Ivan Esenko, Marjetka Hrovatin in Tevž Tavčar: Vodni vrt

Običajno bližnja mlaka velja za nezdravo močvaro ali mlakužo, ki jo je treba čim prej osušiti in zasuti. Dominantni avtor Esenko jo prikaže nasprotno – kot vrtno televizijo, ki vam predvaja program National Geographic. Če jo ustvarite sami, boste najprej poiskali vodne rastline, jasno lokvanj, a tudi vodno zlatico in najmanj plavajočo praprot, obenem pa še obrežne, kot so perunike, trst, hmelj, rogoz ... Za rastline torej poskrbi človek, živali pridejo same: v vodo – žabe, kačji pastirji, urhi, žive niti, vodni ščipalci, kozaki, pupki, na priložnostno kopanje – jež, po požirek – kune, ptice, čebele in čmrlji, na lov – čaplja, smokulja in netopir.

T. M. Logan: Laži

Laži so tipičen žanrski roman, kriminalka, spisana v kratkih, udarnih poglavjih. Celotno dogajanje nam je dostopno skozi notranji pogled scaganega profesorja književnosti, ki se mu podre svet, ko na sinčkovo prigovarjanje zasleduje ženo z ulice v hotel, ona pa tam z družinskim prijateljem v strastnem prepiru, h kateremu prispeva tudi sam. Z njenim sogovornikom se začne ruvati in prerivati in pri tem sine dobi astmatični napad in pusti agresivca obležati v lužici krvi.

Shaun Walker: Putinova nova Rusija

Avtor je nekdanji dopisnik Guardiana iz Rusije, ki v tekstu povezuje svoje izkušnje in zgodovino imperija. Ni ravno mojster stila, niti ne premore občutka za opazovanje zgodovinskih trenutkov a la Kapuściński (Imperium), toda kot dosleden reporter se ogne manihejski perspektivi, s čimer mu uspe prikazati stanje stvari še posebej v primerih Čečenije in vzhodne Ukrajine. Putina in njegove politike namreč ne vzame kot absolutnega zla, ampak se radovedno pogovarja s proruskimi čečenskimi figurami, ukrajinskimi nacionalisti, vojaškimi voditelji v donbaški regiji, običajnimi moskovskimi sleherniki in legendarnim tatarskim voditeljem; ta mu je opisal srečanje z ruskim predsednikom, ki mu je pred priključitvijo Krima ponudil bogato denarno pomoč Tatarom, če podprejo ruski načrt.

William Trevor: Po dežju

William Trevor (1918–2016), irski pripovednik, avtor številnih romanov in zbirk kratkih zgodb, je nedvomno eden izmed pripovednih mojstrov. Ne zato, ker bi imele zgodbe drastične zasuke, ki bi nam izsesali zrak iz pljuč ali povzročali vrtoglavico, ravno nasprotno. V zbirki Po dežju, ki se dogaja pretežno na irskem podeželju in nekaj malega v italijanskem letovišču, urbani prostori so dosledno odsotni, imamo opraviti z več portreti, včasih tudi skupinskimi, izpisanimi z veščo roko, skoraj dosledno pa takšnimi, da na njih kaj manjka. Oziroma je narisan tudi manko, recimo na način odsotne (podobe) roke pri slikarju Jožefu Petkovšku na sliki Doma.

Esther Perel: Eros v ujetništvu

Ena izmed definicij: manj kot 11 seksov na leto; številka je sicer pikantna, vendar z njo ni kaj početi. Avtorica je psihoterapevtka, vednost, kaj se dogaja med zakonci, pa nabira v praksi. A že tu je prvo presenečenje – bolj kot nasvete prinaša spoznanja, ki jih poznamo iz Montaignove filozofije. Namesto Esther Perel bi lahko brali tudi njegove eseje, kar je resda bolj eruditsko, vendar je za to potrebna silna energija popotovanja skozi tri knjige. Toda branje Erosa ima še eno prednost – umeščeno je v sodobnost, ki je v partnerstvih strukturno drugačna od prejšnjih dob. Današnja zveza ni več v prvi vrsti ekonomska skupnost, temveč intimna. Tu pa zanesljivost, varnost in rutina povzročijo izgubo presenečenja, skrivnostnosti in vitalnosti. V dobi, kjer dominira pogovarjanje, je dodatni hendikep odsotnost deljenja skupnih početij, ki kajpak segajo onkraj domačijske brkljarije. Če k temu dodamo še težnjo po vsesplošni produktivnosti, izgine tudi prostor za drobne norosti.

Zdenko Kodrič: Pet ljubezni

Domači avtor Zdenko Kodrič (letnik 1949) se v romanu Pet ljubezni loteva zgodovine Maribora, natančneje judovske skupnosti, njene pretekle navzočnosti v mestu, kakor jo zastopa nekaj močnih in posebnih izpostavljenih žensk v tem večdelnem romanu. Zajema različna obdobja od 15. stoletja in v njem nastopa menora, judovski svečnik, na katerem je vtolčena zgodovina rodu, ki se enkrat vmes, da bi se glava družine ločila od rojakov z istim imenom, pojavi z dodatnim pojasnjevalnim priimkom Marpurgo.

Bogomila Kravos: Slovensko gledališče v Trstu

Ki jih avtorica predstavlja v enakomernem obsegu, tako da staro ali še bolj staro ne doživi nič manjše pozornosti kot sodobno in aktualno. Prepušča bralcu, da si ustvarja vtis o razlikah, vrhovih in posebnostih.

Andrew Sean Greer: Manj

Artur Manj zbeži. Iz utečenega življenja, iz devetletne zveze s prijateljevim sinom, ki se bo ravno poročil, beži pred lastno petdesetletnico in težavami s staranjem, tudi zaradi zavrnitve založnika. Iz kupa neodprte pošte, ko razmišlja o smereh bega, ugleda niz prihodnjih dogodkov, ki mu jih bodo plačali drugi ali ga vsaj ne bodo preveč stali. Ti imajo domicile v Nemčiji, Mehiki, Maroku, Indiji in Kjotu in tam, na potovanju, zapada v lamentacije o staranju.

Michel Houellebecq: Serotonin

Ker v svojih delih vedno prinese koščke družbene aktualnosti (Monsanto, upor kmetov proti cenenemu uvozu hrane, pedofilija, pornografija, pomirjevala), si najmanj podvoji občinstvo in omogoči kritikom bravurozne poante (»roman o politični in spolni impotenci«) ali pa čustvene prispodobe (»prebrala sem ga v enem popoldnevu in nato celo noč nisem zaspala«). Serotonin je moderni roman o pobegu iz družinskega odnosa. Tolstojeva Ana Karenina je praznost zaradi brezbrižnega moža napolnjevala s šarmom in dvorjenjem ljubimca Vronskega. Prvega akterja je zamenjal drugi, in ko je slednjemu usahnila strast, smo namesto ženskega Don Juana dobili vlak. Houellebecqov junak srednjih let je na istem: odlična služba in seksa ter imidža polna mlada partnerica ga ne mikata več. Potem naredi to, kar 12 tisoč Francozov vsako leto: ne gre po cigarete, ampak brez besed in sledi izgine v novo življenje. A zunaj odnosa ga ne čaka nobena alternativa, v sebi se mora rešiti toksičnega razmerja.

Zlata Vokač Medic: Jahalca skozi prepišne čase

Pisateljica in profesorica ruskega jezika Zlata Vokač Medic (1926–1995) v spremnem zapisu k romanu pravi, da so jo vedno zanimale zgodovinske kronike in da so Marpurgi, ki so prvič izšli leta 1985, nastajali zaradi navdušenja nad zapisom v Zgodovini Judov v Evropi, kjer piše, da je bil »štirijski (štajerski) Marpurg /.../ strpno in napredno mesto, saj je imelo vedno odprta vrata za begunce«.

Gert Ledig: Povračilo

Kako mu je uspelo z enim zamahom vse uničiti? Knjigi sta namreč dve variaciji enakih dogodkov iz druge svetovne vojne. V prvi popisuje bombardiranje in topovske salve, ki so jih v bitki za Leningrad trpeli nemški vojaki v svojih jarkih in ruski v svojih. V drugi pa ameriško bombardiranje nemškega mesta, kot so ga doživljali nemški vojaki in civilisti v zakloniščih, ter torturo sestreljenega ameriškega letalca na istem kraju.

Kurt Tucholsky: Grad Gripsholm

Nemški novinar in pisatelj Kurt Tucholsky (1890–1935) je bil kritičen opazovalec družbe, predvsem Weimarske republike, sodobnik Heinricha Heineja in nadaljevalec njegovega dela, po izkušnji jarkov prve svetovne vojne tudi zagrizen pacifist in eden prvih, ki so jim ob izganjanju Nenemcev iz javnega življenja vzeli državljanske pravice. Spisal je več kot dva tisoč satiričnih in priložnostnih pesniških besedil, bil preganjan zaradi radikalnega dvoma o smiselnosti oboroževanja v času, ko je Nemčija še trpela zaradi posledic vojne, ves čas je bil močno politično angažiran in dve leti po prihodu nacistov na oblast je v emigraciji, na gradu Gripsholm, naredil samomor, tako da lahkotno čtivo o tem švedskem gradu nosi slutnjo in prerokbo. Bolj črno od »poletne zgodbe«, kakor se glasi izpostavljen podnaslov prve slovenske izdaje katerega od njegovih del.

John Berger: Male teorije vidnega

Umetniški kritik, ki je napisal več kot 60 del; samo v slovenščino jih je prevedenih šest. Jasno, za to je moral dovolj dolgo živeti (1926– 2017). Toda njegov prelomni projekt je bila TV-serija Ways of Seeing za BBC iz leta 1972 z uvodno mislijo: Kako gledamo slike? – Danes jih gledamo, kot jih niso nikoli pred tem.

Ralf Rothmann: Umreti spomladi

Nemški pripovednik Ralf Rothmann v romanu Umreti spomladi govori o koncu druge svetovne vojne. O fantih tik pred polnoletnostjo, ki molzeta in mislita, da s tem dovolj prispevata k obrambi domovine, vendar ju na vaškem plesu s sodčkom in glasbo kot vabo prisilno prostovoljno mobilizirajo v SS. Hitremu urjenju sledi še hitrejše privajanje na vojno realnost na Madžarskem blizu fronte v času prodirajoče Rdeče armade in na bahanje izkušenejših kameradov, recimo, koliko Titovih partizanov so z enim metkom, prej, na Balkanu. Zvezanih, jasno.

Arto Paasilinna; Gromska strela!

Mož, ki je začel kot novinar, je tudi pri pisateljevanju ohranil nekaj novinarskega – periodičnost; njegovih 35 romanov je izhajalo praktično leto za letom in finski bralci so z vsakim novim letom vedeli, da prihaja nov Paasilinna.

Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba

Vse se začne kot pismo »avtorice« založbi z opozorilom, da se bo napisano mogoče bralo kot roman, čeprav to ni, ampak je nadomestek romana, ki naj pričuje. Sledi pripoved Ariane, punce iz Privežic, kraja, ki je bil namesto okoli trga zgrajen okoli norišnice in hiralnice. Po pavziranju se je vrnila domov in tam obtičala. S teto, s katero se izdatno ščipata in psujeta, z babico, zaprto v »norhavsu«, in ob materi, ki je odsotna – teta pravi, da je mrtva, punci se zdi, da je nekje živa in da nekdo prestreza mamina pisma iz mesta, namenjena njej.

Boštjan Videmšek: Plan B

Eni z orjaškimi sesalniki črpajo ogljikov dioksid iz zraka, drugi ustvarjajo električno energijo iz plimovanja morja, spet drugi razvijajo rudarjenje litija, čudežne kovine za proizvodnjo baterij, tretji shranjujejo CO2 v geološke jame, iz katerih so prej črpali nafto iz morja, četrti so viharni otok spremenili v farme vetrnih elektrarn, spet eni poleg avtomobilov elektrificirajo še ladje in letala etc.

Arundhati Roy: Ministrstvo za najvišjo srečo

Med hidžrami, v ženske oblečenimi prostituti, in njihovimi občudovalci v Indiji se stke zapletena ljubezenska zgodba, okostje romana Arundhati Roy, ki je zaslovela z romanom Bog majhnih stvari. Vendar v njihovi komuni obstrancev vidimo samo eno od naličij vseh antagonizmov današnje Indije. Upornica med njimi zatrmoglavi in se preseli med narkomane na muslimansko mestno pokopališče; tam se začne zbirati raznovrstna ekipa in potem pokopava (tudi) tiste, ki so ostali brez groba: mučene od indijskih oblasti, posiljene ženske, izginule borce in militante, katerih trupel niso nikoli našli. Podelijo jim posmrtni mir in angeli, ki lebdijo nad pokopališčem, puščajo vrata med svetovi odprta, da lahko vsi sobivajo in se družijo.

Alain Corbin: Zgodovina tišine

Za nič v podobi tišine se namreč zdi, da je enkraten: tišina leta 1525 bo enaka tišini leta 2020. Kako torej napisati zgodovino nespremenljivega? Norveški filozof in publicist Erling Kagge je v Tišini v času hrupa poudaril vrednost tišine v sodobnem bivanju. Corbin je segel dlje in fenomenu tišine sledil od renesanse do danes. Balzac je antično mesto Guérande opisal: »Vsakega umetnika, ki potuje skozi mesto, popade ognjevita želja, da bi tu preživel svoje poslednje dni.« Dve stoletji pred njim je opat Rancé tik pred smrtjo vzkliknil: »Ostaja mi le še nekaj trenutkov življenja; najboljše jih bom porabil, če jih preživim v tišini.« Tišina je seveda veljala za pot do Boga, zakaj v miru in tišini duša najde odnos z Bogom. Je kraj porajanja mišljenja, ker beseda zaduši misel, ki nastaja le v tišini. Danes je praktično izgnana iz šole, saj ni več učitelja, ki bi zahteval absolutno tišino kot pogoj, da lahko pazljivo poslušaš. Tišina je tako kot smeh nalezljiva. Namesto gostobesednega norčevanja zna bolj zarezati molčeči prezir. V 17. in 18. st. so bile popularne knjige o umetnosti molka: »Naš molk se lahko pretrga edinole takrat, ko imamo povedati kaj, kar je več vredno od tišine.« Modri govori, tudi ko molči. V aktualni civilizaciji hrušča bi bil videti kot čudak, kdor bi v mestu zahteval pravico do tišine. Pa vendar – v Franciji obstaja veriga hotelov Relais du silence! In še tišina kot oblika rezistence. Francoski pisatelj Vercors je odpor proti nacističnim okupatorjem ubesedil skozi junakinjo, ki v pogovoru z nemškim častnikom molči in ta naposled doume, da je dostojanstvena tišina obmolknila v tišino odpora.

Shirley Jackson: V hiši med hribi straši

Shirley Jackson je ob izidu knjige leta 1959 požela veliko odobravanja in kar nekaj uglednih piscev srhljivk in fantastike ji je priznalo, da jih je njena pisava navdušila in navdihnila. Še prej je zgodba Loterija, ki jo imamo v istoimenskem izboru kratkih zgodb, razdelila javnost; laični bralci so pisali ogorčena pisma, ker rovtarska skupnost izžreba svete žrtve, kolegi in kritiki so jo nezadržno hvalili.

Pino Adriano in Giorgio Cingolani: Nacionalizem in nasilje

Če množica aktivističnih nasprotnikov Thompsonovega koncerta v Mariboru bere knjige, se založbi ni bati za prodajni uspeh. Knjiga je v originalu izšla leta 2011, italijanska avtorja, ki v bibliografiji navajata tudi precej knjig v srbskem in hrvaškem jeziku, ostajata v liniji komunistične literature o ustaštvu, saj praktično ne navajata spoznanj modernega hrvaškega zgodovinopisja. Tudi ne obravnavata delovanja NDH v celoti, niti ne razmerij med ustaši in komunisti (v tridesetih letih so zaradi terorizma družno sedeli po kraljevih zaporih), ampak poudarjata njeno zločinsko raven. Enako minimizirata velikosrbsko diktaturo pred drugo vojno, ki je v veliki meri spodbudila radikalizacijo hrvaškega nacionalizma, ter podobno vojnemu partizanskemu gibanju pripisujeta le svetniške lastnosti. Sta pa pisca posebej temeljita in nazorna v poglavjih, kjer opisujeta razmerja med Mussolinijem in ustaškimi emigranti, ki so našli azil v Italiji. Še bolj v orisu njihovega povojnega bega iz Jugoslavije, ko so prek mreže podpornikov bivali v Avstriji, nato po taboriščih in samostanih v Italiji ter potem v Argentini in obeh Amerikah. Ustaški režim je že leta 1943 projiciral vojaški poraz in zato sistematično pošiljal poldrugo tono zlata in drugih dragocenosti v švicarske banke, s čimer si je zagotovil povojno preživetje; ameriške tajne službe so po vojni ocenile vrednost ustaškega zaklada v Vatikanu na 47 milijonov dolarjev. V zaključnih poglavjih beležita ustaške atentate na funkcionarje Titovega režima po Evropi in Jugoslaviji ter udbovske atentate na ustaške veljake v emigraciji. Knjiga o ustaštvu, ki se ustavi pred razglasitvijo sodobne hrvaške države.

Lenart Zajc: Delci svetlobe

Na vrhu tehnološko skrajno dodelane in energetsko nepotrošne stolpnice v sterilnem labirintu – ta stanovalca po izgubi imunosti varuje pred vsem – prebiva bog. Pravzaprav Martin Marker, ki je iz radovednega otročiča zaradi stričevega darila, commodorja C64, najbolj prodajanega računalnika vseh časov, v hipu postal asocialen in začel razmišljati o uporabnosti te naprave. To je potem izpilil in razvil in je zdaj lastnik in inovacijski navigator najnaprednejše firme za razvoj tehnologije, konkurenčne Nasi. Zasvojen od začetka, ves čas pred drugimi, tudi po neskrupuloznosti, zdaj se s svojimi genialci z vsega sveta ukvarja z razvojem osebnosti – njegova ruska asistentka temu reče duša, česar se sam otepa – likov, nastopajočih v arkadnih igrah.

Alojz Cindrič: Ljubljanski izobraženci skozi čas

Projekt, ki presega pregledovanje objavljenih knjig, avtor se je namreč v iskanju neverjetnega poglabljal v univerzitetne in druge arhive. Tako je prišel na sled Rudolfu iz Ljubljane, ki je bil leta 1289 med slušatelji univerze v Bologni. V delu se vrstijo seznami študentov v Tübingenu, Padovi in predvsem na Dunaju tja do začetka prve svetovne vojne. Partijsko zgodovinopisje je nacionalno zgodovino predstavljalo kot obdobje kmetov in rokodelcev, Cindrič pa je povsem konsekventno za izobraženstvo štel tudi plemiče in klerike. Njegov prikaz ima stalno socialno noto, tako so bili na Dunaju revni oproščeni plačevanja taks že leta 1413, nekaj stoletij kasneje pa so ljubljanski škofje začeli podpirati tamkajšnji kolegij, v katerem so bivali kranjski študenti. Kako močna je bila univerzitetna sla že v 19. stoletju, govori podatek, da jih je v dobrem stoletju doktoriralo kar 152. Pomenljivo je poglavje o inštrukcijah in drugih delih, s katerimi so študenti reševali osebni proračun, posebej izstopa bodoči velemojster Milan Vidmar, ki je v študentskih dneh služil spodobne vsote z igranjem šaha v elitni dunajski kavarni Café Central; avtor mimogrede pokaže še duh časa, ko zabeleži, da je ta imela na voljo 235 časopisov.

David Diop: Več kot brat

David Diop, v Franciji rojeni pisec senegalskih korenin, v romanu tematizira svoje rojake v rovih prve svetovne vojne, tako imenovane senegalske strelce, pripadnike kolonialne najemniške garde. Borili so se zaradi neažuriranih predstav o junaštvu in naravi vojne ter obeta kariere, ko so pridobili francosko državljanstvo in pokojnino. Njih so še bolj kot ostale pošiljali napadat sovražnika čez čistine, nezakrite pred topovskim ognjem.

Jože Pirjevec: Partizani

Avtor namreč ne predstavlja fenomena partizanstva: njihovega vsakdanjega življenja, karierne promocije, razsipanja življenj z nesmiselnimi juriši, bolnišnic, vojaških taktik, prehranjevanja, propagande, notranjega terorja, kaznovalne politike v enotah, idejne discipline in propagande, kulturnih mitingov ipd. Preprosto sledi vojaški zgodovini v okviru vse Jugoslavije. Tu stori korak naprej od partizanaric, saj beleži tudi partizanske uzurpacije ter zločine nad civilisti in vojnimi ujetniki. V delo je vključena tudi opazna količina literature nepartizanske strani (izpusti pa med drugim spoznanja Bajtove knjige Bermanov dosje) ter kritična perspektiva do posameznih poveljnikov: I. Mačka naslika kot zvestega, surovega, komaj pismenega tesarja. Jezik prehaja iz zgodovinopisnega v pesniškega (Nemci so bili odločeni ščititi Jadransko morje z nohti in zobmi), kdaj v advokatskega (280 Italijanov se je predalo, ko so jim zagotovili, da jih ne bodo pobili.

Roman Rozina: Po cipresah diši

Rozina, vse bolj opazen prozaist, se v zbirki pretežno daljših in novelistično razčlenjenih zgodb spogleduje s končnostjo. Ciprese nam ob otožnih zvokih trobente ali poklicno rdečeličnih pevcih in zamirajočem zvoku trobente v ozadju prikličejo smrtnost, slovo, težak vonj pogrebnih vencev in svečano pokopališko atmosfero. Rozina vse to in še marsikaj zraven izpisuje pretežno zafrkljivo in skoraj humorno, nekatere od zgodb so postavljene v bližino humoreske.

Matjaž Lunaček: Glasovi in podobe

Po obliki bi rekli, da gre za kratke zgodbe, a po vsebini so eseji, prikazi, kritike in tudi zgodbe. Delo pisca, ki se ne trudi ugajati, še manj ustvarjati pripovedi, ki bi bralca presenečale s preobrati. Preprosto piše skozi svoje izkušnje, branja, razmišljanja, smotre bivanja, leitmotiv pa je Rimbaud. Seveda tudi odnosi med dvema, ki prevladujejo nad peripetijami.

Markus Zusak: Fant, ki je postal most

Že v prejšnjem Zusakovem romanu, Odposlancu, je ena od nalog, ki jih mora izpolniti sel neznane sile, ki z njim komunicira s pomočjo igralnih kart, preprečiti ravsanje in garbanje skupini bratov. Zdaj so takšni bratje, vseh pet in en prav posebej, v ospredju pisateljevega zanimanja.

Miha Naglič: Žirovski besednjak

Avtor, ki je esejist in filozof, je v njej popisal zgodovino mesta Žiri. Ta ne teče kronološko, temveč je zaobjeta v 500 geslih, kar ustvari dodatno možnost fokusnega prebiranja. Še posebej, ker podatkov ne črpa le iz arhivov, časnikov, knjig in zbornikov, ampak tudi iz spominov, govoric in pogovorov s starimi vedeži ter domoznanci. Pri pojmu gostilne sledi sprehod skozi zgodovino, a tudi vprašanje, kdaj jih je bilo največ. Leta 1930 – kar 15. Podobno gledališče, ki je imelo prvo predstavo že leta 1901, razcvet pa so prinesla trideseta s sokolskim in orlovskim teatrom: prvi je postavil Kralja na Betajnovi z aluzijo na lokalnega župnika, drugi mu je odgovoril z bodico na liberalce, kajpak spet s Cankarjem, to pot z njegovimi Hlapci. A pisec ne izpostavlja le aktualnih pojmov, oriše tudi pozabljene: tako predstavi desetletje po drugi vojni, ko so imeli nižjo gimnazijo, besedo Umag, ki je nekoč opisovala počitniško naselje, ki ga je v tem mestu zgradila Alpina, zdaj pa živi kot neuradno ime za eno izmed mestnih četrti, zabeleži geslo Ukrajinci, ki so bili častniki generala Wrangla in so po prvi vojni našli pribežališče v Žireh ter s potomci oplemenitili žirovsko kri. Pojem župniki je napolnjen z veličastnim lokom časa, ime prvega klerika sega v leto 1384, pri živalstvu je perspektiva dvojna: seznami nedavno uplenjenih vrst divjadi in pogled 50 tisoč let nazaj, ki so ga prinesli arheologi z odkritjem kurišča, v katerem so našli kosti jamskega medveda, losa in pragoveda.

Adam Foulds: Blodnjak prebujenja

Adam Foulds o družbi spregovori s prikazom njene reprezentativne ustanove; podobno kot predhodniki, na primer Peter Weiss, ki v igri Maratovo in de Sadovo srečanje postavi na oder lokalne blaznice, ali Jančar, ki v Velikem briljantnem valčku v zavod poleg pacientov in poblaznelega sluge z bikovskim tilnikom postavi še politične in se vidi, kdo je najbolj problematičen v stanju spreobrnjenih vrednot. Dogajanje postavi v podeželski sanatorij, v katerem se poleg aristokratov, ki jih odstranijo od (premoženjsko) škodljivih porok, bratov Tennyson, neozemljenih ljudskih pesnikov in udarjenih kar tako, versko ali shizoidno, prosto gibljejo tudi člani zdravnikove družine. Ker je roman spisan času, ki ga opisuje, primerno, se seveda zgodba zasuklja tudi okoli domačih punc, godnih za možitev. Te se počez nastavljajo morebitnim snubcem, pač v skladu s svojimi nedozorelimi predstavami, kakšne družabne vloge in maske naj bi pripomogle k najboljši partiji. Ob teh so predhodnikom antipsihiatrije in njihovemu početju nedorasli strežniki in pomožno osebje, ki šibkejšo pripetost varovancev na realnost zlorabljajo za lastno, pogosto okrutno zabavo in pičel zaslužek za zraven; kadar so vsi malo udarjeni, se tistim malo bolj zdi to še najbolj razumno, bogatenje in zloraba.