Bernarda in Branko Gradišnik: Iskanje srečnega razmerja

Seveda tako, da se je vanj še bolj potopil. Doslej je pisal o svoji intimi in peripetijah s starši, tokrat je v tekst vključil še družico z otrokoma. Toda ne v smislu zabavanja in moderne manije razgaljanja, temveč skozi premislek, kako bivati v družini. Okostje so jasno odnosi, njihova manifestacija pa konflikti, ki jih je bistroumno reševal tako, da je na razbitine postavljal še trdnejše temelje na poti v čudo skupnega bivanja.

Lukas Bärfuss: Hagard

»Dejansko bi bil odrešen, če bi si lahko priznal, da mi je zaradi Philipove zgodbe spodletelo. Prevelika je zame – čeprav se zdi povsem preprosta. Tako je, kakor da bi pri vsakem poskusu na nekaj pozabil, podrobnost, ki je nujno potrebna, kakor da bi izgubil znak, ki bi me popeljal na pravo sled,« pravi švicarski pripovednik in dramatik Bärfuss (1971), ko pojasnjuje svojo pisavo in hkratno zagretost za zgodbo o Philipu, ki je v opisanem dnevu in pol sploh zagret. Do pregretosti.

Erling Kagge Hoja: korak za korakom

Z njo ima nekaj manjših izkušenj: prepešačil je severni in južni tečaj, prikorakal na vrh Mont Everesta, ko se je znašel v New Yorku, pa je velemesto prebrodil po kanalizacijskih kanalih. Hoditi je zanj živeti. Slabše ko je vreme, bolj doživeti bodo koraki. Hoja je emanacija svobode, njegov učitelj in veliki filozof Naess si je postavil kočo na vrhu hriba, do katere pa ni vodila nobena pot; nikoli namreč ni sledil isti smeri, vsakič je stopal vsaj korak stran. Ko se je Kagge potikal po LA, so ga ustavili policisti; bil jim je sumljiv, ker je skozi mesto hodil. Nekoč je z bratom zašel v gozdu, a ta ga je hitro pomiril: Vem, kje sva, tu sem se nekoč že izgubil. Knjige podoživlja prek hoje: da bi razumel Joyceovega Uliksesa, se je dneve sprehajal po Dublinu, da bi se vživel v junake Hamsunove Lakote, je križaril po Oslu, in ko je stopal po Otoku Robinsona Crusoeja, se je počutil domače; bilo je kot v Defoejevem romanu. A vseeno: zakaj hvalnica hoji?

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem

Pripovedovalka, ki se je izselila v tujino, prodaja družinsko hišo, prej v lasti starih staršev. Med pospravljanjem in izbiranjem tistega, kar bi bilo mogoče lastninsko ohraniti in preseliti, najde medvojno fotografijo, na kateri je njena babica noseča, ob njej pa hči – domnevno edinka. Vse to sproži načrtno ukvarjanje s preteklostjo, kakor jo je mogoče rekonstruirati s fotografij ter iz obsežne, celo pred bližnjimi skrite in ohranjene korespondence ob prej redkih opazkah in fragmentih zgodb že umrlih.

Daniel Kahneman: Razmišljanje, hitro in počasno

Ker je avtor ekonomist, kajpak ne bo sledil heideggerjanski poti filozofske refleksije, ampak bo spoznanja izpeljeval iz reševanj vprašalnikov, ki jih je zastavljal študentom. Tako bo preverjal samoumevnosti, ki jih opiše kot prenagljeno sklepanje. Eno takih je, da so ljudje, ki živijo v Kaliforniji, srečnejši od drugih. Rezultat je seveda nikalen, saj ima iluzija osredotočenja na podnebje preveliko težo proti drugim determinantam dobrega počutja. In od tod izpelje frapantni sklep, da se ljudje pogosto motijo o svojem trenutnem stanju dobrega počutja. Nekaj, kar se nam zdi tako prvinsko in jasno, saj izhaja iz nas, je v resnici zmotno!

Sally Rooney: Pogovori s prijatelji

Študentki skupaj nastopata na literarnih večerih, čeprav piše predvsem ena, Frances, druga, Bobbi, ima performativne in socialne sposobnosti širokega spektra. Mladi par pritegne fotografinjo in esejistko, njena dela so očitno bolj komunikativne in portretne narave, ter njenega moža igralca in potem se koti mnogokotnika malo pomešajo: Bobbi se bolj zagreje zanjo, Frances bolj zanj.

Matevž Kos: Leta nevarnega življenja

Trije različni pogledi partizanstva, eden domobranstva in pogled prišleka. A nobeden ni enostaven, kaj šele enosmiseln. O vsakem posebej so bili napisani že številni teksti, toda avtorju je uspelo najti nov ključ za branje. Petim velikanom nacionalne književnosti sledi skozi njihovo pisanje. Vprašanj iz vojne nobeden ni rešil na mah, ko bi denimo že takoj postavil končno sliko. Bolj ko je čas tekel, bolj so se podobe in še bolj premisleki spreminjali. Seveda ne v smislu, da bi zdaj črno postalo belo, ampak v potrebi po tehtanju in premišljevanju družbenega konteksta in svojega lastnega razumevanja.

Robert Galbraith: Smrtonosna belina

Robert Galbraith je psevdonim J. K. Rowling, avtorice Harryja Potterja, ki se je ob razkričanem mladinskem čtivu o otrocih na čarovniškem kolidžu in njihovih fantastičnih prigodah želela preizkusiti tudi s pisanjem drugih žanrov, pogosto pod psevdonimom. Med njenimi stranskimi produkti smo na primer dobili obsežen roman Nadomestne volitve, kjer spretno pregnete dogajanje v malem mestecu po smrti prejšnjega župana; v njem se frakcije neizprosno bijejo za metadonsko ambulanto s tistimi, ki so proti.

Marie-Janine Calic: Zgodovina jugovzhodne Evrope

Nič manj kot 20 stoletij na ozemljih od današnje Slovenije pa do Črnega morja. V njih pa številni drobni podatki – denimo o razvoju medicine v dalmatinskih samostanih, kjer so v 11. stoletju gojili zdravilne rastline in zdravili bolnike –, ki pa so vseeno daleč od braudelovske materialne zgodovine; avtorica daje poudarek vladarjem, vojnam, veram, narodnim vprašanjem in komunizmu ter ob koncu še globalizaciji.

Robert Perišić: Območje brez signala

Perišićev prejšnji roman, Naš človek na terenu, je problematiziral razmerje med podeželani in strokovnjaki: ker pri časopisu zaradi varčevanja privolijo, da bo iz vojnega žarišča poročal neizkušen, kasneje se vidi, da tudi duševno nestabilen fante, porine na to mesto pripovedovalec svojega sorodnika. Nepotizem, nesposobnost in slab pregled nad razmerami, ko se pojavijo težave na terenu, ne govorijo le o nizkih standardih poročanja, ampak tudi o klimi, v družbi in v medijih še posebej, na Hrvaškem in v okolici.

Jean Anouilh: Antigona

Brez tega uvida je branje tako prazno, kot je gledanje renesančnih slik, ne da bi poznali kontekst časa. Slovenski izdajatelj je pri tem sicer drobceno pretiraval, saj je spremna beseda celo daljša od prevedenega teksta.

Jakob J. Kenda: Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike

Kenda, sicer prevajalec, se je odločil, da bo prvi Slovenec, ki bo prehodil Apalaško pot, eno od uveljavljenih pohodniških transverzal, ki prečka kar nekaj ameriških zveznih držav. Speljana je – večinoma, kolikor se le da – po divjih in nenaseljenih območjih, kjer so postavljena asketska, s tremi stenami zaprta zatočišča, popotniki pa niso izpostavljeni le vremenu, ampak tudi divjim živalim in kakšnemu občasnemu rovtarju, ki se še vedno upira razselitvi, saj je ta potekala ravno v imenu pohodnikov in njihovih teženj po ’očiščenju’ ostankov civilizacije ob poti. Vendar so zraven tudi zanesenjaki, pogosto sami nekdanji pohodniki, ki na točke, blizu dostopnosti z avti, prinašajo dobrote, hrano in podobno za izmučene hodce.

Beverly J. Silver: Delavska moč

Vsebina – delo govori o stavkovnih uspehih v zadnjem stoletju in pol – je pisana s stališča starega marksizma, ki nasprotuje praksi, po kateri lastnik kapitala iz poslovanja podjetja potegne levji delež presežne vrednosti, delavcem pa razdeli nekaj kosti v obliki mezde. Toda spoznanja zadevajo v prvi vrsti logiko kapitala: tovarnar razmišlja, kako bi povečal dobiček, in globalizacija mu ponudi priložnost, da tovarne preseli tja, kjer so plače najnižje. Avtor tako oriše selitve kapitala po panogah: avtomobilska se je v petdesetih letih iz ZDA preselila v zahodno Evropo, od tam v Italijo in Španijo, v sedemdesetih v Brazilijo, spet od tam v J. Afriko, nato v J. Korejo, potem v Mehiko, zdaj na Kitajsko. A zakaj kapitalist v dirki do dna ne more v miru žeti sadov svojega dela? Ker se tudi v revnih deželah organizirajo delavska gibanja, ki v sodobnosti izjemno učinkovito vodijo sedeče stavke: delavci pridejo na delo in vestno sedijo križemrok ves delovnik, kar je za lastnike uničujoče, saj to v okviru optimalnega kroženja proizvodov brez skladiščnih rezerv ustavi celoten proces.

Naomi Alderman: Moč

Moč je roman, ki se pretvarja, da je spisan v času novega matriarhata. Uvede in zaključi ga korespondenca med piscem in njegovo zvesto bralko, ki si – to je ob koncu posebej nepotrebno – dopisujeta o vsebini romana. Rešetata točnost njegovih zgodovinskih premis, med drugim glede na (apokrifne) arheološke najdbe, in se sprašujeta, ali ni mogoče, da bi bili v preteklosti bojevniki tudi moški, na kar napeljujejo najdeni kipi, seveda uničeni in polomljeni. To kaže, kako zgodovino ves čas polirajo in si jo prikrajajo zmagovalci. Polpreteklo zgodovino romana ženske.

Jože Možina: Slovenski razkol

Tekst, ki dokazuje, da je državljansko vojno sprožila komunistična partija. Zaradi takega stavka v pismu Cirila Žebota je bila Mladina zaplenjena poleti 1987, tri desetletja kasneje pa je prvi natis knjige razprodan že po prvem tednu. Možina je v razširjenem doktoratu prinesel geografsko sliko partizanskih napadov in pobojev od Šentjošta, Rovt, Vidovske in Bloške planote, Loškega Potoka, Begunj, Loške doline, Velikih Lašč in Dobrepoljske ter Struške doline. Pred tem pa pregled več deset atentatov VOS na ljubljanske civiliste. Avtor je poleg odkritega arhiva Stražarjev, študija virov in že izdane literature o času vojne gradil na ustni zgodovini ter iz pričevanj protikomunističnih akterjev orisal drugo, zatajeno stran preteklosti. Pri tem pa nakazal tudi strategijo italijanske vojske, ki je bila kdaj le streljaj od vasi, ki so jo napadali partizani, a se je pojavila šele po spopadu, potem pa izvedla represalije nad preživelim prebivalstvom.

Viktor Pelevin: Rumena puščica

Pelevin je menda pri nas najbolj prevajan sodobni ruski avtor, kar ni čudno, saj nagovarja različno bralno publiko, na primer mladino, ki jo s sfejkano zgodbo o ruskem vesoljskem programu opozarja, da je itak vse nateg (Amon Ra). Spet drugič imamo v roman nanizane budistične zgledne zgodbice o izstopu iz jazovstva, podložene s stripovskimi junaki iz časov oktobra (Čapajev in Praznota), potem se loti volkodlakov in (taoističnih) lisic, ki na repu prinesejo iluzijo o obstoju (Četrta knjiga volkodlaka) ali pa nam na primeru govnačev, svetih živalic, ki valijo svoj plen in ga imenujejo Jas, pojasnjuje, da v svojem ravnanju nismo kaj več od mravelj, skarabejev in kar je še podobne mrgolazni in laznine, vse pa cepljeno na tradicijo ruske basni (Iz življenja žuželk).

Plutarh: Sreča in politika

V času Aleksandra Velikega seveda niso pisali tekstov, ki bi zmage največjega vojskovodje pripisovali srečnim naključjem. A vladavina rimskih cesarjev Cezarja in Avgusta je prinesla problem: kako pokazati, da sta zdaj ona največja imperatorja, ko pa ju je geografija Aleksandrovih osvajanj demantirala? Tako so se začeli pojavljati članki (Seneka, Livij, Lukan), ki so njegove uspehe pripisali sreči. Grk Plutarh (46–120 n. št.) se jim je v polemičnih razpravah postavil po robu s konceptoma vrlina vs sreča, s katerima je izmeril življenjske poti velikih figur zgodovine.

Andraž Rožman: Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano

Na Tromostovju, v simbolnem popku dežele, je novinar Rožman, ko se je z dijaki službeno pogovarjal o beguncih, srečal pesnika in založnika, palestinskega begunca druge generacije, pod Asadom versko obrobnega, zato drugorazrednega sirskega državljana Mohamada Al Munema. V času pogovorov in druženja v Ljubljani, ki so trajali dve leti in pol, je bil Al Munem kandidat za pridobitev azila. Med druženjem sta se postopno odkrivala in nastala je knjiga, v kateri begunski mentor razlaga razmere na terenu in razloge za migracijo. Pri tem odkrivamo pasti selitev, dobimo uvid v odnos in postopke birokracije in organov zavračanja ob balkanski begunski poti, usmerjane od zgoraj, ter izvemo za vrsto opustitev dejanj pristojnih in včasih njihovo trdovratno vztrajanje pri črki zakonov, ne njihovem duhu.

Ivan Čuk, Alenka Puhar, Aleks Leo Vest: Gospod Leon Štukelj in Tovarišija

Do leta 1997 je bilo podeljenih več kot 200 Bloudkovih nagrad za najboljše športnike in športne funkcionarje vseh generacij. Dobil je ni samo najuspešnejši slovenski šampion na olimpijskih igrah, na katerih je osvojil nedosegljivih 6 kolajn, od tega 3 zlate. Ko bi ne bil zvezda odprtja atlantske olimpijade leto prej in če ne bi dočakal 99 let, bi ostal brez tega državnega priznanja. Kako je mogoče? Ko je leta 1963 Franček Jauk napisal prvi zapis o športniku Štuklju po drugi vojni, mu je uredništvo Večera članek umaknilo. Kakšen greh je storil, da je bil anatemiziran? Po okupaciji 1941 je bil za upor, toda ne na način NOB. Bil je izpričani nekomunist, toda ne antikomunist.

Stephen King: Tisto

Tisto se pojavlja ciklično. To opaža eden od sedmerice zgub in temnopolti kronist mesta Derry med brskanjem po arhivih in med pogovori s pričevalci, ki se jih počasi polašča amnezija, kar je stranski učinek stika z Zlom. Rekonstruira nekaj valov, v katerih so šikanirali temnopolte vojake, zlo pa je, kot vedno, priložnost za masaker v celoti izkoristilo, ali pa so obračunali s sindikalisti in je zadevo za kvartopirsko mizo v njihovem imenu uravnal drvar z dvorezno sekiro. Vendar se na fotografiji, v zapisnikih o pričanju, vedno pojavi figura klovna, takega z imenom; njegovi klici otrokom, da bi lebdeli skupaj, tam spodaj, pa so samo del splošne groze. On je le vidno, je zgolj mamljiva sirena, ki vabi v pogubo.

Milena Miklavčič: Ogenj, rit in kače niso za igrače, 3. del: Moške zgodbe

Na več kot 500 straneh nekaj sto izpovedi. Generacije dedov, sinov in vnukov: kaplani, mladeniči, obrtniki, poslovneži, študentje, kmetje, kulturniki vseh slojev in starosti.

Celeste Ng; Prikriti plameni

Celeste Ng (1980), v Združenih državah Amerike rojena hči priseljencev, se je v romanu lotila dveh družinskih skupnosti, pa tudi nekaterih akterjev s strani, ki sicer sobivajo, vendar so njihovi pogledi na varnost in življenjske prioritete tako različni, da razkritje ne more ostati brez posledic. Že takoj na začetku vidimo goreti dom, požgan je namerno, ugotavljajo gasilci. Takoj je tudi jasno, da je požar posledica upora proti togosti ene družine, bolje preskrbljene, v imenu solidarnosti z drugo, bolj fleksibilno in nomadsko, umetniško.

Johann Wolfgang Brügel Stalin in Hitler: Pakt proti Evropi

Glavnina zapisov izhaja iz časov med letoma 1939 in 1941 ter predstavlja vrsto pogajanj med Moskvo in Berlinom. Ko so Sovjeti denimo zavzeli vso Litvo, so nacisti protestirali, da tudi njim pripada del, nakar so se leta dogovarjali o denarni in materialni kompenzaciji, zraven katere pa so nemški diplomati dosegli, da boljševiki niso nacionalizirali lastnine tamkajšnje nemške manjšine. Pomenljivi so odlomki iz sovjetskih časnikov, ki so v nekem obdobju opustili protinacistično retoriko. Še več, komunistični tisk v okupirani Franciji je nemško zmago opisal kot največji poraz francoskih imperialistov. Stalinove koncesije Hitlerju so segle celo do izročanja nemških emigrantov in Judov v roke SS! Nemških koncesij Stalinu na račun komunističnih partij okupirane Evrope delo ne omenja. A onkraj moralnih vprašanj knjiga odstira pletenje tesnih medosebnih vezi: Stalin pošlje Ribbentropu brzojavno čestitko za rojstni dan, Ribbentrop prosi Molotova, da mu ob obisku prinese še Stalinov portret, Mikojan podari krzno Ribbentropovi ženi, še dan pred nemškim napadom na SZ Molotov prijateljsko kramlja z nemškim ambasadorjem …

Milan Petek Levokov: Kdo se še boji Anne Riesman?

»Kratki roman o nekem zločinu in pozabi«, kot se glasi podnaslov, se samo po dogajalnem kraju loči od pisanja nobelovca Patricka Modiana. Ta se ukvarja z izginulimi s pariških ulic in iz kavarn, kjer so pustili šibko sled in se naselili le v spomin pripovedovalca, ki zdaj poskuša rekonstruirati njihovo zgodbo in jih iztrgati pozabi. Levokov pa je zgodbo postavil nekam blizu bregov Drave in v gozd ob zaselek, kjer se med gobarjenjem sprašuje, kje natančno je grob naslovne junakinje.

Mirko Mahnič: Zapisi II. (1948–1958)

Mirko Mahnič (1919–2018), gledališki režiser, lektor, književnik in največji poznavalec slovenskega gledališča, prinaša duh časa iz perspektive intelektualca-kristjana v dobi trdega komunističnega režima.

Markus Zusak: Odposlanec

Devetnajstletni Ed, ki mu je umrl oče in je v materinih očeh, predvsem v primerjavi z bratom, čisti luzer, ker vozi taksi in igra karte s sebi podobnimi, dobi, potem ko izpriča junaštvo ob bančnem ropu in zadrži storilca, v nabiralnik igralno karto. Za to pride še cel kup asov, na vsakem pa so naloge, ki jih mora izpolniti, napisane dovolj skrivnostno in namigujoče, da mora zadevo temeljito premisliti in se malo potruditi – tudi z dolgočasnim oprezanjem. Drugič ga k izvedbi in pravemu razumevanju usmerijo šele pretepači; čeprav je bolj kilav in ni za pretepe, ga stranski izvajalci načrta včasih premikastijo, da vzame lekcijo bolj zares in se ga bolj prime.

Samo Rugelj: Krčenje: diktatura trga, erozija duha in slovensko knjižno založništvo 2008–2020

Rugelj je idealni avtor te tematike, saj je hkrati založnik, esejist, lastnik bogate zasebne biblioteke in poznavalec knjigotrštva; ne le slovenskega, tudi ameriškega, britanskega in hrvaškega. Predvsem pa ni hladni opazovalec stanja stvari, temveč iskatelj književne renesanse. Njegov založniški angažma povzroča sicer lažji hendikep, ki mu ob nekaterih temah jemlje ostrino do kulturnega ministrstva, monopolov, množičnih medijev in knjižnic. Toda prav zato lahko piše izkustveno in zadeva realne probleme, kot so zmanjšanje števila knjigarn, znižanje honorarjev, državnih subvencij etc.

Andreï Makine: Knjiga kratkih večnih ljubezni

Andreï Makine se je leta 1957 rodil v Sibiriji in je danes član francoske akademije. V Francoskem testamentu je popisal, kako ga je iz realsocialistične sivine reševala francoska civilizacija, kakor je je bil deležen iz babičinih knjig. Draž tujega jezika in obljuba daljnega, lepšega sveta sta ga potem pognala v migracijo in v Franciji je med skoraj klošarjenjem pisal, uspel pa šele, ko je svoje delo predstavil kot prevod ruskega avtorja, izločenca in obrobneža, kar je bil do uspeha v tujini, obljubljeni deželi Franciji, pravzaprav tudi sam.

Rupnikov bataljon

Zgodovina najmočnejšega domobranskega bataljona, ki mu je poveljeval major Vuk Rupnik, sin generala Leona Rupnika. Več kot 600 strani teksta in stotine fotografij, s čimer je s skupno težo več kilogramov že lahko orožje.

Martin Michael Driessen: Pelikan: komedija

Nizozemec Driessen (1954), pripovednik, pa tudi gledališki in operni režiser, se je v svoji »komediji«, kakor je podnaslovil roman, lotil življenja v malem obmorskem mestecu z zmernim turizmom in vsemi antagonizmi, ki se v njem kopičijo pred začetkom domovinske – katera pa ni takšna, vsaj samoimenovano in deklarativno – vojne, ko vsi nestrpno pričakujejo spremembe. Pozneje so razočarani, ker te niso nujno takšne, kot so si obetali.