Carlos Pascual: O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih

Knjiga literata in kulturnika, ki že nekaj let biva v Ljubljani, prinaša distanco, ki postavi pod vprašaj samoumevnosti. Paul Britten Austin je pred pol stoletja napisal delo On being swedish, ki je postalo kultno branje, saj je v njem razkrival sistem razlik, ki tvorijo švedsko mentaliteto. Pascual se resda ni lotil sistematičnega antropološkega projekta, je pa skozi esejistično refleksijo opisal trenutke, ki so ga spravljali v začudenje.

Cees Nooteboom: Raj izgubljeni

Nooteboom je eden – vsaj pri nas – bolj znanih in prevajanih sodobnih nizozemskih pisateljev. Njegova razmišljanja o Evropi – včasih tudi esejistična, drugič, kot v romanu Vsi sveti, skozi zgodbe brezdomnih in skoraj izkoreninjenih prebivalcev celine – kažejo živahen preplet kultur in s postavitvijo stališč predstavljajo podobo neke nove in šele nastajajoče nadnacionalne, multikulturne družbe, ki je medtem tako rekoč že preteklost – ali pa vsaj na preizkušnji.

Claude Lévi-Strauss: Žalostni tropi

Eden največjih francoskih mislecev XX. stoletja je vtisnil pečat številnim generacijam s Strukturalno antropologijo, Divjo mislijo in štirimi knjigami Mitologij. Čeravno je vseskozi pisal študije in razprave, je enkrat napravil izjemo in objavil literarno delo. Že ob izidu so Žalostni tropi osvojili intelektualno publiko, zdaj pa so s kratko zamudo pol stoletja doživeli še slovenski prevod.

Andrej E. Skubic: Igre brez meja

Najbrž od domačih pišočih Skubic najhitreje reagira na realno; na ambruške straže in izgon naseljencev z Lahko, na deklarirane poštenjakarje, ki za retoriko skrivajo goljufivost, v Samo pridi domov. Tokrat se v podaljšani kratki zgodbi loti dveh zadev, begunske in privatizacijske. Ker države vse bolj popuščajo in ključne stvari, od zaporov do paravojsk in varnostnih služb, po ameriškem modelu prepuščajo iniciativi podjetnikov, ni vrag, da ne bodo jutri dela z begunci prepustile ljudem s pravo idejo. Sprivatizirali bodo vse od prevoza do vodenja taborišč in nadaljnje integracije prispelih v pristaniške delavce in obiralce agrumov.

Ur. Nina Rman in Matevž Novak: 70 geoloških zanimivosti Slovenije

Urednika v njem opozorita na stare kamnine, fosile in nenavadne vodne izvire. V Podpeči pogled uzre litiotidne školjke, v Tunjiškem gričevju morske konjičke, na Vačah je ohranjena fosilna morska obala, zavrove (vrstnik dinozavra) stopinje je moč ugledati pri Godoviču, čas delujočih vulkanov je ustvaril bazalt na Stopniku in stebre lave ob gozdni poti na Strehovcu, čudo apnenca v rdeči barvi je najti na Rdečem robu, njegovo črno različico v Dovžanovi soteski, pisani pesek v Krški kotlini, opuščeni peskokop Ravno, kjer v že na daleč opaznih luknjah gnezdijo ptice čebélarji, edinstveno kamnino čizlak na Pohorju, tam so tudi diamanti, ki pa so varni pred človekom, saj merijo le nekaj mikrometrov in so zato nevidni za človeško oko.

Tommi Kinnunen: Križišče štirih poti

Ko požgejo prvo hišo, v času državljanske in osamosvojitvene vojne na začetku 20. stoletja, na mestu stare sredi mesta, kjer je križišče štirih poti, zraste nova. Takrat se iz pregnanstva v druge, manj z vojno ogrožene predele dežele vrne ne prav velika družina. Hiša, velika, prevelika, da vse še bolj poudarja praznino med sobami, pomanjkanje stika med prebivalci, osamljenost in izločenost.

Adriano Fabris: Etika komunikacije

Zakaj sploh postaviti vprašanje komunikacije kot take? Politična komunikacija je prevzela slog in vsebino reklam. Za »dobro komuniciranje« šteje učinkovito prenašanje informacij od pošiljatelja k prejemniku. A v tem primeru je prejemnik le tarča, le objekt, ki sprejema sporočilo. Tako stanje bi lahko imenovali tudi manipulacija. In v tej točki se angažira Fabris, saj stremi h komunikaciji, ki je dialoška, kjer ta, ki začne komunikacijo, pričakuje besedni odgovor. Komunikacija zanj pomeni razpreti skupni prostor odnosov med sogovorci. Drugače pademo v smrt komunikacije, ta preneha biti večstransko izmenjavanje pogledov, mnenj, sporočil etc.

Lenart Zajc: Agencija

V Zajčevem romanu tokrat za bolj ali manj ugoden izid za zaposlene v agenciji, ki prodaja zavarovanja, naj stane, kar hoče, poskrbijo kar onstranske sile. Na eni strani punca, ki že vizualno spominja na davno izginulo, védenje o vsem in tistem najbolj skritem ima že takšno, da se nam hitro zazdi, da ni čisto od tega sveta. Na drugi seveda mračne sile, ki so tokrat kar najbolj dobesedno pokončane, v čemer vidimo utopično poslanstvo tega pisanja; narediti v vzporednem žepku iz črk tisto, kar v realnosti manjka.

Michel Foucault: Družbo je treba braniti

Predavatelji običajno prenašajo že objavljena znanja, Foucault pa je publiki na Collège de France predstavljal mišljenje kot tako. Za objekt je vzel zgodovino prihoda Frankov v Galijo na primerih manj znanega zgodovinopisja 18. stoletja. Občinstvo je napeljal na čas, ki je bil neznan, s temo, ki jo je poznalo ohlapno, potem pa ga skozi premišljevanje vodil kakor skozi dramo. Kdaj dobesedno, ko je Shakespeara in Racina bral kot politične ideje v odnosu do aktualnih monarhij.

John Le Carré: Kotlar, krojač, mornar, vohun

Ko prebiramo Le Carréja, se nam milo stoži; je dosleden negativ bondov in podobnikov, možaki v ofucanih rekelcih z zaplatami na rokavih, tete, ki ga samotno srkajo po univerzitetnih prizidkih v klavrnem stanju, pohabljeni patrioti, ki poučujejo na šolah in s tem vračajo znanje, pridobljeno na vohunskih seminarjih, osamljene in psihotične ruske obveščevalke, ki hočejo prestopiti; vse to je svet, ki je s hladno vojno in z izumom elektronskih presejalnikov informacij počasi izginil. Preživel je samo v žanru glede na dejstvo, da je svet kontrašpijonaže, iskanja dvojnih agentov, krtov in lisic, v takšni pionirski podobi izginil. Razen kot spomin na hrabre fante in zdaj postarane angleške prismuke, ki so se igrali vohunke z enako zavzetostjo, kot bi kdo drug gojil kakšnega od hobijev – vrtnice, pasjevzreja, ribolov, metuljeznanstvo, vremensko proučevanje ali ljubiteljsko druidstvo.

Alenka Puhar: Mojster dobro zasukanih stavkov

Figura, ki je utelesila prvo polovico slovenske zgodovine 20. stoletja: bratranec Ivana Cankarja in njegov tesni sopotnik, Finžgarjev prijatelj, urednik »Doma in sveta«, avtor prve zbirke intervjujev »Obiski«, utemeljitelj umetnostne zgodovine, briljanten stilist, izdajatelj zbranih del Ivana Cankarja, duhovnik, ki je odložil talar, ker se je vnel za zakonski stan, izstopil iz Cerkve, a ni doživel anateme, Koroščev svetovalec, liberalec med konservativci, prodorni akter predvojnih kongresov PEN, bil sam po sebi institucija s »Cankarjevim krogom«, zbiratelj umetnin, minister v kraljevih vladah, ambasador pod monarhom in pod komunisti, se kot odposlanec kralja Petra na Visu 1944 navdušil nad Titom, nasprotnik domobranskega sodelovanja z okupatorji, pod partijskim režimom padel v osamo in pod nadzor Udbe, a vztrajal kot aristokrat, ki je konec štiridesetih let v brk novemu redu prirejal zasebne slavnostne večerje.

Yasmina Khadra: Bagdadske sirene

Nekdo sliši pogubno pesem siren, drugemu tulijo tiste z intervencijskih in reševalnih vozil. Vsak se odloči sam, in beduina, ki nam pripoveduje, kako je slišal prve in se premaknil v prestolnico, kjer so se oglašale pretežno druge, hrušč vsega hkrati do konca namede. Oglašajo se vest in ugovori, zahteva po ohranitvi plemenske časti in tradicije ter postopno vse bolj dvom o poštenosti in smiselnosti organizacije, ki se ji pridruži.

Mitja Saje: Zgodovina Kitajske

Arhaična doba, klasična, cesarstvo, republika, državljanska vojna, ljudska republika, postmaoistična doba, ki Kitajsko postavi v svetovni vrh. Štiri tisoč let državnosti je obseg, ki Kitajsko postavlja zunaj vseh predstavljivih okvirov zgodovine. Natančno in pregledno delo, ki mu sledi napotek za nadaljnja branja v podobi nekajstranskega seznama knjig, napisanih v evropskih jezikih.

Sarah Cohen-Scali: Max

Edgar Hilsenrath, judovski pripovednik, je v romanu Nacist in frizer duhovito popisal, kako arijski izvrševalec holokavsta postane frizer v Tel Avivu, kako zamenja identiteto, se preobleče iz krvnika v žrtev in kako kljub kar največji vizualni razliki, če bi resno vzeli vse stereotipe, ki so bili v obtoku, vse štima. So bili časi za takšno ironijo in nekaj je je ostalo tudi v duhovitem in hkrati malo srhljivem romanu Max; naslovni poba po težkih preizkušnjah, ki jim je izpostavljen z različnimi merjenji proporcev takoj po rojstvu in po nadaljnjih zahtevah vzgojiteljev, ki ga vzgajajo predvsem v duhu premoči in nadvlade nad vsemi izrojenimi in manjvrednimi, spozna judovskega fanta iz programa Lebensborn. Resničnega programa za izboljšanje rase in poselitev svobodnih vzhodnih prostranstev, osvobojenih Slovanov, in ta mu je edini kos. Še bolj brezobziren, trmast, vzdržljiv kot Max, ki je itak maximalno vse, kar se od pripadnika superiorne rase zahteva. Zato se spoprijateljita, čeprav kamerad ni povsem za stvar; še vedno se spomni vsega, kar so tisti, ki ga navdušujejo za zdrave naci ideale, storili njegovim najbližjim. In širše.

Boštjan Videmšek: Na begu

Poročevalski tandem je popisal desetletje množičnega begunstva na nevralgičnih točkah: od Melille, Lampeduse, Lezbosa, Patrasa, Kobanija, doline Beka, Izmirja, Kosa, Aten, Gevgelije, Subotice pa do Slovenije. Avtor niza pretresljive izpovedi in popisuje trpka doživetja. Njegov fokus sta beg in kalvarija nesrečnikov. O isti temi je švedski antropolog Ruben Andersson napisal knjigo »Illegality, Inc.« (2014), v kateri pa ni dominantno trpljenje, temveč pogled onkraj: od kod so bežali, kako so se povezale evropske in afriške policije, kdo je financiral prevoze, vloga humanitarnih organizacij in nastanek biznisa civilnih družbenikov v Maliju, vrnjeni begunci in njihov status med domačini, vrtoglavi porast budžeta Frontexa na račun begunstva etc.

Peter Rezman: Tekoči trak

Malo je avtorjev, ki bi bili tako scela regionalno (na)vezani kot Rezman, ki je zvest škalskemu oziroma družmirskemu bazenu – in poleg tega še Harmsu. Značilna je tudi njegova razporeditev igralcev oziroma protagonistov – posameznik z resnico na banderi proti skupini, ki zastopa parcialne ali celo zgolj svoje interese. Da se je v Bazenu marsikaj zaredilo, dokazuje še dejavna preiskovalna komisija.

Diogen Laertski: Življenja in misli znamenitih filozofov

Osredotoča se namreč na njihovo vsakdanje bivanje, javne nastope in citira njihove ulične polemike. A vsakemu najprej pripiše, pri kom je študiral; eden je začel pri Ksantu in nato prešel h Krantorju, drugi denimo je ostajal le pri Aristotelu. Kakšna vrednota je bil uk, pove Antistenovo bivanje, saj je ta vsak dan prehodil osem kilometrov, da je prišel do pogovora s Sokratom! Mož je Atencem svetoval, naj izglasujejo, da so osli konji; ko so ga ti začudeno pogledali, jim je zabrusil: saj za stratega postavljate neizkušenega človeka tudi samo z glasovanjem.

Mario Vargas Llosa: Prikriti junak

»Sprijazni se in ne poskušaj poravnati skrivljenega sveta, v katerem živimo. Mafija je zelo mogočna, infiltrirana je v vse mogoče, začenši z ministrom in sodstvom. Velik naivnež si, da se zanašaš na policijo. Ne bi me presenetilo, če bi bili vpleteni celo kifeljci. Kaj ne veš, v kakšni državi živimo, compadre?« svetuje poštenjakarju prijatelj. Poštenjakarju zato, ker po tem, ko dobi svarilo od mafije in ponudbo, da ga bo ona zavarovala, svoj nedvoumni odgovor objavi kar v časopisu. Postane medijska zvezda in vzor, čeprav je okolica tudi malo zaskrbljena zaradi njegovega izstopajočega dejanja. Vendar možak ve, da nihče, če ne on, da nikoli, če ne zdaj; da se je treba včasih izpostaviti neprijetnostim in strahu, delovati kratkoročno celo proti lastnim interesom in lagodju, če naj se družba prevetri.

Sanja Rozman in Mija: Pogum

Zgodba o deklici, ki jo pri štirih spolno zlorabi ded, v naslednjih letih pa ob soudeležbi matere postane objekt očetovih spolnih igric. Horror, ki iz otroštva v družini napravi pekel.

Kari Hotakainen: Zakon narave

Finci in sploh okoliški severnjaki imajo malce zmaknjen humor. Bolj jedek, podnebju primerno bolj mračen in malce pridušen, kot izpod snega, spomnimo se samo epizode iz omnibusa Noč na zemlji ali pa kakšnega Paasiline in njegovih epigonov. Hotakainen se zlahka uvrsti v to trpko-smešno linijo, saj je njegov glavni agens kriza: možak, ki nas skrivnostno nagovarja iz fragmentov, ki jim do konca ne moremo določiti izvora, se imenuje Rezalnik. Iz skromne hišice se je prebil v ozadje vlade, in ko se premier in vsi drugi znojijo, ker morajo pred kamerami povedati, da ne bo več brezplačnih knjižnic, da ne bo več zasneženih tunelov za tek na smučeh, da bodo odprta smučišča osvetljena samo do desetih in da Hamlet spomladi in do preklica odpade, ko ministri doživljajo živčne zlome, on ohrani svoj mir in profesionalnost. Je glasnik zakonov, naravnih zakonov, podprtih z ekonomijo, je izvajalec in agent socialnega darvinizma, marmorni človek, prekaljen v sto levitvah.

Marko Jenšterle: Intervjuji: Latinska Amerika skozi pogovore

Skoraj 50 zgodb velikih imen literature, glasbe, politike in filma.

Herman Koch: Večerja

»Ta občutek sramu je bil stalnica. Sram zaradi lastnih premierjev je bil tako rekoč edino čustvo, ki je gladko povezovalo vse nizozemske vlade,« pomisli o Sergeu, velikem politiku in verjetnem prvem v vladi, njegov brat ob večerji, ko se pogovarjajo o prihodnosti svojih otrok, še bolj o njihovih preteklih dejanjih in akcijah. In je vse očitneje, da bo ravnanje mularije ogrozilo ne samo Sergeevo politično kariero, mogoče celo družino in verjetno normalno integriranost odraščajnikov v družbo.

Chantal Mouffe: Agonistika; misliti svet politično

Knjiga torej, ki premišljuje in nadgrajuje politične teorije. Habermas je mislil družbo kot javni kraj, na katerem antagonisti iščejo konsenz, Mouffova pa izhaja iz mnenja, da imajo različne skupine povsem nezdružljive ideje in načela. Seveda zavrača tudi komunizem kot utopijo in neuspešno prakso sobivanja različnosti. Skratka, politični tekmeci bodo vseskozi v spopadu, toda pri tem ne bodo poskušali izničiti drug drugega. Vsak si bo prizadeval za zmago svojega načela, a bo spoštoval pravico drugih do realizacije drugačnih načel. Agonistični boj je torej permanenten, konfrontacija političnih stališč pa pogoj za vitalno demokracijo. Samo če imajo državljani možnost dejavnega izražanja, jih ne bo zadela apatija, ampak bodo vseskozi dejavni.

Dulce Maria Cardoso: Vrnitev

Rui in sestra in mati so povratniki, kot jim pravijo, saj prebegnejo v središče imperija, potem ko Angola in Mozambik preideta v roke revolucionarnih protikolonialističnih oblasti oziroma neprepoznavnih in pomnoženih milic, ki se imajo za njihove reprezentante. Prej jih izženejo in doživljajo krivice, tako samoumevne, kadar gre za butaste črnce, ki ne znajo recimo raznašati pošte, ker sploh ne znajo brati, ki se sovražijo in streljajo med seboj, ki oh in sploh. In potem nam mladi pripovedovalec samo malo oponaša očeta in njegov prejšnji odnos do črnih, ene krivice zamenjajo druge. Krivice druge strani, ki ji eni dajejo prav, zaradi polstoletnega izkoriščanja črncev. Pustijo svoje premoženje, samo vsak po en kovček in majhno vsoto denarja, ki zdaj, v metropoli, tako ali tako ne velja več, lahko vzamejo. Vsi spomini, albumi, vse, kar je sestavljalo njihovo življenje, pa ostane tam, v Angoli. In oče, ki so ga kljub prepovedi nošenja orožja sprovocirali in razorožili in odpeljali z džipom neznani vojaki, pripadniki neznane milice.

Henry David Thoreau: Walden: življenje v gozdu

Kaj narediti, če te država duši z davki, s plačo pa komaj plačaš stanovanje in strežeš dnevnim nakupom? Kje najdeš uteho in preobrneš smisel življenja?

Alice Munro: Ubežnica

Občutek je podoben kot pri Pamukovih protagonistih. Živijo v svetovih, ki so različno napredovali. Na eni strani tisti, ki se jim zdi, da mora biti vse po starem in je vsak odmik že drvenje v pogubo, vsako prizadevanje za boljše že tvegan skok v negotovost, na drugi tisti, ki bi radi kaj spremenili, pa nemočno ugotavljajo, da za kaj takšnega nimajo nobenih vzvodov, morda niti ne besednjaka, s katerim bi lahko nagovorili drugega.

Eric Hobsbawm: Razbojniki

Kriminal je običajno tema kaznovanja, a Hobsbawm ga vzame kot objekt študije. Ki pa je napisana esejistično in zato še posebej bralno izzivalna. Avtor podrobno prečeše čas od 17. stoletja, osrednja je kajpak Evropa, a seže tudi v obe Ameriki, Azijo in stopi sem ter tja celo v Afriko. Bolj vsebinski naslov bi se sicer glasil – socialno razbojništvo, zakaj njegovi banditi niso navadni tatovi in kriminalci, temveč uporniki proti oblasti. Tako v to temo za hip uvrsti tudi stare ruske revolucionarje s Stalinom na čelu, ki so ob fin-de-sieclu ropali banke. Razbojništvo predstavlja kot gesto skupin, ki so se v imenu individualnosti uprle socialni podrejenosti in torej utelešale svobodo. Socialni razbojnik je bil vseskozi povezan z okoljem, in če se je odločil, da razbojništvo opusti, je zlahka našel svoje mesto v družbi. Dober razbojnik je imel socialni ugled, vseskozi se je namreč opiral na sorodnike, sosede in skupnost. Najsibo španski anarhist Sabaté, Perujec Benel, balkanski hajduk, Zelim Kan iz Dagestana, italijanski brigant ali francoski Salambier. Delo se posebej posveča socialnemu izvoru, naravi razbojništva, momentom maščevanja, reformatorskim idejam …

Mirana Likar: Glasovi

Tudi tretja zbirka Likarjeve, v kateri je nabranih šestnajst različno dolgih zgodb, potrjuje artikuliranost njene pisave, ki se suvereno giblje po globalnih in globaliziranih podobah in se še posebej ustavlja ob trkih in prelomih med civilizacijskimi in kulturološkimi ploščami ter se usmerja nanje.

Atul Gawande: Minljivost

Ameriški kirurg indijskega rodu prek osebne zgodbe svojega očeta, nekaterih pacientov in zdravniškega uvida odpira temo zdravljenja neozdravljivih. Človek dočaka trenutek, ko mu tudi medicina ne pomaga več. Vitalnega starca je tako zadel uničujoči tumor hrbtenjače, ki bi ga lahko napravil za tetraplegika, a bil je že tako razžrt, da je bila tudi operacija brez velikih obetov. Sam, kirurg po poklicu, se je odločil, da raje nadaljuje z igranjem tenisa in dobrodelnimi projekti, dokler ga bodo pač noge nosile. In si je priboril še nekaj spodobnih let.

J. M. Coetzee: Jezusovo otroštvo

»Iščemo streho nad glavo, da začnemo novo življenje,« je zadnji stavek v romanu. Nasvet malega Davida, kaj naj bi rekli v nekakšnem begunskem centru v oddaljenem kraju, kamor pobegneta njegov ’boter’ in skrbnik Simón ter nadomestna mati Inés. Oba begunca od prej, iz neznanega razloga, oba že dobro nameščena, ona celo v vilo s tenisom. On je malega pobral in nekako posvojil na ladji, ker je izgubil podatke o materi in sploh vse. Ko mu jo pomaga iskati, zaradi hladu birokracije in obče brezbrižnosti nad iskanjem obupa in določi za mater prvo primerno žensko, ki jo vidi, Inés. Ta presenetljivo sprejme, se preseli k malemu v njuno stanovanje, on pa klošari v okolici pristanišča, kjer raztovarja ladje. Dokler mali, ki ga dajo v prevzgojno ustanovo, ker bojkotira pouk in je neukrotljiv, ne pobegne, onadva pa se prav tako spustita v beg pred institucijami, ki jima ga hočejo vzeti.