Bog kot psihoterapevt?

Francoski nevropsihiater v tokratni knjigi izhaja iz izkušnje afriških otrok, ki so po vojaški službi ubijanja našli edino pomiritev v božjem hramu. Vera v boga je blagodejna za telo in duha, saj verniku daje oporo v najhujših preizkušnjah. Toda v imenu iste vere militantneži preganjajo in pobijajo druge, ki ne pripadajo isti skupnosti. Stvar torej le ni tako preprosta.

Gabriel Garcia Márquez: Dvanajst potohodnikov

Gabriela Garcia Márqueza so obsedale usode tistih, ki jih je med novinarskim delom zunaj Latinske Amerike srečeval po svetu, popotniške prigode in opaženi originali, skrivnostni migranti, ki so videli že boljše čase in nosijo spomin na nekdanjo veličino. Doživljal je srečanja s čudaki vseh vrst, s stvarmi, ki so ga vznemirjale, medtem ko se je kot ugleden in nadvse vpliven novinar ter osebni prijatelj Castra in še koga od velikih revolucionarnih in političnih imen tistega časa seznanjal z realsocializmom vzhodnoevropskega tipa. O tem je napisal knjigo potopisov po megleničastih političnih krajinah, ki smo jo ravnokar dobili v prestižni potopisni zbirki. Politično zatohlost je hitro prepoznal in literarno zadel, saj je šlo za podobno netransparentnost in enake neskladnosti besed z ravnanji oblastnikov, kakršne je poznal iz sočasnega realkapitalizma karibskega tipa.

Elli H. Radinger: Modrost volkov

Avtorica pozna vse trope volkov v rezervatu Yellowstone, kjer jim dnevno zre v oči, jih opazuje pri lovu, spopadih in igrah. Njena spoznanja razbijajo naivne stereotipe, denimo volka, ki bi pogubil jelena s skokom na vrat. Lupus ravna pametneje, plen bo najprej ugriznil v nogo, žrtev bo počasi izgubljala kri in moč, potem pa sledijo smrtonosni ugrizi. Ker je preudaren lovec, uporablja tudi strategijo zasede; ker pozna teren, izkoristi naravne pasti.

Avgust Demšar: Otok

Demšar je vztrajen ciklični pisec kriminalk, v dosedanjem opusu je literarno oživil dve ekipi mariborskih kriminalistov, ki sta v prejšnjem primeru, v Pohorski transverzali, združili moči, saj je sled za storilcem vodila tudi v politiko. Med vpletenimi je bil celo hitro napredujoči politik, menda kandidat za premiera – pri tem Demšar ni izpustil priložnosti, da bi opozoril na spolitiziranost karieristov v policijskih vrstah in na to, da politiki ščitijo svoje, čeprav imajo morebiti krvave roke. Na nezdrav preplet politike in podložnost policijskih šefov in usmerjevalcev preiskav še neposrednje opozarja Golobov Leninov park: tam pred preiskavo obvarujejo radikaliziranega pripadnika koalicije sovraštva.

Artemidor Interpretacija sanj

Grški avtor je v 2. stoletju po Kristusu objavil pet knjig, v katerih je povzel znanje tedanjih knjig ter svoje dolgoletne izkušnje. Obdelovanje sanj je bilo takrat obširno: lahko si stopil po nasvet v delfsko preročišče, morda si izbral profano pot pri uličnih vidcih in vedeževalcih ali pa si posegel po knjigah. Želja videti v lastno prihodnost je peljala skozi vsebino sanj. Stari Grki so sanjali vraga in pol: zadevale so jih strele, spreminjali so se v bogove, drugič z njimi zajtrkovali, slekli so si kožo kot kače, zrasli so jim po trije falusi, eden je penetriral v samega sebe, številni v rodno mater, iz teles so jim poganjale vse mogoče rastline, vstajali so od mrtvih, sanjali o mrličih, ki so v drugo umrli, ali celo, da so se spremenili v reko. – In kako iz tega razbrati prihodnost?

Amanda Mihalopulu: Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico

Roman o ženskem prijateljstvu in zagatnih odzivih na evropsko politično stvarnost grške pripovednice Amande Mihalopulu (1966) raste iz travmatičnih spominov: pripovedovalka še po tem, ko se z materjo v Grčijo vrne iz Nigerije, medtem ko oče ostaja v Afriki, zaposlen v naftni družbi, riše votline in si zbaše v usta kakšno kobilico. V otroštvu je bila namreč izpostavljena nasilju, vendar to uspešno potlačuje, in tudi bralci šele proti koncu izvemo za podrobnosti njene afriške epizode, ki sproža neutemeljen občutek krivde.

Sarah Bakewell: V kavarni eksistencialistov

Namesto trdega študija Heideggerjevih, Sartrovih, Camusovih, Husserlovih in tekstov de Beauvoirove etc. esej biografskih prigod v precej poenostavljenem filozofskem okviru.

Vesna Lemaić: Dobrodošli

Lemaićeva je bila angažirana že v prejšnji prozi: Kokoška in ptiči je na primer roman o zasedbi prostora pred borzo, o notranji dinamiki gibanja, opozarja na finančne plenilce iz invazivnih tujerodnih denarnih ustanov, ki so si podredile države in celotna gospodarstva. Vendar je ob zanosu in ponosu ob branjenju zgradb, iz katerih so zaradi neplačane položnice deložirali družine, ob pripadnosti in požrtvovalnosti o gibanju od znotraj spisala ne le zgodovino, temveč tudi kritiko. Potem se je področje boja premaknilo drugam in so znotraj kurnika nastale nezaceljive vrzeli in razlike; vendar je vse spisano kot premeščanje, kot niz preimenovanj, ki so omogočala distanco in nekaj humorja ob razliki med vpletenostjo in pogledom od zgoraj.

Simone de Beauvoir Starost: stališče zunanjosti

To kajpak ni pripoved o večni mladosti in receptih za dolgo ter čilo življenje, pač pa o dobi, ko je človek šibak in betežen zaradi neugodne deformacije tkiv. Ta je postavljena v zgodovinski, sociološki in filozofski kontekst.

Anna Bolavá: V temo

Od torka do torka, ko je odkup posušenih rastlin, živi pripovedovalka Anna, zeliščarica in prevajalka po sili, ki ji gre na živce, da je malo raztresena, njeno življenje pa pe rmane ntna zmeda in nesporazum. Pod sušeče se rože recimo podloži štirideset strani prevoda in mora potem žrtvovati dva dni polne poletne nabiralne sezone. Tudi sicer je založba, za katero dela – a je delo ne zanima in zanj niti ni dovolj zbrana – v fazi prestrukturiranja: natančneje, tistim, ki jih hoče obdržati, postavlja nemogoče pogoje in od njih zahteva prevode v eksotičnih jezikih, ki jih praviloma ne znajo, vse to pa zato, da preveri lojalnost in najde garače, s katerimi bo lahko napadala profite na finančnih morjih.

Keith Lowe: Strah in svoboda

Avtor je bolj esejist kot zgodovinar, saj je napisal eklektično delo, razdeljeno na 24 poglavij in še nekajkrat toliko podpoglavij. Tem se je resda lotil površinsko, toda to je obenem njegov adut, saj je prinesel globalni vpogled v zastrto svetovno zgodovino. V delu je povezoval oralno zgodovino posameznikov s splošnimi trendi. Nesistematično v smislu predstavitve posameznega fenomena ter obširno v nizanju usodnih drobcev. Evgenija iz SZ je po vojni z radostjo našla moža, ki pa je bil medtem že poročen z dvema drugima. Podatek, ki ga je brati v širšem kontekstu: posledica vojnega davka med Sovjeti je bila, da je v državi naenkrat živelo 20 milijonov več žensk kot moških. Japonski zdravnik Juasa je opravljal vivisekcijo na Kitajcih – kirurgi so se učili poklica na živih ujetnikih –, kar pa se mu je zdelo povsem normalno početje še dolgo po vojni. Korejko Čoi so imeli Japonci za spolno sužnjo in posttravmatski stres ji je za zmeraj spremenil življenje. Toda podobno so domačinkam pozneje delali silo tudi Sovjeti, Američani in Južni Korejci severnjakinjam.

Marko Vidojković: Res vam hvala

Vidojković v tem kratkem in na več mestih duhovitem romanu predpostavlja – pa ni edini –, da je celota sveta sestavljena iz heterokozmosov, torej svetov, ki bivajo drug zraven drugega in drug mimo drugega v različnih dimenzijah, vendar dovolj blizu, da je med njimi mogoč prehod. Ta se zgodi, ko protagonista, zaposlenega na oddelku notranjega ministrstva za nepojasnjene pojave, kar je drugo ime za skrivnostno sinekuro razvajenega očkovega sinčka, pokličejo na resno misijo: pojavljati so se začeli ustaši in četniki, sami takšni, ki so jih že dokončno obdelali likvidatorji za zunanje zadeve (prej KOS). Z istimi prstnimi odtisi, z istimi sovražnimi parolami proti socialistični Jugoslaviji in njenim pridobitvam, do konca pijani. Pijanost je ena od posledic potovanja skozi portale, zato si specialci, ki grejo poizvedovat v alternativno resničnost, v kateri vladajo beda, evro, koruptivne elite, lizači izpostav svetovnega imperializma in kar je še psovk iz tega nabora, špricajo kokain v oči, da so takoj v pogonu.

Borut Korun Utopija in resničnost: ob zatonu evropske civilizacije

Avtor je kot potopisec objavil nekaj prav simpatičnih knjig o kulturah Južne Amerike, starega Egipta in antične Grčije. Tokrat je spisal polemično delo, ki anticipira samouničenje evropske civilizacije. V knjigi se sprehodi skozi zgodovino Evrope in jo postavi kot razvoj kulture proti islamskemu pohodu nasilja in terorja. Tu dominira stereotipni pogled, ki islamsko tradicijo jemlje zgolj kot militaristično. Z antropološkega in sociološkega vidika gre za definitivno preskromen pristop.

Marie NDiaye: Skrivnostna prehajanja

Diaye je že z romanom Rosie Carpe nakazala, potem pa s Tremi močnimi ženskami potrdila, da njene junakinje rade rijejo po spominskih usedlinah. Rosie je v tem res krapovsko dosledna in dviguje velike količine mulja, ki zakalijo njen odhod nazaj v kolonijo in popis tamkajšnjih novim priseljencem scela nerazumljivih situacij. Podobno v romanu Ladivine: družina gre namesto na Baltik v neimenovano eksotično in organizacijsk o ne pr egle -dno državo, kjer ni nič tako, kot se zdi, tam pa naslovna junakinja, poimenovana po zatajeni babici, po vrsti nesporazumov in fantastičnih obratov skrivnostno odtava v sanjski nočni gozd. Tam se nerazumljivo preobrazi, za tiste, ki jo poznajo samo na videz, pa celo izgine za zmeraj – predvsem za člane svoje ožje družine.

Igor Grdina: Ivan Cankar: portret genija

Avtor se je izmaknil pogledom, ki postavljajo travmo kot izhodišče. Ne izpeljuje pisateljevega pisanja iz kulpabilizacije matere, ne ukvarja se z razlogi, zakaj si umetnik ni postavil doma, poiskal ženke in zaplodil otrok. Cankarja vzame kot kneza slovenske besede in ga potem motri skozi različne segmente duha časa, ki jih najdeva v spominih, časopisnih člankih, literaturi in navadah, politiki in tedanji kulturi. Predstavlja ga kot samosvojega, najsi bo skozi šolske prigode, v odnosu do cerkve, ki se ji izmika, se od nje oddaljuje, a se na svoj način k njej spet vrne, kot politika, ki ga ni moč enosmiselno umestiti, kot občudovalca lepih žensk in potrošnika kupljivih Vener, kot pisatelja, ki razen v začetkih ni pripadal nobenemu literarnemu krogu. Bil je, izvzemši časnikarje, edini literat, ki je živel od pisanja. Garač in obenem lenuh, ki je bival po načelu, da ni dogodkov brez pomena. Prestopal je vse meje, ki so bile večini neprehodne. A hkrati je bil prodorni opazovalec, ki je s svedrajočim pogledom zlomil vsakogar. Vse, kar je doživljal, je domislil in prestavil v literaturo. Za stalne odnose, kaj šele družino, ni imel časa, njegovo prvenstvo je bilo pisateljevanje. Ni bil samouk, hodil je v šole, a te mu niso ustrojile kože, požiral je svetovno literaturo, a pisal po svoje, bil je mojster jezika, a se ni držal slovnice, živel je kot knez slovenščine, a šel v Pulo, kjer je ponotranjil italijanščino, se na Dunaju shajal s francosko damo po kavarnah in postal elokventen v francoščini, kakopak je govoril nemško brez akcenta. V shizmi kulturnega boja je pisal za liberalna in katoliška glasila, pod škofovo streho napisal Hlapce kot kritiko oblastništva katoličanov. Vrata salonov, graščin, založb, škofij in gostišč so mu bila odprta, ne da bi gostitelji od njega lahko karkoli zahtevali. Bil je vendar Cankar.

Zahar Prilepin: Samostan

Skoraj vedno Zahar Prilepin (1975) ni kontroverzen le v političnem smislu, to se kaže tudi v Samostanu, ki je prevrednotil pogled na sovjetska prevzgojna taborišča. Bralni špeh govori o Artjomu, očet omorilcu iz str a -sti in afekta, ki je politično razbarvan. Sicer je obkrožen z najpomembnejšimi nosilci revolucije in njihovimi nasprotniki – na obeh straneh: med zaporniki in med nadzorniki so čekisti, visoki rdečearmejci, kontraši, revolucionarni sektaši, pa tudi menihi, dilerji opija ljudstva.

Erling Kagge: Tišina v času hrupa

Norveški urednik, filozof in publicist je utemeljil knjigo o tišini na svojem bivanju. Ko je prepešačil Antarktiko, 50 dni ni slišal nobenega glasu živega bitja. Pisati o nečem, česar ni, je gigantski projekt. Francoski filozof Alain Corbin je šel še korak dlje, ko je objavil Zgodovino tišine. No, Kagge bi protestiral zoper napačno predpostavko, da je tišina nič, ko pa je vendar nekaj. Pravi, da je vsaka tišina drugačna. Kaj je torej tišina? Nastopa v Bibliji, kjer se Bog razodene Eliji: enkrat kot vihar, drugič kot potres, spet kot požar, na koncu … kot tišina. V njej lahko uzremo prihod Boga, lahko pa je preprosto pot k razmišljanju. Ko se umaknemo iz zvokov in komunikacij, stopimo v distanco, s katere lahko prosto zremo na svet. Njen čas šele prihaja: v dobi permanentnih šumov in sporočil se dogaja preobilje interakcij, v katerih posameznik izgubi sebe in svobodo. Je le podaljšek informacij, ki ga priklenejo na točno določene perspektive dojemanja zgodb. Toda hrup je tudi sociološki fenomen, saj niža standard bivanja. Nasproti mu stoji luksuz, ki ni vsesplošno dostopen. In z njim tišina, ki pa ima edinstveno lastnost. Kdor bi želel bivati v luksuzih, jih mora vseskozi menjavati. Tišina pa je zastonj, enaka redkost ostane tudi naslednje leto, ni je treba zamenjati z novim luksuzom. A to, da je zastonj, ne pomeni, da je splošno dostopna. Človekova sposobnost priboriti si jo, na svetu izginja. Je razredno določena, nižji sloji morajo prenašati več hrupa na delovnih mestih kot njihovi šefi, ki se umestijo v izolirane pisarne. Tudi v bogatih četrtih je manj hrušča, tam uporabljajo tišje pomivalne stroje in se vozijo v avtomobilih s skoraj neslišnim motorjem. Izkustvo čudenja navsezadnje prinese prav tišina. Himna tišini, sposobnosti, da se vsaj za hip izmakneš, da pogledaš stran in potem vidiš, da stvari tečejo drugače, kot si mislil prej.

David Grossman: Pride konj v bar

Izraelski pripovednik Grossman (1954) si je zastavil težko nalogo: v roman preliti en sam nastop, v katerem stoječi komik Dovale Grinštajn v Netanji neusmiljeno praska po sebi in pri tem dela čustveno inventuro. Pričevalce, ki so mu bili blizu takrat, ko so se zanj stvari v otroštvu nepovratno spremenile, tudi zato, ker so v nasprotju s poniževalnimi vrstniki pokazali nekaj sočutja, posebej povabi na svoj verjetno zadnji, vsekakor pa totalni nastop. Ker po njem enostavno ni več mogoče nikamor, to je govor na pragu, do konca iskren in neprizanesljiv do vseh, še najbolj do sebe: govor na pragu smrti, govor o soočenju s smrtjo, najprej tujo, potem lastno. To komik, ki dela vse obratno, v stiski recimo hodi po rokah, naredi po svoje – očarljivo, silovito in mučno.

Anton Komat: Brodolomci na splavu Meduze

Ekolog Komat je kot tradicionalni koledar: ko pride konec novembra, izide njegova nova knjiga. Tokrat pod naslovnico fascinantne Gericaultove slike iz leta 1819.

Jurij Andruhovič: Moskoviada

Moskoviada – sliši se kot eno tistih vsesovjetskih ali zveznih, vsezveznih in brezveznih tekmovanj v čemerkoli že. V ospredju je, pričakovano glede na zemljepisno lego in dogajalni čas tik pred perestrojko, pa tudi v skladu z literarno tradicijo, alko. Roman je spisan v maniri žlampaškega realizma, le količine popitega in dolgotrajnost veseljačenja so na meji fantastičnega, zato posameznim pripetljajem celo precej nekredibilen pripovedovalec ne zna priti čisto do dna, čeprav je dnu ves čas blizu. Recimo spustu v podzemlje še nadstropja niže od kanalizacije, kjer v zadnjih urah Imperija kraljujejo po Velikih krmarjih in podobnih neustrašnih in čez vse opevanih vodjih poimenovani zakrinkanci, ki delajo načrte za ohranitev ali vsaj obnovitev Imperija. Andruhovič, Ukrajinec, je v času nastanka romana, leta 1992, temu seveda nasprotoval in njegov pisateljski namen je s karnevalizacijo in grotesknostjo do konca osmešiti prazne obrede, s katerimi so poskušali najnižji in skoraj peklenski obnavljati preživelo ideologijo.

Igor Omerza, Rado Pezdir: Kriminalni temelji Teritorialne obrambe in NLB

Skozi arhive do neznane strani zgodovine: načelniki Udbe, direktor LB in vodstvo Teritorialne obrambe od konca šestdesetih let pa do začetka osemdesetih kot preiskovanci tožilstva. Stari partijski aparat je deloval kot monoliten blok, tako da množični mediji niso poročali o spopadih med strujami, razen post festum, ko so po nočnih sejah ostala samo še politična trupla. O kriminalu med člani nomenklature pa sploh ne. Avtorja, ki sta preiskovala nekoč tajne arhive, sta prišla na sled paradržavi, kjer je oblast preganjala zlikovce iz njenih vrst. Reč je danes videti groteskna. Bivši šef Udbe je iz črnih fondov kupoval zlatnike v Avstriji in jih dal preprodajati po Zagrebu, zaslužek pa v svoj žep! Direktor velike banke Niko Kavčič je bančni denar nakazoval na svoje črne račune v Švici in drugod. Potem se vmešajo tožilci in osumljeni udbovec kot v gangsterskih filmih prepleza steno pred blokom in peš pobegne čez mejo. Z Dunaja potem piše Titovi desni roki Dolancu, da bi se dogovoril za vrnitev v domovino. Drugi jo popiha v Nemčijo, po pogajanjih pride nazaj in s svojega skritega računa državi vrne 180 tisoč mark. Toda, zdaj novo presenečenje – vrnjeni se prosto gibajo, partijski vrh od Popita do Kučana pa daje smernice pravosodju, kako naj vodi postopke. V igri je seveda Titova jeza, ko izve, da TO na skrivaj kupuje orožje v tujini. Slovenska partijska oblast potem izpelje sodni proces, a ga vleče tako, da po letu 1980 opusti vse preiskave, ne da bi kogarkoli obsodila. Stvar, kot da je bila končana in skrita na vekov veke. Toda ostali so arhivi in duo Omerza-Pezdir je rekonstruiral šokantno pripoved, v kateri prebiramo celo o spopadu med slovensko in hrvaško Udbo, ki sta v Italiji kot mafijska klana vodili preprodajo ilegalnih cigaret in druga drugi nelojalno konkurirali in si zbijali ceno.

Chimamanda Ngozi Adichie: Škrlatni hibiskus

Škrlatni hibiskus raste na vrtu pripovedovalkine tete in njen brat z malo več hortikulturne žilice si ga želi presaditi na domačega, kjer se s takšnimi vrtnimi hobiji pravzaprav ne ukvarjajo. Za to imajo podrejene, veliko služinčadi, predvsem pa mlademu človeku, ne glede na spol, ne gre postopati naokoli, ves čas se je treba držati strogega urnika in predvsem dolgo in ob vsaki priložnosti moliti. Tako misli in to tudi brez milosti uveljavlja oče, lastnik kar naenkrat opozicijskega časnika, kar ga po priprtju in kasnejši smrti glavnega urednika dodatno napsihira in je pri vzgoji še strožji. Prej je pohabil brata, zdaj hčeri noge kazensko zaliva z vročo vodo ali pa kaj vrže vanjo, pa tudi mati ima pod očesom vedno kakšno novo modro »okrasje«.

Mihael Glavan, Igor Grdina, Alenka Puhar, Milček Komelj et al.: Rudolf Maister: sto let severne meje

Ob koncu prve vojne je 30. oktobra 1918 občinski svet v Mariboru razglasil mesto z okolico za del Nemške Avstrije. Dva dni kasneje pa je vojaški poveljnik Maribora prevzel oblast nad mestom in ga razglasil za del države SHS. Persona, ki je Slovencem izborila drugo največje mesto in za njim še številna mesta in kraje na Štajerskem, bi morala imeti status največjega nacionalnega junaka. A ga nima. Tudi v času NOB so partizanske enote in čete nosile vsa mogoča imena, le imena velikega generala – nobena. Knjiga, ki predstavlja življenje generala, pesnika in bibliofila s knjižnico šest tisoč knjig. Potem pa filmsko usodo njegove biblioteke, ki je pred nemško okupacijo utekla v Zagreb, kjer je bila razkrita, pa nato ob pomoči italijanskih okupatorjev vrnjena in skrita. Romana o Maistru, ki ga je pisatelj M. Šnuderl napisal l. 1940, rokopis med vojno skril pod premog, računajoč, da ga bo lahko objavil po osvoboditvi, a je moral čakati še 28 let. Kipa, ki ga je kipar Pirnat izdelal l. 1927 za mestno hišo, ki so ga pred nemškim vkorakanjem 14 let kasneje odstranili in skrili, vendar ga je partijska oblast na prvotni kraj vrnila šele 27 let po vojni. Tam je stal desetletje – do obiska predsednika S. Kraigherja, ki je bil ob pogledu nanj tako besen, da so Maistra jadrno prestavili v klet, od tam pa deportirali pred oddaljeno vaško šolo. In seveda vrhunec posmrtnega življenja, ki se začenja z osamosvojitvijo. Čeprav … Ko je bil nedavno najden Plečnikov načrt za Maistrovo grobnico in ga je generalov vnuk poskušal udejanjiti, je pobudo zadušila polemika, da bi bila postavitev grobnice žalitev pietete do pokojnega.

Tommy Wieringa: To so imena

Nizozemski pripovednik Wieringa (1967), leta 2006 prejemnik nagrade Ferdinanda Bordewijka za roman Joe Speedboot in leta 2013 prav za roman To so imena nagrade libris, pelje zgodbo, ki se potem seveda odpelje po svoje, po dveh tirih: na eni strani je skupina osamljenih, zablodelih in izgubljenih beguncev, ki se depresivno prebijajo skozi puščavo in sproti pojejo vse užitno in še kaj zraven. Na drugi jih čaka policijski šef, ki se osamljen ravno ukvarja z otroško pesmico v jidišu, ki mu jo je pela mati, in odkriva svoje judovske korenine – v okolju postsocialistične korupcije nekje ob meji, ki je v času Sovjetske zveze še ni bilo, zdaj pa nadzorovana z vsemi sredstvi ločuje ene in druge. Čeprav je na obeh straneh enako, samo da eni ne marajo tistih z druge strani žice in je vsak prepričan, da zato lahko brani svoje, boljše, pred vsiljivci.

Patrick McKeown: Dober dih

Ja, kronično čezmerno dihanje, ki v telo vnese dva- do trikrat več zraka kot umirjeno dihanje, je uničujoče. Tako avtor, ki poldrugo desetletje živi od tega, da ljudi uči pravilno dihati. Zastavek je več kot neugoden, saj ne da ne znamo več jesti, teči, zdaj se je izkazalo, da je moderni človek pozabil, kako naravno hlastati za zrakom. McKeown mu prinaša dokaze bolnikov z astmo, športnikov, predvsem pa mu to nazorno pokaže. Bolj ko izdihuješ, več ogljikovega dioksida izgubiš, zaradi tega se potem krčijo žile in hemoglobin ne more sprostiti dovolj kisika v telesne celice. Ideal torej: manj in lahkotneje dihati, kar sicer pozna tudi joga. To stanje prinese neverjetne učinke: občutno hujšanje brez diete, boljše spanje, večja sposobnost koncentracije in vzdržljivost pri športu. Priročnik z vajami se izkaže za izhodišče elegantne spremembe bivanja v smeri počasnega dihanja skozi nos. Pot sprememb kajpak ni enostavna, avtor jo pač zakoliči, ponudi smernice ter spodbudi še z zgledi iz zgodovine; prav mu prideta legendarni tekač Emil Zatopek, ki je treniral zadrževanje sape, in celo Mohamed Ali, ki naj bi bil ob pomoči meditacije in umirjenega diha nokavtiral veliko močnejšega Georgea Foremana.

Åsa Avdic: Otok

Čeprav je politični triler Otok švedske novinarke Avdiceve (1974) nastal po padcu Zidu, izpisuje alternativno zgodovino: piše se leto 2037, ker združitev Nemčij ni uspela, se je vzhodni blok razširil še na protektorata Švedsko in Norveško, meja z Dansko je zaprta. Nekje ob uzbekistanski meji so spet težave z begunci in Anna, potomka bosanskih priseljencev, zaradi česar je njena mati na slabem glasu pri partiji, saj bi lahko pobegnila »dol« na boljše za možem, je tam pri reševanju humanitarne krize glavna. Pri tem je medijska zvezda, čeprav je malo samosvoja, da se zlomi in natabletka, da se upira ukazom, deluje na lastno pest in postopno vse slabše presoja razmere na terenu.

Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo

Ta epsko pisan žanr pisec v hipu razbije v množico vinjet, ki delujejo kot stotina mini dram. Nabite z zgodbami in preobrati držijo bralca vse do poslednje strani.

Milan Kleč: Knjige

Kleč je začel s pisanjem bukolične in idilične poezije, njeno nadaljevanje je potem zavilo k fantastiki, proza je oživila vrsto palčkov in podobnih prikazni ter se postopno vedno bolj ukvarjala s pisateljskim vsakdanjikom. Ne toliko s pisanjem iz prebranega, uvrtavanje v to je bilo prepuščeno bolj knjižničarskim in eruditskim kolegom, Kleč se je iskreno čudil dogajanju na literarni sceni, veščini nekaterih pri pridobivanju štipendij in socialnem delu ob ognjih moči, ki pogosto povzroči prisilni smejalni krč in daje garačem za nagrade običajni blazirani videz.

Arto Paasilinna: Ladjar z lepimi stopali

Ker je pred dnevi umrli finski pisatelj Paasilinna (1942– 2018) že pred desetletjem napisal 35 romanov, bo v prevedenih delih še naprej prihajal med bralce.

Donna Tartt: Lišček

Theodor v najstniških letih preživi bombni teroristični napad na muzej. Mati pri tem umre, umirajoči starec zraven pa mu pomigne, naj pograbi slavno sliko liščka, ki jo je sredi 17. stoletja na deščico narisal Fabritius, preden je njegov atelje zletel v zrak zaradi eksplozije v bližnji smodnišnici. Dve eksploziji in dve smrti ga privedeta v družino restavratorjev in umetnostnih mešetarjev. To je roman o umetnostnem trgu, ponarejanju in tistih, ki s tem služijo in se na vse skupaj spoznajo. Govori o dragocenih starih kosih, nagradah za informacije, zastavljanju umetnin za drogeraške posle, pa tudi o različnih preizkušnjah, ki jih doživlja napol sirota, ki si jo malo podajajo.