Markus Imhoof, Claus-Peter Lieckfeld: Več kot med

Švicarski režiser Imhoof, avtor izjemnega dokumentarca o življenju in preživetju čebel iz leta 2012, je skupaj z novinarjem Lieckfeldom istega leta objavil tudi knjižno različico. Film z močjo podob in kontrastov je seveda neprimerno močnejši, toda tekst je natančnejši in bolj poglobljen. Številne knjige o čebelah prinašajo podobe njihovega bivanja, tokratna pa daje poudarek smrti – čebele umirajo zaradi pesticidov in industrializacije. Ta sociološki uvid ravna globalno, saj poudarja razlike med različnimi vrstami čebel: med evropsko medonosno čebelo, bukfaško, azijsko, sibirsko in afrikanizirano. Zajedavec varoja desetka po Evropi, v Aziji je veliko manj uspešen; tamkajšnje čebele imajo namreč hitrejši razvoj zalege in sposobnost »abortusa«. V svetu biznisa je ideja križanja in uvoza drugačnih vrst redna praksa. Pred pol stoletja so v Evropi preskušali sibirsko, ki naj bi imela večjo sposobnost produkcije medu, a kaj, ko je s seboj prinesla uničujočo pršico. Še huje je bilo v Braziliji, kjer je znanstvenik Kerr križal različne vrste čebel in postal znan kot čebelarski frankenstein, saj je res vzredil čebele, ki so nabrale veliko več medu, a ga niso hotele prepuščati čebelarjem, in ti so v ducatih umirali zaradi smrtonosnih pikov. Poseben izziv so našli v Avstraliji, kjer so ugotovili, da imajo divje čebele, ki ne živijo v panjih, bistveno močnejši imunski sistem in nimajo težav z varojo; idealno, a brez produkcije medu v panju. Zatorej poskušajo z načrtom, kako nekaj njihove odpornosti prenesti na avstralske panjske čebele. Knjiga, ki poleg problema insekticidov odpira še vprašanje izkoriščanja čebel. Žal pa napisana brez imenskega in pojmovnega indeksa.

J. M. Coetzee: Peterburški mojster

Srednjeletni bradati in sključeni možak v starinsko ukrojeni obleki, ki vznikne na prvi strani romana, ni nihče drugi kot Dostojevski v Pitru oktobra 1869, in najdemo ga v mučnem položaju: h gospodinji svojega pastorka pride po njegove posmrtne ostanke v papirni obliki, se v sobici nastani in nosi njegove obleke. V starcu je marsikaj čudaškega in skrušenega, pa tudi sobodajalka in njena hči je ne odneseta dosti bolje.

Charlan Nemeth: V zagovor svojeglavih

V čem je torej problem idilične skupnosti, kjer so vsi istega mnenja? Nobenih razprtij in nikakršnih konfliktov v spokojni vladavini konsenza.

J. G. Ballard: Stolpnica

Ko na prvi strani vidimo doktorja in profesorja, ki si na balkonu stolpnice peče taco alzaškega ovčarja, zaslutimo, da se bodo prebivalci zgradbe iz naslova zadrsali kar precej nazaj v predcivilizacijsko obdobje. Sledi natančna Ballardova analiza, zakaj in kako – in seveda kdo, če sploh, se takšni regresiji lahko izogne.

Ernst Fraenkel: Dvojna država

Kaj se je takrat dogajalo na sodiščih, katera vprašanja so bila v zraku, je lahko vedel samo aktivni udeleženec procesov, ki je terjal pravico za preganjane. V času, ko je bilo Judom prepovedano odvetniško delo, je bil Fraenkel ena redkih izjem. Bil je namreč prostovoljec v I. svetovni vojni in militantni režim 3. rajha mu je to štel tako zelo v prid, da je celo kot Jud lahko še naprej opravljal advokaturo.

Andrej Nikolaidis: Sin

Ta na videz spovedna in spominska pripoved se napaja iz brezupa, sproženega z ločitvijo, in se po stopnjevanju zvrne v grotesko in fantastiko. Iz po njem samem smrdeče postelje je pripovedovalcu pobegnila žena, to pa sproži njegove spomine na očetovo depresijo, malo izhajajočo tudi iz ženine bolezni in dejstva, da je starejši sin fatalno padel z drevesa. Potem izbruhne še novi požar v nizu in skuri stričev oljčnik, zadnje očetovo veselje in zadolžitev.

Sabina Stariha Pipan :Vzgojimo psa učinkovito, a prijazno

Mnoštvo okvirčkov, podnaslovov in podrobno kazalo so kot angel varuh, ki vodi lastnika psa skozi preizkušnje življenja. Grizenje pohištva, pes maltretira otroka, renčanje, vlečenje ovratnice, iztrebljanje v stanovanju, strah ali neubogljivost – za vse težave knjiga prinaša pot do rešitve. Ki je tudi nazorno izvedljiva, saj vzgojo gradi na sistemu preusmerjene pozornosti in nagrade. Ko denimo zverinica skače po nas, se obrnemo stran, in če z ignoranco prenašamo njene naskoke, se bo slej ko prej utrudila in sedla zraven nas – takrat pa nagrada slastnega priboljška. S ponavljanjem bo počasi doumela, da se ji bolj kot skok na gospodarja splača sedeči pogled. Seveda ni edina, samo knjižnice ponujajo polne police čtiva pod naslovi Pusti čevelj, 300 vprašanj o vzgoji psov, Games to play with your dog etc. Ponudba, ki bi v času Cankarja končala v humoreski. Zakaj torej danes toliko težav z vzgojo psa? Avtorica nekje zapiše, da pes v dolgočasju razvije problematično vedenje, zato ga velja voditi na sprehode, da pokuri energijo, in se z njim igrati in ga učiti. V času naših dedov teh težav niso poznali, saj štirinožcev ni pestila muka dolgega časa. Čuvaj na ketni je dan in noč opazoval, lajal in renčal ter po potrebi še koga zagrabil, lovski pes je bil polno zaposlen z lovom, potepuški pa je preganjal mačke, se izmikal konjedercem in iskal hrano za preživetje. Sodobni pes mora biti prijazen, ne sme renčati, se pretepati z vrstniki, še manj prosto tekati naokoli, ne sme loviti srn, bog ne daj, da bi v bloku divje lajal ali popadel zlikovca, skratka, vse značilnosti njegove vrste so danes prepovedane. Njegova edina funkcija je, da je spremljevalec, če ne kar partner ljudi. Zato so pasje šole in učbeniki neizbežni za preživetje modernega človeško-pasjega krdela.

Vinko Möderndorfer: Navodila za srečo

Med prvo zgodbo, ki pripoveduje sama o sebi in je izbrisana v hipu, ko se kot osrednji lik namesto blondinke v postelji pojavi neznan fant, in zadnjo, ki se uvrtava v zahojeno življenjsko pot in v samo pisavo, ki je poskus izbrisa, so Navodila za srečo avtorsko prepoznavna zbirka. Möderndorfer pripoveduje na sebi lasten in neprizanesljiv način, s precejšnjo melanholijo in zanimanjem za tiste obstranske in z dna. Pri tem se v njegovem vsestranskem scenarističnem in dramskem in proznem opusu motivi odbijajo in kopičijo, v zgodbah prepoznavamo teme, ki smo jih slišali kot monologe v dramah in kot delce scenarijev, ali pa zgošča katerega od svojih romanov, tokrat recimo prepiše nekatere drugače fokusirane epizode čez dele Nespečnosti, ko opisuje bedno življenje pripadne in nesrečne samske tete.

Adam Alter: Sužnji zaslona

Ameriški predavatelj omeni primerjalno zasvojenost z alkoholom in drogami, pri kateri je pot do ozdravljenja abstinenca. Toda princip »niti kozarčka več« pri zaslonih ne deluje. Človek bi se z njim izločil iz delovnega in družabnega sveta.

Assia Djebar: Alžirske ženske v svojih sobanah

Trije cikli kratke proze so stisnjeni med uvod in epilog: med avtoričino pojasnjevanje, kako poskuša dati glas ženskam, obsojenim na molk in gluhoto, kako poskuša najti jezik, ki bo subverziven in bo ob francoščini, za katero pravi, da je njen »bojni plen«, vseboval še vse tiste pogovorne prvine, ki edine lahko priskrbijo avtentičnost ženskega glasu na presečišču berberščine, klasične in narečne arabščine in ne ravno vedno sprejete francoščine – zaradi kolonialne dediščine, do katere se Assia Djebar (1936– 2015) strastno opredeljuje.

Jure Apih: Rdečega mlina blues

Ko kreativni direktor v oglaševalski agenciji, urednik in časopisni direktor napiše literarno knjigo, pričakujem pretenciozni sprehod v nov žanr. Toda tukajšnji tekst zapelje z močjo, ki jo le redko zmorejo poklicni literati. Avtor je za snov vzel svojo frapantno biografsko zgodbo, ko na začetku vojne očetov prijatelj culico z dojenčkom partizanskih staršev pretihotapi iz Ljubljane v Zagreb in jo dostavi presenečeni ženski, ki niti ne ve, da se ji je rodil vnuk.

Edna O’Brien: V gozdu

Roman V gozdu irske pripovednice Edne O’Brien (Tuamgraney, 1930) ni kriminalka, čeprav se vse vrti okoli kriminala in še bolj delinkventa; pisateljica že na začetku opozori, da gre za resnično zgodbo o dogodkih na irskem podeželju iz leta 1994. Takrat je Michen, fant, ki je večino življenja preživel sprt z zakonom in zaradi tega po različnih prevzgojnih ustanovah, ubil mater z otrokom in potem še mlajšega duhovnika, stanujočega v isti hiši, kjer je pred njim živel duhovnik, ki je fanta zlorabljal.

Roger Scruton: Zablode, prevare, hujskaštva: misleci nove levice

Pred tridesetimi leti je zgodovinar in publicist Paul Johnson izdal knjigo Intellectuals, v kateri nastopajo Rousseau, Marx, Tolstoj, Ibsen, Sartre, Russell etc., ki jih je presojal po tem, kako so svoja načela udejanjali v lastnem življenju; rezultati so bili izvzemši enega porazni.

Janne Teller: Vse

V zadnjem napol eseju in napol avtofikcijski prozi, delu, po katerem je zbirka novel dobila naslov, se Janne Teller (København, 1964) potopi v svoje pisanje. To je mučna in močna izpoved o pisanju in popravljanju, različnih motnjah od telefona do prekoračenega limita na kartici, o spogledovanju z lastno norostjo in prekoračenji. Vidimo, da zgodbe skoraj izkleše, predvsem pa priskrbi formo, ki govori o vsem in skoznjo govori vse: »Vsemu moram zaupati. Vse ve, kaj hoče povedati. Šele ko vse stoji na svojem mestu, vem, da sem vedno vedela, kaj hoče vse povedati. Tega ni mogoče razumeti, in je obenem res in ni. V tem trenutku mi ni prav nič jasno, razen da je tisto, kar sem napisala včeraj, porazno, nimam pa drugih zamisli.«

Yuval Noah Harari: 21 nasvetov za 21. stoletje

Po Kratki zgodovini človeštva in Kratki zgodovini prihodnosti še tretji prevod popularnega izraelskega profesorja. Predavatelj na Oxfordu je vešč eseja, v katerem predstavlja univerzitetne teme množicam. A bolj kot z jezikovnim slogom nagovarja s poznavanjem zgodovine, ki pa je ne podaja tematsko v klasični zgodovinski maniri, ampak z njeno pomočjo misli minule, sedanje in prihodnje čase. Denimo motiv atentatov v Parizu 2015 osupljivo prepričljivo poveže s porazom križarjev Ludvika IX. in razmeroma malo samomori nacistične vrhuške po porazu leta 1945. Nekoč so širjenje informacij omejevali, danes jih imamo dobesedno preveč. Ker prinašajo neskončne množice variacij na isti dogodek, ljudje izgubljajo sposobnost, da bi v takšnem obilju razločevali pomembnosti od nepomembnosti. Harari torej prinaša šolo mišljenja. Z njo jasno tezo, da je konec dobe, ko si med šolanjem nabiral znanja, potem pa si jih samo še apliciral.

Selja Ahava: Stvari, ki padejo z neba

Finska pripovednica, scenaristka in dramaturginja Selja Ahava (1974, Helsinki) v tem fragmentarnem romančku potrjuje, kar smo doslej vedeli o njenih rojakih in prebivalcih severnih obzorij – da so malo trčeni in srčni ljudje, o katerih pa avtorica piše brez tistega sladkastega paasillinovskega poprha, bolj zares in seveda malo tudi z dobrohotnim posmehom.

Ferdinand de Saussure: Splošno jezikoslovje

Knjiga, ki je izšla leta 1915, je čez desetletja postala temelj strukturalizma: v etnologiji je njene koncepte apliciral Levy-Strauss, v lingvistiki Hjelmslev, v psihoanalizi Lacan, v filozofiji Foucault, v semiologiji Barthes. Toda njen avtor je umrl že leta 1913 in tega dela ni nikoli napisal. Od kod je torej vzniknila ena najprodornejših teorij? – Izdala sta jo njegova kolega Bally in Sechehaye na podlagi zapisov njegovih slušateljev, h katerim sta dodala še zapiske iz avtorjevega arhiva ter potem vse skupaj rekonstruirala v nov tekst, za katerega sta v predgovoru prve izdaja zapisala, da bi de Saussure te objave nemara sploh ne dovolil. Njegova smrt je tako rešila veliko delo pred pozabo.

Rachel Cusk: Obris

Obris je literariziran – ne preveč – pisateljski dnevnik. Pisanje, ki hoče pokazati pisateljski vsakdanjik, ker pa v tem zaradi drugih obveznosti zmanjka časa za pisanje, se to ’zgodi’ šele na tujem. Josip Osti je na temo napisal Duhove hiše Heinricha Bölla, vendar je tamkajšnja klavzura, prekinjana s cimri, samo izgovor za bogato popasenje spominskega gradiva.

Arto Paasilinna: Najboljša vas na svetu

Paasilinna je seveda tak trademark, da založniki prevajajo in izdajajo celo njegove začetne romane, ki so za časa njegovega življenja veljali za manj uspešne. Kaj torej prinaša najnovejša slovenska izdaja?

Malin Persson Giolito: Živi pesek

Malin Persson Giolito (1969, Stockholm) začne rekonstrukcijo šolskega poboja tik po dejanju, ko učilnica še smrdi po smodniku oziroma ’gnilih jajcih’ in ko preživeli, Maji, iztrgajo iz rok puško, glava njenega fanta, sina najbogatejšega Šveda in mogočneža nad zakonom, ki ga je maloprej ustrelila, pa z zvonkim pokom udari ob tla. Ne razkrivam vsebine, ampak tako se začne.

Gregory Bateson: Ekologija idej

Angleški antropolog, lingvist in kibernetik Bateson (1904–1980) prvič v slovenskem knjižnem prevodu. Že na začetku devetdesetih let je Nova revija objavila nekaj njegovih člankov, ki pa so padli v prazno. Ker ni avtor ene discipline, ni prikladen za citiranje. V svojem osrednjem delu združuje sokratski dialog, moralo in nacionalni značaj, epidemiologijo shizofrenije, teorijo iger, komunikacijo kitov, ekologijo, teorijo alkoholizma, milino v primitivni umetnosti, somatske spremembe v evoluciji, logične kategorije učenja et simile. Na prvi pogled bi ga klasificirali kot eklektika, saj ni utelešenje discipline duha. Toda Bateson ne deli širokih znanj, ampak razpira mišljenje. Postavlja vprašanja tam, kjer jih drugi ne vidijo. Recimo o koncu prve svetovne vojne, ko so Britanci hoteli elegantno končati bojevanje tako, da so Nemcem ponudili mir brez represalij. Ti so ga hitro sprejeli, potem pa so zmagovalci skovali versajski sporazum, ki je bil velika prevara glede na prvotni dogovor. Na mah so prelisičili Nemce, a cena je bila popolna demoralizacija nemške politike. Dogodek, ki je peljal naravnost v drugo vojno. Drugod se sprašuje o naravni selekciji idej: katere bodo preživele in katere izumrle? In kaj se zgodi z zmagovitim idejami, ki prevladujejo? – Začnemo jih jemati kot samoumevne, postanejo navada, saj se o njih ne sprašujemo več. Do ekologije ne pride prek aktivizma, ampak prek mišljenja: od kod pohod uničujočega DDT? Da bi lažje prehranili številno prebivalstvo, so lansirali insekticid, za katerega so že vnaprej vedeli, da ni smrtonosen le za insekte v kmetijstvu, temveč tudi za druga bitja, vštevši človeka. Kaj prinese razmah tehnologije? Zvišanje splošnega standarda, a za ceno arogance do narave, ki dobi status motečega elementa in bo postala objekt devastacije. Zato kot nasprotje ekonomije obilja vpelje zdravo pamet ekonomije pomanjkanja. Izziv za premišljevanje.

Andrew Mayne: Naravoslovec

Andrew Mayne je ob pisateljevanju tudi medijsko razvpit voditelj teve oddaj, producent, predvsem pa je poklicno pot začel kot iluzionist in jo nadaljeval z nekaterimi najbolj znanimi imeni iz stroke. Nekaj tega se mu pozna – oziroma njegovemu junaku, ki, čeprav sicer bolj kabinetni molj, na terenu počne nemogoče. Pogosto s triki, lažnim predstavljanjem, ker je nekdanji reševalec, pa je spreten tudi pri krpanju poškodb, priročnih infuzijah in kraji mrličev iz rešilnih avtomobilov, saj imajo ti – v romanu in ameriški zvezni državi Montana – vedno skriti gumb za odklepanje brez ključev.

Louis Adamič: Iz mnogih dežel

Louis Adamič (1898–1951) je pri 15 letih emigriral v ZDA in se tam uveljavil kot novinar, pisatelj in politik. Slovenski partijski režim ga je slavil kot največjega emigrantskega literata, mu izdajal in prevajal knjige, ker je politično hvalil in podpiral Titov režim. Nasprotno je knjige političnih emigrantov Zorka Simčiča, Rude Jurčeca, Tineta Debeljaka etc. vrgel iz knjižnic in jih dal na črno listo prepovedane literature. Kaj je torej danes ostalo od Adamiča? Knjiga prinaša serijo osebnih zgodb emigrantov, ki so prišli v ZDA od konca 19. stoletja pa do začetka druge svetovne vojne. Prinaša usode Poljakov, Grkov, Nemcev, Hrvatov, Slovencev, Čehov, Rusov, Mehičanov, Nizozemcev, Judov, Japoncev, Armencev in Fincev, izpusti pa milijone Afričanov; jasno izbira le prostovoljne prišleke. Avtor ne sledi zgolj posameznikom, ampak tudi njihovim družinam, in to v večdesetletnem loku. Osebne sage? Nikakor, pred tem je poslal letake z vprašalniki na več sto priseljenskih časopisov in prejel množico osebnih izpovedi, nato pa jih je preuredil v tekste. A namesto etnološke študije je izdal reportažno literaturo. Kar je katastrofa, če pomislimo na Chatwina in Kapuscinskega, ki sta pisala iz svojih izkušenj potopisnega srečevanja. Adamič knjige ne piše kot etnolog, kot pisatelj pa pripoveduje v elementarnem linearnem slogu: »Gospa Evans ima 81 let, a je odličnega zdravja, seveda ne več tako močna, kot je bila pri dvajsetih ali tridesetih, toda če je treba, lahko še vedno dvigne in nese sto funtov ali vrže vlomilca iz hiše.« Vmes ga prebada s pozitivističnimi vložki tipa: plačo je imel 2,08 dolarja na dan, čez 4 mesece 2,76, ponujali so mu delo za 3,62, a ga ni sprejel. Če odmislimo silno vnemo emigrantov, ki so prijemali za vsa mogoča dela in vztrajali tudi v zli usodi, je spisal skromno delo. Razen če ga ne povzdignemo v spomenik multikulturnosti.

Tadej Golob: Leninov park

Prejšnji Golobov kriminalni roman, Jezero, je za dogajalni prostor vzel Bohinj in jezero z okolico, enega tistih krajev, ki burijo domišljijo piscev in kamor so pogosto umeščene skrivnostne štorije. Tokrat se vse zgodi v štirikrat preimenovanem parku, inšpektor Taras, še vedno nepopustljivo zajebantski do nadrejenih, ga najraje imenuje Leninov. Posebej zato, ker je na čelu nova oblast, ki se ji tisti pod vrhom še prilagajajo in ji lezejo tudi v nepooblaščene odprtine. Posledice so vidne pri delu na terenu: zaradi borbenih gesel, skupaj s katerimi gredo pozdravi s stegnjeno roko in sovražno stisnjenimi zobmi, privlečenimi iz nekih obskurnih časov, s katerimi opremijo klopco ustreljene klošarke, in zaradi povezave vrha policije s politiko, ki je gesla posvojila, je včasih težje dobiti kakšen nalog za preiskavo. Koalicija sovraštva je očitno trdna in precej hermetično zaprta.

Pieter M. Judson: Habsburški imperij

Da bi sploh lahko tehtno presojali aktualni čas, ga je treba primerjati. A ne le s spominom na predhodne vlade, ampak velja seči tudi stoletja nazaj. In prav to omogoča knjiga ameriškega zgodovinarja Judsona, ki prikazuje prelomne politične obrate. To stori kompleksno, saj potez ne niza linearno, temveč prikaže sočasne upore zoper spremembe in nadaljnje modifikacije, najsi bo vpeljava obvezne šole med 6. in 12. letom ali pa nemščine kot uradnega jezika. Avtor podvomi o številnih zgodovinskih mitih, denimo o silni Metternichovi cenzuri; vlada po napoleonskih vojnah ni imela dovolj denarja, da bi zaposlila izobražene cenzorje, pa so se ji heretični pisci izmikali z uporabo metafor. Nazorna je vloga tiska, ki začne poročati o parlamentarnih govorih, pri čemer se sklepajo naveze politikov z novinarji; prvi drugim dajejo vnaprej tekste svojih govorov. Prek medijev je mojstrsko gradil popularnost Franc Jožef; posnemal je Kristusa in enkrat na leto umil noge 12 beračem; kot vladar, ki je krvavo zadušil madžarsko revolucijo, si je pomagal z ženo Sisi, ki se je naučila madžarsko, na obisk v Budimpešto pa prišla v obleki v barvah ogrske zastave … Diahron pogled prinese podobe revolucionarjev 1848, ki pa so se že v naslednjem desetletju pretvorili v zaslužkarje. Potem prefinjeni upor proti Bachovemu absolutizmu, ko civilna društva izvedejo množične proslave stote obletnice rojstva pesnika Schillerja; jasno – bil je simbol svobode. Kasnejša epoha liberalcev je postavljala kipe prosvetljenemu Jožefu II. in množično preimenovala ulice in trge, jih poimenovala s svojimi zvezdami, s čimer so si liberalci za desetletja prilastili javni prostor. A s prihodom idej socialistov je bilo tudi njihovega primata konec. Knjiga, ki zgodovino misli in jo naredi za orodje soočenja s sedanjostjo.

Leïla Slimani: Uspavanka

Začne se v krvi: že takoj sta dva otroka zaklana, eden najprej še kaže znake življenja, zraven pa v luži in komi leži ženska, ki se je po dejanju porezala po rokah in zaklala v vrat in jo zdaj reševalci poskušajo rešiti.

Norman Ohler: Popolna omama: droge v tretjem rajhu

Nemški romanopisec Ohler je proučeval arhive, se pogovarjal s preživelimi vojaki, zgodovinarji in zdravniki ter ustvaril delo, ki podre mit o arijski nadrasi. Nemški blitzkrieg v Franciji je bil farmakološka zmaga: 35 milijonov tablet pervitina je dalo vojaštvu zagon, ki je povsem demoraliziral anglo-francosko vojsko. Hitlerjeva ognjevitost je izvirala iz odmerkov dopinga, hormonov in kokaina. Nemški zdravniki so izdelali celo drogo, ki je vojake držala budne tja do štiri dni, a za ceno telesnega kolapsa. Čas vojnega nacizma kot razcvet industrije drog, katerih učinke so testirali tudi na taboriščnikih.

Noëmi Lerch: Kmetica

Švicarska pripovednica Noëmi Lerch (Baden, 1987) je nase opozorila že s prvencem, romanom o punci, ki se po razpadli zvezi s poročenim moškim zateče v hišo starih staršev na podeželju. Tam s Kmetico – človeške osebe ostajajo brez imena, živali so dosledno poimenovane – peljeta posle, prva že malo utrujena od garanja, ko je sama in ob odsotnem možu, ki najraje smuča že kje, vzpostavila kmetijo. Iz ene krave dva ducata, vrsta strojev, nakladalnikov, kidalnikov gnoja, motor in sploh tehnika – zdi se, da je Kmetica ob tem, da je Ameriko prevozila z motorjem, blazno napredna in mobilna, vsaj za svoja leta.

Tanguy Viel: 353. člen kazenskega zakonika

Pred tremi leti se je avtor pojavil v slovenskem prevodu z delom Pariz–Brest, o katerem sem zapisal, da slog prekaša vsebino. Zdaj je vsebina osmislila slog. Viel je namreč našel temo, objekt pisanja, ki je vreden forme klasičnega romana. V malem mestecu propadajoče podjetje odpusti večino delavcev, in to z galantno odpravnino v vrednosti majhne hiške. Sledijo umor, retrospektivna pripoved, sodnikov pogovor z morilcem, psihologija akterjev, case study gradbene investicije in serija nepredvidljivih obratov ter osupljiv vrhunski zaključek.

Éric Vuillard: Dnevni red

»Veščina pripovedi je ravno v tem, da nobena pripoved ni nedolžna,« zapiše Vuillard v kratkem romanu, v katerem neusmiljeno do vpletenih, tudi do nehotenih scagancev in osramočenih pritrjevalcev, secira vzpon nacionalsocializma in Hitlerja na oblast.