Milan Dekleva: Telo iz črk: roman o Almi

Deklevovi dramatični sopotniki iz ludističnega in poetičnega dela literarnega spektra so uporabljali mitske zgodbe, da so nanje pripenjali jezikovno meso. On, ki je v izhodišču pesnik, se pri pisanju pogosto nasloni na življenjepis močne in izstopajoče osebnosti, od Pirjevca - Ahaca do Gruma in Pengova, s tem pa mu zgodovina priskrbi skelet in protagonista, ki bi si ga sicer moral izmisliti in poskrbeti za njegovo prepričljivost, za katero so se v tem primeru izdatno in uspešno trudili kar sami vzori.

Plonklistek za poletno branje 2016

Saj vem, prekarno ste zaposleni in spet vam nihče ne bo privoščil dopusta, med katerim bi dejansko lahko karkoli prebrali. A dovolite si za trenutek sanjati: Dubrovnik, plaža dva metra od lokacij, na katerih so posneli ključne trenutke nadaljevanke Igra prestolov, lična poletna brisača, neproblematične kopalke, senčnik pod ustreznim kotom, mobitel izklopljen, hladilna torba polna, ob vas pa kup knjig. Ne gre? Sanjarjenje je tisto, kar nas ohranja pri življenju. To je navsezadnje ena velikih dodanih vrednosti literature. Da zagotavlja pobeg in jo lahko uporabimo za pribežališče, ni res? Zato si lahko v predahu med enim podplačanim delom in drugim vseeno predstavljate, da vas topel pesek greje v hrbet, medtem ko vas prijetno hladi veter s prostranega morja. In čisto zares sežete po kakšni knjigi. Tu je nekaj predlogov.

Boris Golec: Valvasorji

Več kot 150 usod, začenši z dedom Hieronimom Valvasorjem, ki je obogatel, ker mu je bogati gospodar zapustil dvorec, njegovim očetom Jernejem, ki je imel kar 24 otrok, polbratom Karlom, ki je postal baron in predsednik deželnega glavarstva, jasno s polihistorjem in njegovo »Slavo« pa tja do nezakonskih potomcev, dokler ni priimek dokončno izumrl.

Frédéric Beigbeder: Oona in Salinger

Ona, Oona, zvezda nočnega življenja in hči literarnega nobelovca Eugena O’Neila, ki je družino opustil zaradi odljudnosti in – skladno z irskim temperamentom – odgovornosti izključno do literature in pijače, in pisatelj Jerome Salinger, preden je napisal Varuha v rži, sta simpatizirala in se mladostniško kurila. Dokler ni šel on v vojsko, vojno in tam doživel svašta, njo pa je medtem zasnubil in kasneje poročil veliko starejši Charlie Chaplin, lovec na fančule, zraven po poklicu komik.

Aleš Berger: Povzetki

Kot književni urednik je tri desetletja izbiral, kateri izmed svetovnih literatov bo v prevodu prišel med slovenske bralce, vmes prevajal knjige, pisal gledališke kritike in napisal pol ducata knjig. Kaj bomo torej prebrali v dnevniških zabeležkah?

John Green: Katherine, Katherine

Colinu, čudežnemu otroku po srednji šoli, se že devetnajstič ponovi ista zgodba: zaljubi se v Katherine in ona ga, kot vse predhodnice, zapusti – tako se vsaj spominja serije.

Irvin D. Yalom

UMco, Ljubljana 2016

Emil Filipčič

File koplje po spominih in razprodaja srebrnino, ki se je morda prikrila tam spodaj. Najprej je napisal Ervina Kralja, roman, v katerem spregovori ontološko negotovi rezoner Butnskale in je torej prozni sopotnik radijske igre, obsojene na slavo, v Serafih pa popisuje vse skupaj – in še marsikaj drugega – s stališča drugega soavtorskega alterega, striparja, človeka takisto velikih talentov.

Fabrice Hadjadj: Kaj je družina?

Hadjadj, nekoč ateist, zdaj kristjan, ne izhaja iz praktične danosti, da ljudje živijo tudi v istospolnih skupnostih, ki jih sami imenujejo družina, ne postavi strukturne primerjave z drugimi skupnostnimi bivanji, kot jo tvorita denimo starec in njegov pes, niti ne seže v zgodovino komunizma, ki je sistematično razbijal družino kot temeljno celico.

Faruk Šehić

Šehićeva Knjiga o Uni je niz fragmentov, ki zajemajo iz kar najširšega nabora znanja in spominov, portretov sokrajanov, starih legend in zgodovinskih virov, fantazmagorij in sanj. Ponekod je to bolj kot roman skoraj etnološka čitanka in enciklopedija, ki poskuša preseči minljivost posameznikovega življenja s pisanjem zaradi prepričanja, da je zapis obstojnejši od krhke in neobstojne eksistence.

Richard J. B. Bosworth: Mussolini

Napisana je kronološko, razdeljena na 18 poglavij, zasnovana na arhivih, memoarih, časopisnih člankih, na koncu pa avtor postreže bralcu še s 70 strani bogato bibliografijo del o Mussoliniju. V primerjavi s Titovimi biografijami delo natančno razkriva podrobnosti dučejevega življenja. Učenje jezikov, službovanja, emigracija v Švici, prevajanje (Kropotkin, Kautsky), novinarstvo, zapor, ljubice, kariera, vodenje države in … imperija, srečanja in dialogi s Hitlerjem in drugimi politiki, njegov padec in ustrelitev z obešanjem. Bosworthov princip pisanja je eklektična pot skozi čas, na kateri ima bralec občutek, da sledi zgolj načrtu priti do konca, vmes pa podrobno čim več popisati. Tako zelo plastično prikaže kult osebnosti: bil je najbolj fotografiran človek v zgodovini. Obstaja 30 milijonov njegovih posnetkov v 2500 motivih. V Etiopiji so mu postavili celo orjaški spomenik à la sfinga. Še bolj plastično so prikazana delovanje fašistične stranke in osebna rivalstva, jasno tudi krutosti – nekajdnevni pokol od tri do trideset tisoč Etiopijcev kot maščevanje za atentat; s fašistično okupacijo Jugoslavije in tudi Albanije opravi z nekaj odstavki.

Gaute Heivoll: Čez kitajsko morje

V prejšnjem romanu se je Heivoll, Norvežan, ukvarjal s primerjavo dveh življenjskih zgodb, da ne rečemo dveh zgub. Lokalnega gasilca, ki je vedno v prvih vrstah pri gašenju podtaknjenih požarov, dokler kot storilca ne prepoznajo rahlo odljudnega poba, pridnega, da je kaj, ki se mu je malo zavrtelo ob služenju vojaščine. Druga zguba je pripovedovalec sam, vendar se najde v pisateljevanju in hodi od hiše do hiše in osmišlja požigalčevo štorijo, zraven pa še svojo mladostno krizo, ki se je začela ob smrti starša. Kaže, da ga to privlači, Heivolla; prebolevanja, izgube in požigi, tudi tokrat zgori hiša, ki je bila dom, nalašč.

Alessandra Lavagnino: Družina Daneu, starinarji

Vrh sage, ki sega skozi več generacij, je v literaturi postavil Thomas Mann z Buddenbrookovimi. Zgodba o Vincencu Daneuu z Opčin, ki je postal veletrgovec s starinami v Palermu, ni literatura, saj se izogne osebnim odnosom in psihološkim portretom.

Jasmin B. Frelih: Ideoluzije

Že naslov zbirke kratkih zgodb Ideoluzije nas opozarja na sorodnost med iluzijo in idejami; na sorodnost glede veljavnosti in smiselnosti obojih. Še bolj to poudarjata manifestativna odstavka na začetku, ki nas postavita pred trdna dejstva o svetu, ki da ni nič več kot mreža pomenov brez administratorja, prostor, nepovratno razdrobljen, trenutek v njem pa osvobojen časa, mišljenega kot pretakanje preteklega v prihodnje. Svet tako postane čista atrakcija, vendar je očitno tudi emocionalno nabit in morda le še ta naboj povezuje vse posameznike.

Robert N. Proctor: Zlati holokavst

Zakaj sploh brati tak korpus profesorja zgodovine na Stanfordu, ki jemlje kajenje kot najhujše zlo? – Kdor je proti, ne potrebuje novih argumentov, kdor je za, si ne bo naložil neskončne torture enosmerne misli.

Waguih Ghali

Pivo v biljardnici je roman o egiptovski aristokraciji in njenem preživetju po Naserjevi revoluciji oziroma državnem udaru; na začetku petdesetih let, ko vojska in sorodni represivni organi trebijo vsako morebitno opozicijo, Muslimansko bratovščino in komuniste, se nekdanji fevdalci in veleposestniki veselo zabavajo doma in po svetovnih prestolnicah. Brezmejno in potratno drago.

Carlos Pascual: O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih

Knjiga literata in kulturnika, ki že nekaj let biva v Ljubljani, prinaša distanco, ki postavi pod vprašaj samoumevnosti. Paul Britten Austin je pred pol stoletja napisal delo On being swedish, ki je postalo kultno branje, saj je v njem razkrival sistem razlik, ki tvorijo švedsko mentaliteto. Pascual se resda ni lotil sistematičnega antropološkega projekta, je pa skozi esejistično refleksijo opisal trenutke, ki so ga spravljali v začudenje.

Cees Nooteboom: Raj izgubljeni

Nooteboom je eden – vsaj pri nas – bolj znanih in prevajanih sodobnih nizozemskih pisateljev. Njegova razmišljanja o Evropi – včasih tudi esejistična, drugič, kot v romanu Vsi sveti, skozi zgodbe brezdomnih in skoraj izkoreninjenih prebivalcev celine – kažejo živahen preplet kultur in s postavitvijo stališč predstavljajo podobo neke nove in šele nastajajoče nadnacionalne, multikulturne družbe, ki je medtem tako rekoč že preteklost – ali pa vsaj na preizkušnji.

Claude Lévi-Strauss: Žalostni tropi

Eden največjih francoskih mislecev XX. stoletja je vtisnil pečat številnim generacijam s Strukturalno antropologijo, Divjo mislijo in štirimi knjigami Mitologij. Čeravno je vseskozi pisal študije in razprave, je enkrat napravil izjemo in objavil literarno delo. Že ob izidu so Žalostni tropi osvojili intelektualno publiko, zdaj pa so s kratko zamudo pol stoletja doživeli še slovenski prevod.

Andrej E. Skubic: Igre brez meja

Najbrž od domačih pišočih Skubic najhitreje reagira na realno; na ambruške straže in izgon naseljencev z Lahko, na deklarirane poštenjakarje, ki za retoriko skrivajo goljufivost, v Samo pridi domov. Tokrat se v podaljšani kratki zgodbi loti dveh zadev, begunske in privatizacijske. Ker države vse bolj popuščajo in ključne stvari, od zaporov do paravojsk in varnostnih služb, po ameriškem modelu prepuščajo iniciativi podjetnikov, ni vrag, da ne bodo jutri dela z begunci prepustile ljudem s pravo idejo. Sprivatizirali bodo vse od prevoza do vodenja taborišč in nadaljnje integracije prispelih v pristaniške delavce in obiralce agrumov.

Ur. Nina Rman in Matevž Novak: 70 geoloških zanimivosti Slovenije

Urednika v njem opozorita na stare kamnine, fosile in nenavadne vodne izvire. V Podpeči pogled uzre litiotidne školjke, v Tunjiškem gričevju morske konjičke, na Vačah je ohranjena fosilna morska obala, zavrove (vrstnik dinozavra) stopinje je moč ugledati pri Godoviču, čas delujočih vulkanov je ustvaril bazalt na Stopniku in stebre lave ob gozdni poti na Strehovcu, čudo apnenca v rdeči barvi je najti na Rdečem robu, njegovo črno različico v Dovžanovi soteski, pisani pesek v Krški kotlini, opuščeni peskokop Ravno, kjer v že na daleč opaznih luknjah gnezdijo ptice čebélarji, edinstveno kamnino čizlak na Pohorju, tam so tudi diamanti, ki pa so varni pred človekom, saj merijo le nekaj mikrometrov in so zato nevidni za človeško oko.

Tommi Kinnunen: Križišče štirih poti

Ko požgejo prvo hišo, v času državljanske in osamosvojitvene vojne na začetku 20. stoletja, na mestu stare sredi mesta, kjer je križišče štirih poti, zraste nova. Takrat se iz pregnanstva v druge, manj z vojno ogrožene predele dežele vrne ne prav velika družina. Hiša, velika, prevelika, da vse še bolj poudarja praznino med sobami, pomanjkanje stika med prebivalci, osamljenost in izločenost.

Adriano Fabris: Etika komunikacije

Zakaj sploh postaviti vprašanje komunikacije kot take? Politična komunikacija je prevzela slog in vsebino reklam. Za »dobro komuniciranje« šteje učinkovito prenašanje informacij od pošiljatelja k prejemniku. A v tem primeru je prejemnik le tarča, le objekt, ki sprejema sporočilo. Tako stanje bi lahko imenovali tudi manipulacija. In v tej točki se angažira Fabris, saj stremi h komunikaciji, ki je dialoška, kjer ta, ki začne komunikacijo, pričakuje besedni odgovor. Komunikacija zanj pomeni razpreti skupni prostor odnosov med sogovorci. Drugače pademo v smrt komunikacije, ta preneha biti večstransko izmenjavanje pogledov, mnenj, sporočil etc.

Lenart Zajc: Agencija

V Zajčevem romanu tokrat za bolj ali manj ugoden izid za zaposlene v agenciji, ki prodaja zavarovanja, naj stane, kar hoče, poskrbijo kar onstranske sile. Na eni strani punca, ki že vizualno spominja na davno izginulo, védenje o vsem in tistem najbolj skritem ima že takšno, da se nam hitro zazdi, da ni čisto od tega sveta. Na drugi seveda mračne sile, ki so tokrat kar najbolj dobesedno pokončane, v čemer vidimo utopično poslanstvo tega pisanja; narediti v vzporednem žepku iz črk tisto, kar v realnosti manjka.

Michel Foucault: Družbo je treba braniti

Predavatelji običajno prenašajo že objavljena znanja, Foucault pa je publiki na Collège de France predstavljal mišljenje kot tako. Za objekt je vzel zgodovino prihoda Frankov v Galijo na primerih manj znanega zgodovinopisja 18. stoletja. Občinstvo je napeljal na čas, ki je bil neznan, s temo, ki jo je poznalo ohlapno, potem pa ga skozi premišljevanje vodil kakor skozi dramo. Kdaj dobesedno, ko je Shakespeara in Racina bral kot politične ideje v odnosu do aktualnih monarhij.

John Le Carré: Kotlar, krojač, mornar, vohun

Ko prebiramo Le Carréja, se nam milo stoži; je dosleden negativ bondov in podobnikov, možaki v ofucanih rekelcih z zaplatami na rokavih, tete, ki ga samotno srkajo po univerzitetnih prizidkih v klavrnem stanju, pohabljeni patrioti, ki poučujejo na šolah in s tem vračajo znanje, pridobljeno na vohunskih seminarjih, osamljene in psihotične ruske obveščevalke, ki hočejo prestopiti; vse to je svet, ki je s hladno vojno in z izumom elektronskih presejalnikov informacij počasi izginil. Preživel je samo v žanru glede na dejstvo, da je svet kontrašpijonaže, iskanja dvojnih agentov, krtov in lisic, v takšni pionirski podobi izginil. Razen kot spomin na hrabre fante in zdaj postarane angleške prismuke, ki so se igrali vohunke z enako zavzetostjo, kot bi kdo drug gojil kakšnega od hobijev – vrtnice, pasjevzreja, ribolov, metuljeznanstvo, vremensko proučevanje ali ljubiteljsko druidstvo.

Alenka Puhar: Mojster dobro zasukanih stavkov

Figura, ki je utelesila prvo polovico slovenske zgodovine 20. stoletja: bratranec Ivana Cankarja in njegov tesni sopotnik, Finžgarjev prijatelj, urednik »Doma in sveta«, avtor prve zbirke intervjujev »Obiski«, utemeljitelj umetnostne zgodovine, briljanten stilist, izdajatelj zbranih del Ivana Cankarja, duhovnik, ki je odložil talar, ker se je vnel za zakonski stan, izstopil iz Cerkve, a ni doživel anateme, Koroščev svetovalec, liberalec med konservativci, prodorni akter predvojnih kongresov PEN, bil sam po sebi institucija s »Cankarjevim krogom«, zbiratelj umetnin, minister v kraljevih vladah, ambasador pod monarhom in pod komunisti, se kot odposlanec kralja Petra na Visu 1944 navdušil nad Titom, nasprotnik domobranskega sodelovanja z okupatorji, pod partijskim režimom padel v osamo in pod nadzor Udbe, a vztrajal kot aristokrat, ki je konec štiridesetih let v brk novemu redu prirejal zasebne slavnostne večerje.

Yasmina Khadra: Bagdadske sirene

Nekdo sliši pogubno pesem siren, drugemu tulijo tiste z intervencijskih in reševalnih vozil. Vsak se odloči sam, in beduina, ki nam pripoveduje, kako je slišal prve in se premaknil v prestolnico, kjer so se oglašale pretežno druge, hrušč vsega hkrati do konca namede. Oglašajo se vest in ugovori, zahteva po ohranitvi plemenske časti in tradicije ter postopno vse bolj dvom o poštenosti in smiselnosti organizacije, ki se ji pridruži.

Mitja Saje: Zgodovina Kitajske

Arhaična doba, klasična, cesarstvo, republika, državljanska vojna, ljudska republika, postmaoistična doba, ki Kitajsko postavi v svetovni vrh. Štiri tisoč let državnosti je obseg, ki Kitajsko postavlja zunaj vseh predstavljivih okvirov zgodovine. Natančno in pregledno delo, ki mu sledi napotek za nadaljnja branja v podobi nekajstranskega seznama knjig, napisanih v evropskih jezikih.

Sarah Cohen-Scali: Max

Edgar Hilsenrath, judovski pripovednik, je v romanu Nacist in frizer duhovito popisal, kako arijski izvrševalec holokavsta postane frizer v Tel Avivu, kako zamenja identiteto, se preobleče iz krvnika v žrtev in kako kljub kar največji vizualni razliki, če bi resno vzeli vse stereotipe, ki so bili v obtoku, vse štima. So bili časi za takšno ironijo in nekaj je je ostalo tudi v duhovitem in hkrati malo srhljivem romanu Max; naslovni poba po težkih preizkušnjah, ki jim je izpostavljen z različnimi merjenji proporcev takoj po rojstvu in po nadaljnjih zahtevah vzgojiteljev, ki ga vzgajajo predvsem v duhu premoči in nadvlade nad vsemi izrojenimi in manjvrednimi, spozna judovskega fanta iz programa Lebensborn. Resničnega programa za izboljšanje rase in poselitev svobodnih vzhodnih prostranstev, osvobojenih Slovanov, in ta mu je edini kos. Še bolj brezobziren, trmast, vzdržljiv kot Max, ki je itak maximalno vse, kar se od pripadnika superiorne rase zahteva. Zato se spoprijateljita, čeprav kamerad ni povsem za stvar; še vedno se spomni vsega, kar so tisti, ki ga navdušujejo za zdrave naci ideale, storili njegovim najbližjim. In širše.