Ur. Alojzij Pavel Florjančič: Otmar Črnilogar – človek mnogih talentov

Biografija Otmarja Črnilogarja (1931–1999), duhovnika, profesorja grščine, latinščine in filozofije na semenišču v Vipavi in na Teološki fakulteti v Ljubljani, prevajalca, filologa, ljubitelja gora in gostitelja mnogih simpozijev, v zborniku več kot 70 kolegov in prijateljev. Erudit, ki znanja ni prenašal, ampak ga je utelešal. V eni izmed diskusij o antiki se je tako razživel, da je pred osuplim avditorijem z oponentom polemiziral v starogrščini. Ko je v starem režimu na željo vdove vodil pogreb komunista, ki je potekal v poplavi partijskih barv, se je od njega poslavljal z izdatnim škropljenjem blagoslovljene vode tudi po partijski nomenklaturi, ta pa se je groteskno umikala in bežala pred kapljami božjega blagoslova. Bil je temeljit prevajalec Svetega pisma, ki je mislil besede, pa je denimo stavek »ne vpelji me v skušnjavo« prevedel v skladu z originalom v »ne vpelji me v preizkušnjo« (Bog pač ni zvodnik). In doživel, da so mu uredniki mojstrski prevod kot osnovnošolcu popravljali z rdečo. Ko so arheologi kopali neandertalske ostanke v Divjih babah, je redno prihajal na najdišče, si izprosil nekaj koščic in vprašal: ali je imel neandertalec dušo? Antike ni predaval ex cathedra, ampak je iz nje razbiral človeške drže. Ko je Sokrat, čakajoč na smrt, govoril zbranim prijateljem, se je vmešal ječar, češ naj ne govori tako ognjevito, ker se bo pregrel in strup ne bo učinkoval, pa bo moral namešati novega. Filozof mu je poslal odgovor: moj posel je, da govorim, njegov, da meša strup! Nekoč je hodil po Vipavskem, da bi izvedel kaj o starodavnih poklicih in starih imenih za orodje, iskal je namreč izraze za prevod takrat izginulih antičnih poklicev.

Javier Marías: Berta Isla

»Preveč ljudi katere koli države same sebe imenuje za tolmača potreb svoje države in si jo sčasoma s svojim nalezljivim zanosom navadi lastiti,« zapiše španski stilist in prozaist širokega zamaha Marías (1951, Madrid). Njegov Tom oziroma Thomás, v Španiji živeči in kasneje z naslovno junakinjo poročeni Anglež, v angleškem akademskem okolju naleti na ravno takšne ljudi. Domovina je zanje v ospredju, žrtve za njeno ohranitev pa nepomembne, tudi kolateralne – kajti domovina zahteva žrtve, predvsem med sovražniki, kadar in kakor je to le mogoče.

Gavin Francis: Preobrazbe telesa

Nekomu je pognal roževinasti rog na glavi, drugi je z anaboliki postal agresiven in neploden, tretja se je čudežno pomladila, četrti ob polni luni dobi lastnosti volkodlaka, peta spremeni biološki spol et simile.

Anita Nair: Vaje v pozabljanju

Vaje v pozabljanju so iz dveh delov, eden je žajfničast in bollywoodski, drugi iz vsakdanjika revnega južnega dela Indije. Kot bi se združevala in bila v konfliktu dva principa – to pa ona, Meera, do nedavnega srečno poročena in uspešna pisateljica precej popreproščenih knjižnih nasvetov, kako biti soproga uspešnega poslovneža, razume skozi vzporedno zapleteno zgodbo o Zeusu in Heri. To za Indijce, za nas pa osnove hinduizma.

Vitomil Zupan: Obraz sežganega

Ne, žal ne, založba je v eno knjigo stlačila tri odlične romane: Komedija človeškega tkiva, Menuet za kitaro in Levitan. Uredniški postopek seveda ni nov, tudi moderni prevodi Solženicinove knjige Arhipelag Gulag so običajno nekajkrat krajši od originala. Čeravno je argument boljša promocija avtorja, je knjiga literarni ponaredek – delo, ki ga pisatelj ni napisal.

Ingo Schulze: 33 trenutkov sreče

Schulze (1962, Dresden) je menda kronist združene Nemčije; v prevedenem romanu Adam in Evelyn popisuje, kako erotično sproščen vzhodnonemški par odide na madžarski približek morja, tam pa doživi trenutek svobode in obeta. Na prej hermetično neprepustni meji ne streljajo več, zato zapeljejo v privid in obet raja, brez razmišljanja.

Aleš Gabrič: V senci politike

Knjiga o politični opoziciji večino na Slovenskem med letoma 1945 in 1959, ko je ukinjena Revija 57 in na devetletno zaporno kazen obsojen Jože Pučnik. Avtor se je lotil nemogočega projekta: ker pojem opozicija predpostavlja večstrankarsko parlamentarno demokracijo, v povojni Jugoslaviji sploh ne moremo govoriti o kakršnikoli opoziciji. Iz te zagate se je spretno rešil, ko je poudaril, da so bili nekateri člani nekomunističnih strank na prvih volitvah izvoljeni v skupščino. V kasnejših letih, ko so bile stranke prepovedane, je našel sledi opozicije v posameznikih, ki so jih nekoč vodili. Še kasneje je moral med opozicijo prišteti mladega Pučnika, ki je bil takrat član KP, in kriterij opozicijski razširiti na revijalno kritiko politike. Pred tem je v zanimivem poglavju našel nepričakovano opozicijo v predvojnih najvišjih komunističnih funkcionarjih D. Gustinčiču in P. Vorancu, ki ju nomenklatura ni pripustila v visoko politiko, onadva pa sta poskušala kar neposredno kandidirati na volitvah. V obdobju diktature partijskega monizma je kajpak razumljivo, da je zgodovinar k opoziciji vštel še oporečništvo. Nekako nerazumljiv je časovni okvir; bralec bi pričakoval, da bo delo zajelo celotno obdobje komunističnega režima. Je pa piscu uspelo razbliniti sliko o enotnem obdobju vladavine trde roke, denimo to, da s Titom in njegovimi v javnosti sploh ni bilo dopustno polemizirati. Konec leta 1945 bi morala skupščina z aklamacijo sprejeti zakone, a se je k besedi javil D. Jovanović in ostro in na dolgo napadel poglede E. Kardelja in M. Pijadeja. Med njimi se je vnel oster besedni spopad, ne da bi zaradi tega nastopa poslanca zaprli; no, na devetletni zapor so ga obsodili čez nekaj let. Toda: ali je bila to res javna polemika? Časniki in radio o njej sploh niso poročali, tako da je bila omejena na zaprt politični krog. Skratka, tema, o kateri se bo še pisalo.

Milan Dekleva: Institut doktorja Faullstaffa

Deklevov Institut nadaljuje tam, kjer se je pasel in prebavljal roman Svoboda belega gumba: pri tesnobni izročenosti svobodi in neskončni izbiri, pri stvareh, v katerih je človek čisto preveč primitiven in upošteva preveč parametrov, zato ni učinkovit. Vsaj ne v primerjavi z vezjem svojega mesa, kovino svoje krvi – mislečim strojem.

Umberto Galimberti: Besedo imajo mladi

Italijanski filozof je po študijskih esejih Nihilizem in mladi, Miti našega časa in O ljubezni objavil pogovore iz svoje rubrike v tedniku La Repubblica. Namesto običajnih psiholoških svetovalnic je v časopisu odprl prostor za mlade, ki se nanj v pismih obračajo s svojimi življenjskimi stiskami, on pa jim odgovarja kot filozof. Torej – filozofska svetovalnica.

Hjalmar Söderberg: Doktor Glas

»Prišel bo in mora priti dan, ko bo pravica do smrti priznana kot daleč najpomembnejša in bolj neodtujljiva človekova pravica od te, da vržemo listek v volilno skrinjico. In ko bo čas zrel za to, bo imel vsak neozdravljiv bolnik – kakor tudi vsak ’zločinec’ – pravico do zdravnikove pomoči, če se bo hotel osvoboditi,« premišlja nekje vmes doktor iz naslova romana. Zaradi tega bi mu verjeli, da se na protitrpljenski fronti angažira in bori na strani človečnosti, da težko prenaša bolečino drugih, če ne bi med bolnike v istem stavku tlačil še kriminalcev kot kolateralnega plena. In imel v predalu zase črnih tabletk s ciankalijem za vsak primer – ki pa mu pridejo prav tudi za druge, ko jih začne naokrog nositi v ohišju ure brez kazalcev.

Henry David Thoreau: Hoja

Knjiga iz leta 1862 seveda ne našteva koristi za krvni obtok, srce ali premagovanje stresa. Tudi ne trasira smeri sodobnega norveškega esejista Erlinga Kaggeja, ki pešači tam, kjer drugi uporabljajo avtomobile in letala. Pri Thoreauju hoja ni alternativna oblika gibanja, temveč smisel bivanja: »Da bi ohranil zdrav duh, potrebujem vsaj štiri ure pohajanja prek gozdov, hribov in polj.« Danes gledano popolna potrata časa, sploh če pomislimo, koliko informacij in dejavnosti je vmes zamudil. Toda filozof, esejist in okoljevarstvenik Thoreau v resnici niti ni hodil, pohajkoval je. Ni bil kot današnji hribolazci ali moderni romarji v Santiago de Compostela, ki imajo pred seboj plan in se držijo itinerarja. Svoboda pred diktatom turističnih agencij mu ni zadoščala. Od doma je odhajal brez načrta, kam se bo podal. Se med potjo domislil, da bi splezal na visok borovec, ki mu je kajpak odprl nove horizonte.

Shirley Jackson: Loterija in druge zgodbe

Zbirka Jacksonove (1916–1965) je že kompozicijsko izredno premišljena. Epilog je pravzaprav kar škotska ljudska balada o zapeljivcu, ki na razkošni in zlato sijoči ladji pogubi pošteno dekle in ladjo potopi, torej balada o nekakšnem maritimnem povodnem možu z neimenovano Urško. Pred epilogom so štirje deli s po pol ducata zgodb, vsakega od delov pa uvaja odlomek iz protičarovniškega priročnika s podrobnostmi, ki so jih med mučenjem priznale tiste, ki so se spečale s črnim možem. O Jacksonovi je menda kritika zapisala, da piše z metlo, ravno zaradi zanimanja za čarovništvo in z njim (torej z ekscesom in krivdo) povezano vzdraženo duševnostjo junakinj. Zadnja in naslovna zgodba, Loterija, ki je izšla v literarni reviji kar med drugimi članki, je menda povzročila škandal, saj govori o vsakoletnem žrebanju, najprej glave za družino, nakar še mlajših družinskih članov, zadetek pa naravnost v glavo, saj gre za kamenjanje. Surova zgodba o družbeni konsolidaciji na žrtveni kozi, nič čudnega, da so kje na severu to žlahtno tradicijo opustili, pravijo.

Bruno Latour Prizemljitev: Politična usmeritev za Novi podnebni režim

Francoski antropolog in filozof v eseju razpira aktualno vprašanje: kam se lahko zatečemo pred podnebnimi spremembami? – V nacionalno državo, ki zapre svoje meje??? Po takem zastavku bi pričakovali, da bomo brali knjigo o odprtih mejah za begunce, solidarnosti in proti finančnemu globalizmu. Ne, avtor ni politik, ampak mislec, ki sega onkraj šablon vladajočih idej. Zahodnjaki so širili mondializacijo v imenu modernosti in napredka. Ter tako uničevali drugačne kulturne in bivanjske vzorce. A zdaj se je dogodil nov podnebni režim, katerega značilnost je to, da ne vemo več, od česa je odvisno naše preživetje. – Če trošimo preveč energije, izpuščamo fatalne količine ogljikovega dioksida, s pesticidi zastrupljamo zemljo, vodo in zrak, kaj in za koliko je to skrčiti, da bi lahko preživeli? Namesto tavanja v nerešljivem napelje na koncept zemljana, ki pa ni le človek, ni le delavec ali bankir, temveč tudi osa, bakterija, drevo, alga, skratka – vsa živa bitja. Od antropocentričnega pogleda, kako si lahko na račun drugih zemljanov dvignemo standard, k učenju, kako biti odvisni od njih. Od sistema produkcije v sistem porajanja. Vendar pa odgovor ni umik v divjino, temveč rešpekt do življenjskih terenov. Preprosto: bivati tako, da bivanje dopustimo ne le emigrantom, temveč tudi vsem drugim bivanjem in virom, ki tvorijo svet. Latour ne prinaša rešitev, ampak iskanje in vprašanja. Mondializem je privlačen, saj osvobaja in navdušuje, a hkrati tudi omogoča, da se sploh ne zmenimo za drugo, druga pot pa terja veliko skrbi, časa, pozornosti in diplomacije. Tudi Latourov esej ni privlačen ne duhovit niti ni prežet z miselnimi obrati, a ker ni dovolj sveta, kamor bi se umaknili, preostane le prizemljitev.

John Grisham: Velika prevara

Podobno, kot so Dumasovi Trije mušketirji pravzaprav zgodba o četrtem, se tudi zaplet treh prijateljev in nadomestne punce, za katero zaročenka ne ve, suklja okoli njihovega maničnega prijatelja. Ta se naliva, neha jemati medikamente in neprišteven skoči z mostu v ledeno reko. Doma pusti shemo s povezavami med slamnatimi podjetji, ki lastninijo osem pravnih univerz, in ključek, ki potrjuje zapleteno in neetično hobotnično ravnanje.

Isaak Babelj: Zgodbe iz Odese

Ki pa zažarijo šele, če jih beremo s ključem. To je biografija pisatelja Bablja (1894–1949), ki je bil boljševik in nekaj časa najbolj opevani literat pod Stalinom. V času, ko se je vsa dežela tresla pred vodjo tajne policije Berijo, je z njim drugoval in hkrati še ljubimkal z njegovo ženo. Zaslovel je z romanom Rdeča konjenica, v katerem je nonšalantno popisoval početje rdečearmejcev, ki so požigali, posiljevali in klali pope ter druge nasprotnike novega režima. Ista knjiga je deset let kasneje, ko je oblast lakirala svojo podobo, končala med prepovedanim čtivom. Ko so ga v dobi čistk zaprli in obsodili na smrt, je prosil za odlog kazni, češ da bi rad dokončal še biografijo Gorkega in knjigo o kolhozih. Jasno, naslednji dan je končal pred strelskim vodom. Trdi boljševik, ki pa je bil avtor. Pisal ni po uradnih smernicah, ampak to, kar je videl in doživel. Medtem ko so novi socrealisti prikazovali bedo pod carskim režimom in bili polni idej o sovjetskem človeku, je on popisoval pitoreskni milje predrevolucionarne Odese. Tam so se še reveži veselili življenja: starec je našel naslado, ko je zagrizel v masten kos sočnega mesa. Prav tako avtor, ki pretepe in celo samomorilca, ko zadrgne vrv, naslika v poetičnem jeziku.

Katja Perat: Mazohistka

Na Freudovo lamentacijo, da po vseh bolj ali manj uspešnih poskusih, da bi se približal človeški psihi in jo razumel, še vedno ne ve, kaj ženska pravzaprav hoče, nedvoumno odgovarjata roman Peratove in njegova nosilna heroina Nadežda: v ljubezni želi biti kot moški, torej avtonomna in aktivna, predvsem pa hoče svoj lastni glas. Zlasti po tem, ko jo ta nekajkrat, ko poskuša spregovoriti iz svoje družbene pogojenosti, zapusti.

Roland Barthes: Fragmenti ljubezenskega diskurza

Ko je kultni semiolog in strukturalist Roland Barthes leta 1977 objavil literarni esej v obliki fragmentov, so bralci takoj pokupili sto tisoč izvodov. Kot vedno v svojih delih je mislil tisto, kar drugi niso. In njegov drugi (popravljeni) slovenski prevod je ostal povsem enako aktualen kot izvirnik pred skoraj pol stoletja – zadeva namreč isti tabu. Teorije podpirajo seksualnost in obscenost kot normalni objekt študija, v diskurzu študijev pa je perverzno govoriti o sentimentalni, torej strastni ljubezni. Ta je iz mode.

Alex La Guma: Čas ptice ubijalke

Čas ptice ubijalke je po žanru in manihejstvu blizu vesterna, čeprav se dogaja na Jugu. Globoko na jugu Afrike. V deželi, ki jo je sam Bog podaril priseljencem v enem očitno evforičnih edenskih zamahov. Na eni strani so veristični popisi razkošnih interierjev in kulinaričnih delicij, ki ob klenem rasističnem besednjaku kažejo stopnjo omike in kulture ter ves čas, z vsakim stavkom, poudarjajo skrajno belsko naziranje. Temu naj dodamo premočrtno politično kariero lokalnega prisednika, ki ga grabi pohlep po zemlji staroselcev, ter rahlo naveličanost gospodinj nad banalijami vizavi blišču, ki ga s podobami prinašajo ameriški filmi z zvezdniki. Na drugi strani pa maščevalec, ki hodi skozi presušeno prašno krajino, v vas pred razselitvijo in na grob, da bi se soočil z bratovimi morilci; hodca so takrat, ob bratovi smrti, za veliko let spravili v zapor, ko je v prekoračeni obrambi porezal enega od belih. Kajti prvi so Buri, Afrikanarji, in zraven Anglež za kolateralno žrtev, drugi, ki jih hočejo preseliti zaradi rude pod kočami in pašniki za drobnico, pa kafri, kot se v afrikanščini reče temnopoltim, kadar jih ravno ne zmerjajo s primati ali čim podobnim.

Jaša Zlobec: Moje življenje je moja revolucija

Izbor pesmi in člankov publicista, prevajalca, dolgoletnega kolumnista Mladine, poslanca in ambasadorja Jaše Zlobca (1951–2011). Njegove tekste je danes zunaj konteksta resda težko brati, so pa nazorna zgodovina razvoja jezika kritike partijskega režima. Če je hotel pisati o prepovedanem, si je moral izmisliti poseben slog. Leta 1971 je posegel po resnem jeziku marksizma in z njim kot komunist izražal pomisleke o samoumevnosti vladavine komunistične nomenklature. Dobro desetletje kasneje je uvedel rubriko »Džuli Šviga«, v kateri je odigral tako radikalnega privrženca oblasti, da je stvari prignal do absurda. Vzemimo njegov najmočnejši tekst See you later, alligator. V času, ko ni bilo dovoljeno kritizirati najvišjih politikov, je kandidaturo Branka Mikulića za predsednika vlade opisal kot najboljšo možno izbiro.

Ransom Riggs: Votlo mesto

Votlo mesto je nadaljevanje Otoka nenavadnih otrok, nas opozarja že platnica, in res morda katere od številnih preobrazb ne razumemo, če nismo brali predhodnika. Vendar nas lahko očara nebrzdana domišljija, kajti to pisavo preveva čudežno: deset otrok s posebnimi sposobnostmi, veliko starejših, kot se zdi, prenaša svojo ravnateljico, začasno začarano v ptico, in išče kakšnega njene vrste, da jo spravi nazaj v vsaj približno človeško obliko. Ves čas jih lovijo človečnjaki in votleži, prvi vsaj na videz nekako človeški, drugi s številnimi jeziki in z ničimer omejeno krvoločnostjo.

Božidar Jezernik: Jugoslavija, zemlja snova

V sedemdesetih, ko sodobni prevodi humanistike in družboslovja na Slovenskem niso izhajali, je bila založba XX. vek eno redkih oken na zahod. Tokrat spet prinaša delo avtorja, ki ga v slovenskem jeziku še ni najti. Knjiga prof. Jezernika ne obravnava nastanka in razpada jugoslovanske države, ampak genezo pojma Jugoslavija ter se zatorej konča z nastopom Titovega režima, ki idejo naroda in države nadomesti s kultom velikega vodje. Pisana je predvsem z zornega kota slovenstva in osvetljuje manj znano zgodovino, ki jo rekonstruira iz časnikov in knjig. Protiturška vstaja v Bosni 1875 je sprožila dotlej neznano identifikacijo s Srbi, ki so jih časniki poimenovali »srbski bratje«, obenem so se javljali številni prostovoljci, ki so okrepili vstajnike.

Stanka Hrastelj: Prva dama

Prva dama je pisana čez staro zgodbo o Davidu, ki je Goljata pof! na sredo čela, temu alfa samcu se potem nastavi Betšeba, on pa njenega moža na fronto v prve vrste, da naredi prostor. Zraven so še zapleti – in spopad za prestol – s sinom in malo tudi zgodbe z varnostniki, saj se prva dama vede mimo etikete. Ker ji zlata kletka, v katero se je zaprla, ne ustreza, razvije zanimive in včasih dražljive načine kratkočasenja, malo tudi zato, da parira Davidu, ki s svojimi psalmi blesti na estradi in mu je tam vse ponujeno. In si vse tudi vzame, to mu gre.

Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev: Izviri in smisel ruskega komunizma 

Kaj je o komunizmu napisal človek, ki je bil profesor na moskovski univerzi, potem pa so ga leta 1922 izgnali iz Sovjetske zveze kot obupni primer, ki ga ni mogoče prevzgojiti? Torej mož, ki so mu vzeli domovino in kariero.

Christoph Ransmayr: Cox ali Tok časa

Anglež Cox je urar in izdelovalec merilnih instrumentov, največji in najboljši, brend, kakršen je v jajčni veji recimo Fabergé. Sredi 18. stoletja, ko so šle uvozne poti v nasprotni smeri kot danes, dobi od kitajskega cesarja ponudbo, ki je ne more zavrniti. Zanj naj bi izdelal nekaj ur z različnimi pogoni, v ozadju pa je nič manj kot najvišji proračun za poskus, da bi naredili uro, ki bi merila večnost, na trajnostni pogon. Cox in njegovi vidijo v tem priložnost, da bi pod patronatom bogatega in vsemogočnega mecena dosanjali svoje najbolj skrite sanje. Vsi so namreč fantasti, ki jim je obrt samo odskočišče za juriš na nedosegljivo; svojo veščino poskušajo prignati do absolutnega in se temu kar najbolj približajo.

Alberto Manguel: Z Borgesom

Biografski esej skozi spominjanje. Ko je argentinski pisatelj pisal, da literaturo ustvari šele bralec, je oznanjeval avtorjevo smrt, toda po več kot 30 letih je kultni pisec spet oživel. Ne le skozi prevod Alberta Manguela, še bolj prek svoje slepote. Za življenja je namreč ustvaril serijo srečnežev, ki se lahko hvalijo, kako so mu hodili na dom prebirat čtivo. In s čim si je dal postreči? S špansko, nemško, francosko in angleško književnostjo, kajpak v izvirnikih. Mladi Manguel ga je sicer vozil tudi v kino, kjer je užival ob starih filmih, ki jih je nekoč videl. Starec seveda ni bil le poslušalec, vseskozi je fasciniral z opažanjem idej in s pripombami, obenem pa šokiral bralce s spominom, ko je začete stavke često sam nadaljeval. Dal si je prebirati vse, izvzemši časopise. Torej mož, ki je živel, ne da bi sledil množičnim medijem. Si je danes moč predstavljati koga, ki si ustvari polno življenje, ne da bi ga krojile dnevne informacije in reklame? In ki je hkrati vir idej, domislic in preigravanja literarnih žanrov? Nekoč je v angleški cerkvici recitiral očenaš v stari angleščini – da bi malo presenetil Boga. Užival je v pogovorih, kar je nadgradil z navado, da je na večerjah jedel najenostavnejše jedi – beli riž in testenine, da bi ga uživanje ob hrani ne odvračalo od pogovora. Ustvarjal si je bivanje po svojem načrtu in bil prost smernic industrije prostega časa. Privoščil si je pikrost do bodočih nobelovcev, ki so se mu prišli poklonit, na knjižnih policah ni imel svojih knjig. Gojil je nedopustno strpnost do nasprotnih strani: rokoval se je z diktatorjem Pinochetom in hkrati podpisal peticijo za izginule v njegovi diktaturi. Ljubezen je odkrival le v literaturi, a hkrati prijateljeval s pisateljem Bioyem, ki se je strastno posvečal ženskam, potem pa sta z vso radovednostjo izmenjavala izkušnje.

Thomas Hardy: Nepomemben

V romanih Hardyjeve viktorijanske predhodnice Jane Austen si protagonistke na vse pretege, torej precej pritegnjeno, prizadevajo za poroko – in se zraven v maniri trubadurjev trudijo, da bi pred Ljubezen postavile Razum, Dolžnost, Čast in čim več podobnih ovir. Pri Hardyju, pol stoletja kasneje, se ovire neverjetno razmnožijo, predvsem pa postane poroka vir vsega zla. Ne le kot ekonomska pogodba z veliko možnosti za mahinacije – zadeve dobivajo obrise zle Usode (zato je Jude iz naslova izvirnika, Jude the Obscure, ’obskuren’, preklet in zavržen) in maličijo in krivijo vse vpletene.

Anton Stres: Leksikon filozofije

Leta 1980 je Vlado Sruk napisal knjigo »Filozofsko izrazje in repertorij« (379 str.), ki je prežeta z marksistično dogmo, leto za njim se je pojavil »Filozofski leksikon« (329 str.), v katerem je Janez Janžekovič izpustil praktično ves marksistični diamat s pregnano domislico, da je popisal – modroslovje. Še 40 let prej, leta 1941, je izšel prvi slovenski »Filozofski slovar« (102 str.) Aleša Ušeničnika, ki pa je bil kot filozof katoliške provenience po vojni odstranjen iz Akademije in zaradi tega njegovega slovarja ni bilo najti v knjižnici oddelka za filozofijo.

Radoslav Parušev: Od znotraj

V resničnostnem šovu, ki poteka v zaporu in naj bi iz kriminalca naredil spoštovano in ljubljeno medijsko osebnost, pripravljeno, da zasede najvišje politične položaje, se pojavi tudi pisatelj Parušev (letnik 1975). V zamreženem okolju se je znašel zaradi naložene programske opreme in kot zaporniškemu insajderju mu namenijo komentatorsko vlogo. Vendar ga maniakalni voditelj prekinja in daje besedo vznesenim odsluženim zvezdam realitijev, saj je komentiranje samo stopnička na pisateljevi poti proti dnu. Slej ko prej naj bi postal ’kuzla’ vnaprejšnjega zmagovalca šova, torej na vse pripravljeni ugodnik, ki mu velika živina iz zaporniške hierarhije ponudi varstvo. Vse bi bilo enako kot v resnici, samo da mu zdaj popravijo zobe, ki so mu jih sojetniki ob asistenci paznika, »alfa prasca«, populili zaradi fafanja, pa tudi odnos je bolj žajfničast, spoliran in brez tistih brutalnosti pri posiljevanju; bolj nekaj, kar naj kaže človeško širino in blagost bodočega zmagovalca. Polikani približek resničnosti.

Matthew Walker: Zakaj spimo

Številke so neusmiljene: dovolj dolg spanec je blagodejen, pomanjkanje zvišuje verjetnost, da dobite raka in povečuje stopnjo umrljivosti. Za izgrednike tipa Marie Darrieussecq – francoska pisateljica, ki piše esejistične himne nespečnosti – tu ni prostora. Od nespanja ni nobenih koristi. Tudi kozarček večernega alkohola, tobak, kava, čaj, tablice, računalniški in teve ekrani v nočnih urah so uničujoči, nepričakovano še poznopopoldanski spanec, na dolgi rok celo uspavalne tabletke. Pomanjkanje spanja je samoevtanazija.

Zoran Hočevar: Tole zdaj

Potem ko je proza na začetku prejšnjega stoletja odkrila, da je notranji svet plodna njiva in ponuja nepreštevno tem in junakov, se je po tri četrt stoletja uvihnila vase. Tako je že recimo pri Filipčičevi prozi, še izraziteje pri metafikcionistih po ameriškem zgledu v osemdesetih letih, ki so bralcu zagotovili pogled čez ramo v sam akt pisanja. Proza, kakor da nastaja sproti, z vsemi dilemami in zagatami v zvezi z roki, ki se jih hočejo uredniki čudežno držati ravno takrat, ko ti ne gre, sicer pa nerazumno zavlačujejo in se izgovarjajo na karkoli že.