Ferdinand de Saussure: Splošno jezikoslovje

Knjiga, ki je izšla leta 1915, je čez desetletja postala temelj strukturalizma: v etnologiji je njene koncepte apliciral Levy-Strauss, v lingvistiki Hjelmslev, v psihoanalizi Lacan, v filozofiji Foucault, v semiologiji Barthes. Toda njen avtor je umrl že leta 1913 in tega dela ni nikoli napisal. Od kod je torej vzniknila ena najprodornejših teorij? – Izdala sta jo njegova kolega Bally in Sechehaye na podlagi zapisov njegovih slušateljev, h katerim sta dodala še zapiske iz avtorjevega arhiva ter potem vse skupaj rekonstruirala v nov tekst, za katerega sta v predgovoru prve izdaja zapisala, da bi de Saussure te objave nemara sploh ne dovolil. Njegova smrt je tako rešila veliko delo pred pozabo.

Rachel Cusk: Obris

Obris je literariziran – ne preveč – pisateljski dnevnik. Pisanje, ki hoče pokazati pisateljski vsakdanjik, ker pa v tem zaradi drugih obveznosti zmanjka časa za pisanje, se to ’zgodi’ šele na tujem. Josip Osti je na temo napisal Duhove hiše Heinricha Bölla, vendar je tamkajšnja klavzura, prekinjana s cimri, samo izgovor za bogato popasenje spominskega gradiva.

Arto Paasilinna: Najboljša vas na svetu

Paasilinna je seveda tak trademark, da založniki prevajajo in izdajajo celo njegove začetne romane, ki so za časa njegovega življenja veljali za manj uspešne. Kaj torej prinaša najnovejša slovenska izdaja?

Malin Persson Giolito: Živi pesek

Malin Persson Giolito (1969, Stockholm) začne rekonstrukcijo šolskega poboja tik po dejanju, ko učilnica še smrdi po smodniku oziroma ’gnilih jajcih’ in ko preživeli, Maji, iztrgajo iz rok puško, glava njenega fanta, sina najbogatejšega Šveda in mogočneža nad zakonom, ki ga je maloprej ustrelila, pa z zvonkim pokom udari ob tla. Ne razkrivam vsebine, ampak tako se začne.

Gregory Bateson: Ekologija idej

Angleški antropolog, lingvist in kibernetik Bateson (1904–1980) prvič v slovenskem knjižnem prevodu. Že na začetku devetdesetih let je Nova revija objavila nekaj njegovih člankov, ki pa so padli v prazno. Ker ni avtor ene discipline, ni prikladen za citiranje. V svojem osrednjem delu združuje sokratski dialog, moralo in nacionalni značaj, epidemiologijo shizofrenije, teorijo iger, komunikacijo kitov, ekologijo, teorijo alkoholizma, milino v primitivni umetnosti, somatske spremembe v evoluciji, logične kategorije učenja et simile. Na prvi pogled bi ga klasificirali kot eklektika, saj ni utelešenje discipline duha. Toda Bateson ne deli širokih znanj, ampak razpira mišljenje. Postavlja vprašanja tam, kjer jih drugi ne vidijo. Recimo o koncu prve svetovne vojne, ko so Britanci hoteli elegantno končati bojevanje tako, da so Nemcem ponudili mir brez represalij. Ti so ga hitro sprejeli, potem pa so zmagovalci skovali versajski sporazum, ki je bil velika prevara glede na prvotni dogovor. Na mah so prelisičili Nemce, a cena je bila popolna demoralizacija nemške politike. Dogodek, ki je peljal naravnost v drugo vojno. Drugod se sprašuje o naravni selekciji idej: katere bodo preživele in katere izumrle? In kaj se zgodi z zmagovitim idejami, ki prevladujejo? – Začnemo jih jemati kot samoumevne, postanejo navada, saj se o njih ne sprašujemo več. Do ekologije ne pride prek aktivizma, ampak prek mišljenja: od kod pohod uničujočega DDT? Da bi lažje prehranili številno prebivalstvo, so lansirali insekticid, za katerega so že vnaprej vedeli, da ni smrtonosen le za insekte v kmetijstvu, temveč tudi za druga bitja, vštevši človeka. Kaj prinese razmah tehnologije? Zvišanje splošnega standarda, a za ceno arogance do narave, ki dobi status motečega elementa in bo postala objekt devastacije. Zato kot nasprotje ekonomije obilja vpelje zdravo pamet ekonomije pomanjkanja. Izziv za premišljevanje.

Andrew Mayne: Naravoslovec

Andrew Mayne je ob pisateljevanju tudi medijsko razvpit voditelj teve oddaj, producent, predvsem pa je poklicno pot začel kot iluzionist in jo nadaljeval z nekaterimi najbolj znanimi imeni iz stroke. Nekaj tega se mu pozna – oziroma njegovemu junaku, ki, čeprav sicer bolj kabinetni molj, na terenu počne nemogoče. Pogosto s triki, lažnim predstavljanjem, ker je nekdanji reševalec, pa je spreten tudi pri krpanju poškodb, priročnih infuzijah in kraji mrličev iz rešilnih avtomobilov, saj imajo ti – v romanu in ameriški zvezni državi Montana – vedno skriti gumb za odklepanje brez ključev.

Louis Adamič: Iz mnogih dežel

Louis Adamič (1898–1951) je pri 15 letih emigriral v ZDA in se tam uveljavil kot novinar, pisatelj in politik. Slovenski partijski režim ga je slavil kot največjega emigrantskega literata, mu izdajal in prevajal knjige, ker je politično hvalil in podpiral Titov režim. Nasprotno je knjige političnih emigrantov Zorka Simčiča, Rude Jurčeca, Tineta Debeljaka etc. vrgel iz knjižnic in jih dal na črno listo prepovedane literature. Kaj je torej danes ostalo od Adamiča? Knjiga prinaša serijo osebnih zgodb emigrantov, ki so prišli v ZDA od konca 19. stoletja pa do začetka druge svetovne vojne. Prinaša usode Poljakov, Grkov, Nemcev, Hrvatov, Slovencev, Čehov, Rusov, Mehičanov, Nizozemcev, Judov, Japoncev, Armencev in Fincev, izpusti pa milijone Afričanov; jasno izbira le prostovoljne prišleke. Avtor ne sledi zgolj posameznikom, ampak tudi njihovim družinam, in to v večdesetletnem loku. Osebne sage? Nikakor, pred tem je poslal letake z vprašalniki na več sto priseljenskih časopisov in prejel množico osebnih izpovedi, nato pa jih je preuredil v tekste. A namesto etnološke študije je izdal reportažno literaturo. Kar je katastrofa, če pomislimo na Chatwina in Kapuscinskega, ki sta pisala iz svojih izkušenj potopisnega srečevanja. Adamič knjige ne piše kot etnolog, kot pisatelj pa pripoveduje v elementarnem linearnem slogu: »Gospa Evans ima 81 let, a je odličnega zdravja, seveda ne več tako močna, kot je bila pri dvajsetih ali tridesetih, toda če je treba, lahko še vedno dvigne in nese sto funtov ali vrže vlomilca iz hiše.« Vmes ga prebada s pozitivističnimi vložki tipa: plačo je imel 2,08 dolarja na dan, čez 4 mesece 2,76, ponujali so mu delo za 3,62, a ga ni sprejel. Če odmislimo silno vnemo emigrantov, ki so prijemali za vsa mogoča dela in vztrajali tudi v zli usodi, je spisal skromno delo. Razen če ga ne povzdignemo v spomenik multikulturnosti.

Tadej Golob: Leninov park

Prejšnji Golobov kriminalni roman, Jezero, je za dogajalni prostor vzel Bohinj in jezero z okolico, enega tistih krajev, ki burijo domišljijo piscev in kamor so pogosto umeščene skrivnostne štorije. Tokrat se vse zgodi v štirikrat preimenovanem parku, inšpektor Taras, še vedno nepopustljivo zajebantski do nadrejenih, ga najraje imenuje Leninov. Posebej zato, ker je na čelu nova oblast, ki se ji tisti pod vrhom še prilagajajo in ji lezejo tudi v nepooblaščene odprtine. Posledice so vidne pri delu na terenu: zaradi borbenih gesel, skupaj s katerimi gredo pozdravi s stegnjeno roko in sovražno stisnjenimi zobmi, privlečenimi iz nekih obskurnih časov, s katerimi opremijo klopco ustreljene klošarke, in zaradi povezave vrha policije s politiko, ki je gesla posvojila, je včasih težje dobiti kakšen nalog za preiskavo. Koalicija sovraštva je očitno trdna in precej hermetično zaprta.

Pieter M. Judson: Habsburški imperij

Da bi sploh lahko tehtno presojali aktualni čas, ga je treba primerjati. A ne le s spominom na predhodne vlade, ampak velja seči tudi stoletja nazaj. In prav to omogoča knjiga ameriškega zgodovinarja Judsona, ki prikazuje prelomne politične obrate. To stori kompleksno, saj potez ne niza linearno, temveč prikaže sočasne upore zoper spremembe in nadaljnje modifikacije, najsi bo vpeljava obvezne šole med 6. in 12. letom ali pa nemščine kot uradnega jezika. Avtor podvomi o številnih zgodovinskih mitih, denimo o silni Metternichovi cenzuri; vlada po napoleonskih vojnah ni imela dovolj denarja, da bi zaposlila izobražene cenzorje, pa so se ji heretični pisci izmikali z uporabo metafor. Nazorna je vloga tiska, ki začne poročati o parlamentarnih govorih, pri čemer se sklepajo naveze politikov z novinarji; prvi drugim dajejo vnaprej tekste svojih govorov. Prek medijev je mojstrsko gradil popularnost Franc Jožef; posnemal je Kristusa in enkrat na leto umil noge 12 beračem; kot vladar, ki je krvavo zadušil madžarsko revolucijo, si je pomagal z ženo Sisi, ki se je naučila madžarsko, na obisk v Budimpešto pa prišla v obleki v barvah ogrske zastave … Diahron pogled prinese podobe revolucionarjev 1848, ki pa so se že v naslednjem desetletju pretvorili v zaslužkarje. Potem prefinjeni upor proti Bachovemu absolutizmu, ko civilna društva izvedejo množične proslave stote obletnice rojstva pesnika Schillerja; jasno – bil je simbol svobode. Kasnejša epoha liberalcev je postavljala kipe prosvetljenemu Jožefu II. in množično preimenovala ulice in trge, jih poimenovala s svojimi zvezdami, s čimer so si liberalci za desetletja prilastili javni prostor. A s prihodom idej socialistov je bilo tudi njihovega primata konec. Knjiga, ki zgodovino misli in jo naredi za orodje soočenja s sedanjostjo.

Leïla Slimani: Uspavanka

Začne se v krvi: že takoj sta dva otroka zaklana, eden najprej še kaže znake življenja, zraven pa v luži in komi leži ženska, ki se je po dejanju porezala po rokah in zaklala v vrat in jo zdaj reševalci poskušajo rešiti.

Norman Ohler: Popolna omama: droge v tretjem rajhu

Nemški romanopisec Ohler je proučeval arhive, se pogovarjal s preživelimi vojaki, zgodovinarji in zdravniki ter ustvaril delo, ki podre mit o arijski nadrasi. Nemški blitzkrieg v Franciji je bil farmakološka zmaga: 35 milijonov tablet pervitina je dalo vojaštvu zagon, ki je povsem demoraliziral anglo-francosko vojsko. Hitlerjeva ognjevitost je izvirala iz odmerkov dopinga, hormonov in kokaina. Nemški zdravniki so izdelali celo drogo, ki je vojake držala budne tja do štiri dni, a za ceno telesnega kolapsa. Čas vojnega nacizma kot razcvet industrije drog, katerih učinke so testirali tudi na taboriščnikih.

Noëmi Lerch: Kmetica

Švicarska pripovednica Noëmi Lerch (Baden, 1987) je nase opozorila že s prvencem, romanom o punci, ki se po razpadli zvezi s poročenim moškim zateče v hišo starih staršev na podeželju. Tam s Kmetico – človeške osebe ostajajo brez imena, živali so dosledno poimenovane – peljeta posle, prva že malo utrujena od garanja, ko je sama in ob odsotnem možu, ki najraje smuča že kje, vzpostavila kmetijo. Iz ene krave dva ducata, vrsta strojev, nakladalnikov, kidalnikov gnoja, motor in sploh tehnika – zdi se, da je Kmetica ob tem, da je Ameriko prevozila z motorjem, blazno napredna in mobilna, vsaj za svoja leta.

Tanguy Viel: 353. člen kazenskega zakonika

Pred tremi leti se je avtor pojavil v slovenskem prevodu z delom Pariz–Brest, o katerem sem zapisal, da slog prekaša vsebino. Zdaj je vsebina osmislila slog. Viel je namreč našel temo, objekt pisanja, ki je vreden forme klasičnega romana. V malem mestecu propadajoče podjetje odpusti večino delavcev, in to z galantno odpravnino v vrednosti majhne hiške. Sledijo umor, retrospektivna pripoved, sodnikov pogovor z morilcem, psihologija akterjev, case study gradbene investicije in serija nepredvidljivih obratov ter osupljiv vrhunski zaključek.

Éric Vuillard: Dnevni red

»Veščina pripovedi je ravno v tem, da nobena pripoved ni nedolžna,« zapiše Vuillard v kratkem romanu, v katerem neusmiljeno do vpletenih, tudi do nehotenih scagancev in osramočenih pritrjevalcev, secira vzpon nacionalsocializma in Hitlerja na oblast.

Bronislaw Malinowski: Argonavti zahodnega Pacifika

Prevod s stoletno zamudo. Poljski antropolog Malinowski (1884–1942) se je zapisal med velikane antropologije s proučevanjem življenja domorodnih ljudstev Nove Gvineje.

Cristina Battocletti: Hudičevo ogrinjalo

Italijanska pisateljica Cristina Battocletti (Videm, 1972) piše o mejah, vendar nekako brez meja, kot je bil podnaslov biografije Borisa Pahorja, ki sta jo ustvarila skupaj s portretirancem. V romanu Hudičevo ogrinjalo popisuje ozračje v Čedadu – ker gre za mestece v Furlaniji in blizu meje, so seveda zraven tudi Furlani in nekaj ne preveč posrečenih, bolj iz izročila in kolektivnega napaberkovanih spominov na čase Jugoslavije ter nekaj premisleka o večetnični sestavi pokrajine. Zraven so seveda tudi spomini na fašizem in na vojno pa na fojbe; v eni od njih je pristal pripovedovalkin ded, za katerega vsi pravijo, da je bil normalen fašist, torej nič kaj posebno okruten, bolj pozer. Za uravnoteženje pa se v romanu znajdejo tudi stari partizani, ki se radi prepirajo z lastnimi sektaši in ideološkimi odkloni v eni od gostiln.

Jean-Baptiste Malet: Gnilo rdeče

Portret paradižnikove mezge skozi globalne reportaže, intervjuje in preiskovanja francoskega novinarja. Najprej presenečenje: največji svetovni izvoznik je Kitajska, ki nikoli ni bila dežela tega rajskega jabolka. Kako? – Preprosto, kitajski vrh je prepoznal v njem tržno nišo, postavil generala na čelo industrije, ki temelji na najcenejši delovni sili vojske in zapornikov delovnih taborišč, ter s paradižnikovim koncentratom zasul svetovni trg. A vmes je bil potreben trik – ustvariti nedolžno podobo prvinskosti. Torej so pokupili italijanske in francoske predelovalne tovarne, z drugimi pa s pomočjo dumping cen sklenili posel, tako da mediteranska podjetja v svoje konzerve mešajo kitajske surovine. V teh je le trideset odstotkov paradižnika, drugo sestavljajo dodatki od soje in dekstroze naprej, v katerih seveda ne umanjka morje pesticidov.

Graham Swift: Materinska nedelja

Swifta poznamo po dveh prevedenih romanih, v Poslednji želji skupina dolgoletnih šankistov, tam prebitemu času primerno v napetih odnosih, v nobel avtu pelje kolega mesarja, zdaj že v žari, raztrest v morje. Potovanje je imenitna priložnost, da se pokažejo vse razlike med njimi, zaradi česar si je rajnki tudi omislil takšno željo – da jim ponagaja. Roman Povodje je slika neprestanega boja z naravo, močvirja okoli reke Ouse izsušujejo, vendar se reka ne da, zraven so še tisti, ki jim zamočvirjenost bolj ustreza, tako je vse skupaj nekakšna epopeja o napredku in hkrati tudi malo dvoma o njem, pa portret krajine, ki se spreminja in kljubuje.

Qing Li: Z gozdom do sreče in zdravja

Toda japonski profesor gozdne medicine ne ravna kot guru verske sekte, ki ima že vnaprej zbrane vernike. Ve, da mora postreči z argumenti iz raziskav. V mestnih četrtih z več drevesi je poraba antidepresivov manjša. Pacienti, ki imajo razgled na drevesa, si opomorejo hitreje od tistih, ki skozi okno gledajo stavbe. Na območjih, kjer so zaradi bolezni jesena množično sekali drevje, se je povečala stopnja umrljivosti pri ljudeh. In seveda kapitalni razlog: mestna drevesa absorbirajo ogljikov dioksid in prašne delce. A kaj storiti v betonski džungli? Pomaga že pogled na fotografijo drevesa na steni pisarne. – Šarlatanstvo! A le za hip, avtor kmalu pobije to eskapado, ko razvija koncept gozdnega kopanja. To kajpak ni čofotanje v vodi, marveč odprtost zaznave s petimi čuti: občutek tople sapice na koži, poslušanje šelestenja listja, duhanje vonjav dreves, grizljanje iglic borovcev, pogled na oblike in barve listov in vej. Tega pač ni mogoče izkusiti s fotografijo niti z moderno informacijsko tehnologijo, kjer dominirata slika in zvok. Čeravno Li ni filozof, mu uspe osmisliti koncept »mehkega zanimanja«. Ko se premikamo skozi mesto, se za našo pozornost borijo izložbe, oglasni plakati, parkomati in semaforji; vseskozi nam vsiljujejo usmerjene vsebine zanimanja.

Shari Lapena: Neznanec v hiši

»To je tiha, razvijajoča se soseska na severu države New York, ki jo večinoma naseljujejo uradniki z družinami, kjer ljudje ničesar ne vedo o težavah malega mesta, ki jo obdaja, kaj šele o težavah sveta. Zdi se kot kraj, kjer so ameriške sanje še vedno dovoljene,« opiše prizorišče romana Lapena in takoj se nam posveti, da je to idealno gojišče za mračne skrivnosti in velike strasti. Ker smo že prej, v Prologu, brali o ženski, ki panično odbrzi in z avtom divja vse do usodnega trka v kandelaber, se nam zazdi, da bi bila prav ona lahko nosilka skrivnosti.

Nan Shepherd: Živa gora

Čeravno je tekst napisan pred sedemdesetimi leti, bralec tega še opazi ne. Kako je avtorica pretentala tri četrt stoletja?

Bill Clinton, James Patterson: Kje je predsednik?

Če se pri pisanju združita eden uspešnejših piscev kriminalk in trilerjev, vsaj po nakladah, in nekdanji ameriški predsednik, pričakujemo nič manj kot pikanten vpogled v zakulisje vladanja, v skrivnosti dvora. In res: že na začetku mora predsednik, nekdanji vojni heroj in ujetnik, ki je v Iraku prestal vse mogoče šikane okrutnežev in o tem skromno molči, odgovarjati pred preiskovalci, ki hočejo doseči odpoklic zaradi njegovih zvez z islamskimi teroristi. Vendar mu v nekem hipu prekipi in zakolne, njegovi pa si snamejo lasulje in preobleke, saj je bila to samo vaja za nastop pred preiskovalno komisijo, ki zbira dejstva za odpoklic.

France Pibernik in Zorko Simčič: Dohojene stopinje

97 let, skoraj vse stoletje skozi izkušnje modernega desetega brata. Rojen v Mariboru staršem, ki so zaradi fašizma prebežali s Primorske, ob nemškem napadu odšel v Ljubljano, doživel taborišče Gonars, se pred partizani umaknil na Koroško, bil prevajalec pri britanski vojski, odšel v Rim, kjer je delal kot lift-boy, bil nato voditelj na prvem slovenskem radiu v Trstu, šel od tam v Argentino, od koder je odhajal na nekajmesečna potovanja po Evropi, urejal slovenske literarne revije, v katerih je zbiral sodelavce po vseh celinah, se na začetku devetdesetih po pol stoletja emigracije vrnil v domovino, vseskozi pa pisal, objavljal in premišljeval.

Immanuel Mifsud: Jutta Heim

Immanuel Mifsud (rojen leta 1967 v Paoli na Malti) je eden vodilnih malteških pesnikov in profesor književnosti, njegov roman Jutta Heim pa se ukvarja z ljubezenskimi zapleti znanega in proti koncu upokojenega, od oči javnosti odrinjenega igralca Erica Xerrija, katerega zadnji nastop je bil uspeh in tako morda ne razumemo povsem, zakaj je končal kariero.

Damir Globočnik: Marija Pomagaj na Brezjah

Od objave naslovnice skupine Strelnikoff pred dvema desetletjema ostaja Mladina zvesta temi brezjanske Marije in tako prinaša tudi recenzijo nedavno izdane umetnostnozgodovinske knjige. Avtor je delo razvrstil v tri sklope: geneza slike in njenega fenomena, zgodovinski pregled romarskih dogodkov na Brezjah in popis cerkva po svetu, ki jih krasijo kopije znamenite Layerjeve podobe Marije z Jezuščkom. Najslavnejša, najbolj obiskovana in čaščena podoba, ki bi jo lahko imenovali za slovensko Mono Lizo, je v resnici kopija dela nemškega slikarja Cranacha iz 16. stoletja. O njej so prvi kritiki pisali, da ni neka izredna umetnina, potem pa je umetnostni zgodovinar Stelè razrešil protislovje z oceno, da se je slikarju slika posrečila zato, ker se ni potrudil, da bi naslikal resnično kopijo, ampak jo je podal po svoje.

Neil Gaiman: Nordijska mitologija

Da je sploh karkoli nastalo, so morali Odin in njegovi bratje ubiti velikana, znotraj tega veletelesa pa je postalo vse, kar je postalo, in se bo nič kaj veselo zašpililo ob Ragnaroku, somraku bogov, ko bodo padali v snopih in drug za drugim in takrat bo zavladal večni led. Tako povzema nordijsko mitologijo Gaiman po obeh Eddah, pesniški in prozni; kronološko, da se bolj pokažejo vzroki in posledice in nastanek človeka iz dveh debel, moškega in ženske, kot burka objestneža. Zraven pripomni, da so vse le okruški, Eddi sta bili zapisani pred tisoč leti že pod obnebjem krščanstva, ki je ekskluzivno in je vse zapisano prefiltriralo, in da je mogoče vse skupaj podobno, kot bi o starogrški mitologiji vedeli vse le iz epizod Herkula in Tezeja. Torej skoraj nič.

Piotr Socha in Wojciech Grajkowski: Drevesa

Ki je kajpak le v senci Wohlebnovega Skrivnega življenja dreves. Toda počne natanko isto: drevesa iz naključnih prebivalcev sveta prestavlja v najmogočnejša bitja. Z uporabo metode fascinacije nad izjemnostjo, ki presega znane dimenzije drugih živih bitij.

Monika Žagar: Košček čokolade v pasji dlaki

Začne se idilično: dekle gleda fotografijo mesta brez avtomobilov in prometnih znakov, mesta, v katerem je odraščala, torej iz nekih prejšnjih časov. Fotografija je stara in porumenela, na njej jo triletna punčka z mamo ali teto maha nekam – po brisači, ki gleda iz torbe, sodeč, na kopanje. Mater vpraša, ali je to ona, in ta reče, da bi morda lahko bila.

Igor Omerza: Temna stran Dela

Kako so Kardelj in tovariši obračunali s sopotnikom revolucije, je že večkrat obdelovana tema. Da so medije uporabljali kot orodje za diskreditacijo, tudi ni novum. So pa pretresljiva arhivska razkritja, kako so Delovi uredniki urejali časnik po navodilih politike in v tesnem sodelovanju z UDBO. Leta 1974 je eden od voditeljev OF in pesniški velikan Kocbek praznoval sedemdesetletnico. Kako jo je pospremil tedaj osrednji časnik? Za posebno slovesnost je angažiral pisatelja Javorška, da je jubilej pospremil s 13 članki, v katerih je smešil in demoniziral jubilanta in njegov literarni krog. Perfidnost, kakršne v zgodovini slovenskega žurnalizma ne najdemo! Omerza je odkril korespondenco glavnega urednika Mitje Gorjupa, ki se je predhodno ponudil partiji, da izvede rojstnodnevni »character assassination«. A vseeno, zakaj?

Kdo ti je povedal, da si nag, Adam?: mitološko-filozofske skušnjave

Od uvodnih stavkov, ko se hoče Lucifer zbasati v prevelike, torej Gospodove čevlje, in se potem dajeta, je to očarljivo branje.