Boštjan Videmšek: Na begu

Poročevalski tandem je popisal desetletje množičnega begunstva na nevralgičnih točkah: od Melille, Lampeduse, Lezbosa, Patrasa, Kobanija, doline Beka, Izmirja, Kosa, Aten, Gevgelije, Subotice pa do Slovenije. Avtor niza pretresljive izpovedi in popisuje trpka doživetja. Njegov fokus sta beg in kalvarija nesrečnikov. O isti temi je švedski antropolog Ruben Andersson napisal knjigo »Illegality, Inc.« (2014), v kateri pa ni dominantno trpljenje, temveč pogled onkraj: od kod so bežali, kako so se povezale evropske in afriške policije, kdo je financiral prevoze, vloga humanitarnih organizacij in nastanek biznisa civilnih družbenikov v Maliju, vrnjeni begunci in njihov status med domačini, vrtoglavi porast budžeta Frontexa na račun begunstva etc.

Peter Rezman: Tekoči trak

Malo je avtorjev, ki bi bili tako scela regionalno (na)vezani kot Rezman, ki je zvest škalskemu oziroma družmirskemu bazenu – in poleg tega še Harmsu. Značilna je tudi njegova razporeditev igralcev oziroma protagonistov – posameznik z resnico na banderi proti skupini, ki zastopa parcialne ali celo zgolj svoje interese. Da se je v Bazenu marsikaj zaredilo, dokazuje še dejavna preiskovalna komisija.

Diogen Laertski: Življenja in misli znamenitih filozofov

Osredotoča se namreč na njihovo vsakdanje bivanje, javne nastope in citira njihove ulične polemike. A vsakemu najprej pripiše, pri kom je študiral; eden je začel pri Ksantu in nato prešel h Krantorju, drugi denimo je ostajal le pri Aristotelu. Kakšna vrednota je bil uk, pove Antistenovo bivanje, saj je ta vsak dan prehodil osem kilometrov, da je prišel do pogovora s Sokratom! Mož je Atencem svetoval, naj izglasujejo, da so osli konji; ko so ga ti začudeno pogledali, jim je zabrusil: saj za stratega postavljate neizkušenega človeka tudi samo z glasovanjem.

Mario Vargas Llosa: Prikriti junak

»Sprijazni se in ne poskušaj poravnati skrivljenega sveta, v katerem živimo. Mafija je zelo mogočna, infiltrirana je v vse mogoče, začenši z ministrom in sodstvom. Velik naivnež si, da se zanašaš na policijo. Ne bi me presenetilo, če bi bili vpleteni celo kifeljci. Kaj ne veš, v kakšni državi živimo, compadre?« svetuje poštenjakarju prijatelj. Poštenjakarju zato, ker po tem, ko dobi svarilo od mafije in ponudbo, da ga bo ona zavarovala, svoj nedvoumni odgovor objavi kar v časopisu. Postane medijska zvezda in vzor, čeprav je okolica tudi malo zaskrbljena zaradi njegovega izstopajočega dejanja. Vendar možak ve, da nihče, če ne on, da nikoli, če ne zdaj; da se je treba včasih izpostaviti neprijetnostim in strahu, delovati kratkoročno celo proti lastnim interesom in lagodju, če naj se družba prevetri.

Sanja Rozman in Mija: Pogum

Zgodba o deklici, ki jo pri štirih spolno zlorabi ded, v naslednjih letih pa ob soudeležbi matere postane objekt očetovih spolnih igric. Horror, ki iz otroštva v družini napravi pekel.

Kari Hotakainen: Zakon narave

Finci in sploh okoliški severnjaki imajo malce zmaknjen humor. Bolj jedek, podnebju primerno bolj mračen in malce pridušen, kot izpod snega, spomnimo se samo epizode iz omnibusa Noč na zemlji ali pa kakšnega Paasiline in njegovih epigonov. Hotakainen se zlahka uvrsti v to trpko-smešno linijo, saj je njegov glavni agens kriza: možak, ki nas skrivnostno nagovarja iz fragmentov, ki jim do konca ne moremo določiti izvora, se imenuje Rezalnik. Iz skromne hišice se je prebil v ozadje vlade, in ko se premier in vsi drugi znojijo, ker morajo pred kamerami povedati, da ne bo več brezplačnih knjižnic, da ne bo več zasneženih tunelov za tek na smučeh, da bodo odprta smučišča osvetljena samo do desetih in da Hamlet spomladi in do preklica odpade, ko ministri doživljajo živčne zlome, on ohrani svoj mir in profesionalnost. Je glasnik zakonov, naravnih zakonov, podprtih z ekonomijo, je izvajalec in agent socialnega darvinizma, marmorni človek, prekaljen v sto levitvah.

Marko Jenšterle: Intervjuji: Latinska Amerika skozi pogovore

Skoraj 50 zgodb velikih imen literature, glasbe, politike in filma.

Herman Koch: Večerja

»Ta občutek sramu je bil stalnica. Sram zaradi lastnih premierjev je bil tako rekoč edino čustvo, ki je gladko povezovalo vse nizozemske vlade,« pomisli o Sergeu, velikem politiku in verjetnem prvem v vladi, njegov brat ob večerji, ko se pogovarjajo o prihodnosti svojih otrok, še bolj o njihovih preteklih dejanjih in akcijah. In je vse očitneje, da bo ravnanje mularije ogrozilo ne samo Sergeevo politično kariero, mogoče celo družino in verjetno normalno integriranost odraščajnikov v družbo.

Chantal Mouffe: Agonistika; misliti svet politično

Knjiga torej, ki premišljuje in nadgrajuje politične teorije. Habermas je mislil družbo kot javni kraj, na katerem antagonisti iščejo konsenz, Mouffova pa izhaja iz mnenja, da imajo različne skupine povsem nezdružljive ideje in načela. Seveda zavrača tudi komunizem kot utopijo in neuspešno prakso sobivanja različnosti. Skratka, politični tekmeci bodo vseskozi v spopadu, toda pri tem ne bodo poskušali izničiti drug drugega. Vsak si bo prizadeval za zmago svojega načela, a bo spoštoval pravico drugih do realizacije drugačnih načel. Agonistični boj je torej permanenten, konfrontacija političnih stališč pa pogoj za vitalno demokracijo. Samo če imajo državljani možnost dejavnega izražanja, jih ne bo zadela apatija, ampak bodo vseskozi dejavni.

Dulce Maria Cardoso: Vrnitev

Rui in sestra in mati so povratniki, kot jim pravijo, saj prebegnejo v središče imperija, potem ko Angola in Mozambik preideta v roke revolucionarnih protikolonialističnih oblasti oziroma neprepoznavnih in pomnoženih milic, ki se imajo za njihove reprezentante. Prej jih izženejo in doživljajo krivice, tako samoumevne, kadar gre za butaste črnce, ki ne znajo recimo raznašati pošte, ker sploh ne znajo brati, ki se sovražijo in streljajo med seboj, ki oh in sploh. In potem nam mladi pripovedovalec samo malo oponaša očeta in njegov prejšnji odnos do črnih, ene krivice zamenjajo druge. Krivice druge strani, ki ji eni dajejo prav, zaradi polstoletnega izkoriščanja črncev. Pustijo svoje premoženje, samo vsak po en kovček in majhno vsoto denarja, ki zdaj, v metropoli, tako ali tako ne velja več, lahko vzamejo. Vsi spomini, albumi, vse, kar je sestavljalo njihovo življenje, pa ostane tam, v Angoli. In oče, ki so ga kljub prepovedi nošenja orožja sprovocirali in razorožili in odpeljali z džipom neznani vojaki, pripadniki neznane milice.

Henry David Thoreau: Walden: življenje v gozdu

Kaj narediti, če te država duši z davki, s plačo pa komaj plačaš stanovanje in strežeš dnevnim nakupom? Kje najdeš uteho in preobrneš smisel življenja?

Alice Munro: Ubežnica

Občutek je podoben kot pri Pamukovih protagonistih. Živijo v svetovih, ki so različno napredovali. Na eni strani tisti, ki se jim zdi, da mora biti vse po starem in je vsak odmik že drvenje v pogubo, vsako prizadevanje za boljše že tvegan skok v negotovost, na drugi tisti, ki bi radi kaj spremenili, pa nemočno ugotavljajo, da za kaj takšnega nimajo nobenih vzvodov, morda niti ne besednjaka, s katerim bi lahko nagovorili drugega.

Eric Hobsbawm: Razbojniki

Kriminal je običajno tema kaznovanja, a Hobsbawm ga vzame kot objekt študije. Ki pa je napisana esejistično in zato še posebej bralno izzivalna. Avtor podrobno prečeše čas od 17. stoletja, osrednja je kajpak Evropa, a seže tudi v obe Ameriki, Azijo in stopi sem ter tja celo v Afriko. Bolj vsebinski naslov bi se sicer glasil – socialno razbojništvo, zakaj njegovi banditi niso navadni tatovi in kriminalci, temveč uporniki proti oblasti. Tako v to temo za hip uvrsti tudi stare ruske revolucionarje s Stalinom na čelu, ki so ob fin-de-sieclu ropali banke. Razbojništvo predstavlja kot gesto skupin, ki so se v imenu individualnosti uprle socialni podrejenosti in torej utelešale svobodo. Socialni razbojnik je bil vseskozi povezan z okoljem, in če se je odločil, da razbojništvo opusti, je zlahka našel svoje mesto v družbi. Dober razbojnik je imel socialni ugled, vseskozi se je namreč opiral na sorodnike, sosede in skupnost. Najsibo španski anarhist Sabaté, Perujec Benel, balkanski hajduk, Zelim Kan iz Dagestana, italijanski brigant ali francoski Salambier. Delo se posebej posveča socialnemu izvoru, naravi razbojništva, momentom maščevanja, reformatorskim idejam …

Mirana Likar: Glasovi

Tudi tretja zbirka Likarjeve, v kateri je nabranih šestnajst različno dolgih zgodb, potrjuje artikuliranost njene pisave, ki se suvereno giblje po globalnih in globaliziranih podobah in se še posebej ustavlja ob trkih in prelomih med civilizacijskimi in kulturološkimi ploščami ter se usmerja nanje.

Atul Gawande: Minljivost

Ameriški kirurg indijskega rodu prek osebne zgodbe svojega očeta, nekaterih pacientov in zdravniškega uvida odpira temo zdravljenja neozdravljivih. Človek dočaka trenutek, ko mu tudi medicina ne pomaga več. Vitalnega starca je tako zadel uničujoči tumor hrbtenjače, ki bi ga lahko napravil za tetraplegika, a bil je že tako razžrt, da je bila tudi operacija brez velikih obetov. Sam, kirurg po poklicu, se je odločil, da raje nadaljuje z igranjem tenisa in dobrodelnimi projekti, dokler ga bodo pač noge nosile. In si je priboril še nekaj spodobnih let.

J. M. Coetzee: Jezusovo otroštvo

»Iščemo streho nad glavo, da začnemo novo življenje,« je zadnji stavek v romanu. Nasvet malega Davida, kaj naj bi rekli v nekakšnem begunskem centru v oddaljenem kraju, kamor pobegneta njegov ’boter’ in skrbnik Simón ter nadomestna mati Inés. Oba begunca od prej, iz neznanega razloga, oba že dobro nameščena, ona celo v vilo s tenisom. On je malega pobral in nekako posvojil na ladji, ker je izgubil podatke o materi in sploh vse. Ko mu jo pomaga iskati, zaradi hladu birokracije in obče brezbrižnosti nad iskanjem obupa in določi za mater prvo primerno žensko, ki jo vidi, Inés. Ta presenetljivo sprejme, se preseli k malemu v njuno stanovanje, on pa klošari v okolici pristanišča, kjer raztovarja ladje. Dokler mali, ki ga dajo v prevzgojno ustanovo, ker bojkotira pouk in je neukrotljiv, ne pobegne, onadva pa se prav tako spustita v beg pred institucijami, ki jima ga hočejo vzeti.

Mabel E. Todd: Misleče telo

Knjiga je že več kot pol stoletja biblija za plesalce, igralce, športnike, fizioterapevte in študente kineziologije. Študija o uravnovešanju sil, ki delujejo na človeško telo med premikanjem in med sedenjem.

Henrik Brun: Danska zanka

Slovenci smo ponosni na svojo deželo, tudi kadar je njena lega najprava za razne nečedne mednarodne združbe in njih domače pomagače. Navdušimo se, kadar tujci popisujejo kriminalne lepote dežele, še toliko bolj, če avtor prihaja iz regije, ki ji je kriminalko, svoj najodmevnejši in najbolje prodajani žanr poleg dramatike s preloma prejšnjega stoletja, uspelo geografsko zaščititi. Ponosni smo tako zelo, da je bila Brunova knjiga na nacionalkinem portalu posebej omenjena – afirmativno – med lanskimi literarnimi fenomeni; med vojno zvezd, odtenki sive in priseljenim pisateljem, ki je začel sanjati v slovenščini, sicer pa dela kot varnostnik v megaštacuni.

Jure Gašparič: Izza parlamenta

Avtor predstavlja zgodovinski pregled škandalov, pretepov in ubojev v parlamentu, zraven pa postreže še s podatki o plačah, skupščinskem bifeju, korupciji, uradnikih ter stavbah, v katerih je deloval. Dogajanje postavi v zgodovinski okvir, ko pokaže stremljenja kralja Aleksandra, ki je parlament vseskozi omejeval, minimiziral njegovo vlogo in ga leta 1929 tudi razpustil.

László Krasznahorkai: Vojna in vojna

Že ko preberemo avtorjeve zahvale ob prejetju nagrade vilenica, vidimo, da se ne zafrkava, od učitelja stare grščine do Ginsberga, Sidharte in Boga, tri drobno stiskane strani s ciničnimi komentarji. Potem gre v vrtoglavem ritmu samo še navzdol. Namreč na Zahod. In nazaj.

Aleks Štakul: Skozi čas

Prav kronike, ki jih pišejo novinarji o svojem mediju, prinašajo vpogled v nevidno tehnologijo novinarske profesije. Pisanje denimo Viktorja Blažiča (Delo), Bogdana Novaka (Pavliha) in Saše Veronika (nacionalka) se posveča notranjim spopadom in cenzuri, Štakulovo delo pa je večinoma afirmativno, kdaj prav sindikalistično tovariško, čeravno se v njem prikažejo tudi pikri zapisi o posameznih televizijskih veljakih in političnih posegih. V tem segmentu je to čtivo, ki ga bodo s posebnim veseljem prebirali nekdanji avtorjevi sodelavci.

Marko Sosič: Kratki roman o snegu in ljubezni

Sosičev roman je v marsičem prezrcaljenje prejšnjega, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, in naslov je tudi kar najbolj pravšnji povzetek vsebine; nekdanji prijateljici Olga in Alma se čutita, na daljavo, hodita si v misli in sanje, na nerazložljiv način sta povezani in se tega še toliko bolj zavedata zdaj, ko so pred njima nove grožnje, novi izzivi. Ponovitev stiske iz preteklosti, ki ju je združila, obnovi njuno povezanost, čeprav med njima ni komunikacije, čeprav živita vsaka v svojem svetu in v različnih mestih. Po njunem hitrem razhodu, ki ga je povzročilo strašno spoznanje, da se je nad Olgo znesel Almin zaročenec s svojo škvadro, se je preselila in zdaj v Furlaniji, v Asagiu, daleč od rodnega Trsta, vidi nasilništvo doma. Sin, ki noče govoriti njenega jezika, slovenščine, s prijatelji preiskuje izvor ljudi, ki ga obkrožajo, zanika uničevalnost fašizma in obstoj taborišč, tudi likvidacijskih, kakršno je bila Rižarna, pripravlja se na novo čiščenje, na nov svetovni red, ki bo počistil z migranti, nečistimi in morda celo nepotrebnimi starci.

Ernst Haffner: Krvni bratje

Roman, ki je avtorja spravil s sveta: ob njegovem izidu leta 1932 je zaslovel, po zmagi nacistov so mu knjigo sežgali in jo prepovedali, v naslednjih letih je izpuhtel; ne ve se, ne kje, ne kdaj, ne kako je končal.

Erica Johnson Debeljak: Tovarna koles

V avtoričinem prejšnjem romanu, v Antifa coni, je policijski načelnik Suban raziskoval smrt emigranta in ob neznancu, za katerega se je na daleč videlo, da ni iz primorskega obmejnega mesteca, so se obudili spomini na tujce in vsiljivce od prej in sprožili kup projekcij, ki so razkrile nekatere skrajne in manj radikalne odnose do tujcev, prišlekov. Tokrat se Suban znajde v prestolnici v času vstaj, stanuje nad opuščeno tovarno koles, spremenjeno v center subkulture, in išče izginulo hčer.

Daron Acemoglu in James A. Robinson: Zakaj narodi propadajo

Profesorja ekonomije in politologije sta združila svoja znanja, da bi našla razlago, zakaj imajo nekatere države visok standard, druge pa se bodejo z revščino.

Ilija Trojanow: Zbiralec svetov

Roman se sicer opira na zapiske in biografijo raziskovalca Orienta Richarda Francisa Burtona, ki je živel od dvajsetih do devetdesetih let 19. stoletja in končal na Krasu, vendar Trojanow priznava, da si je moral marsikaj izmisliti.

Peter Batty: Titova velika prevara

Delo sicer zaobseže celotno politično kariero jugoslovanskega partijskega voditelja, posebej podrobno pa opisuje značilnosti njegove vladavine med letoma 1945 in 1980. A najmočnejši del so prikazi poročil britanskih agentov, tajnih služb, medvojnega poročanja BBC in londonske vlade. Poleg vojne v Jugoslaviji je namreč potekala še nevidna bitka za medijsko in politično interpretacijo. Agent Archie Jack je denimo skupaj s četniki septembra in oktobra 1943 zrušil pet mostov na železnici Beograd–Sarajevo, BBC pa je uspeh pripisal partizanom. Ko je vodja britanske misije zahteval demanti, ga BBC ni objavil. Kako? Preprosto, informacije je v London pošiljal SOE v Kairu, kjer pa jih je filtriral in preobračal visoki funkcionar James Klugmann, ki je bil član komunistične partije in po razkritju MI 6 sovjetski agent! Avtor posamezne momente vojne vrednoti številčno, tako opozarja na pretiravanje v poročilih o številu partizanov, previsoke ocene o moči nemške armade v Jugoslaviji in pritožbe britanskih generalov o mlačnem delovanju partizanov, ki leta 1944 niso pretrgali nemških komunikacijskih povezav od Grčije do Avstrije.

Milan Dekleva: Benetke, zadnjič

Dekleva je najprej pesnik in esejist, ki se vse bolj posveča prozi – med njegovimi opaznimi romani je s kresnikom ovenčano Zmagoslavje podgan, romansirana zgodba Slavka Gruma. V drugih so vzor in model za nosilne literarne osebe Tomaž Pengov, Dušan Pirjevec - Ahac in še kdo.

Jeremy Rifkin: Družba ničelnih mejnih stroškov

Ameriški ekonomist, ki je svetoval zadnjim trem predsednikom evropske komisije, Sarkozyju, Merklovi, Janši, kitajski premier Xi pa je misli iz njegovih knjig vključil v plan za naslednjo petletko.

Kristian Novak: Črna mati zemla

»Bal sem se, da nas noče nihče priznati in jemati resno. To je bil problem, kajti mi smo sami sebe začeli jemati zelo resno,« pravi osemletni mulo, Matija, ki mora ob hrvaški osamosvojitvi še enkrat zamenjati celoten nabor vrednot. Še enkrat po tistem prej, ko gre očeta po smrti najprej iskat na milico, če bi bil tam, ker je slučajno hodil ob zdomskem delu v Nemčiji k hrvaški maši in bi padel pod vpliv emigrantov, potem pa v mlin, kamor hodijo murske nimfe, ki zadržujejo mrtve na poti navzgor.