nestabilen fante, porine na to mesto pripovedovalec svojega sorodnika. Nepotizem, nesposobnost in slab pregled nad razmerami, ko se pojavijo težave na terenu, ne govorijo le o nizkih standardih poročanja, ampak tudi o klimi, v družbi in v medijih še posebej, na Hrvaškem in v okolici.

Jean Anouilh: Antigona

Brez tega uvida je branje tako prazno, kot je gledanje renesančnih slik, ne da bi poznali kontekst časa. Slovenski izdajatelj je pri tem sicer drobceno pretiraval, saj je spremna beseda celo daljša od prevedenega teksta.

Jakob J. Kenda: Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike

Kenda, sicer prevajalec, se je odločil, da bo prvi Slovenec, ki bo prehodil Apalaško pot, eno od uveljavljenih pohodniških transverzal, ki prečka kar nekaj ameriških zveznih držav. Speljana je – večinoma, kolikor se le da – po divjih in nenaseljenih območjih, kjer so postavljena asketska, s tremi stenami zaprta zatočišča, popotniki pa niso izpostavljeni le vremenu, ampak tudi divjim živalim in kakšnemu občasnemu rovtarju, ki se še vedno upira razselitvi, saj je ta potekala ravno v imenu pohodnikov in njihovih teženj po ’očiščenju’ ostankov civilizacije ob poti. Vendar so zraven tudi zanesenjaki, pogosto sami nekdanji pohodniki, ki na točke, blizu dostopnosti z avti, prinašajo dobrote, hrano in podobno za izmučene hodce.

Beverly J. Silver: Delavska moč

Vsebina – delo govori o stavkovnih uspehih v zadnjem stoletju in pol – je pisana s stališča starega marksizma, ki nasprotuje praksi, po kateri lastnik kapitala iz poslovanja podjetja potegne levji delež presežne vrednosti, delavcem pa razdeli nekaj kosti v obliki mezde. Toda spoznanja zadevajo v prvi vrsti logiko kapitala: tovarnar razmišlja, kako bi povečal dobiček, in globalizacija mu ponudi priložnost, da tovarne preseli tja, kjer so plače najnižje. Avtor tako oriše selitve kapitala po panogah: avtomobilska se je v petdesetih letih iz ZDA preselila v zahodno Evropo, od tam v Italijo in Španijo, v sedemdesetih v Brazilijo, spet od tam v J. Afriko, nato v J. Korejo, potem v Mehiko, zdaj na Kitajsko. A zakaj kapitalist v dirki do dna ne more v miru žeti sadov svojega dela? Ker se tudi v revnih deželah organizirajo delavska gibanja, ki v sodobnosti izjemno učinkovito vodijo sedeče stavke: delavci pridejo na delo in vestno sedijo križemrok ves delovnik, kar je za lastnike uničujoče, saj to v okviru optimalnega kroženja proizvodov brez skladiščnih rezerv ustavi celoten proces.

Naomi Alderman: Moč

Moč je roman, ki se pretvarja, da je spisan v času novega matriarhata. Uvede in zaključi ga korespondenca med piscem in njegovo zvesto bralko, ki si – to je ob koncu posebej nepotrebno – dopisujeta o vsebini romana. Rešetata točnost njegovih zgodovinskih premis, med drugim glede na (apokrifne) arheološke najdbe, in se sprašujeta, ali ni mogoče, da bi bili v preteklosti bojevniki tudi moški, na kar napeljujejo najdeni kipi, seveda uničeni in polomljeni. To kaže, kako zgodovino ves čas polirajo in si jo prikrajajo zmagovalci. Polpreteklo zgodovino romana ženske.

Jože Možina: Slovenski razkol

Tekst, ki dokazuje, da je državljansko vojno sprožila komunistična partija. Zaradi takega stavka v pismu Cirila Žebota je bila Mladina zaplenjena poleti 1987, tri desetletja kasneje pa je prvi natis knjige razprodan že po prvem tednu. Možina je v razširjenem doktoratu prinesel geografsko sliko partizanskih napadov in pobojev od Šentjošta, Rovt, Vidovske in Bloške planote, Loškega Potoka, Begunj, Loške doline, Velikih Lašč in Dobrepoljske ter Struške doline. Pred tem pa pregled več deset atentatov VOS na ljubljanske civiliste. Avtor je poleg odkritega arhiva Stražarjev, študija virov in že izdane literature o času vojne gradil na ustni zgodovini ter iz pričevanj protikomunističnih akterjev orisal drugo, zatajeno stran preteklosti. Pri tem pa nakazal tudi strategijo italijanske vojske, ki je bila kdaj le streljaj od vasi, ki so jo napadali partizani, a se je pojavila šele po spopadu, potem pa izvedla represalije nad preživelim prebivalstvom.

Viktor Pelevin: Rumena puščica

Pelevin je menda pri nas najbolj prevajan sodobni ruski avtor, kar ni čudno, saj nagovarja različno bralno publiko, na primer mladino, ki jo s sfejkano zgodbo o ruskem vesoljskem programu opozarja, da je itak vse nateg (Amon Ra). Spet drugič imamo v roman nanizane budistične zgledne zgodbice o izstopu iz jazovstva, podložene s stripovskimi junaki iz časov oktobra (Čapajev in Praznota), potem se loti volkodlakov in (taoističnih) lisic, ki na repu prinesejo iluzijo o obstoju (Četrta knjiga volkodlaka) ali pa nam na primeru govnačev, svetih živalic, ki valijo svoj plen in ga imenujejo Jas, pojasnjuje, da v svojem ravnanju nismo kaj več od mravelj, skarabejev in kar je še podobne mrgolazni in laznine, vse pa cepljeno na tradicijo ruske basni (Iz življenja žuželk).