Bronislaw Malinowski: Argonavti zahodnega Pacifika

Prevod s stoletno zamudo. Poljski antropolog Malinowski (1884–1942) se je zapisal med velikane antropologije s proučevanjem življenja domorodnih ljudstev Nove Gvineje.

Cristina Battocletti: Hudičevo ogrinjalo

Italijanska pisateljica Cristina Battocletti (Videm, 1972) piše o mejah, vendar nekako brez meja, kot je bil podnaslov biografije Borisa Pahorja, ki sta jo ustvarila skupaj s portretirancem. V romanu Hudičevo ogrinjalo popisuje ozračje v Čedadu – ker gre za mestece v Furlaniji in blizu meje, so seveda zraven tudi Furlani in nekaj ne preveč posrečenih, bolj iz izročila in kolektivnega napaberkovanih spominov na čase Jugoslavije ter nekaj premisleka o večetnični sestavi pokrajine. Zraven so seveda tudi spomini na fašizem in na vojno pa na fojbe; v eni od njih je pristal pripovedovalkin ded, za katerega vsi pravijo, da je bil normalen fašist, torej nič kaj posebno okruten, bolj pozer. Za uravnoteženje pa se v romanu znajdejo tudi stari partizani, ki se radi prepirajo z lastnimi sektaši in ideološkimi odkloni v eni od gostiln.

Jean-Baptiste Malet: Gnilo rdeče

Portret paradižnikove mezge skozi globalne reportaže, intervjuje in preiskovanja francoskega novinarja. Najprej presenečenje: največji svetovni izvoznik je Kitajska, ki nikoli ni bila dežela tega rajskega jabolka. Kako? – Preprosto, kitajski vrh je prepoznal v njem tržno nišo, postavil generala na čelo industrije, ki temelji na najcenejši delovni sili vojske in zapornikov delovnih taborišč, ter s paradižnikovim koncentratom zasul svetovni trg. A vmes je bil potreben trik – ustvariti nedolžno podobo prvinskosti. Torej so pokupili italijanske in francoske predelovalne tovarne, z drugimi pa s pomočjo dumping cen sklenili posel, tako da mediteranska podjetja v svoje konzerve mešajo kitajske surovine. V teh je le trideset odstotkov paradižnika, drugo sestavljajo dodatki od soje in dekstroze naprej, v katerih seveda ne umanjka morje pesticidov.

Graham Swift: Materinska nedelja

Swifta poznamo po dveh prevedenih romanih, v Poslednji želji skupina dolgoletnih šankistov, tam prebitemu času primerno v napetih odnosih, v nobel avtu pelje kolega mesarja, zdaj že v žari, raztrest v morje. Potovanje je imenitna priložnost, da se pokažejo vse razlike med njimi, zaradi česar si je rajnki tudi omislil takšno željo – da jim ponagaja. Roman Povodje je slika neprestanega boja z naravo, močvirja okoli reke Ouse izsušujejo, vendar se reka ne da, zraven so še tisti, ki jim zamočvirjenost bolj ustreza, tako je vse skupaj nekakšna epopeja o napredku in hkrati tudi malo dvoma o njem, pa portret krajine, ki se spreminja in kljubuje.

Qing Li: Z gozdom do sreče in zdravja

Toda japonski profesor gozdne medicine ne ravna kot guru verske sekte, ki ima že vnaprej zbrane vernike. Ve, da mora postreči z argumenti iz raziskav. V mestnih četrtih z več drevesi je poraba antidepresivov manjša. Pacienti, ki imajo razgled na drevesa, si opomorejo hitreje od tistih, ki skozi okno gledajo stavbe. Na območjih, kjer so zaradi bolezni jesena množično sekali drevje, se je povečala stopnja umrljivosti pri ljudeh. In seveda kapitalni razlog: mestna drevesa absorbirajo ogljikov dioksid in prašne delce. A kaj storiti v betonski džungli? Pomaga že pogled na fotografijo drevesa na steni pisarne. – Šarlatanstvo! A le za hip, avtor kmalu pobije to eskapado, ko razvija koncept gozdnega kopanja. To kajpak ni čofotanje v vodi, marveč odprtost zaznave s petimi čuti: občutek tople sapice na koži, poslušanje šelestenja listja, duhanje vonjav dreves, grizljanje iglic borovcev, pogled na oblike in barve listov in vej. Tega pač ni mogoče izkusiti s fotografijo niti z moderno informacijsko tehnologijo, kjer dominirata slika in zvok. Čeravno Li ni filozof, mu uspe osmisliti koncept »mehkega zanimanja«. Ko se premikamo skozi mesto, se za našo pozornost borijo izložbe, oglasni plakati, parkomati in semaforji; vseskozi nam vsiljujejo usmerjene vsebine zanimanja.

Shari Lapena: Neznanec v hiši

»To je tiha, razvijajoča se soseska na severu države New York, ki jo večinoma naseljujejo uradniki z družinami, kjer ljudje ničesar ne vedo o težavah malega mesta, ki jo obdaja, kaj šele o težavah sveta. Zdi se kot kraj, kjer so ameriške sanje še vedno dovoljene,« opiše prizorišče romana Lapena in takoj se nam posveti, da je to idealno gojišče za mračne skrivnosti in velike strasti. Ker smo že prej, v Prologu, brali o ženski, ki panično odbrzi in z avtom divja vse do usodnega trka v kandelaber, se nam zazdi, da bi bila prav ona lahko nosilka skrivnosti.

Nan Shepherd: Živa gora

Čeravno je tekst napisan pred sedemdesetimi leti, bralec tega še opazi ne. Kako je avtorica pretentala tri četrt stoletja?

Bill Clinton, James Patterson: Kje je predsednik?

Če se pri pisanju združita eden uspešnejših piscev kriminalk in trilerjev, vsaj po nakladah, in nekdanji ameriški predsednik, pričakujemo nič manj kot pikanten vpogled v zakulisje vladanja, v skrivnosti dvora. In res: že na začetku mora predsednik, nekdanji vojni heroj in ujetnik, ki je v Iraku prestal vse mogoče šikane okrutnežev in o tem skromno molči, odgovarjati pred preiskovalci, ki hočejo doseči odpoklic zaradi njegovih zvez z islamskimi teroristi. Vendar mu v nekem hipu prekipi in zakolne, njegovi pa si snamejo lasulje in preobleke, saj je bila to samo vaja za nastop pred preiskovalno komisijo, ki zbira dejstva za odpoklic.

France Pibernik in Zorko Simčič: Dohojene stopinje

97 let, skoraj vse stoletje skozi izkušnje modernega desetega brata. Rojen v Mariboru staršem, ki so zaradi fašizma prebežali s Primorske, ob nemškem napadu odšel v Ljubljano, doživel taborišče Gonars, se pred partizani umaknil na Koroško, bil prevajalec pri britanski vojski, odšel v Rim, kjer je delal kot lift-boy, bil nato voditelj na prvem slovenskem radiu v Trstu, šel od tam v Argentino, od koder je odhajal na nekajmesečna potovanja po Evropi, urejal slovenske literarne revije, v katerih je zbiral sodelavce po vseh celinah, se na začetku devetdesetih po pol stoletja emigracije vrnil v domovino, vseskozi pa pisal, objavljal in premišljeval.

Immanuel Mifsud: Jutta Heim

Immanuel Mifsud (rojen leta 1967 v Paoli na Malti) je eden vodilnih malteških pesnikov in profesor književnosti, njegov roman Jutta Heim pa se ukvarja z ljubezenskimi zapleti znanega in proti koncu upokojenega, od oči javnosti odrinjenega igralca Erica Xerrija, katerega zadnji nastop je bil uspeh in tako morda ne razumemo povsem, zakaj je končal kariero.

Damir Globočnik: Marija Pomagaj na Brezjah

Od objave naslovnice skupine Strelnikoff pred dvema desetletjema ostaja Mladina zvesta temi brezjanske Marije in tako prinaša tudi recenzijo nedavno izdane umetnostnozgodovinske knjige. Avtor je delo razvrstil v tri sklope: geneza slike in njenega fenomena, zgodovinski pregled romarskih dogodkov na Brezjah in popis cerkva po svetu, ki jih krasijo kopije znamenite Layerjeve podobe Marije z Jezuščkom. Najslavnejša, najbolj obiskovana in čaščena podoba, ki bi jo lahko imenovali za slovensko Mono Lizo, je v resnici kopija dela nemškega slikarja Cranacha iz 16. stoletja. O njej so prvi kritiki pisali, da ni neka izredna umetnina, potem pa je umetnostni zgodovinar Stelè razrešil protislovje z oceno, da se je slikarju slika posrečila zato, ker se ni potrudil, da bi naslikal resnično kopijo, ampak jo je podal po svoje.

Neil Gaiman: Nordijska mitologija

Da je sploh karkoli nastalo, so morali Odin in njegovi bratje ubiti velikana, znotraj tega veletelesa pa je postalo vse, kar je postalo, in se bo nič kaj veselo zašpililo ob Ragnaroku, somraku bogov, ko bodo padali v snopih in drug za drugim in takrat bo zavladal večni led. Tako povzema nordijsko mitologijo Gaiman po obeh Eddah, pesniški in prozni; kronološko, da se bolj pokažejo vzroki in posledice in nastanek človeka iz dveh debel, moškega in ženske, kot burka objestneža. Zraven pripomni, da so vse le okruški, Eddi sta bili zapisani pred tisoč leti že pod obnebjem krščanstva, ki je ekskluzivno in je vse zapisano prefiltriralo, in da je mogoče vse skupaj podobno, kot bi o starogrški mitologiji vedeli vse le iz epizod Herkula in Tezeja. Torej skoraj nič.

Piotr Socha in Wojciech Grajkowski: Drevesa

Ki je kajpak le v senci Wohlebnovega Skrivnega življenja dreves. Toda počne natanko isto: drevesa iz naključnih prebivalcev sveta prestavlja v najmogočnejša bitja. Z uporabo metode fascinacije nad izjemnostjo, ki presega znane dimenzije drugih živih bitij.

Monika Žagar: Košček čokolade v pasji dlaki

Začne se idilično: dekle gleda fotografijo mesta brez avtomobilov in prometnih znakov, mesta, v katerem je odraščala, torej iz nekih prejšnjih časov. Fotografija je stara in porumenela, na njej jo triletna punčka z mamo ali teto maha nekam – po brisači, ki gleda iz torbe, sodeč, na kopanje. Mater vpraša, ali je to ona, in ta reče, da bi morda lahko bila.

Igor Omerza: Temna stran Dela

Kako so Kardelj in tovariši obračunali s sopotnikom revolucije, je že večkrat obdelovana tema. Da so medije uporabljali kot orodje za diskreditacijo, tudi ni novum. So pa pretresljiva arhivska razkritja, kako so Delovi uredniki urejali časnik po navodilih politike in v tesnem sodelovanju z UDBO. Leta 1974 je eden od voditeljev OF in pesniški velikan Kocbek praznoval sedemdesetletnico. Kako jo je pospremil tedaj osrednji časnik? Za posebno slovesnost je angažiral pisatelja Javorška, da je jubilej pospremil s 13 članki, v katerih je smešil in demoniziral jubilanta in njegov literarni krog. Perfidnost, kakršne v zgodovini slovenskega žurnalizma ne najdemo! Omerza je odkril korespondenco glavnega urednika Mitje Gorjupa, ki se je predhodno ponudil partiji, da izvede rojstnodnevni »character assassination«. A vseeno, zakaj?

Kdo ti je povedal, da si nag, Adam?: mitološko-filozofske skušnjave

Od uvodnih stavkov, ko se hoče Lucifer zbasati v prevelike, torej Gospodove čevlje, in se potem dajeta, je to očarljivo branje.

Ur. Alojzij Pavel Florjančič: Otmar Črnilogar – človek mnogih talentov

Biografija Otmarja Črnilogarja (1931–1999), duhovnika, profesorja grščine, latinščine in filozofije na semenišču v Vipavi in na Teološki fakulteti v Ljubljani, prevajalca, filologa, ljubitelja gora in gostitelja mnogih simpozijev, v zborniku več kot 70 kolegov in prijateljev. Erudit, ki znanja ni prenašal, ampak ga je utelešal. V eni izmed diskusij o antiki se je tako razživel, da je pred osuplim avditorijem z oponentom polemiziral v starogrščini. Ko je v starem režimu na željo vdove vodil pogreb komunista, ki je potekal v poplavi partijskih barv, se je od njega poslavljal z izdatnim škropljenjem blagoslovljene vode tudi po partijski nomenklaturi, ta pa se je groteskno umikala in bežala pred kapljami božjega blagoslova. Bil je temeljit prevajalec Svetega pisma, ki je mislil besede, pa je denimo stavek »ne vpelji me v skušnjavo« prevedel v skladu z originalom v »ne vpelji me v preizkušnjo« (Bog pač ni zvodnik). In doživel, da so mu uredniki mojstrski prevod kot osnovnošolcu popravljali z rdečo. Ko so arheologi kopali neandertalske ostanke v Divjih babah, je redno prihajal na najdišče, si izprosil nekaj koščic in vprašal: ali je imel neandertalec dušo? Antike ni predaval ex cathedra, ampak je iz nje razbiral človeške drže. Ko je Sokrat, čakajoč na smrt, govoril zbranim prijateljem, se je vmešal ječar, češ naj ne govori tako ognjevito, ker se bo pregrel in strup ne bo učinkoval, pa bo moral namešati novega. Filozof mu je poslal odgovor: moj posel je, da govorim, njegov, da meša strup! Nekoč je hodil po Vipavskem, da bi izvedel kaj o starodavnih poklicih in starih imenih za orodje, iskal je namreč izraze za prevod takrat izginulih antičnih poklicev.

Javier Marías: Berta Isla

»Preveč ljudi katere koli države same sebe imenuje za tolmača potreb svoje države in si jo sčasoma s svojim nalezljivim zanosom navadi lastiti,« zapiše španski stilist in prozaist širokega zamaha Marías (1951, Madrid). Njegov Tom oziroma Thomás, v Španiji živeči in kasneje z naslovno junakinjo poročeni Anglež, v angleškem akademskem okolju naleti na ravno takšne ljudi. Domovina je zanje v ospredju, žrtve za njeno ohranitev pa nepomembne, tudi kolateralne – kajti domovina zahteva žrtve, predvsem med sovražniki, kadar in kakor je to le mogoče.

Gavin Francis: Preobrazbe telesa

Nekomu je pognal roževinasti rog na glavi, drugi je z anaboliki postal agresiven in neploden, tretja se je čudežno pomladila, četrti ob polni luni dobi lastnosti volkodlaka, peta spremeni biološki spol et simile.

Anita Nair: Vaje v pozabljanju

Vaje v pozabljanju so iz dveh delov, eden je žajfničast in bollywoodski, drugi iz vsakdanjika revnega južnega dela Indije. Kot bi se združevala in bila v konfliktu dva principa – to pa ona, Meera, do nedavnega srečno poročena in uspešna pisateljica precej popreproščenih knjižnih nasvetov, kako biti soproga uspešnega poslovneža, razume skozi vzporedno zapleteno zgodbo o Zeusu in Heri. To za Indijce, za nas pa osnove hinduizma.

Vitomil Zupan: Obraz sežganega

Ne, žal ne, založba je v eno knjigo stlačila tri odlične romane: Komedija človeškega tkiva, Menuet za kitaro in Levitan. Uredniški postopek seveda ni nov, tudi moderni prevodi Solženicinove knjige Arhipelag Gulag so običajno nekajkrat krajši od originala. Čeravno je argument boljša promocija avtorja, je knjiga literarni ponaredek – delo, ki ga pisatelj ni napisal.

Ingo Schulze: 33 trenutkov sreče

Schulze (1962, Dresden) je menda kronist združene Nemčije; v prevedenem romanu Adam in Evelyn popisuje, kako erotično sproščen vzhodnonemški par odide na madžarski približek morja, tam pa doživi trenutek svobode in obeta. Na prej hermetično neprepustni meji ne streljajo več, zato zapeljejo v privid in obet raja, brez razmišljanja.

Aleš Gabrič: V senci politike

Knjiga o politični opoziciji večino na Slovenskem med letoma 1945 in 1959, ko je ukinjena Revija 57 in na devetletno zaporno kazen obsojen Jože Pučnik. Avtor se je lotil nemogočega projekta: ker pojem opozicija predpostavlja večstrankarsko parlamentarno demokracijo, v povojni Jugoslaviji sploh ne moremo govoriti o kakršnikoli opoziciji. Iz te zagate se je spretno rešil, ko je poudaril, da so bili nekateri člani nekomunističnih strank na prvih volitvah izvoljeni v skupščino. V kasnejših letih, ko so bile stranke prepovedane, je našel sledi opozicije v posameznikih, ki so jih nekoč vodili. Še kasneje je moral med opozicijo prišteti mladega Pučnika, ki je bil takrat član KP, in kriterij opozicijski razširiti na revijalno kritiko politike. Pred tem je v zanimivem poglavju našel nepričakovano opozicijo v predvojnih najvišjih komunističnih funkcionarjih D. Gustinčiču in P. Vorancu, ki ju nomenklatura ni pripustila v visoko politiko, onadva pa sta poskušala kar neposredno kandidirati na volitvah. V obdobju diktature partijskega monizma je kajpak razumljivo, da je zgodovinar k opoziciji vštel še oporečništvo. Nekako nerazumljiv je časovni okvir; bralec bi pričakoval, da bo delo zajelo celotno obdobje komunističnega režima. Je pa piscu uspelo razbliniti sliko o enotnem obdobju vladavine trde roke, denimo to, da s Titom in njegovimi v javnosti sploh ni bilo dopustno polemizirati. Konec leta 1945 bi morala skupščina z aklamacijo sprejeti zakone, a se je k besedi javil D. Jovanović in ostro in na dolgo napadel poglede E. Kardelja in M. Pijadeja. Med njimi se je vnel oster besedni spopad, ne da bi zaradi tega nastopa poslanca zaprli; no, na devetletni zapor so ga obsodili čez nekaj let. Toda: ali je bila to res javna polemika? Časniki in radio o njej sploh niso poročali, tako da je bila omejena na zaprt politični krog. Skratka, tema, o kateri se bo še pisalo.

Milan Dekleva: Institut doktorja Faullstaffa

Deklevov Institut nadaljuje tam, kjer se je pasel in prebavljal roman Svoboda belega gumba: pri tesnobni izročenosti svobodi in neskončni izbiri, pri stvareh, v katerih je človek čisto preveč primitiven in upošteva preveč parametrov, zato ni učinkovit. Vsaj ne v primerjavi z vezjem svojega mesa, kovino svoje krvi – mislečim strojem.

Umberto Galimberti: Besedo imajo mladi

Italijanski filozof je po študijskih esejih Nihilizem in mladi, Miti našega časa in O ljubezni objavil pogovore iz svoje rubrike v tedniku La Repubblica. Namesto običajnih psiholoških svetovalnic je v časopisu odprl prostor za mlade, ki se nanj v pismih obračajo s svojimi življenjskimi stiskami, on pa jim odgovarja kot filozof. Torej – filozofska svetovalnica.

Hjalmar Söderberg: Doktor Glas

»Prišel bo in mora priti dan, ko bo pravica do smrti priznana kot daleč najpomembnejša in bolj neodtujljiva človekova pravica od te, da vržemo listek v volilno skrinjico. In ko bo čas zrel za to, bo imel vsak neozdravljiv bolnik – kakor tudi vsak ’zločinec’ – pravico do zdravnikove pomoči, če se bo hotel osvoboditi,« premišlja nekje vmes doktor iz naslova romana. Zaradi tega bi mu verjeli, da se na protitrpljenski fronti angažira in bori na strani človečnosti, da težko prenaša bolečino drugih, če ne bi med bolnike v istem stavku tlačil še kriminalcev kot kolateralnega plena. In imel v predalu zase črnih tabletk s ciankalijem za vsak primer – ki pa mu pridejo prav tudi za druge, ko jih začne naokrog nositi v ohišju ure brez kazalcev.

Henry David Thoreau: Hoja

Knjiga iz leta 1862 seveda ne našteva koristi za krvni obtok, srce ali premagovanje stresa. Tudi ne trasira smeri sodobnega norveškega esejista Erlinga Kaggeja, ki pešači tam, kjer drugi uporabljajo avtomobile in letala. Pri Thoreauju hoja ni alternativna oblika gibanja, temveč smisel bivanja: »Da bi ohranil zdrav duh, potrebujem vsaj štiri ure pohajanja prek gozdov, hribov in polj.« Danes gledano popolna potrata časa, sploh če pomislimo, koliko informacij in dejavnosti je vmes zamudil. Toda filozof, esejist in okoljevarstvenik Thoreau v resnici niti ni hodil, pohajkoval je. Ni bil kot današnji hribolazci ali moderni romarji v Santiago de Compostela, ki imajo pred seboj plan in se držijo itinerarja. Svoboda pred diktatom turističnih agencij mu ni zadoščala. Od doma je odhajal brez načrta, kam se bo podal. Se med potjo domislil, da bi splezal na visok borovec, ki mu je kajpak odprl nove horizonte.

Shirley Jackson: Loterija in druge zgodbe

Zbirka Jacksonove (1916–1965) je že kompozicijsko izredno premišljena. Epilog je pravzaprav kar škotska ljudska balada o zapeljivcu, ki na razkošni in zlato sijoči ladji pogubi pošteno dekle in ladjo potopi, torej balada o nekakšnem maritimnem povodnem možu z neimenovano Urško. Pred epilogom so štirje deli s po pol ducata zgodb, vsakega od delov pa uvaja odlomek iz protičarovniškega priročnika s podrobnostmi, ki so jih med mučenjem priznale tiste, ki so se spečale s črnim možem. O Jacksonovi je menda kritika zapisala, da piše z metlo, ravno zaradi zanimanja za čarovništvo in z njim (torej z ekscesom in krivdo) povezano vzdraženo duševnostjo junakinj. Zadnja in naslovna zgodba, Loterija, ki je izšla v literarni reviji kar med drugimi članki, je menda povzročila škandal, saj govori o vsakoletnem žrebanju, najprej glave za družino, nakar še mlajših družinskih članov, zadetek pa naravnost v glavo, saj gre za kamenjanje. Surova zgodba o družbeni konsolidaciji na žrtveni kozi, nič čudnega, da so kje na severu to žlahtno tradicijo opustili, pravijo.

Bruno Latour Prizemljitev: Politična usmeritev za Novi podnebni režim

Francoski antropolog in filozof v eseju razpira aktualno vprašanje: kam se lahko zatečemo pred podnebnimi spremembami? – V nacionalno državo, ki zapre svoje meje??? Po takem zastavku bi pričakovali, da bomo brali knjigo o odprtih mejah za begunce, solidarnosti in proti finančnemu globalizmu. Ne, avtor ni politik, ampak mislec, ki sega onkraj šablon vladajočih idej. Zahodnjaki so širili mondializacijo v imenu modernosti in napredka. Ter tako uničevali drugačne kulturne in bivanjske vzorce. A zdaj se je dogodil nov podnebni režim, katerega značilnost je to, da ne vemo več, od česa je odvisno naše preživetje. – Če trošimo preveč energije, izpuščamo fatalne količine ogljikovega dioksida, s pesticidi zastrupljamo zemljo, vodo in zrak, kaj in za koliko je to skrčiti, da bi lahko preživeli? Namesto tavanja v nerešljivem napelje na koncept zemljana, ki pa ni le človek, ni le delavec ali bankir, temveč tudi osa, bakterija, drevo, alga, skratka – vsa živa bitja. Od antropocentričnega pogleda, kako si lahko na račun drugih zemljanov dvignemo standard, k učenju, kako biti odvisni od njih. Od sistema produkcije v sistem porajanja. Vendar pa odgovor ni umik v divjino, temveč rešpekt do življenjskih terenov. Preprosto: bivati tako, da bivanje dopustimo ne le emigrantom, temveč tudi vsem drugim bivanjem in virom, ki tvorijo svet. Latour ne prinaša rešitev, ampak iskanje in vprašanja. Mondializem je privlačen, saj osvobaja in navdušuje, a hkrati tudi omogoča, da se sploh ne zmenimo za drugo, druga pot pa terja veliko skrbi, časa, pozornosti in diplomacije. Tudi Latourov esej ni privlačen ne duhovit niti ni prežet z miselnimi obrati, a ker ni dovolj sveta, kamor bi se umaknili, preostane le prizemljitev.

John Grisham: Velika prevara

Podobno, kot so Dumasovi Trije mušketirji pravzaprav zgodba o četrtem, se tudi zaplet treh prijateljev in nadomestne punce, za katero zaročenka ne ve, suklja okoli njihovega maničnega prijatelja. Ta se naliva, neha jemati medikamente in neprišteven skoči z mostu v ledeno reko. Doma pusti shemo s povezavami med slamnatimi podjetji, ki lastninijo osem pravnih univerz, in ključek, ki potrjuje zapleteno in neetično hobotnično ravnanje.