Patrick Modiano: V kavarni izgubljene mladine

In seveda piše o preteklosti. Pred kamerami ne briljira, še manj je medijski zvezdnik. Je pisatelj v čisti obliki, ki piše, ki se trudi z izbiro besed, ki romanov ne trese iz rokava, ampak svoje pisanje popravlja in predeluje. Drži se postopka, da začne s sceno, ki jo natančno vidi. Tako tudi v danem romanu: »Vedno je vstopila skozi ožjega od obeh vhodov v kavarno, tistega, ki so ga imenovali senčna vrata. Vedno je izbrala isto mizo v ozadju male sobe.«

Patrick Ness: Več kot to

Malo je romanov, v katerih junak tako nepreklicno umre že v prvem poglavju, ob naštevanju vseh poškodb, ki jih dobi ob trku premrlega telesa s čermi, v katere ga neusmiljeno vrže med plavanjem po mrzlem Severnem morju. In malo jih je, v katerih rešuje dileme in dela popravne na področjih, kjer je v preteklosti zamočil. Medtem ko je mama skočila v banko po denar, da bi pobegnila od družine, ju z bratom obišče pobegli kaznjenec in ga, osemletnega, postavi pred odločitev, ali gre z njim on ali brat. Odločitev ga potem krepko preganja, prav tako zafrkavanje sošolcev, ko se nič kaj naključno na spletu pojavijo fotografije z najboljšim in intimnim prijateljem. Vsega skupaj se nabere dovolj za bredenje v mrzlem morju.

Roland Barthes: Mitologije

Barthes (1915–1980) je ikona, ki daje pečat semiologiji, literarni kritiki in strukturalizmu. A je obenem tudi praoče časopisne kolumne. Mitologije so zbirka tekstov, ki jih je objavljal v reviji Les lettres nouvelles, v njih pa analiziral vsakdanje mite, kot so reklame za pralne praške, novi model Citroena, striptiz, biftek in pomfrit, obraz Grete Garbo, igrače, Einsteinovi možgani, Tour de France, pohod plastike, turistični bum križarjenja po Sovjetski zvezi, prosta rokoborba »Catch« etc.

Ian McEwan: V imenu otroka

McEwan, ki vrta v aktualne in žgoče družbe teme (v Solarju recimo v izkoriščanje sončne energije in s tem povezano blaginjo in tveganja), spisane zelo duhovito, se tokrat brez tega značilnega britanskega humorja osredotoči na fragment iz življenja sodnice za družinsko pravo. Zvezde iz sodnih dvoran, deležne medijskega pompa in drugega. Zaradi pozornost zbujajočih primerov, v katerih sodi, je Fiona oboževana in osovražena, o njej in o sodbah pišejo rumenjaki in od ogorčenih prizadetih dobiva grozilna pisma.

Mark Tulij Ciceron: Pogovori o starosti

Pred njim pa izjemni predgovor prof. Kajetana Gantarja, ki pronicljivo popiše Ciceronovo življenje, njegovo miselno formiranje, govorniško in politično kariero, po padcu pa njegov beg v osamo in filozofijo, rimsko politiko ter njegovo recepcijo v misli Zahoda. Danes prav redko, da ima spremna beseda skorajda težo izvirnika.

Paula Hawkins: Dekle na vlaku

Punca, Rachel, ki se ji čisto premalo in obenem preveč dogaja, se vozi z vlakom vsak dan v službo, ki je nima več. Gleda odvržena oblačila ob progi, predvsem pa pogleduje proti nekdanjemu domu, kamor se je po njenem odhodu ugnezdila nova žena bivšega moža, rodila, kar sama ni mogla, zato se Rachel naliva, z gintonikom iz pločevinke, z vinom, z vsem, da priduši bolečino. Ob tem pa ima močne amnezije, kar je še posebej zoprno, saj takrat teži bivšemu, njegovi ženi, pobruha stanovanje gostiteljice in ima sploh vsakršne zatemnitve. Ko ji jih bivši razsvetljuje, se pojavi čuden občutek, da jo je sicer nekaterih stvari sram, vendar kot da ne bi bila zraven, kot da bi se to dogajalo nekomu drugemu. Kar je kar zoprno, ko izgine mlada ženska v noči, ko se Rachel potika po sosednjem mestecu in zalezuje bivšega, domov pa se vrne pobuškana in krvava in z ogromnim spominskim breznom, ki ga poskuša na vse mogoče načine presvetliti, tudi z obiskom terapevta in strahovito željo, da bi se sešla z vsemi morebitnimi srečevalci na dan izginotja.

Anton Komat: Če boste molčali, bodo kamni govorili

Globalno segrevanje, hormonski motilci in gensko spremenjena hrana v biti spreminjajo naš planet. V zahodi civilizaciji pa je na delu še popoln razkroj avtonomnosti: ljudje ne znajo več pridelovati hrane, ampak plačujejo farmacevtsko industrijo, da jih obvaruje pred posledicami industrijske hrane, ne znajo več vzgajati otrok, temveč plačujejo psihologe in psihiatre, ne znajo popraviti vodovodne pipe, ne oskrbeti rane ali pozdraviti navaden prehlad brez zdravil. – Ja, v prihodnosti bodo edini, ki bi lahko govorili o preteklosti, le še kamni.

Dino Bauk: Konec. Znova

Čeprav je roman prvenec, se mu to nikjer ne pozna, ne pri suverenem premisleku o tem, kaj se je zgodilo z uporno generacijo iz osemdesetih let, da se je zbirokratizirala, poredila in opustila ideale, niti pri kompozicijski spretnosti.

Nuccio Ordine: Koristnost nekoristnega

Zakaj torej zavrača kriterij koristnosti? Če bomo svojo dejavnost vodili s stališča, kaj nam bo v korist, se vnaprej odrečemo idejam in norostim, saj bomo zmeraj ubirali poti, ki smo se jih mehanično naučili. In se odpovedali radovednosti, najlepšemu gibalu bivanja. Najmočnejši argument, ki ga avtor zapiše, je Cioranova pripoved o Sokratu, ki vadi napev na piščali, medtem ko čaka na smrtni požirek trobelike. – Kaj ti bo to, Sokrat? In njegov odgovor: »Da bom znal to pesmico, preden bom umrl.«

Daria Bignardi: Popolna akustika

»Bolečina je nerazsodna. Tako kot ljubezen,« ugotovi nekje vmes, približno štiri mesece po ženinem z ničimer napovedanem izginotju, pripovedovalec, osameli mož z otroki, in s tem prizna, da o ženini bolečini ni vedel nič. Da je verjetno ni ljubil, vsaj ne zares ali tako in toliko, kot bi si zaslužila. Da je živel s predstavo o njej, ki je bila neustrezna, vse bolj pa mu prihaja v zavest, v drobnih odmerkih, ob vse občutljivejših pogovorih z bližnjimi, da je morda za krizo v zakonu na neki način sokriv. Da ni vsa krivda v ženinem brezumnem in sebičnem pobegu, da je nekaj v to godljo zakuhal tudi sam.

Thomas Piketty: Kapital v 21. stoletju

Bralci, ki bi Pikettyja posvojili s par idejami, si bodo polomili zobe. Delo je namreč izjemna postmarxovska analiza zgodovine kapitala od 18. stoletja do danes, ki teče počasi, pikolovsko in podprta z grafikoni. Temelji na statistikah, a spretno tudi na romanih Jane Austen, Honoreja de Balzaca, Alekseja N. Tolstoja etc., ki veristično popisujejo distribucijo bogastva svoje dobe.

Orhan Pamuk: Tiha hiša

Za tiho hišo, v katero se je odmaknil ded zaradi groženj fundamentalistov, imajo tamladi že načrte, sanjajo, kako bo na njenem mestu zrasla stolpnica in si bodo pri prodaji napolnili žepe; ovira je samo babica, ki v njej životari ob pritlikavem služabniku kot Robinzon s Petkom v osami, med zaprašenimi laboratorijskimi instrumenti pokojnega moža in grdimi spomini na njegovo megalomanijo.

Naomi Klein: To vse spremeni

Stvar je preprosta: enormna poraba fosilnih goriv vodi k svetovnemu segrevanju, naslednji korak pa bo splošni dizaster. Toda sočasno mediji vse manj in manj povezujejo to kavzalnost in tako suše ter povodnji pripisujejo nerazumljivi igri narave. Ob tem multinacionalke in enako državna podjetja vršijo ekstrakcijo, se pravi plenjenje nafte, plina, rudnikov, vode, kar sistematično uničuje celotne regije. Kaj torej storiti? Kleinova stavi na ljudske upore ter proteste, navaja številne primere, denimo vstajo Ogonov v delti Nigra, kjer jim je uspelo ustaviti črpanje nafte, ki je ogrožalo kmetijstvo in prvobitno življenje staroselcev. Opredeli pojem »blokadija«, gibanja za pravice obglavljenih hribov, potopljenih dolin, izsekanih gozdov etc., ki implicira ne le zaščito, temveč tudi pravico do obnove devastiranih krajev.

Julie Otsuka: Buda na podstrešju

Roman o japonskih nevestah, migrantkah, ki pridejo v Ameriko in tam spoznajo, da so jih dvakrat nategnili: možje prek oglasa so starejši kot na fotografijah, ki so jih pošiljali na Japonsko, če ni na njih kar brhki prijatelj, niti slučajno pa niso plantažniki, bankirji, hotelirji, temveč težaki, ki opravljajo sezonska in poljska dela v pralnicah in na gradbiščih.

Janko Kos: Ideologi in oporečniki

Memoarska literatura ima pred kabinetnim zgodovinopisjem prednost detajla, ki ga prinašajo osebne izkušnje in anekdote. Tako avtor razkriva bivanje revij Besede (1951–1956), Revija 57 (1957–58) in Perspektive (1960–64), gledališke skupine Oder 57 (1957–1964) in delovanje legendarnega Oddelka za primerjalno književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti. Moč Kosovega spominjanja je v postopku, ko nam na primerih posameznosti oriše duh časa, se pravi ideološki okvir komunističnega režima v petdesetih in šestdesetih letih. Revije, ki so okoli sebe zbirale prodorne mislece in ustvarjalce, so prav v trenutku, ko so postale zaznavne in dobile družbeni pomen, neizprosno ukinili, najbolj štrleči avtorji pa so končali v sodnih preiskavah in po zaporih. Toda tu pisec primakne še podvprašanje: kdo je bil ustanovitelj ali vsaj pokrovitelj teh projektov? Brez iluzije o spontani organizaciji civilne družbe – kreator je bil vrh komunistične partije, ki je novim generacijam podarjal revije, a jih pri tem budno opazoval. Reč je spominjala na dresiranje psov: vsakič, ko je skupina stopila dva koraka onkraj dovoljenega partijskega polja, je dobila ukor – ukinitev in kazen za štrleče, ki naj bi bila v poduk preostalim. Režim jim je namreč hitro ponudil novo revijo in z njo drugo priložnost, a zgodba neuspešnega učenja se je vsakič ponovila. Svoboda izražanja, še tako šibko udejanjena, je bila za partijo nesprejemljiva.

Emil Filipčič: Drame

Filipčič je najprej prozaist in dramatik, z Dergancem soavtor Butnskale, kultne radijske igre, ki je dobila po Slakovi filmski zdaj tudi stripovsko podobo. Ob pisanju je še igralec, recimo v Jovanovićevih režijah klasičnih besedil ali v lastnih; le kdo je lahko ostal resen pri izvajanju Božanske tragedije v režiji Vita Tauferja, kjer sta se z Ivom Godničem spotikala v potapljaških oblekah in plavutkah in sproti pozabljala besedilo?

Marc Bloch: Nenavadni poraz

Marc Bloch (1886–1944) velja za enega največjih francoskih zgodovinarjev. Toda ustanovitelj znamenitih »Annales« in medievalist, ki je proučeval večstoletna obdobja srednjega veka, je svojo najvplivnejšo knjigo posvetil šestim tednom pomladi 1940.

Kjersti Annesdatter Skomsvold: Hitreje ko grem, manj me je

Pripovedovalka romančka je v letih, pa tudi sicer: dvakrat jo je sredi čela zadela strela, zaporedoma, ima lažne nosečnosti, strah pred sosedi, ki so res pravi runkeljni in čisto brez šlifa, radostita jo hoja po gozdu in sanjarjenje o smrti – prijazna odrešitev, predolgo se ne mudi! Čeprav se potem spet enako boji življenja kakor smrti.

Izidor Cankar, Veno Pilon, Alenka Puhar, Irene Mislej: Listi z roba

Izidor Cankar je bil kulturniška zvezda že pri 25 letih, še v času Avstro-Ogrske. Nekaj zaradi bližine z bratrancem Ivanom, v glavnem pa zaradi razgledanosti in esejističnega stila s pridihom ironije. Med vojnama je bil profesor umetnostne zgodovine na univerzi, pisec umetnostnih študij, prevajalec, navsezadnje duhovnik, ki se je zaljubil in izstopil iz Cerkve, in desetletje ambasador na ameriških celinah. V času nemške okupacije je bil minister jugoslovanske kraljeve vlade v Londonu, se srečal s Titom na Visu 1944, podprl njegovo komunistično gibanje in se vrnil v domovino. In kakšno mesto je dobil ta meščanski Titov podpornik po vojni?

Michel Houellebecq: Lanzarote

V romanu Platforma se je Houellebecq s turizmom – in to spolnim v muslimanski državi in zato toliko bolj izzivalnim, razvratnim, kar ima za udeležene slej ko prej usodne posledice – že ukvarjal. Kot ljubljenec rumenjakarjev je z izginotji in ugibanji, s kontroverznimi izjavami in z očitnim pomanjkanjem dopamina in sploh hormonov sreče seveda zaslovel in vzburkal ljubitelje škandalov in provokacij. Dosledno v tem slogu je spisan tudi roman, ki govori o odločitvi za počitnice na Kanarskih otokih pozimi in nam predstavlja temno ali pa vsaj propagandno prenapihnjeno podobo množičnega turizma.

Ur. Blaž Otrin in Marija Čipić Rehar: Jegličev dnevnik

Pokupil celotno naklado Cankarjeve Erotike, protestiral proti goloprsi mladenki nad Prešernovim spomenikom, podpiral kmečko zadružništvo, dal sezidati prvo slovensko gimnazijo v Šentvidu, podprl majniško deklaracijo 1917, se v časnikih spopadal z liberalci, se kdaj uprl branju kraljevih okrožnic na prižnici, na ljubljanskih volitvah 1922 podprl koalicijo SLS s socialdemokrati in komunisti proti liberalcem, v času diktature kralja Aleksandra napisal pismo prepovedanim Orlom, zaradi česar oblast zaplenila vse časopise, ki so ga natisnili.

Robert Seethaler: Vse življenje

»Dlje je vztrajal, kot si je kdaj mislil, da bo zmogel, in na splošno je bil s svojim življenjem kar zadovoljen. Preživel je otroštvo, eno vojno in en plaz.« Naslov romana je pravzaprav kar povzetek; Andreas, rejenec, ki šepa zaradi pretepanja, ki ga je bil v otroštvu deležen od skrbnika, si kupi parcelo, sreča žensko, a jo v njegovi zasilni koči pokoplje plaz, se neuspešno prijavi in ga potem mobilizirajo v vojno, po dolgi poti domov iz ujet-

Agata Tuszyńska: Obtožena: Wiera Gran

Bila je Židinja, ki je po nacistični okupaciji Poljske končala v varšavskem getu, a ji je od tam uspelo pobegniti in v ilegali preživeti vojno.

Semira Osmanagić: Tri kroge okrog hiše

Narediti Tri kroge okrog hiše je morda kratkočasno in ničemur zavezano početje, a kljub vsemu pomeni tudi brezsmiselno in brezciljno kroženje. Romanček je naslov sicer dobil na predlog žlahtnice (ki se ji je zdelo nadvse potrebno zmotivirati zbrano širšo družino in v ta namen tudi pišejo nekakšen dokument oziroma dnevnik s skrivnostmi vsakogar od njih, kot da ne bi bile te skrivnosti najbolj skrite ravno pred člani prav te družine), a zaznamuje tudi početje glavne protagonistke. Samske, brez otrok, brez silnih ambicij in morda zato toliko bolj introvertirane in današnjemu času primerno negotove.

Žiga Valetič: Smeh in smrt

Navedene štiri teme je težko konsekventno povezati. A esejistični slog pač omogoča, da končajo v eni knjigi, zakaj vezivo ni vsebina, temveč avtor. Navsezadnje tudi slovenščina, ki pozna isti pokončevalni morfem v besedah hu-mor in samo-mor.

Ursula K. Le Guin: Drugi veter

V Tolkienovih fantastičnih svetovih so ženske bolj ljubice ali matere, pri Le Guinovi so drugi pol – napol zmaji, obdarovane s svojim mankom, ki jim daje skrivnostne sposobnosti, drugačne od tistih, ki jih imajo magi in celitelji vseh vrst. Nasploh se ji pozna odraščanje v antropološki družini, njena družba je hierarhično zelo razplastena, polna magijskih šol v opreki, tudi pri uporabi in zlorabi starih, htonskih sil, pri uravnavanju Ekvilibrije, zelo taoističnem pojmu, sta oba spola komplementarna. Eni so specializirani v eno, drugi v drugo smer. To je družba, kjer vsaka niša podpira svoj vogal, kjer moškemu ni treba vseh, ženski pa preostalih treh.

Hans Belting: Faces: zgodovina obraza

Bo torej vsebina zgodovina enega obraza ali vseh obrazov v zgodovini? Avtor izbere pot, na kateri pobira material iz tisočletij ohranjenih podob obrazov, mask, posmrtnih mask in lobanj. Kiparstvo, slikarstvo, filozofija, umetnostna zgodovina, jasno gledališče in v sodobnosti fotografija, film, televizija in medijska facialnost, politika in reklama. Nekoč so v teatru nastopali z maskami, nato je isti igralec z igro predstavil množico obrazov, stoletja kasneje se je Rilke spraševal, ali človek ponosi obraz, ki ga nosi leta, še huje – kaj če ponosi vse svoje obraze? Obraz ni en, a ko ostane le lobanja, se sooči z lastnim razkrajanjem. Po drugi strani – portret papeža, božji pogled, Mao Cetung, Marilyn Monroe, policijske kartoteke, veliki plan, fenomen revije Life, ki z naslovnicami zareže v najhujšo ameriško travmo, ko objavlja obraze v vojni v Vietnamu ubitih ameriških vojakov … Seveda iskanje avtentičnega obraza; prednacistična Nemčija že izpostavlja ljudski obraz kmeta proti ponarejenemu obrazu meščana in tako v neskončnost. In kajpak avtoritarni režimi, kjer podobe voditeljev na velikanskih formatih zasedejo javni prostor.

Rabi Džaber: Mehlisovo poročilo

Mehlisovo poročilo, ki je priskrbelo naslov za roman o Libanonu in še posebej o Bejrutu, je dokument komisije pod vodstvom nemškega preiskovalca, katere naloga je preiskati atentat na nekdanjega libanonskega premiera, ki so ga hkrati z njegovo varnostno karavano razstrelili, potem pa poklicali mednarodne arbitre in preiskovalce.

David Eagleman: Prikrito: neznano življenje človeških možganov

Kaj bodo o področju, ki ga proučujeta lingvistika in psihoanaliza ter vešče izkorišča propaganda, povedale laboratorijske nevrološke raziskave? Skupino pacientov, ki je bolehala za amnezijo, so vse dopoldne učili igrati tetris, a že naslednji dan je pozabila, kaj se je učila prejšnji dan.

Julian Barnes: Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol

Čeprav se Zgodovina sveta začne z vesoljnim potopom, ni zgoščenka. Ni krajšana zgodovina ali zgodovina, dopisana z izmišljijo, temveč se ukvarja s posameznimi epizodami, ki imajo bolj ali manj obliko potovanja ali plovbe v neznano – od Noetove barke do Titanika in Apolla.