Gáspár Miklós Tamás: Komunizem po letu 1989

Kaj je ostalo od komunizma? V čem se dežele evropskega vzhoda razlikujejo od zahodne polovice? Kako nastaja neokomunizem?

Tadej Golob: Jezero

Avgust Demšar se je v kriminalki Pohorska transverzala, ki je združila dva preiskovalna tima in dva njegova bivša preiskovalca, poigraval z možnostjo, da je storilec kdo iz mračnega podpodja politike, zato je delo tudi podnaslovil »politična kriminalka«. Čeprav se potem izkaže, da je tistih z motivom več in da so nekateri trdno zasidrani v domačijskosti. Podobno Golob v prvem prispevku h kriminalnemu žanru vplete farmacevtsko industrijo in njene profite, prelomne izume, za tajnost katerih se zdi ubijanje skoraj upravičeno, zraven pa posadi inšpektorja Tarasa med radoživo druščino medicincev, ki ji pripada tudi njegova žena, in se potem ves čas nerazpoznavno mešata družba in služba. Z vsemi antagonizmi, ki grejo zraven, od zgolj slutene do utemeljene ljubosumnosti, prešuštva, precej zapletenih odnosov v ekipi, v kateri so prav watsonovski čudaki, ki opravljajo terensko delo in poskrbijo za pretočnost mrtvih rokavov preiskave.

Svetlana Alpers: Umetnost opisovanja

Običajno je veljalo, da je bila pač odslikava Nizozemske. Je torej to lahko branje za 21. stoletje v državi nad Balkanskim polotokom?

Viktor Jerofejev: Telo

Poročni prepir Vzhoda in Zahoda »Zahod potrebujemo le zato, da nam ni treba biti del njega,« zapiše provokator Viktor Jerofejev med vsemi drugimi premisleki o ruski duši, ki se je v zbirki kratkih zgodb Telo loti z nam neizmerljivo stopnjo ironije in precej tudi zares. Piše o Rusiji Turgenjeva, ki ji pripada, in rejeni, močni in seveda manj prefinjeni Rusiji diplomata in šepetalca carjem Pobedonosceva, ki predstavlja imperij in vojsko in vse; potem se ti dve vzporedni Rusiji v njegovi zgodbi ravsata na sekretu.

Dean Komel: Obeležja smisla

Avtor ne prinaša enostavnih receptov, katerim bi nato denimo skušali slediti v svojem bivanju. Kakopak, potem bi ne bil filozof.

Jesús Carrasco: Na prostem

Začetek romana španskega pisatelja Jesúsa Carrasca je opotekav; fant se, skrčen v položaju zarodka, v vlažni luknji v zemlji skriva pred zasledovalci in si zraven misli, da tudi če se pokaže – dosti slabše, kot je, ne more biti. Bo pač odslužil pokoro, katere pravo naravo vidimo, potem ko se sreča s sodnim slugo. Ta mračni neotesanec in krvolok spominja na apokaliptičnega jezdeca na motorju s prikolico, obkroženega s peklensko hordo. Je nenavadno izstopajoča in strašljiva figura, nekakšno materializirano čisto zlo, nekaj podobnega Sodniku iz romana Ni dežela za starce Cormaca M cCarth yja, figura onstran dobrega in zla, čeprav v resnici bližje slednjemu. Potem se Carrascova zgodba počasi zvrne v nekakšen arhaičen ruralni in puščavski približek prav tako McCarthyjeve Ceste, resda brez ostankov pretekle civilizacije. Vsak proti vsakomur, krvi do kolen, odprte glave in pobegi čez puščo, nad vsem pa razbeljeno sonce in opekline po koži, če se ne skriješ.

Gustave Le Bon: Psihologija množic

Ta je referenčna literatura knjigam, ki so obravnavale revolucije, množične poboje, politične diktature in kdaj tudi diktature množičnih medijev. Kaj torej delo iz drugih časov prinaša sedanjosti?

Tatjana Tolstoj: Mjausk

Roman Mjausk je iz dveh kosov, čeprav nista ločena po delih. Najprej beremo pripoved repatega Benedikta o Eksploziji, ki se je spominjajo in o kateri pripovedujejo Nekdanji, ki so se takrat nehali starati in so skoraj nesmrtni, pa o tem, kakšne Posledice še vedno pušča, predvsem na izrodkih, ki jih uporabljajo za vprežno živino. Čeprav imajo prav ti od vseh največ humorja in tudi zdrave pameti, na kateri se pase roman. Vendar nas že takoj presvetli, kot v Planetu opic, da tista stara in razmeroma visoko razvita civilizacija, ki jo poznajo, ni krajevno, ampak le časovno oddaljena. Močvirja in polja z repo in koče, kjer v podpodju lovijo miši (to je glavna gospodarska panoga in miši skoraj denar), vas s centralno zgradbo, v kateri prepisujejo stare knjige in jih prodajajo za miši, skrivnostna in nevarna prostranstva s Čečeni in vsakršnimi zahrbtnimi stvori, kakršen je mjausk, ki ti s krempeljcem žilo otipa, da nisi več za nikamor – vse to se je nekoč imenovalo Moskva.

Peter Wohlleben: Skrivno življenje živali

Izhajajoč iz splošnega nepoznavanja živali predstavlja nezamisljive primere veveric, ki so posvojile mladiče bližnjih sorodnic, in vrane, ki je vzgojila mladega mačka. Potem prednost živali pred strojem: strojna vleka dreves uniči gozdna tla do globine dveh metrov, konj pa je do narave prijazen delavec, še zlasti, ker se mu pri gozdarju lepo godi; namen tega je namreč najti takšno delovno mero, da jo bo konjič igrivo ponavljal iz dneva v dan. Poseben lisjak je bil jelen, ki je spretno bežal pred streli lovca, saj je prepoznaval avto, s katerim se je ta vozil na lov. A ne le to, ločil je isto znamko avtomobila, s katerim se je v gozd pripeljal gozdar, pred katerim pa ni bežal. V zagati se je znašel štrk, ki je nekje izgubil svojo štorkljo in spomladi znesel gnezdo z novo družico, a glej vraga – na istem kraju se je pojavila še stara in štrk je v potu svojega obraza nosil hrano v dve gnezdi.

Orhan Pamuk: Rdečelaska

Potem ko preberemo uvodne citate o Ojdipu, vemo, da se mora zgodba o mladem fantu, ki se znajde po očetovem pobegu, tokat drugačnem od prejšnjih izginotij zaradi policijskih zaslišanj, zvrniti v dramo. Vemo, da bomo priča silnim strastem in očetomorom in Sfinginim ugankam, mogoče tudi končni oslepitvi. V tem nam pritrjuje to, da je edina zgodba, ki jo vajenec pove (sicer po Freudovem povzetku, čeprav se odloči, da jo bo enkrat zares vso prebral), Ojdipova in je odgovor njegovega mojstra tista znamenita islamska anekdota o možaku, ki je bežal pred smrtjo, ona pa se je čudila, da ga vidi v tem mestu, ko ima vendar srečanje z njim povsem nekje drugje – tam, kamor je zbežal.

Stasha Furlan Seaton: Vojna vse spremeni

Opisujejo predvojna leta v Trstu, prvo emigracijo pred fašizmom v Ljubljano, drugo emigracijo pred okupatorji 1941 v Palestino, Afriko, ZDA in Anglijo, sodelovanje v partizanskem gibanju 1944–45 in tretjo emigracijo pred komunizmom v ZDA do očetove smrti 1957. Čeravno pisani kot osebni spomini, pa prinašajo usodo demokrata pod fašizmom in komunizmom.

Jurij Andruhovič: Dvanajst krogov

Jurij Andruhovič, eden najpomembnejših sodobnih ukrajinskih pripovednikov, si dodobra nanudi celotno domačo sceno. Akademsko sfero, ki gniloživo zažira klasike, voznike terencev, tajkune, srednjeletne pisce, ki za vsako ceno poskušajo prikriti, da jim je alko izpraznil glavo in utopil navdih, novokomponirano arhitekturo povzpetnežev, zraslo na poetiki bunkerjev in kasarn, in še vse zraven.

Daniel Miller: Materialna kultura

Antropologi so raziskave vršili večji del med plemeni Bogu za hrbtom v daljnih krajih Afrike, Azije in Južne Amerike. Miller ravna drugače, zanima ga moderna civilizacija in tako proučuje način opremljanja kuhinj v londonskem predelu, tamkajšnje nakupovalne navade, opremo sob za slovaške au-pair, a seveda seže tudi na druge celine, na Filipinih denimo sledi ustvarjanju razmerij s pošiljanjem SMS-sporočil, na Jamajki pa vplivu mobitela na ustanavljanje novih podjetij in iskanje poslov.

André Alexis: Petnajst psov

Vse je kot v na črn način veseli viži, ko gre skupina nekam in potem še člani postopno drug za drugim, kamorkoli že, vsak po svoje. Za pse iz romana kanadskega prozaista Alexisa, ki se dogaja v Torontu in v katerem ima mestna geografija pomembno vlogo, velja enako: trije so že takoj na začetku poklani od vrstnikov, ki dobijo čudne sposobnosti skupnega nastopa, predvsem pa izgubijo občutek za simbolno, za vdajo, s katero pes s tem, da se pomoči, prizna poraz in je zmagovalcu to dovolj, ni mu treba stisniti grla. Krdelu iz romana pa ne.

Emmanuel Todd: Kdo je Charlie?

Francoski zgodovinar in antropolog je za izhodišče študije vzel večmilijonske demonstracije v podporo časniku Charlie Hebdo. Pregledal je geografske karte protestov, slogane ter vrednote, ki so jih evocirali. Z nekaj časovne distance do množične histerije je samoumevnosti postavil pod vprašaj. Množice so branile pravico časopisa, da žali verska čustva pripadnikov manjšinske religije – muslimanov, torej blasfemijo kot prvo vrednoto republike. Pri tem je zapazil praktično odsotnost žalovanja za židovskimi trgovci, ki so bili pobiti isti dan, nobenih manifestacij ni opazil v primerih, ko so arabski teroristi pobili tri židovske otroke in štiri Žide maloprej v Bruslju. Francija torej ni občutljiva za antisemitizem, temveč v prvi vrsti vstane v obrambo pravice žaljenja manjšine!?

Joyce Carol Oates: Črna voda

Menda se je res zgodilo: eden od Kennedyjev je konec šestdesetih let na zabavi pobral dekle in potem med vožnjo zapeljal s ceste v vodo, se iz avta rešil in šele nekaj ur kasneje o nesreči obvestil morebitne reševalce. Oatsova zadevo pomakne bolj proti sedanjosti in jo s tem postavi v nov politični kontekst, pri čemer je bolj v sedanjosti predvsem dekle, ki se ukvarja (tudi) s pisanjem o smrtni kazni. Zato je v razširjeni noveli nekaj citatov o načinih ubijanja pa komentarji predstavnikov (vse manj) anonimne množice, da je vsako mučenje z vprašanji, ki bi »tem živalim« in družbenim izmečkom, ki itak ne čutijo bolečine ali empatije, olajšali smrtne muke, nepotreben napor. S to »zob za zob« logiko in zakoni linča so ti deli pisanja postali aktualni tudi pri nas; posebej še, ker o načinih zadušitve z obešanjem ali vdihavanjem ciankalija premišlja dekle, ki se v vodi bori za vsak vdih in hropec.

Miha Kovač, Rok Gregorin: Ime česa je konec knjige

Čeravno poglavjem ne uspe, da bi se naravno prelivala drugo v drugega, pa knjiga odpira serijo družbenih vprašanj. Denimo, koliko ljudi prebere knjigo do konca. Nekoč se je o tem lahko le ugibalo, zdaj obstaja študija bralcev e-knjige, ki prinaša šokanten podatek: četrtina preneha brati po 20 straneh, polovica po 80, le četrtina prebere čtivo v celoti!

Miljenko Jergović: Psi na jezeru

Miljenko Jergović je eden opaznejših piscev z območja nekdanje skupne države, rodil se je v Sarajevu, zdaj živi in piše v Zagrebu ter je ob obširnem in nagrajevanem proznem opusu po pesniških začetkih s kolumnističnimi in sploh mnenjskimi prispevki izpostavljen rezoner v javnem življenju. Tudi zato, ker vidi na obe strani, ta zdaj in tisti včeraj, in se spominja – vsaj bosanske – multikulturnosti in je ob izgubi te, pa tudi sicer pri pisanju malo nostalgičen. Psi na jezeru so na tej sledi, zgoščajo nekdanje življenje v Sarajevu in prekletstvo migrantstva kot posledico vojn in neznosnega stanja vobče, se polemično popasejo na novokomponiranem Dubrovniku in njegovi ikonografiji in še marsičem.

John Romer: Zgodovina starega Egipta

Zgodovine Egipta se vrtijo okoli piramid in faraonskih dinastij, arheologa Romerja pa zanimajo detajli. Kaj pomeni najdba okroglih jam s shrambami hrane iz obdobja pred sedmimi tisočletji? – Trenutek, ko so tamkajšnji prebivalci začeli kmetovati, gojiti domače živali in opuščati lov ter nabiralništvo. Ko pregleduje grobove Badarijcev, v njih najdeva okostja starcev in večino nepoškodovanih kosti, iz česar izpelje, da je šlo za miroljubno ljudstvo. V enem izmed grobov v Nakadi najdejo okostja, katerih lastniki so imeli v primerjavi s pokopanimi v drugih grobovih slabo razvite mišice – torej gre za elito, ki se ni znojila na poljih in v lončarskih delavnicah. Spet drugod naleti na poslikano keramiko, ki ima tako občutljiv pigment, da bi ne prenesel kuhinjskih postopkov, in pomisli, da so bile podobe rastlin in živali namenjene odkrivanju in meditaciji. Ko v kraju Maadi začno predelovati baker, namesto orodja iz kremena ustvarijo bakrene žage, kar omogoči razmah finega tesarstva in izdelave pohištva. Ko gradijo jadrnice za čolne na Nilu, se dogodi trgovinska revolucija, saj se samozadostne skupnosti začno med seboj povezovati. Potem se sprašuje: zakaj so se Nakadci selili proti severu, zakaj je naenkrat iz razdrobljenih ljudstev nastala država s kraljem, ko omeni navado, da so ob smrti vladarja pobili več kot tisoč ljudi in jih pokopali z njim, jo racionalizira z verovanjem v posmrtno življenje, spet drugod iz množične gradnje piramid zapelje misel v razvoj kmetijstva, ki je pridelalo toliko presežkov, da so lahko nahranili še gradbene delavce.

Tomo Podstenšek: Papir, kamen, škarje

Tomo Podstenšek je eden tistih mlajših piscev, ki jih zanima predvsem etika; odgovornost posameznika do družbe in do lastnih dejanj. Enkrat se tega loti z opisovanjem nekakšne vstajniške skupine, recimo v Sodbi v imenu ljudstva, drugič postavi pred nas povzročitelja prometne nesreče, ki v zaporu ne premisli dovolj o svojem dejanju in bolečini, ki jo je povzročil, pa ga zato »sreča« nagradi s popolno in skoraj pravljično rehabilitacijo, kot se najprej zdi. Res pa je, da je včasih v teh literarnih »procesih« rahlo shematičen, da gre bolj za laboratorijsko okolje, za skoraj abstraktno premišljevanje o odgovornosti in kazni.

Ines Unetič: Kultura vrtov: oblikovane zelene površine v Ljubljani od sredine 18. stoletja do zgodnjega 19. stoletja

Trpka knjiga, ki govori o zelenih paradižih, za katerimi je ostal samo spomin. Turjaški grofje si v 17. stoletju omislijo viseče vrtove z limonovci, stoletje kasneje baron Zois podre del mestnega obzidja, vendar na tistem mestu ne postavi palače, temveč posadi 2500 dreves, ki segajo od Rimske ceste do Prešernove, potem pa svoje vrtove v duhu francoske revolucije odpre za javnost. Ko se leta 1790 v mestu ustavi princesa Elizabeta, si kot najlepši trenutek izbere sprehod po Zoisovem drevoredu.

Hanif Kureishi: Zadnja beseda

»Resnica je, da je vse, česar si resnično želimo, prepovedano, nemoralno ali nezdravo, če imamo srečo, pa vse troje naenkrat,« se ugotovitve starejšega kolega pisatelja spomni njegov biograf Henry, medtem ko v hotelu leži med pisateljevo oskrbnico in njeno prijateljico.

Héctor García (Kirai) in Francesc Miralles: Ikigaj

Avtorja sta odšla v deželo, kjer živi največ stoletnikov, da bi odkrila skrivnost njihove čilosti. Pred desetletji je bil to Kavkaz s skrivnostnim napitkom kefir, v zadnjem desetletju mediteranski stil življenja, še posebej francoski joie de vivre v podobi rdečega vina, oljčnega olja in obedov s prijatelji, ki menda znižuje raven holesterola in odganja bolezni srca. Na otoku Okinava je drugače, saj je zadovoljstvo skrito v drobcih, kar spominja na logoterapijo legendarnega psihiatra Viktorja Frankla. Seveda nekaj pomeni tudi hrana z antioksidanti, a ključno je veselje v drobnih ritualih. Česarkoli se tam človek loti, najsi bo pomenek s sosedom, priprava kosila iz vrtne zelenjave ali pa pešačenje do sosednjega kraja, v ničemer ne bo videl nadležne rutine, ampak svoje polno poslanstvo. Ideja, ki je za potrošniški svet šokantna.

Monika Maron: Animal triste

Čeprav pravi pregovor, da »posle nema kajanja«, je roman nemške pripovednice ravno zgodba o takšni globoki otožnosti. Kot beckettovski junaki, ki govorijo iz čudno brezčasne lege, slabega približka večnosti, je tudi pripovedovalka dezorientirana, ne ve, koliko je zares stara, niti kako dolgo je zveza s Franzem trajala, ne koliko je minilo od njenega konca. Ker se je takrat, ko se je zveza končala, čas zanjo ustavil.

Paul Verhaeghe: Identiteta

Še nikoli prej se nam na Zahodu ni godilo tako dobro in še nikoli se nismo počutili tako slabo. Kako? Avtor, ki seže v zgodovino filozofije, pa tudi v analizo delovanja zdravstva, psihiatrije, šolstva in znanosti, vidi vzrok v neoliberalizmu. Toda negativci niso le bankirji, menedžerji in druščina, problem ni zunaj nas, problem je naše sodelovanje v potrošniški družbi. Neoliberalna identiteta je manj stabilna. S tem ko dopoveduje, da je vse možno in dosegljivo, bo kajpak večina posameznikov doživela razočaranje, ko ji bo spodletelo. A zdaj ti ne bodo besni nad zlagano ideologijo vsedosegljivosti, temveč bodo za neuspeh krivili sebe ter zaradi tega padli v depresije ali druge anksioznosti. Vendar to stanje ni omejeno le na slehernike, generirajo ga vsi družbeni sistemi. Najsi bo »enronska družba« iskanja užitka na kredit ali pa univerzitetni promocijski sistem, kjer ni več v ospredju moč ideje in spoznanja, temveč tehnično merjenje točk za objave v anglosaških strokovnih revijah. Toda žrtve niso le posamezniki, temveč denimo tudi zdravstveni sistem z nepotrebnimi diagostičnimi pregledi in posegi, ki so v funkciji pridobivanja zaslužka za posamezno kliniko.

Kristian Lundberg: Yarden

Šved Kristian Lundberg je avtor več kot dvajsetih pesniških zbirk, preberemo, in potem nam je jasno, zakaj tak slog pripovedi. Oziroma natančneje: zakaj najprej opazimo slog in spotikanje pri branju in šele potem pripoved. Ker je vse povedano brez slasti pripovedovanja, vse je en sam dvom, muka, suho in nadrobljeno in sugestivno, včasih kakšne stvari pove tudi dvakrat, da je bolj zagotovo.

Dušan Kos: Zgodovina morale 2.

Splošna predstava o teh časih je slika brezpravja, v kateri so dékle služile gospodarjem tudi za spolno razvedrilo. Toda leta 1645 se je ena takšnih mladenk uprla in od delodajalca kirurga in okulista zahtevala, da prizna njeno hčer za svojo, njo pa poroči ali pa ji izplača 30 goldinarjev za izgubljeno devištvo. Ker je hotni gospod ostal gluh, ga je prijavila škofiji, ta pa mu je naložila prisilno poroko. Seveda to ni bil vsesplošni princip, tudi žene so le redkoma dosegle ločitev zaradi nasilja mož; ti so se na sodišču pač ubranili, da so jih s tepežem hoteli le »popraviti«. Zato so se po deželi začele množiti vdove, ki so se z arzenikom v juhi ali z zdrobljeno steklovino v močniku čudežno odkrižale mož. Tem je seveda sledil razvoj sodstva s forenzičnimi preiskavami in kdaj celo izkop trupel.

Feri Lainšček: Češnjev cvet

Krajši Lainščkov romanček – ali razširjena novela – je podnaslovljen kot »ljubezenski«, vendar je postavljen v bližino fantastike. Dogajanje sproži kriminalni naklep, zaradi katerega si protagonist uredi odhod v ludnico, da bi dobil alibi. Vendar gre bolj kot za ljubezen, kakršno nam s silnimi čustvi in še bolj preprekami predstavljajo ljubiči, za literarno spopadanje z velikimi skrivnostmi in prepadi duše, če uporabimo kar imanentno dikcijo te proze.

Lucy Hughes-Hallett: Ščuka

Vratolomna figura. Pesnik in vojni hujskač, svetovljan in fašist, bonvivan in studiozni menih. Vse v enem. Imel zobe v treh barvah: beli, rumeni in črni, a plemkinje in prostitutke so stale v vrsti pred njegovo spalnico. Ko se je leta 1915 iz Pariza pripeljal v Rim, ga je na železniški postaji pričakalo sto tisoč ljudi. Z ognjevitim govorom, v katerem je pozval k nasilju proti miroljubni vladi, je pospešil padec oblasti in vstop Italije v prvo svetovno vojno. Na soški fronti si je za soldate izmislil bojni krik po zgledu Ahila: Eja, eja, eja, alala! Tam nekje je izgubil oko, a kot ostrovidec vseeno iz aviona metal bombe in letake s svojo poezijo na Trst, zgolj bombe na Kotor in le poziv k vdaji na Dunaj.

Rosa Liksom: Temni paradiž

Da Skandinavcem težje zlezemo pod kožo in da se nam zdijo malo odštekani, tega smo se ob prebiranju že navadili. Že v Hamsunovem Gladu, recimo, je prepoznavna čudna in očitno geografsko – morda povezana tudi s protestantizmom – ukoreninjena vročičnost, drugačna od srednjeevropske kafkovske judovske na rob komičnega pretiravanja prignane paranoidnosti. Za zgodnjim Hamsunom so to odlepljenost od realnosti zgoščali paasillinovski prismuknjeni modeli, ki jih nekaj zmoti in se poženejo na še njim samim nerazumljiva romanja, v kolektivne samomore, letajo za zajci in sploh. Ker se je prijelo in je šlo, je dobil žanr mračne komedije kar nekaj slabih in par še slabših posnemovalcev, raznih stoletnikov, ki skačejo skozi okna in podobnih. Liksomova je mlajša in zato samosvoja in radikalnejša, njena proza koncentrirana in s širokim naborom značajskih karikatur, kolikor je karikatura predvsem redukcija na bistveno.