Plutarh: Sreča in politika

V času Aleksandra Velikega seveda niso pisali tekstov, ki bi zmage največjega vojskovodje pripisovali srečnim naključjem. A vladavina rimskih cesarjev Cezarja in Avgusta je prinesla problem: kako pokazati, da sta zdaj ona največja imperatorja, ko pa ju je geografija Aleksandrovih osvajanj demantirala? Tako so se začeli pojavljati članki (Seneka, Livij, Lukan), ki so njegove uspehe pripisali sreči. Grk Plutarh (46–120 n. št.) se jim je v polemičnih razpravah postavil po robu s konceptoma vrlina vs sreča, s katerima je izmeril življenjske poti velikih figur zgodovine.

Andraž Rožman: Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano

Na Tromostovju, v simbolnem popku dežele, je novinar Rožman, ko se je z dijaki službeno pogovarjal o beguncih, srečal pesnika in založnika, palestinskega begunca druge generacije, pod Asadom versko obrobnega, zato drugorazrednega sirskega državljana Mohamada Al Munema. V času pogovorov in druženja v Ljubljani, ki so trajali dve leti in pol, je bil Al Munem kandidat za pridobitev azila. Med druženjem sta se postopno odkrivala in nastala je knjiga, v kateri begunski mentor razlaga razmere na terenu in razloge za migracijo. Pri tem odkrivamo pasti selitev, dobimo uvid v odnos in postopke birokracije in organov zavračanja ob balkanski begunski poti, usmerjane od zgoraj, ter izvemo za vrsto opustitev dejanj pristojnih in včasih njihovo trdovratno vztrajanje pri črki zakonov, ne njihovem duhu.

Ivan Čuk, Alenka Puhar, Aleks Leo Vest: Gospod Leon Štukelj in Tovarišija

Do leta 1997 je bilo podeljenih več kot 200 Bloudkovih nagrad za najboljše športnike in športne funkcionarje vseh generacij. Dobil je ni samo najuspešnejši slovenski šampion na olimpijskih igrah, na katerih je osvojil nedosegljivih 6 kolajn, od tega 3 zlate. Ko bi ne bil zvezda odprtja atlantske olimpijade leto prej in če ne bi dočakal 99 let, bi ostal brez tega državnega priznanja. Kako je mogoče? Ko je leta 1963 Franček Jauk napisal prvi zapis o športniku Štuklju po drugi vojni, mu je uredništvo Večera članek umaknilo. Kakšen greh je storil, da je bil anatemiziran? Po okupaciji 1941 je bil za upor, toda ne na način NOB. Bil je izpričani nekomunist, toda ne antikomunist.

Stephen King: Tisto

Tisto se pojavlja ciklično. To opaža eden od sedmerice zgub in temnopolti kronist mesta Derry med brskanjem po arhivih in med pogovori s pričevalci, ki se jih počasi polašča amnezija, kar je stranski učinek stika z Zlom. Rekonstruira nekaj valov, v katerih so šikanirali temnopolte vojake, zlo pa je, kot vedno, priložnost za masaker v celoti izkoristilo, ali pa so obračunali s sindikalisti in je zadevo za kvartopirsko mizo v njihovem imenu uravnal drvar z dvorezno sekiro. Vendar se na fotografiji, v zapisnikih o pričanju, vedno pojavi figura klovna, takega z imenom; njegovi klici otrokom, da bi lebdeli skupaj, tam spodaj, pa so samo del splošne groze. On je le vidno, je zgolj mamljiva sirena, ki vabi v pogubo.

Milena Miklavčič: Ogenj, rit in kače niso za igrače, 3. del: Moške zgodbe

Na več kot 500 straneh nekaj sto izpovedi. Generacije dedov, sinov in vnukov: kaplani, mladeniči, obrtniki, poslovneži, študentje, kmetje, kulturniki vseh slojev in starosti.

Celeste Ng; Prikriti plameni

Celeste Ng (1980), v Združenih državah Amerike rojena hči priseljencev, se je v romanu lotila dveh družinskih skupnosti, pa tudi nekaterih akterjev s strani, ki sicer sobivajo, vendar so njihovi pogledi na varnost in življenjske prioritete tako različni, da razkritje ne more ostati brez posledic. Že takoj na začetku vidimo goreti dom, požgan je namerno, ugotavljajo gasilci. Takoj je tudi jasno, da je požar posledica upora proti togosti ene družine, bolje preskrbljene, v imenu solidarnosti z drugo, bolj fleksibilno in nomadsko, umetniško.

Johann Wolfgang Brügel Stalin in Hitler: Pakt proti Evropi

Glavnina zapisov izhaja iz časov med letoma 1939 in 1941 ter predstavlja vrsto pogajanj med Moskvo in Berlinom. Ko so Sovjeti denimo zavzeli vso Litvo, so nacisti protestirali, da tudi njim pripada del, nakar so se leta dogovarjali o denarni in materialni kompenzaciji, zraven katere pa so nemški diplomati dosegli, da boljševiki niso nacionalizirali lastnine tamkajšnje nemške manjšine. Pomenljivi so odlomki iz sovjetskih časnikov, ki so v nekem obdobju opustili protinacistično retoriko. Še več, komunistični tisk v okupirani Franciji je nemško zmago opisal kot največji poraz francoskih imperialistov. Stalinove koncesije Hitlerju so segle celo do izročanja nemških emigrantov in Judov v roke SS! Nemških koncesij Stalinu na račun komunističnih partij okupirane Evrope delo ne omenja. A onkraj moralnih vprašanj knjiga odstira pletenje tesnih medosebnih vezi: Stalin pošlje Ribbentropu brzojavno čestitko za rojstni dan, Ribbentrop prosi Molotova, da mu ob obisku prinese še Stalinov portret, Mikojan podari krzno Ribbentropovi ženi, še dan pred nemškim napadom na SZ Molotov prijateljsko kramlja z nemškim ambasadorjem …

Milan Petek Levokov: Kdo se še boji Anne Riesman?

»Kratki roman o nekem zločinu in pozabi«, kot se glasi podnaslov, se samo po dogajalnem kraju loči od pisanja nobelovca Patricka Modiana. Ta se ukvarja z izginulimi s pariških ulic in iz kavarn, kjer so pustili šibko sled in se naselili le v spomin pripovedovalca, ki zdaj poskuša rekonstruirati njihovo zgodbo in jih iztrgati pozabi. Levokov pa je zgodbo postavil nekam blizu bregov Drave in v gozd ob zaselek, kjer se med gobarjenjem sprašuje, kje natančno je grob naslovne junakinje.

Mirko Mahnič: Zapisi II. (1948–1958)

Mirko Mahnič (1919–2018), gledališki režiser, lektor, književnik in največji poznavalec slovenskega gledališča, prinaša duh časa iz perspektive intelektualca-kristjana v dobi trdega komunističnega režima.

Markus Zusak: Odposlanec

Devetnajstletni Ed, ki mu je umrl oče in je v materinih očeh, predvsem v primerjavi z bratom, čisti luzer, ker vozi taksi in igra karte s sebi podobnimi, dobi, potem ko izpriča junaštvo ob bančnem ropu in zadrži storilca, v nabiralnik igralno karto. Za to pride še cel kup asov, na vsakem pa so naloge, ki jih mora izpolniti, napisane dovolj skrivnostno in namigujoče, da mora zadevo temeljito premisliti in se malo potruditi – tudi z dolgočasnim oprezanjem. Drugič ga k izvedbi in pravemu razumevanju usmerijo šele pretepači; čeprav je bolj kilav in ni za pretepe, ga stranski izvajalci načrta včasih premikastijo, da vzame lekcijo bolj zares in se ga bolj prime.

Samo Rugelj: Krčenje: diktatura trga, erozija duha in slovensko knjižno založništvo 2008–2020

Rugelj je idealni avtor te tematike, saj je hkrati založnik, esejist, lastnik bogate zasebne biblioteke in poznavalec knjigotrštva; ne le slovenskega, tudi ameriškega, britanskega in hrvaškega. Predvsem pa ni hladni opazovalec stanja stvari, temveč iskatelj književne renesanse. Njegov založniški angažma povzroča sicer lažji hendikep, ki mu ob nekaterih temah jemlje ostrino do kulturnega ministrstva, monopolov, množičnih medijev in knjižnic. Toda prav zato lahko piše izkustveno in zadeva realne probleme, kot so zmanjšanje števila knjigarn, znižanje honorarjev, državnih subvencij etc.

Andreï Makine: Knjiga kratkih večnih ljubezni

Andreï Makine se je leta 1957 rodil v Sibiriji in je danes član francoske akademije. V Francoskem testamentu je popisal, kako ga je iz realsocialistične sivine reševala francoska civilizacija, kakor je je bil deležen iz babičinih knjig. Draž tujega jezika in obljuba daljnega, lepšega sveta sta ga potem pognala v migracijo in v Franciji je med skoraj klošarjenjem pisal, uspel pa šele, ko je svoje delo predstavil kot prevod ruskega avtorja, izločenca in obrobneža, kar je bil do uspeha v tujini, obljubljeni deželi Franciji, pravzaprav tudi sam.

Rupnikov bataljon

Zgodovina najmočnejšega domobranskega bataljona, ki mu je poveljeval major Vuk Rupnik, sin generala Leona Rupnika. Več kot 600 strani teksta in stotine fotografij, s čimer je s skupno težo več kilogramov že lahko orožje.

Martin Michael Driessen: Pelikan: komedija

Nizozemec Driessen (1954), pripovednik, pa tudi gledališki in operni režiser, se je v svoji »komediji«, kakor je podnaslovil roman, lotil življenja v malem obmorskem mestecu z zmernim turizmom in vsemi antagonizmi, ki se v njem kopičijo pred začetkom domovinske – katera pa ni takšna, vsaj samoimenovano in deklarativno – vojne, ko vsi nestrpno pričakujejo spremembe. Pozneje so razočarani, ker te niso nujno takšne, kot so si obetali.

Markus Imhoof, Claus-Peter Lieckfeld: Več kot med

Švicarski režiser Imhoof, avtor izjemnega dokumentarca o življenju in preživetju čebel iz leta 2012, je skupaj z novinarjem Lieckfeldom istega leta objavil tudi knjižno različico. Film z močjo podob in kontrastov je seveda neprimerno močnejši, toda tekst je natančnejši in bolj poglobljen. Številne knjige o čebelah prinašajo podobe njihovega bivanja, tokratna pa daje poudarek smrti – čebele umirajo zaradi pesticidov in industrializacije. Ta sociološki uvid ravna globalno, saj poudarja razlike med različnimi vrstami čebel: med evropsko medonosno čebelo, bukfaško, azijsko, sibirsko in afrikanizirano. Zajedavec varoja desetka po Evropi, v Aziji je veliko manj uspešen; tamkajšnje čebele imajo namreč hitrejši razvoj zalege in sposobnost »abortusa«. V svetu biznisa je ideja križanja in uvoza drugačnih vrst redna praksa. Pred pol stoletja so v Evropi preskušali sibirsko, ki naj bi imela večjo sposobnost produkcije medu, a kaj, ko je s seboj prinesla uničujočo pršico. Še huje je bilo v Braziliji, kjer je znanstvenik Kerr križal različne vrste čebel in postal znan kot čebelarski frankenstein, saj je res vzredil čebele, ki so nabrale veliko več medu, a ga niso hotele prepuščati čebelarjem, in ti so v ducatih umirali zaradi smrtonosnih pikov. Poseben izziv so našli v Avstraliji, kjer so ugotovili, da imajo divje čebele, ki ne živijo v panjih, bistveno močnejši imunski sistem in nimajo težav z varojo; idealno, a brez produkcije medu v panju. Zatorej poskušajo z načrtom, kako nekaj njihove odpornosti prenesti na avstralske panjske čebele. Knjiga, ki poleg problema insekticidov odpira še vprašanje izkoriščanja čebel. Žal pa napisana brez imenskega in pojmovnega indeksa.

J. M. Coetzee: Peterburški mojster

Srednjeletni bradati in sključeni možak v starinsko ukrojeni obleki, ki vznikne na prvi strani romana, ni nihče drugi kot Dostojevski v Pitru oktobra 1869, in najdemo ga v mučnem položaju: h gospodinji svojega pastorka pride po njegove posmrtne ostanke v papirni obliki, se v sobici nastani in nosi njegove obleke. V starcu je marsikaj čudaškega in skrušenega, pa tudi sobodajalka in njena hči je ne odneseta dosti bolje.

Charlan Nemeth: V zagovor svojeglavih

V čem je torej problem idilične skupnosti, kjer so vsi istega mnenja? Nobenih razprtij in nikakršnih konfliktov v spokojni vladavini konsenza.

J. G. Ballard: Stolpnica

Ko na prvi strani vidimo doktorja in profesorja, ki si na balkonu stolpnice peče taco alzaškega ovčarja, zaslutimo, da se bodo prebivalci zgradbe iz naslova zadrsali kar precej nazaj v predcivilizacijsko obdobje. Sledi natančna Ballardova analiza, zakaj in kako – in seveda kdo, če sploh, se takšni regresiji lahko izogne.

Ernst Fraenkel: Dvojna država

Kaj se je takrat dogajalo na sodiščih, katera vprašanja so bila v zraku, je lahko vedel samo aktivni udeleženec procesov, ki je terjal pravico za preganjane. V času, ko je bilo Judom prepovedano odvetniško delo, je bil Fraenkel ena redkih izjem. Bil je namreč prostovoljec v I. svetovni vojni in militantni režim 3. rajha mu je to štel tako zelo v prid, da je celo kot Jud lahko še naprej opravljal advokaturo.

Andrej Nikolaidis: Sin

Ta na videz spovedna in spominska pripoved se napaja iz brezupa, sproženega z ločitvijo, in se po stopnjevanju zvrne v grotesko in fantastiko. Iz po njem samem smrdeče postelje je pripovedovalcu pobegnila žena, to pa sproži njegove spomine na očetovo depresijo, malo izhajajočo tudi iz ženine bolezni in dejstva, da je starejši sin fatalno padel z drevesa. Potem izbruhne še novi požar v nizu in skuri stričev oljčnik, zadnje očetovo veselje in zadolžitev.

Sabina Stariha Pipan :Vzgojimo psa učinkovito, a prijazno

Mnoštvo okvirčkov, podnaslovov in podrobno kazalo so kot angel varuh, ki vodi lastnika psa skozi preizkušnje življenja. Grizenje pohištva, pes maltretira otroka, renčanje, vlečenje ovratnice, iztrebljanje v stanovanju, strah ali neubogljivost – za vse težave knjiga prinaša pot do rešitve. Ki je tudi nazorno izvedljiva, saj vzgojo gradi na sistemu preusmerjene pozornosti in nagrade. Ko denimo zverinica skače po nas, se obrnemo stran, in če z ignoranco prenašamo njene naskoke, se bo slej ko prej utrudila in sedla zraven nas – takrat pa nagrada slastnega priboljška. S ponavljanjem bo počasi doumela, da se ji bolj kot skok na gospodarja splača sedeči pogled. Seveda ni edina, samo knjižnice ponujajo polne police čtiva pod naslovi Pusti čevelj, 300 vprašanj o vzgoji psov, Games to play with your dog etc. Ponudba, ki bi v času Cankarja končala v humoreski. Zakaj torej danes toliko težav z vzgojo psa? Avtorica nekje zapiše, da pes v dolgočasju razvije problematično vedenje, zato ga velja voditi na sprehode, da pokuri energijo, in se z njim igrati in ga učiti. V času naših dedov teh težav niso poznali, saj štirinožcev ni pestila muka dolgega časa. Čuvaj na ketni je dan in noč opazoval, lajal in renčal ter po potrebi še koga zagrabil, lovski pes je bil polno zaposlen z lovom, potepuški pa je preganjal mačke, se izmikal konjedercem in iskal hrano za preživetje. Sodobni pes mora biti prijazen, ne sme renčati, se pretepati z vrstniki, še manj prosto tekati naokoli, ne sme loviti srn, bog ne daj, da bi v bloku divje lajal ali popadel zlikovca, skratka, vse značilnosti njegove vrste so danes prepovedane. Njegova edina funkcija je, da je spremljevalec, če ne kar partner ljudi. Zato so pasje šole in učbeniki neizbežni za preživetje modernega človeško-pasjega krdela.

Vinko Möderndorfer: Navodila za srečo

Med prvo zgodbo, ki pripoveduje sama o sebi in je izbrisana v hipu, ko se kot osrednji lik namesto blondinke v postelji pojavi neznan fant, in zadnjo, ki se uvrtava v zahojeno življenjsko pot in v samo pisavo, ki je poskus izbrisa, so Navodila za srečo avtorsko prepoznavna zbirka. Möderndorfer pripoveduje na sebi lasten in neprizanesljiv način, s precejšnjo melanholijo in zanimanjem za tiste obstranske in z dna. Pri tem se v njegovem vsestranskem scenarističnem in dramskem in proznem opusu motivi odbijajo in kopičijo, v zgodbah prepoznavamo teme, ki smo jih slišali kot monologe v dramah in kot delce scenarijev, ali pa zgošča katerega od svojih romanov, tokrat recimo prepiše nekatere drugače fokusirane epizode čez dele Nespečnosti, ko opisuje bedno življenje pripadne in nesrečne samske tete.

Adam Alter: Sužnji zaslona

Ameriški predavatelj omeni primerjalno zasvojenost z alkoholom in drogami, pri kateri je pot do ozdravljenja abstinenca. Toda princip »niti kozarčka več« pri zaslonih ne deluje. Človek bi se z njim izločil iz delovnega in družabnega sveta.

Assia Djebar: Alžirske ženske v svojih sobanah

Trije cikli kratke proze so stisnjeni med uvod in epilog: med avtoričino pojasnjevanje, kako poskuša dati glas ženskam, obsojenim na molk in gluhoto, kako poskuša najti jezik, ki bo subverziven in bo ob francoščini, za katero pravi, da je njen »bojni plen«, vseboval še vse tiste pogovorne prvine, ki edine lahko priskrbijo avtentičnost ženskega glasu na presečišču berberščine, klasične in narečne arabščine in ne ravno vedno sprejete francoščine – zaradi kolonialne dediščine, do katere se Assia Djebar (1936– 2015) strastno opredeljuje.

Jure Apih: Rdečega mlina blues

Ko kreativni direktor v oglaševalski agenciji, urednik in časopisni direktor napiše literarno knjigo, pričakujem pretenciozni sprehod v nov žanr. Toda tukajšnji tekst zapelje z močjo, ki jo le redko zmorejo poklicni literati. Avtor je za snov vzel svojo frapantno biografsko zgodbo, ko na začetku vojne očetov prijatelj culico z dojenčkom partizanskih staršev pretihotapi iz Ljubljane v Zagreb in jo dostavi presenečeni ženski, ki niti ne ve, da se ji je rodil vnuk.

Edna O’Brien: V gozdu

Roman V gozdu irske pripovednice Edne O’Brien (Tuamgraney, 1930) ni kriminalka, čeprav se vse vrti okoli kriminala in še bolj delinkventa; pisateljica že na začetku opozori, da gre za resnično zgodbo o dogodkih na irskem podeželju iz leta 1994. Takrat je Michen, fant, ki je večino življenja preživel sprt z zakonom in zaradi tega po različnih prevzgojnih ustanovah, ubil mater z otrokom in potem še mlajšega duhovnika, stanujočega v isti hiši, kjer je pred njim živel duhovnik, ki je fanta zlorabljal.

Roger Scruton: Zablode, prevare, hujskaštva: misleci nove levice

Pred tridesetimi leti je zgodovinar in publicist Paul Johnson izdal knjigo Intellectuals, v kateri nastopajo Rousseau, Marx, Tolstoj, Ibsen, Sartre, Russell etc., ki jih je presojal po tem, kako so svoja načela udejanjali v lastnem življenju; rezultati so bili izvzemši enega porazni.

Janne Teller: Vse

V zadnjem napol eseju in napol avtofikcijski prozi, delu, po katerem je zbirka novel dobila naslov, se Janne Teller (København, 1964) potopi v svoje pisanje. To je mučna in močna izpoved o pisanju in popravljanju, različnih motnjah od telefona do prekoračenega limita na kartici, o spogledovanju z lastno norostjo in prekoračenji. Vidimo, da zgodbe skoraj izkleše, predvsem pa priskrbi formo, ki govori o vsem in skoznjo govori vse: »Vsemu moram zaupati. Vse ve, kaj hoče povedati. Šele ko vse stoji na svojem mestu, vem, da sem vedno vedela, kaj hoče vse povedati. Tega ni mogoče razumeti, in je obenem res in ni. V tem trenutku mi ni prav nič jasno, razen da je tisto, kar sem napisala včeraj, porazno, nimam pa drugih zamisli.«

Yuval Noah Harari: 21 nasvetov za 21. stoletje

Po Kratki zgodovini človeštva in Kratki zgodovini prihodnosti še tretji prevod popularnega izraelskega profesorja. Predavatelj na Oxfordu je vešč eseja, v katerem predstavlja univerzitetne teme množicam. A bolj kot z jezikovnim slogom nagovarja s poznavanjem zgodovine, ki pa je ne podaja tematsko v klasični zgodovinski maniri, ampak z njeno pomočjo misli minule, sedanje in prihodnje čase. Denimo motiv atentatov v Parizu 2015 osupljivo prepričljivo poveže s porazom križarjev Ludvika IX. in razmeroma malo samomori nacistične vrhuške po porazu leta 1945. Nekoč so širjenje informacij omejevali, danes jih imamo dobesedno preveč. Ker prinašajo neskončne množice variacij na isti dogodek, ljudje izgubljajo sposobnost, da bi v takšnem obilju razločevali pomembnosti od nepomembnosti. Harari torej prinaša šolo mišljenja. Z njo jasno tezo, da je konec dobe, ko si med šolanjem nabiral znanja, potem pa si jih samo še apliciral.

Selja Ahava: Stvari, ki padejo z neba

Finska pripovednica, scenaristka in dramaturginja Selja Ahava (1974, Helsinki) v tem fragmentarnem romančku potrjuje, kar smo doslej vedeli o njenih rojakih in prebivalcih severnih obzorij – da so malo trčeni in srčni ljudje, o katerih pa avtorica piše brez tistega sladkastega paasillinovskega poprha, bolj zares in seveda malo tudi z dobrohotnim posmehom.