Jure Jakob: Hiše in drugi priložnostni spisi

Jure Jakob, ki se sklicuje na Rilkeja, nekje v ozadju pa se nam prisvetlika romantični ideal prekletega in nerazumljenega pesnika, se v tem spisju predaja spominom na čase, ko se je pesniško izoblikoval, ko se je likal in ko je brusil svojo občutljivost. Ta gre v dveh smereh, špiči dar opazovanja in jezikovno okretnost, to je očitno temelj veščine.

Tanguy Viel: Pariz-Brest

Kajpak Brest in Pariz, babica in mama, zlobni prijatelj in nespodobni vnuk/sin, ki ob živih prednikih piše družinsko avtobiografijo. Za hip odblesk Camusovega »Tujca«, motiv province, ki dominira nad glavnim mestom, psihopatologija familije, gradacija kraje od čokolade do 14 milijonov, mrlič ali dva, naslov, ki obeta več kot asociacijo na kolesarsko dirko Pariz–Brest–Pariz, v celoti pa delo, kjer slog prekaša vsebino. Neskončno dolgi stavki znajo ubiti bralno strast, toda tu prav oni vlečejo v branje. Suha gramatika postane paša za duha: priredja, podredja, vstavki, elipse in celo v nemški maniri z glagolom zaključen stavek dobijo prav v svoji kompliciranosti smisel, saj pretanjeno povežejo in niansirajo opise dogodkov.

Thomas Bernhard: Mraz

Thomas Bernhard je pisal komedije. Da bi prikril svoje stališče do sveta in še bolj do družbe in še prav posebej do njene smetane, stališče, ki je bilo radikalno odklonilno in obojestransko – avstrijska smetana mu pač ni prizanašala, ko se ji je posmehoval na različne načine in ob vsaki priložnosti –, je pisanje pogosto predstavil kot navedek. Kot povzemanje, ki ga prvotno izgovori kakšna tečnoba in odljudnež. Če tečnoba in odljudnež, toliko bolje in toliko bolj smešno. Tudi v Mrazu, enem zgodnjih romanov in od vseh, kar sem jih imel v rokah, najobsežnejšem. Celo malo prenapihnjenem in po nepotrebnem obsežnem, povejmo kar takoj.

Benedict Carey: Kako se učimo

Ob šolskem neuspehu sledi kritika – moral bi se več učiti! A avtor postavi stvar na glavo: kako se učinkoviteje učiti, ne da bi vložili več truda? Spomin ima dve komponenti: pozabljamo, kar smo vedeli, a hkrati se primeri tudi, da se spomnimo, kar smo nekoč pozabili. Bi morali iti v boj proti pozabljanju? Nikakor, velja stopiti po drugačni poti. Vzemimo besedo iz tujega jezika, ki sem jo pozabil. Če jo bomo obnovili v drugem kontekstu, jo s tem zasidram na novo, saj bo zdaj vpeta v dveh miselnih zvezah. Po isti logiki je učenje s premori uspešnejše: spremembe krajev študija bodo spoznanja utrjevale z asociacijami okoliščin. Spodbudne so motnje, ne povsem opravljeno delo se dlje ohrani v spominu. Seveda ne v smislu, da se učiš in čtivo odložiš za vekomaj, temveč da se vračaš k učenju. Kar implicira učenje kot permanentni proces. To pa je mogoče le ob zadostnem motivu. Tu vskoči plonk listek – najbolje se boš naučil snovi tako, da jo boš sposoben razložiti drugim.

Štefan Kardoš: Veter in odmev

Tudi tretji samostojni roman Štefana Kardoša v fokus postavlja neprilagojenca, jurišnika na rob normalnosti, umetnika in obstranca. Adam, ki je delal uspešno glasbeno kariero v tujini v skupini iz naslova romana, ime pa ukradel svoji prejšnji zasedbi doma, se po dolgi krizi, ki jo je povzročil ženin samomor, po zvezah odpravi učiteljevat v zabačeno Gornje selo. To je seveda jermanovska Goličava, le da namesto župnika, ta ima tokrat dovolj težav sam s sabo in svojo pohoto, tam vlada Selan, kantorjevski lik, s podporo svoje dinastije. Župan in ravnatelj obenem, bolj batina kot dobrohotni skrbnik ovčic, lokalni kšeftar, ki s svojimi obvladuje celotno servilno srenjo, predvsem pa učiteljski zbor. Prikazujejo recimo uspehe učencev, ki jih ni. Jasno je, da mora slej ko prej iz metropole, torej iz Bruslja, prileteti revizor, pred katerim morajo prikriti mrtve in neobstojne duše. Vendar je v času globalizacije in povezanosti vsega z vsem tudi ta inšpektor osebno vpleten, nekdaj sta z Adamom igrala z ramo ob rami in se malo ravsala za iste ženske, predvsem pa sta imela psihedelično izkušnjo, ki je vsem članom skupine spremenila pogled na svet: enim je udarilo na mistično, drugi zdaj ne prenesejo alkohola, tretji, očitno brez duše, se izživljajo – kot nihilisti pri Dostojevskem – nad podrejenimi in se igrajo boga.

Steven Bach: Leni Riefenstahl: neizprosna moč slik

Plesalka, igralka, režiserka, snemalka in fotografinja je na novo vznikala vse življenje. Oče jo je želel ukrojiti s klasično izobrazbo v tradicionalni model KKK (Kinder, Küche, Kirche), a se mu je izmaknila in s plesom osvojila publiko. Ko si je poškodovala koleno, je odskočila med filmske boginje. Ne le s šarmom in lepoto – za potrebe snemanja v Dolomitih se je mesece učila smučanja in prostega plezanja. Njena estetika povzdignjene prirode in izklesanega telesa se je idealno ujela s Führerjem in nacizmom, postala je nacionalna zvezda in snemala vrhunske artistične propagandne dokumentarce, med njimi »Triumf volje« (1935) in »Olympia« (1938) še danes odmevata na »YouTubu«. Že od začetkov je razumela, da je samopromocija ključni del uspeha, ali kot pravi biograf: »Leni ni bila Hitlerjeva ljubica ali intimna prijateljica, a bila je dovolj pretkana, da je dajala vtis, da bi to nemara lahko bila.« Poraz nacizma jo je kajpak sklatil z umetniških višav, v Nemčiji je bila bolj ali manj persona non grata, mik in očarljivost sta popuščala, a njena vitalnost jo je torpedirala v Afriko, med preganjano ljudstvo Nube, kjer je pozabila na čas in se kot sedemdesetletnica vpisala v tečaj potapljanja in začela snemati lepote podvodnega sveta Afrike.

Elena Ferrante: Dnevi zavrženosti

»Neko aprilsko popoldne, tik po kosilu, mi je mož povedal, da me zapušča,« je prvi stavek v romanu italijanske avtorice Elene Ferrante, o kateri se nič ne ve in ki vztraja v anonimnosti ter zato zbuja vsesplošno zanimanje. Vendar je stavek že napoved, ki sproži burno notranje dogajanje, katerega vrhovi eskalirajo v nasilje, bes, psovanje, paniko, maščevalnost, vse, kar mora pripovedovalka preboleti in pretrpeti v pol leta, preden spet približno normalno zadiha. Potem je srečanje z možem in njegovo novo ne vrže več totalno iz tira in se lahko dogodi brez krvi in zmerjanja.

Andrej Rahten: Od Majniške deklaracije do habsburške detronizacije

Avtor s počasnim korakom predstavlja politične akterje in pri tem pokaže, kako historia ni ubrala enosmiselne poti. Majniška deklaracija je v kolektivnem spominu resda zapisana kot prelomni trenutek, a hkrati so se pojavile še Krfska deklaracija, Čikaška izjava (ideja republikanske federacije Jugoslovanov), Ljubljanska izjava (jugoslovanska država pod žezlom Habsburžanov), vojaški predlog aneksije Srbije in Črne gore znotraj Avstro-Ogrske, Ilirsko kraljestvo, zveza podonavskih držav, oktobrski cesarski manifest pa restavracija habsburškega imperija v dvajsetih letih in odcepitev slovensko-hrvaškega dela iz kraljevine Karađorđevićev.

Javier Marías: Slab značaj

Čuden občutek, brati v kratki formi Javierja Maríasa, tega mojstra besednega pleteža o (skoraj) ničemer, kar se lahko razmahne na debele špehe, a se razen obotavljanja protagonista in približevanja in obkrožanja ne zgodi tako rekoč nič, dobimo le občutek zapuščenosti in melanholije. Ali pa se tema razmahne v trilogijo, ki jo sestavljajo pretežno vase uvrtani in dvomeči stavki. In zdaj novela v obsegu, kakršnega je imela prej kakšna polovica ali pa tudi samo tretjina poglavja, enega od številnih. Zdaj na kratko, vendar ne brez jezikovne prepoznavnosti, po kateri slovi eden največjih stilistov v španščini.

Umberto Galimberti: O ljubezni

Čeravno bi pričakovali cinizem in distanco, bo tudi Galimberti slavil ljubezen. Vendar ta pri njem ne spada v polje slepote, predanosti drugemu, ljubosumja, »on line« skušnjav, idealiziranja in podobnih topik. Nastopa kot radikalni egoizem in kot iskanje neznanega v sebi. Toda, tu sledi paradoks: v to stanje posameznik ne more sam, vznikne lahko šele skozi odnos s sorodno dušo. A literatura, filmi in življenje nakazujejo predvsem njeno minljivost, in prav temu se postavi po robu avtor s svojo hvalnico ljubezni.

Laurent Binet: HHhH

Binet, ki je kot zahodni vojaški inštruktor zašel na Češko in so ga navdušile lokalne punce v seriji, se je zraven navdušil še nad odporniki proti nacizmu, predvsem tistimi, ki so ubili najnevarnejšega človeka Reicha, enega najbolj dejavnih in učinkovitih izvajalcev končne rešitve judovskega vprašanja, Reinharda Heydricha. Tega so zaradi dejanj in napotkov in učinkovite logistične organizacije imenovali tudi ‘praški klavec’, ovenčan pa je bil še z nekaj enako mesarskimi in živalskimi atributi. Binet začne pri rojstvu in mladih letih, omeni, ne da bi se preveč ustavljal in špekuliral, da je obstajal sum, da je Heydrich imel judovske korenine in da je torej iztrebljal del sebe – kot bi recimo nekdanji ortokomunisti danes izganjali raje fiktivne komuniste, kot se spoprijeli s stvarnimi. Omenja kariero, načine delovanja na začetku nacizma, razmerja sil v Stranki in podobno. Vse do akcije Antropoid, s katero pošljejo v Angliji izurjene češke domoljube ubit vodjo češkega protektorata. Morda ravno preden bi začel z enakimi prijemi in učinkovitostjo obračunavati s francoskim odporniškim gibanjem in makijevci in izvajati deportacijo rasno ‘nečistih’.

Janez Suhadolc: Ljubi se mi ne, smisla nima, nehati ne morem

Suhadolc je trden kot njegov stol Lajt. Sarkastične polemike na račun urbanizma in potrošništva ter vandranja zdaj z biciklom, zdaj s kanujem so njegov trade mark. Toda tretji udarec v istem žanru bo deloval kot sitno ponavljanje, ki bralcu izmakne napetost pričakovanja. Še toliko bolj, če je tudi naslovnica v istem dizajnu. Vendar ne pri Suhadolcu – njegova zadnja knjiga preseže predhodnici, slog povleče v branje, ki je tako nabito s pomeni, da čtiva ni mogoče pospraviti na mah. Tisoči kilometrov s svojimi zgodbami tečejo tako intenzivno, da celo bralec v naslanjaču potrebuje dan ali dva počitka, če noče izgubiti bralne slasti.

Matthias Göritz: Sanjači in grešniki

Göritzev roman o zadnjem projektu tipiziranega nemškega holivudskega producenta, stkanega iz številnih podobnih z enako zgodbo, enako pribežanega iz Evrope kot mnogi, samo ta iz NDR in ne pred nacizmom, malo spominja na prozo Thomasa Bernharda. Predvsem zaradi postavitve junaka, ki ne neha govoriti. Iz njega bruhajo podatki in pogledi na stanje stvari in na spremembe, ki so se zgodile, ko je iz industrije sanj nastala industrija za reprodukcijo denarjev, iz njega bruhajo podrobnosti iz filmskega zakulisja. Vendar kot da ne dovolj. Spraševalec se mora, spodbujen s producentovim sporom s Tarantinom, zato vračati, pogosto neuspešno, vendar pri tem sliši izbrana poglavja iz njegove življenjske zgodbe. In zraven veliko vsega, recimo mnenja o Kidmanci, Larsu von Trierju, Griffithu, mednarodnih koprodukcijah in zvezdniških muhah. Ob smrti postane dedič, vsaj duhovni, umirajočega starca.

István Deák: Evropa na zatožni klopi

Britanski zgodovinar Lowe je v Podivjani celini obravnaval poboje kolaborantov in peklensko življenje civilistov po vojni skozi implicitno prizmo upravičenega maščevanja zmagovalcev nad nacizmom. Ameriško-madžarski zgodovinar židovskega rodu Deák ravna drugače: čas vojne premišljuje skozi dejstva, ne da bi kolaboracijo vnaprej obsojal. Ta termin, ki ga je v govoru vpeljal sicer Petain, uporablja v najrazličnejših, često protislovnih položajih. Na Norveškem so denimo organizirali odporniške skupine proti okupatorjem, na Danskem pa sta kralj in celotna vlada »pozdravila« nemške sile in dežela je brez vojaškega odporništva preživela vojno. Toda uporni Norvežani niso preprečili deportacije Judov, zgledni nemški satelit Danska (vlada in ljudstvo) pa je z največjo prizadevnostjo rešil praktično vso judovsko populacijo. V vojni si lahko upornik, sodeluješ z novimi oblastniki ali pa si ignorant.

Milan Dekleva: Telo iz črk: roman o Almi

Deklevovi dramatični sopotniki iz ludističnega in poetičnega dela literarnega spektra so uporabljali mitske zgodbe, da so nanje pripenjali jezikovno meso. On, ki je v izhodišču pesnik, se pri pisanju pogosto nasloni na življenjepis močne in izstopajoče osebnosti, od Pirjevca - Ahaca do Gruma in Pengova, s tem pa mu zgodovina priskrbi skelet in protagonista, ki bi si ga sicer moral izmisliti in poskrbeti za njegovo prepričljivost, za katero so se v tem primeru izdatno in uspešno trudili kar sami vzori.

Plonklistek za poletno branje 2016

Saj vem, prekarno ste zaposleni in spet vam nihče ne bo privoščil dopusta, med katerim bi dejansko lahko karkoli prebrali. A dovolite si za trenutek sanjati: Dubrovnik, plaža dva metra od lokacij, na katerih so posneli ključne trenutke nadaljevanke Igra prestolov, lična poletna brisača, neproblematične kopalke, senčnik pod ustreznim kotom, mobitel izklopljen, hladilna torba polna, ob vas pa kup knjig. Ne gre? Sanjarjenje je tisto, kar nas ohranja pri življenju. To je navsezadnje ena velikih dodanih vrednosti literature. Da zagotavlja pobeg in jo lahko uporabimo za pribežališče, ni res? Zato si lahko v predahu med enim podplačanim delom in drugim vseeno predstavljate, da vas topel pesek greje v hrbet, medtem ko vas prijetno hladi veter s prostranega morja. In čisto zares sežete po kakšni knjigi. Tu je nekaj predlogov.

Boris Golec: Valvasorji

Več kot 150 usod, začenši z dedom Hieronimom Valvasorjem, ki je obogatel, ker mu je bogati gospodar zapustil dvorec, njegovim očetom Jernejem, ki je imel kar 24 otrok, polbratom Karlom, ki je postal baron in predsednik deželnega glavarstva, jasno s polihistorjem in njegovo »Slavo« pa tja do nezakonskih potomcev, dokler ni priimek dokončno izumrl.

Frédéric Beigbeder: Oona in Salinger

Ona, Oona, zvezda nočnega življenja in hči literarnega nobelovca Eugena O’Neila, ki je družino opustil zaradi odljudnosti in – skladno z irskim temperamentom – odgovornosti izključno do literature in pijače, in pisatelj Jerome Salinger, preden je napisal Varuha v rži, sta simpatizirala in se mladostniško kurila. Dokler ni šel on v vojsko, vojno in tam doživel svašta, njo pa je medtem zasnubil in kasneje poročil veliko starejši Charlie Chaplin, lovec na fančule, zraven po poklicu komik.

Aleš Berger: Povzetki

Kot književni urednik je tri desetletja izbiral, kateri izmed svetovnih literatov bo v prevodu prišel med slovenske bralce, vmes prevajal knjige, pisal gledališke kritike in napisal pol ducata knjig. Kaj bomo torej prebrali v dnevniških zabeležkah?

John Green: Katherine, Katherine

Colinu, čudežnemu otroku po srednji šoli, se že devetnajstič ponovi ista zgodba: zaljubi se v Katherine in ona ga, kot vse predhodnice, zapusti – tako se vsaj spominja serije.

Irvin D. Yalom

UMco, Ljubljana 2016

Emil Filipčič

File koplje po spominih in razprodaja srebrnino, ki se je morda prikrila tam spodaj. Najprej je napisal Ervina Kralja, roman, v katerem spregovori ontološko negotovi rezoner Butnskale in je torej prozni sopotnik radijske igre, obsojene na slavo, v Serafih pa popisuje vse skupaj – in še marsikaj drugega – s stališča drugega soavtorskega alterega, striparja, človeka takisto velikih talentov.

Fabrice Hadjadj: Kaj je družina?

Hadjadj, nekoč ateist, zdaj kristjan, ne izhaja iz praktične danosti, da ljudje živijo tudi v istospolnih skupnostih, ki jih sami imenujejo družina, ne postavi strukturne primerjave z drugimi skupnostnimi bivanji, kot jo tvorita denimo starec in njegov pes, niti ne seže v zgodovino komunizma, ki je sistematično razbijal družino kot temeljno celico.

Faruk Šehić

Šehićeva Knjiga o Uni je niz fragmentov, ki zajemajo iz kar najširšega nabora znanja in spominov, portretov sokrajanov, starih legend in zgodovinskih virov, fantazmagorij in sanj. Ponekod je to bolj kot roman skoraj etnološka čitanka in enciklopedija, ki poskuša preseči minljivost posameznikovega življenja s pisanjem zaradi prepričanja, da je zapis obstojnejši od krhke in neobstojne eksistence.

Richard J. B. Bosworth: Mussolini

Napisana je kronološko, razdeljena na 18 poglavij, zasnovana na arhivih, memoarih, časopisnih člankih, na koncu pa avtor postreže bralcu še s 70 strani bogato bibliografijo del o Mussoliniju. V primerjavi s Titovimi biografijami delo natančno razkriva podrobnosti dučejevega življenja. Učenje jezikov, službovanja, emigracija v Švici, prevajanje (Kropotkin, Kautsky), novinarstvo, zapor, ljubice, kariera, vodenje države in … imperija, srečanja in dialogi s Hitlerjem in drugimi politiki, njegov padec in ustrelitev z obešanjem. Bosworthov princip pisanja je eklektična pot skozi čas, na kateri ima bralec občutek, da sledi zgolj načrtu priti do konca, vmes pa podrobno čim več popisati. Tako zelo plastično prikaže kult osebnosti: bil je najbolj fotografiran človek v zgodovini. Obstaja 30 milijonov njegovih posnetkov v 2500 motivih. V Etiopiji so mu postavili celo orjaški spomenik à la sfinga. Še bolj plastično so prikazana delovanje fašistične stranke in osebna rivalstva, jasno tudi krutosti – nekajdnevni pokol od tri do trideset tisoč Etiopijcev kot maščevanje za atentat; s fašistično okupacijo Jugoslavije in tudi Albanije opravi z nekaj odstavki.

Gaute Heivoll: Čez kitajsko morje

V prejšnjem romanu se je Heivoll, Norvežan, ukvarjal s primerjavo dveh življenjskih zgodb, da ne rečemo dveh zgub. Lokalnega gasilca, ki je vedno v prvih vrstah pri gašenju podtaknjenih požarov, dokler kot storilca ne prepoznajo rahlo odljudnega poba, pridnega, da je kaj, ki se mu je malo zavrtelo ob služenju vojaščine. Druga zguba je pripovedovalec sam, vendar se najde v pisateljevanju in hodi od hiše do hiše in osmišlja požigalčevo štorijo, zraven pa še svojo mladostno krizo, ki se je začela ob smrti starša. Kaže, da ga to privlači, Heivolla; prebolevanja, izgube in požigi, tudi tokrat zgori hiša, ki je bila dom, nalašč.

Alessandra Lavagnino: Družina Daneu, starinarji

Vrh sage, ki sega skozi več generacij, je v literaturi postavil Thomas Mann z Buddenbrookovimi. Zgodba o Vincencu Daneuu z Opčin, ki je postal veletrgovec s starinami v Palermu, ni literatura, saj se izogne osebnim odnosom in psihološkim portretom.

Jasmin B. Frelih: Ideoluzije

Že naslov zbirke kratkih zgodb Ideoluzije nas opozarja na sorodnost med iluzijo in idejami; na sorodnost glede veljavnosti in smiselnosti obojih. Še bolj to poudarjata manifestativna odstavka na začetku, ki nas postavita pred trdna dejstva o svetu, ki da ni nič več kot mreža pomenov brez administratorja, prostor, nepovratno razdrobljen, trenutek v njem pa osvobojen časa, mišljenega kot pretakanje preteklega v prihodnje. Svet tako postane čista atrakcija, vendar je očitno tudi emocionalno nabit in morda le še ta naboj povezuje vse posameznike.

Robert N. Proctor: Zlati holokavst

Zakaj sploh brati tak korpus profesorja zgodovine na Stanfordu, ki jemlje kajenje kot najhujše zlo? – Kdor je proti, ne potrebuje novih argumentov, kdor je za, si ne bo naložil neskončne torture enosmerne misli.

Waguih Ghali

Pivo v biljardnici je roman o egiptovski aristokraciji in njenem preživetju po Naserjevi revoluciji oziroma državnem udaru; na začetku petdesetih let, ko vojska in sorodni represivni organi trebijo vsako morebitno opozicijo, Muslimansko bratovščino in komuniste, se nekdanji fevdalci in veleposestniki veselo zabavajo doma in po svetovnih prestolnicah. Brezmejno in potratno drago.