-
29. 5. 2020 | Mladina 22 | Kultura | Knjiga
Rudi Beiser: Drevesa in ljudje
Skrivno življenje dreves (Wohlleben) razkriva tajne bivanja dreves, Naše drevesne vrste (Brus) predstavljajo gozdarsko-botanični vidik, Narava zdravi in popravi (Williams) prinaša globalne napotke ozdravljenja z obiskovanjem gozdov, nemški docent fitoterapije pa osvetli zdravilno moč lubja, listov, popkov, smole, sokov in plodov različnih drevesnih vrst.
-
29. 5. 2020 | Mladina 22 | Kultura | Knjiga
Sara Stridsberg: Beckomberga. Oda moji družini
»Včasih pomislim, da je obdobje Beckomberge sovpadalo z obdobjem državne blaginje in socialne države, s časom med letoma 1932 in 1995,« švedska pripovednica Sara Stridsberg (1972) proti koncu nadrobljenega romana zapiše post festum premislek o glomazni psihiatrični ustanovi na robu mesta, v kateri se je zdravil oče alkoholik in suicidnež. Vendar oda družini tokrat ne pomeni samo poklona očetu; družina so poleg matere, bežeče iz zakona, pravzaprav kar vsi varovanci ustanove, s katerimi je prihajala v stik, se vanje zaljubljala ali pa spremljala tamkajšnje očetove sentimentalne zmage, ki jih je, kadar ga ni zalival črni žolč, izvojeval z očarljivostjo.
-
22. 5. 2020 | Mladina 21 | Kultura | Knjiga
Boštjan M. Zupančič: O Evropskem sodišču za človekove pravice
Avtor predstavlja in pojasnjuje, toda še v večji meri beleži kritične poglede, ki jih strni v pojem – nazadovanje Sodišča. Sodb ne pišejo sodniki, pripravljajo jih pravniki, člani sekretariata, ki se zanašajo na copy-paste obrazložitve, vendar te često nimajo nič skupnega z vsebino predmetne zadeve. Ker je insajder, pozna tehnologijo dela, ki čedalje manj poteka po analognem načinu sklepanja, saj dominira silogistično. Reč je posebej krucialna pri vprašanju nepristranskosti odločanja, ki pa zadeva katerokoli sodno instanco. Tu je prvi pogoj, da odločevalec ostaja ne-odločen, kolikor časa je to mogoče. Preprosto: ostati mora dovzeten za informacije, ki prihajajo z obeh strani, kar predpostavlja, da mora slediti vsaj dvema hipotezama, saj soobstajata domnevi krivde in nedolžnosti. Princip, ki sicer velja tudi za nepristransko preiskovalno novinarstvo.
-
22. 5. 2020 | Mladina 21 | Kultura | Knjiga
Emmanuel Dongala: Puška v roki, pesem v žepu
Romaneskni prvenec kongovskega pripovednika Emmanuela Dongale (1941) zgošča zgodovino Afrike v času trganja kolonialnih spon. V ospredju je življenjska in politična pot Majela dja Majela, afriškega študenta v Evropi, ki sistem in rasno diskriminacijo zavrne tik pred končanjem študija in se vrne na rodno celino, tam pa gre v partizane in sodeluje pri zmagoslavnem napadu na mesto z belsko tovarno. V trenutku slave doživi nekakšno zlitje z množico, po zmagi ga nosijo na rokah, kar ga skoraj zasvoji, ta moč množic – čeprav je zavzetje mesta krvavo zatrto, z zračnim napadom mednarodnih sil na civiliste in tako dalje.
-
15. 5. 2020 | Mladina 20 | Kultura | Knjiga
Ameriški profesor endokrinologije, tudi avtor »Mastne laži« o pogubnosti sladkorja (UMco, 2013), se sprašuje, zakaj je toliko ljudi nesrečnih. Najprej razlikuje med konceptoma užitka in sreče oziroma zadovoljstva – slednja sta povezana s človekovo aktivnostjo, prvi pa je dandanes povezan predvsem z industrijo užitkov. Ta povzroča paradoks: dopaminskemu navalu sledi zmanjšanje delovanja dopaminskih receptorjev, zatorej je treba še več odmerkov vzburjenja, kronična stimulacija nevronov pa pripelje do odmrtja možganskih celic. In na voljo imamo droge, Facebook, e-pošto, videoigrice, sploh tehnologijo, industrijsko prehrano, viagro, prozac, doping, alkohol, kavo itd.
-
15. 5. 2020 | Mladina 20 | Kultura | Knjiga
Parker, naslovni lik, je prodajalec imidža: sin nefunkcionalne nemške pijanke in angleškega vojaškega didžeja. Nosi torej oba svetova, šlif in elokvenco ter težo duha – roman spregovori o spoju tega v globaliziranem in medijsko obvladovanem svetu. Pripoveduje slikajoč usodo najprej precej uspešnega komunikacijskega trenerja, ki ravno preboleva bivšo, dokaj brezbrižno do vseh poskusov pobotanja; ni brezbrižna le zato, ker se je zasidrala v višjem razredu, ampak tudi zaradi Parkerjevih mimobežnih varanj. Predvsem se zdi, da je Parker avtonomen, da se je sam izumil in mu pri tem še kar gre, vsaj na zunaj, vendar je njegov mehurček seveda tudi fragilen, občutljiv za perforacije in ena takšnih ga do konca izpiha. Na oder in pod žaromete se vrne še bolj iskren, s še več nasveti o uspešnosti in iskrenosti in svetovanju.
-
8. 5. 2020 | Mladina 19 | Kultura | Knjiga
Umberto Tommasini: Kovač anarhist
Kaj lahko o svojem življenju pove kovač v Trstu, ki je živel med letoma 1896 in 1980? Danes izdajajo spomine zvezdniki, direktorji, advokati, igralci, politiki, politični zaporniki, navadni fizikalci še v romanih in filmih ne nastopajo več. Kovač Tommasini tudi ni naredil kariere, kot jo je njegov vrstnik Josip Broz. Toda jekleni mož ima kaj povedati. Koval je železo in bil nejevoljen nad občutkom, da ga izkoriščajo. Ravnal je kot komunistični revolucionarji pred Oktobrom – zbiral in prebiral je knjige. Ne zato, da bi se zabaval ali si slikal svetle nade, ampak da najde smisel svojega bivanja. To je bil anarhizem, ki pa ga ni pritegnil kot teorija, temveč kot praksa. Torej stavke, pretepi, izdajanje letakov, časopisov in – metanje bomb. Tu je bil mojster, znal je narediti in še bolj zalučati lahko bombo, ki je razgnala vitrino prodajaln, za las se ji je izmaknil sam Benito Mussolini. Ko je v Italiji zavladal fašizem, se je še naprej tolkel s črnosrajčniki. Končal v zaporih, bil za pet let konfiniran na otočku južno od Sicilije, potem emigriral v Francijo, se poročil, a vmes skočil na pomoč španski republiki, kjer so mu po življenju bolj stregli komunisti kot frankisti. In potem v njegovi drugi svetovni vojni še ena ponovitev zaporniških let, po vojni pa spet kovač, anarhist, urednik tja do svojega konca. Delo, ki ga prežemajo vedrina, trmoglavost, lucidnost in odkritost.
-
8. 5. 2020 | Mladina 19 | Kultura | Knjiga
Slavko Pregl, Leon Pogelšek: Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič
Zgodba romana je znana in že obdelana: zbirko del sodobnega slikarstva naj bi bil Šlomovič, asistent pariškega zbiralca Ambroissa Volarda – ta je bil leta 1943 verjetno ustreljen kot talec, ker je bil Jud – skril (poleg 200 slik, ki so bile deponirane v francoski banki in za katere se še vedno prerekajo o lastništvu) in zdaj se občasno »najde«. O njej je pisal že Srb Momo Kapor, Veljko Bulajić pa je o tem posnel film Donator. Vendar nas avtorja na darkerski del umetnostnega trga tokrat peljeta od spodaj, iz slovenske perspektive.
-
30. 4. 2020 | Mladina 18 | Kultura | Knjiga
Mihaly Csikszentmihalyi: Zanos: psihologija optimalnega izkustva
Knjiga ni učbenik, temveč koncizna esejistična razprava profesorja na Univerzi v Chicagu. Po njem se sreča ne zgodi niti ni rezultat srečnega naključja, ampak je stanje, ki si ga mora vsakdo pripraviti, ga negovati in osebno braniti. Tu bi pomislili, da imajo premožni prednost, saj si lahko to stanje zanosa preprosto kupijo. A avtor preseneti, ko med zglede uvrsti tudi primer delavca za tekočim trakom, ki je vzel delo kot popolno osmislitev in dinamičnost življenja. Jasno, če je psihiater Frankl našel smisel v koncentracijskem taborišču, ga je moč najti v vsaki situaciji. Vendar pozor – najtežje bo pred televizorjem ali računalnikom oziroma kadar ste v rokah industrije prostega časa. Obilje informacij in zabave pač redko vodi v stanje zanosa. Pot je namreč drugačna – uporaba lastnih veščin, opazovanja in truda pri reševanju neprijetnih okoliščin.
-
30. 4. 2020 | Mladina 18 | Kultura | Knjiga
Aleksandar Hemon: Vprašanje Bruna
Hemona (1964) zaznamuje tipična begunska usoda; ko je šel na jezikovno izmenjavo v Ukrajino, je bil tam državni udar, ko je užival ameriško štipendijo, je v rodni Bosni izbruhnila vojna, neizogibna, čeprav neverjetna, in začelo se je popisovanje njegovega apatridnega preostanka življenja. Pomožne službe pomivalcev posode, gostinskih strežnikov, čistilcev stanovanj v odsotnosti lastnikov omogočajo čudno intimen vpogled v življenje drugih in poudarjajo odsotnosti lastnega … Zraven je pisal in zbirka kratkih zgodb iz leta 2000 Vprašanje Bruna, ki skoraj povzema tisto, kar že poznamo iz romanov Nowhere Man in Projekt Lazar ter napol fikcijske zbirke Knjiga mojih življenj, je že napisana v angleščini. Jasno, prepoznali so ga kot nadaljevalca Nabokova in Conrada, še dveh, ki sta se v angleščino priselila in jezik obogatila s slovansko skladnjo.
-
24. 4. 2020 | Mladina 17 | Kultura | Knjiga
Dan Podjed: Videni: Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo
Na eni strani poznajo spletni iskalniki osebno zgodovino slehernika, ko beležijo njegova vsakodnevna iskanja po spletu, ko torej delujejo kot benthamski panoptikon, kar napeljuje na božje oko, ki vse vidi in vse ve, za zdaj najbolj totalno vpeljano v kitajskem oblastnem nadzoru nad prebivalstvom. Po drugi strani so prav posamezniki ti, ki svojo zasebnost namenoma postavljajo na ogled spletnim množicam.
-
24. 4. 2020 | Mladina 17 | Kultura | Knjiga
Že pri Vitomilu Zupanu smo, ko je popisoval boksarske, kartaške, popivalske in mornarske izkušnje, nenehna obojestranska špikanja in kazanje mišic z oblastjo, torej z njenimi uniformiranimi predstavniki in tistimi višjimi, v civilu, zaznali navezavo na pikareskno, klateško romaneskno tradicijo. Pri tem je bil posameznik, kot recimo pri Tadeju Golobu, vedno v gardu in pripravljen na batine, vendar tudi plemenito in heroično prepričan, da bo katerega od udarcev vrnil. Vsaj z besedo. Pri Plohlu se je nekdanja plemenitost zreducirala na neprestan beg pred najmočnejšo in najbolj neposredno policijo na svetu, ameriško; batine se tam delijo izključno navzdol, nepovratno.
-
17. 4. 2020 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga
Nekoč so mojstri besede tekmovali v kratkosti. Rimska senatorja sta tako izmenjevala pisma: prvi je v zadnjem zapisal – Eo rus (grem na deželo), drugi pa – I (pojdi) in zmagal. Danes v kratki formi vsakdanjika dominirajo mesidži, v literaturi pa se bohotijo dela, v katerih se avtorji trudijo, kaj vse bi popisali, a običajno dolžina ostane brez soli. Prevajalec in esejist Berger ravna nasprotno – iz knjige v knjigo spreminja slog, zdaj ga je prignal do opilkov.
-
17. 4. 2020 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga
Pojma nimam, kaj je kriminalist Harry Hole delal v prvih enajstih avtorjevih kriminalkah, v katerih je osrednji lik, ampak v dvanajsti knjigi ga ugledamo že v ogrevalnem delu tega napetega pisanja s spominsko luknjo, ki je posledica nezmernega, totalnega pijančevanja. Ekscesnost in zoprnost njegove dipsomanije je poudarjena s tem, da se pri poskusu razsvetlitve alkoholnega brezna postopno vse bolj razkriva – tudi njemu samemu –, da je bil na kraju zločina. Da je imel motiv, vsaj v očeh kolegov, da je imel krvave roke in da so hlače takšne tudi ostale. In nož.
-
10. 4. 2020 | Mladina 15 | Kultura | Knjiga
Simone de Beauvoir: Starost II.: Biti v svetu
V drugem delu knjige obravnava sprejemanje starosti, dejavnosti na stara leta, tudi seksualno aktivnost, ter prinese vrsto biografij posameznih osebnosti.
-
10. 4. 2020 | Mladina 15 | Kultura | Knjiga
Jesús Carrasco: Zemlja, po kateri stopamo
Carrasco je že fantiča v prvencu, romanu Na prostem, postavil v apokaliptičen svet, v katerem sodniki, ki malo potegnejo na tistega iz Ni dežela za starce Cormacka McCarthyja, samovoljno delijo pravico. Fantič je preganjana stranka, dokler ne sreča pastirja, ki njegovo družbo plačuje z modrostmi in življenjskimi izkušnjami, čeprav jih deli bolj molče, in v presušeni pokrajini, presušeni do nerodovitnosti, se vzpostavi simbiotična skupnost dveh in obet za naprej, če bo mali prenesel preneseno.
-
3. 4. 2020 | Mladina 14 | Kultura | Knjiga
Avtor je selektiven, saj nekaj tisoč let skrči na 16 momentov. Seveda ne more mimo Homerja, Gilgameša, Biblije ter Sokrata, ki jih predstavlja skozi njihovo vlogo v tedanjih družbah. S tem poznavalcem literature ne prinese kaj dosti nove vednosti. Izjemna pa so njegova poglavja o Gutenbergu, Luthru, Cervantesu, Goetheju, »Komunističnem manifestu« ter Ahmatovi in Solženicinu. Očeta tiska seveda poznamo po revolucionarni iznajdbi, a Puchner nam prinese njegov bestseller – tiskanje formularjev za odpustke v nakladi 200 tisoč izvodov, ki pa ga umesti v duh časa: papež potrebuje denar za vojne proti Turkom in zato množično prodaja odpustke, da bi vnel množice, pa si pomaga še s tiskom protiturških traktatov. Luthru ne bi uspelo, ko bi njegove znamenite protipapeške teze ostale pribite na cerkvenih vratih, preobrat so dosegle, ko jih je natisnil in poleg njih še množico polemičnih pamfletov, tako da je veljal za najbolj branega avtorja v Nemčiji, ki je v svojem času izdal tretjino vseh tedaj objavljenih del. Ahmatova je kot pesnica slovela že v carski Rusiji, pod Stalinom je preganjana živela v osami, in ko jo obišče I. Berlin, ga sprejme v sobi, polni revščine, kjer mu postreže le s kuhanim krompirjem, a Britanec odide od nje povsem očaran. Ne očarljiva Pepelka, ampak ženska duha, ki pod režimom, v katerem svojih pesmi ne sme niti zapisati, stavi na spomin in se jih nauči na pamet in enako store njene prijateljice, ki poeme skupno ohranijo za dobo samizdata in tamizdata.
-
3. 4. 2020 | Mladina 14 | Kultura | Knjiga
Frank Herbert: Mesija s peščenega planeta
»Posameznega ljudstva ne more doleteti večja nesreča, kot če pade v roke samooklicanega Junaka,« se glasi podzemni tok prerokbe, opozorilo očeta ekološkega migranta na Puščavski planet, ko prepozna nevarnost sklopa prerokb in eshatologijo nepomembnega bojevitega puščavskega ljudstva v pregnanstvu. Paul Atreides, Muad’dib, plod stoletnih plodilnih strategij spolitiziranih vojščaških nun, v prejšnji knjigi obračuna z dinastijo, ki je umorila njegovega očeta, in začne širiti svoj džihad po vesoljskih prostranstvih. Žrtve grejo v milijarde, saj puščavsko ljudstvo presušenemu pesku prilagojene okrutnosti implementira na večino znanega sveta. Otroci recimo po bitki koljejo ranjene nasprotnike in jok je neoprostljiva poraba najdragocenejšega: vode.
-
27. 3. 2020 | Mladina 13 | Kultura | Knjiga
Tema je človekovo sobivanje z naravo, razbiral pa jo je iz mitologij od klasične Grčije, slovanskih svetov pa vse do moderne dobe oglaševanja. Loteva se je eklektično, zdaj najde oporo v citatu filozofa Heideggerja, nekaj vrstic zatem v semiotiku Lotmanu, drugod v antropologu Lévi-Straussu, spet drugod v zgodovinarju Braudelu, pritegne režiserja Eisensteina in producenta Disneyja, se nasloni na komparativista Pirjevca, uporabi psihoanalitika Fromma in tako skozi celotno knjigo prinaša reference na tradicijo humanistike. Toda samo delo ni eklektično, saj ga vodi jasna artikulacija notranje človekove povezanosti s prirodo. Najsibo v vprašanju biti rastlin, ki so jim stara ljudstva pripisovala sposobnost govorice, ali pa njihovi vraščenosti v mitologijo, kjer je kdaj bezeg lahko nadomestil manjkajočo človekovo kost. Avtorja krasi eruditsko znanje, ki izvira iz permanentne radovednosti, zaradi katere brska po ljudskem izročilu, pravljicah, mitih, pa tudi po srednjeveških rokopisih, v katerih odkrije ime meseca – bobovcvet, ali po sodobni zgodovini, kjer predstavi nacistični projekt »religije narave« v sovjetskem Beloveškem pragozdu, kamor so po zmagah leta 1941 preselili čredo turov, ki so jo vzgojili s križanjem in je spominjala na izumrle živali iz germanske mitologije. Opiše tudi fenomen zbiratelja Tita, ki si je na Brionih omislil rezervat eksotičnih živali.
-
27. 3. 2020 | Mladina 13 | Kultura | Knjiga
»Aretirali so me kmalu po udaru Jakobovih sinov, ki so razpustili kongres. Najprej so nam rekli, da so bili to islamski teroristi. Razglasili so izredne razmere, a so nam hkrati dopovedovali, naj živimo kot običajno, da bo ustavni red v kratkem znova uveljavljen in da bo izrednih razmer kmalu konec. To je bilo res, vendar ne tako, kot smo pričakovali,« pravi glavna pripovedovalka Testamentov, ki so nadaljevanje Dekline zgodbe in pogled v njeno zakulisje, teta Lydia, prva med enakimi in skrbnica zavoda Ardua, ženskega in reproduktivnega in vzgojnega dela Gileada. Vodja nekakšnih salezijank, ki obenem poskrbijo za plodilne in siceršnje apetite poveljnikov.
-
20. 3. 2020 | Mladina 12 | Kultura | Knjiga
Frane Adam: Med meritokracijo in populizmom
Profesor Adam je v knjigi zbral vrsto svojih tekstov, ki so pisani kot dialog. Najsi bo kot ostra kritika knjig, časopisnih člankov, vladnih programov, evropskih resolucij, delovanja univerz ali pa kriterijev deljenja proračuna za raziskovanje. A njegova ostrina ni vrsta polemične retorike, ki za seboj pušča trupla. Saj je obenem dobrohoten, objekte premisleka pretresa spoštljivo, in neizprosno konsekventen mislec, ki pokaže na protislovja in nedoslednost izpeljav številnih akterjev iz družboslovja, žurnalistike in znanstvenih agencij. Njegov slog resda ni bralno všečen, toda to ni nerodnost, temveč posledica polstoletnega akademskega študija. Obširna znanja mu omogočajo distanco, še zlasti pri tekstih, ki se sklicujejo na uradne podatke. Pisci jih uporabljajo kot argument za favoriziranje ali diskvalifikacijo, Adama zanima stvar sama. Če slediš analizam Eurostata, boš denimo ugotavljal, da je javni sektor v Sloveniji v primerjavi z zahodnoevropskimi relativno majhen, toda slika je bistveno drugačna, če se opreš na ugotovitve OECD. Torej zgled relativnosti podatkov? Za večino seveda, ne pa za avtorja, ki jih bo natančno proučil in pretehtal, kaj v resnici merijo. In potem pokazal paradokse, kot je ta, da je Slovenija svetovni rekorder v »proizvodnji« doktorandov.
-
20. 3. 2020 | Mladina 12 | Kultura | Knjiga
Najprej je v Fitzkovem psihološkem trilerju vse jasno: množični morilec otrok, ki svoje otroške travme preigrava tako, da deluje s pozicije neizpodbitne moči, kot jo je nekdaj moral trpeti sam, je v psihiatrični bolnišnici. Oče otroka, katerega umora ni nikoli priznal, pa se nameni zadevo raziskati na lastno pest. Tako, da se bo morilcu približal in poskušal najti njegov dnevnik – o katerem pišejo mediji, v nadvarovani ustanovi pa ga nekako ne znajo najti – ali ga osebno pobaral po primeru.
-
13. 3. 2020 | Mladina 11 | Kultura | Knjiga
Elli H. Radinger: Modrost starih psov
Tudi tu zadene ob rob človeških pričakovanj, saj namesto klasičnega odnosa lastnika, ki betežno žival umakne s sveta z evtanazijo, pokaže na pasjo starost kot priložnost za spremembo samega sebe. Počasnosti, gluhosti in togosti ne gre jemati le kot hendikepa, ampak kot izziv – zakaj ne bi sledili ritmu zverinice in tudi lastnega življenja umaknili izpod diktature hitrosti e-pošte in prilepljanja na svetleče high-tech škatlice?
-
13. 3. 2020 | Mladina 11 | Kultura | Knjiga
Karakaša smo v slovenščini že brali, izbor iz njegovih zbirk kratke proze Kino Lika s preloma tisočletja in Eskimi. Med izidoma je minilo sedem let, vendar sta bili obe osrediščeni okoli zagatne situacije v zakotju in na zgodovinsko poraženi strani. Gre za območje, kjer se moški važijo in junačijo, kjer sta samozadostnost in nesentimentalnost vrlini, kjer se bojijo dohtarjev in so še prav posebej nezaupljivi do vsega tujega. To je svet, v katerem dobro urezana in odmerjena, po možnosti sestavljena psovka pove več kot tisoč besed. Dušan Čater je takrat zaledno dinarsko čakavščino prevedel v precej radikalno dolenjščino, ki občutek rovtarstva in v vse vraščene starožitne trme uspešno podčrtuje.
-
6. 3. 2020 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
Vsekakor velik izziv, ki niha med pisatelji, knjižnicami, družabnimi saloni, knjigarnarji in potepanji po mestih. Knjigarne s svojim šarmom počasi umirajo, čeprav se dogajajo celo preobrati: znamenita mreža Waterstones je bankrotirala, potem jo je prevzel atipični direktor in z zaposlovanjem razgledanih in simpatičnih prodajalcev ustvaril socialni magnet, ki je omogočil naglo rast. Smisel knjigarn ni trgovinski kšeft, ampak ustvarjanje kulturnih zgodb. Tako je vzniknila knjigarna Gotham Book Mart, v kateri so se zbirali bitniki, slabo stoletje poprej se je pri gruzijskem knjigarnarju Čičinadzeju formiral boljševik Stalin, pod Pinochetovo diktaturo je knjigarna Libros Prólogo dajala prostor odporniškemu gibanju, pariška Shakespeare and Company je bila še priložnostni hotel, h’woodska Book City je poleg rabljenih knjig za nekaj dolarjev prodajala škatle filmskih scenarijev, tudi neposnetih, londonska Foyles je slovela po 50 kilometrih knjižnih polic in nekonvencionalni ureditvi, Mao Cetung je začel kariero kot ustanovitelj knjigarne v mestu Changsha, Hitler je svoj svetovni bestseller namesto v knjigarni predstavil kar v pivnici, maroški Tanger je bil z vsemi knjigarnami oaza, v kateri sta se spajala pisateljevanje in spolni turizem, tja so prihajali Genet, Foucault, Bowles, Ginsberg, Burroughs, Barthes etc.
-
6. 3. 2020 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
»Ne morem se predstaviti, a vendar bi tako rad vse povedal. Kje naj sploh začnem?« so zadnje besede v romanesknem prvencu madžarske pripovednice in urednice Tibor Noé Kiss (1976), nekdanjega obetavnega nogometaša in raznašalca časopisov. Kot bi hotel konec romana poudariti, da pravi začetek šele pride, da bo mogoč, ko se bodo rešile dileme in se bosta vsebina in oblika ujeli. Šele takrat se lahko ta pisava odlepi od kroženja okoli travmatičnega jedra, okoli spolne identitete.
-
Kanadski sociolog Goffman (1922–1982) ni po naključju eden najbolj citiranih družboslovcev. Njegove že več kot pol stoletja stare knjige še vedno vztrajajo, saj so oporne točke razmišljanju, kako človek predstavlja samega sebe. Azili so posebna knjiga z ironičnim naslovom: v antiki so bili to sveti kraji, kamor se je begunec zatekel pred preganjalci, avtor pa je s tem terminom opisal zapore, taborišča, internate in psihiatrične bolnišnice, torej mesta, kjer posamezniku vzamejo večji del identitete. Goffman je prakticiral redko držo raziskovalca, saj je v študije vključeval svoje konkretne izkušnje. V tem delu angažma v eni izmed ameriških bolnišnic, kjer je vodstvu vnaprej razkril, da bo na podlagi izkušenj napisal knjigo, h kateri lahko poda ugovore, vendar jih ne bo dolžan upoštevati.
-
Ivana Myšková: Bele živali so zelo pogosto gluhe
Češka pripovednica in dramatičarka Ivana Myšková (1981) je v zbirko združila enajst enotno usmerjenih zgodb, v katerih popisuje drobna in komaj opazna čudaštva, ki se postopno razmahnejo in popolnoma prekrijejo in nadomestijo siceršnje početje protagonistov. Obsedejo jih in kar naenkrat se morajo sprijazniti z drugačnim in novim. Zgodbe so postavljene v čas, ki akterjem omogoča, da strahove, neizpolnjene želje in fetišizem razvijejo do konca, avtorica pa jim pri tem sledi in jih podpira.
-
Ur. Fran Wiesthaler: Valentina Vodnika izbrani spisi
Valentin Vodnik (1758–1819) je prej dobil veliki monument kot France Prešeren. Bil je mož, ki je slovenščino iz pogovorne govorice na široko prestavil v pisani jezik. Njegova ostalina je izjemna: štiri leta časopisa Lublanske novice, več izdaj letnih pratik, Kuharske bukve, jezikovni učbeniki, vrsta Ezopovih basni in drugih antičnih mitov, zraven pa še vrsta rokopisnih del.
-
Rezman je popisovalec in kronist ekološko spornega in prepoznavnega, tudi ves čas medijsko razvpitega kotička dežele: po poeziji je prozo, ki je ni malo, usmerjal v razkrivanje anomalij v rudniškem bazenu. Natančneje, pisal je o perverzni navezavi politike, nosilcev ideologije in gospodarstva, najpogosteje troedino združenih v zgolj nekaj kantorjevsko premočrtnih in zvijačnih/kriminalnih posameznikov, na širšem območju Škal, Družmirja, Šoštanja, Velenja. Skratka, o vsem tistem, kar občasno izbruhne v škandal in imamo potem po projektih že oštevilčene gospodarske katastrofe, recimo TEŠ 6.