Mabel E. Todd: Misleče telo

Knjiga je že več kot pol stoletja biblija za plesalce, igralce, športnike, fizioterapevte in študente kineziologije. Študija o uravnovešanju sil, ki delujejo na človeško telo med premikanjem in med sedenjem.

Henrik Brun: Danska zanka

Slovenci smo ponosni na svojo deželo, tudi kadar je njena lega najprava za razne nečedne mednarodne združbe in njih domače pomagače. Navdušimo se, kadar tujci popisujejo kriminalne lepote dežele, še toliko bolj, če avtor prihaja iz regije, ki ji je kriminalko, svoj najodmevnejši in najbolje prodajani žanr poleg dramatike s preloma prejšnjega stoletja, uspelo geografsko zaščititi. Ponosni smo tako zelo, da je bila Brunova knjiga na nacionalkinem portalu posebej omenjena – afirmativno – med lanskimi literarnimi fenomeni; med vojno zvezd, odtenki sive in priseljenim pisateljem, ki je začel sanjati v slovenščini, sicer pa dela kot varnostnik v megaštacuni.

Jure Gašparič: Izza parlamenta

Avtor predstavlja zgodovinski pregled škandalov, pretepov in ubojev v parlamentu, zraven pa postreže še s podatki o plačah, skupščinskem bifeju, korupciji, uradnikih ter stavbah, v katerih je deloval. Dogajanje postavi v zgodovinski okvir, ko pokaže stremljenja kralja Aleksandra, ki je parlament vseskozi omejeval, minimiziral njegovo vlogo in ga leta 1929 tudi razpustil.

László Krasznahorkai: Vojna in vojna

Že ko preberemo avtorjeve zahvale ob prejetju nagrade vilenica, vidimo, da se ne zafrkava, od učitelja stare grščine do Ginsberga, Sidharte in Boga, tri drobno stiskane strani s ciničnimi komentarji. Potem gre v vrtoglavem ritmu samo še navzdol. Namreč na Zahod. In nazaj.

Aleks Štakul: Skozi čas

Prav kronike, ki jih pišejo novinarji o svojem mediju, prinašajo vpogled v nevidno tehnologijo novinarske profesije. Pisanje denimo Viktorja Blažiča (Delo), Bogdana Novaka (Pavliha) in Saše Veronika (nacionalka) se posveča notranjim spopadom in cenzuri, Štakulovo delo pa je večinoma afirmativno, kdaj prav sindikalistično tovariško, čeravno se v njem prikažejo tudi pikri zapisi o posameznih televizijskih veljakih in političnih posegih. V tem segmentu je to čtivo, ki ga bodo s posebnim veseljem prebirali nekdanji avtorjevi sodelavci.

Marko Sosič: Kratki roman o snegu in ljubezni

Sosičev roman je v marsičem prezrcaljenje prejšnjega, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, in naslov je tudi kar najbolj pravšnji povzetek vsebine; nekdanji prijateljici Olga in Alma se čutita, na daljavo, hodita si v misli in sanje, na nerazložljiv način sta povezani in se tega še toliko bolj zavedata zdaj, ko so pred njima nove grožnje, novi izzivi. Ponovitev stiske iz preteklosti, ki ju je združila, obnovi njuno povezanost, čeprav med njima ni komunikacije, čeprav živita vsaka v svojem svetu in v različnih mestih. Po njunem hitrem razhodu, ki ga je povzročilo strašno spoznanje, da se je nad Olgo znesel Almin zaročenec s svojo škvadro, se je preselila in zdaj v Furlaniji, v Asagiu, daleč od rodnega Trsta, vidi nasilništvo doma. Sin, ki noče govoriti njenega jezika, slovenščine, s prijatelji preiskuje izvor ljudi, ki ga obkrožajo, zanika uničevalnost fašizma in obstoj taborišč, tudi likvidacijskih, kakršno je bila Rižarna, pripravlja se na novo čiščenje, na nov svetovni red, ki bo počistil z migranti, nečistimi in morda celo nepotrebnimi starci.

Ernst Haffner: Krvni bratje

Roman, ki je avtorja spravil s sveta: ob njegovem izidu leta 1932 je zaslovel, po zmagi nacistov so mu knjigo sežgali in jo prepovedali, v naslednjih letih je izpuhtel; ne ve se, ne kje, ne kdaj, ne kako je končal.

Erica Johnson Debeljak: Tovarna koles

V avtoričinem prejšnjem romanu, v Antifa coni, je policijski načelnik Suban raziskoval smrt emigranta in ob neznancu, za katerega se je na daleč videlo, da ni iz primorskega obmejnega mesteca, so se obudili spomini na tujce in vsiljivce od prej in sprožili kup projekcij, ki so razkrile nekatere skrajne in manj radikalne odnose do tujcev, prišlekov. Tokrat se Suban znajde v prestolnici v času vstaj, stanuje nad opuščeno tovarno koles, spremenjeno v center subkulture, in išče izginulo hčer.

Daron Acemoglu in James A. Robinson: Zakaj narodi propadajo

Profesorja ekonomije in politologije sta združila svoja znanja, da bi našla razlago, zakaj imajo nekatere države visok standard, druge pa se bodejo z revščino.

Ilija Trojanow: Zbiralec svetov

Roman se sicer opira na zapiske in biografijo raziskovalca Orienta Richarda Francisa Burtona, ki je živel od dvajsetih do devetdesetih let 19. stoletja in končal na Krasu, vendar Trojanow priznava, da si je moral marsikaj izmisliti.

Peter Batty: Titova velika prevara

Delo sicer zaobseže celotno politično kariero jugoslovanskega partijskega voditelja, posebej podrobno pa opisuje značilnosti njegove vladavine med letoma 1945 in 1980. A najmočnejši del so prikazi poročil britanskih agentov, tajnih služb, medvojnega poročanja BBC in londonske vlade. Poleg vojne v Jugoslaviji je namreč potekala še nevidna bitka za medijsko in politično interpretacijo. Agent Archie Jack je denimo skupaj s četniki septembra in oktobra 1943 zrušil pet mostov na železnici Beograd–Sarajevo, BBC pa je uspeh pripisal partizanom. Ko je vodja britanske misije zahteval demanti, ga BBC ni objavil. Kako? Preprosto, informacije je v London pošiljal SOE v Kairu, kjer pa jih je filtriral in preobračal visoki funkcionar James Klugmann, ki je bil član komunistične partije in po razkritju MI 6 sovjetski agent! Avtor posamezne momente vojne vrednoti številčno, tako opozarja na pretiravanje v poročilih o številu partizanov, previsoke ocene o moči nemške armade v Jugoslaviji in pritožbe britanskih generalov o mlačnem delovanju partizanov, ki leta 1944 niso pretrgali nemških komunikacijskih povezav od Grčije do Avstrije.

Milan Dekleva: Benetke, zadnjič

Dekleva je najprej pesnik in esejist, ki se vse bolj posveča prozi – med njegovimi opaznimi romani je s kresnikom ovenčano Zmagoslavje podgan, romansirana zgodba Slavka Gruma. V drugih so vzor in model za nosilne literarne osebe Tomaž Pengov, Dušan Pirjevec - Ahac in še kdo.

Jeremy Rifkin: Družba ničelnih mejnih stroškov

Ameriški ekonomist, ki je svetoval zadnjim trem predsednikom evropske komisije, Sarkozyju, Merklovi, Janši, kitajski premier Xi pa je misli iz njegovih knjig vključil v plan za naslednjo petletko.

Kristian Novak: Črna mati zemla

»Bal sem se, da nas noče nihče priznati in jemati resno. To je bil problem, kajti mi smo sami sebe začeli jemati zelo resno,« pravi osemletni mulo, Matija, ki mora ob hrvaški osamosvojitvi še enkrat zamenjati celoten nabor vrednot. Še enkrat po tistem prej, ko gre očeta po smrti najprej iskat na milico, če bi bil tam, ker je slučajno hodil ob zdomskem delu v Nemčiji k hrvaški maši in bi padel pod vpliv emigrantov, potem pa v mlin, kamor hodijo murske nimfe, ki zadržujejo mrtve na poti navzgor.

Patrick Modiano: V kavarni izgubljene mladine

In seveda piše o preteklosti. Pred kamerami ne briljira, še manj je medijski zvezdnik. Je pisatelj v čisti obliki, ki piše, ki se trudi z izbiro besed, ki romanov ne trese iz rokava, ampak svoje pisanje popravlja in predeluje. Drži se postopka, da začne s sceno, ki jo natančno vidi. Tako tudi v danem romanu: »Vedno je vstopila skozi ožjega od obeh vhodov v kavarno, tistega, ki so ga imenovali senčna vrata. Vedno je izbrala isto mizo v ozadju male sobe.«

Patrick Ness: Več kot to

Malo je romanov, v katerih junak tako nepreklicno umre že v prvem poglavju, ob naštevanju vseh poškodb, ki jih dobi ob trku premrlega telesa s čermi, v katere ga neusmiljeno vrže med plavanjem po mrzlem Severnem morju. In malo jih je, v katerih rešuje dileme in dela popravne na področjih, kjer je v preteklosti zamočil. Medtem ko je mama skočila v banko po denar, da bi pobegnila od družine, ju z bratom obišče pobegli kaznjenec in ga, osemletnega, postavi pred odločitev, ali gre z njim on ali brat. Odločitev ga potem krepko preganja, prav tako zafrkavanje sošolcev, ko se nič kaj naključno na spletu pojavijo fotografije z najboljšim in intimnim prijateljem. Vsega skupaj se nabere dovolj za bredenje v mrzlem morju.

Roland Barthes: Mitologije

Barthes (1915–1980) je ikona, ki daje pečat semiologiji, literarni kritiki in strukturalizmu. A je obenem tudi praoče časopisne kolumne. Mitologije so zbirka tekstov, ki jih je objavljal v reviji Les lettres nouvelles, v njih pa analiziral vsakdanje mite, kot so reklame za pralne praške, novi model Citroena, striptiz, biftek in pomfrit, obraz Grete Garbo, igrače, Einsteinovi možgani, Tour de France, pohod plastike, turistični bum križarjenja po Sovjetski zvezi, prosta rokoborba »Catch« etc.

Ian McEwan: V imenu otroka

McEwan, ki vrta v aktualne in žgoče družbe teme (v Solarju recimo v izkoriščanje sončne energije in s tem povezano blaginjo in tveganja), spisane zelo duhovito, se tokrat brez tega značilnega britanskega humorja osredotoči na fragment iz življenja sodnice za družinsko pravo. Zvezde iz sodnih dvoran, deležne medijskega pompa in drugega. Zaradi pozornost zbujajočih primerov, v katerih sodi, je Fiona oboževana in osovražena, o njej in o sodbah pišejo rumenjaki in od ogorčenih prizadetih dobiva grozilna pisma.

Mark Tulij Ciceron: Pogovori o starosti

Pred njim pa izjemni predgovor prof. Kajetana Gantarja, ki pronicljivo popiše Ciceronovo življenje, njegovo miselno formiranje, govorniško in politično kariero, po padcu pa njegov beg v osamo in filozofijo, rimsko politiko ter njegovo recepcijo v misli Zahoda. Danes prav redko, da ima spremna beseda skorajda težo izvirnika.

Paula Hawkins: Dekle na vlaku

Punca, Rachel, ki se ji čisto premalo in obenem preveč dogaja, se vozi z vlakom vsak dan v službo, ki je nima več. Gleda odvržena oblačila ob progi, predvsem pa pogleduje proti nekdanjemu domu, kamor se je po njenem odhodu ugnezdila nova žena bivšega moža, rodila, kar sama ni mogla, zato se Rachel naliva, z gintonikom iz pločevinke, z vinom, z vsem, da priduši bolečino. Ob tem pa ima močne amnezije, kar je še posebej zoprno, saj takrat teži bivšemu, njegovi ženi, pobruha stanovanje gostiteljice in ima sploh vsakršne zatemnitve. Ko ji jih bivši razsvetljuje, se pojavi čuden občutek, da jo je sicer nekaterih stvari sram, vendar kot da ne bi bila zraven, kot da bi se to dogajalo nekomu drugemu. Kar je kar zoprno, ko izgine mlada ženska v noči, ko se Rachel potika po sosednjem mestecu in zalezuje bivšega, domov pa se vrne pobuškana in krvava in z ogromnim spominskim breznom, ki ga poskuša na vse mogoče načine presvetliti, tudi z obiskom terapevta in strahovito željo, da bi se sešla z vsemi morebitnimi srečevalci na dan izginotja.

Anton Komat: Če boste molčali, bodo kamni govorili

Globalno segrevanje, hormonski motilci in gensko spremenjena hrana v biti spreminjajo naš planet. V zahodi civilizaciji pa je na delu še popoln razkroj avtonomnosti: ljudje ne znajo več pridelovati hrane, ampak plačujejo farmacevtsko industrijo, da jih obvaruje pred posledicami industrijske hrane, ne znajo več vzgajati otrok, temveč plačujejo psihologe in psihiatre, ne znajo popraviti vodovodne pipe, ne oskrbeti rane ali pozdraviti navaden prehlad brez zdravil. – Ja, v prihodnosti bodo edini, ki bi lahko govorili o preteklosti, le še kamni.

Dino Bauk: Konec. Znova

Čeprav je roman prvenec, se mu to nikjer ne pozna, ne pri suverenem premisleku o tem, kaj se je zgodilo z uporno generacijo iz osemdesetih let, da se je zbirokratizirala, poredila in opustila ideale, niti pri kompozicijski spretnosti.

Nuccio Ordine: Koristnost nekoristnega

Zakaj torej zavrača kriterij koristnosti? Če bomo svojo dejavnost vodili s stališča, kaj nam bo v korist, se vnaprej odrečemo idejam in norostim, saj bomo zmeraj ubirali poti, ki smo se jih mehanično naučili. In se odpovedali radovednosti, najlepšemu gibalu bivanja. Najmočnejši argument, ki ga avtor zapiše, je Cioranova pripoved o Sokratu, ki vadi napev na piščali, medtem ko čaka na smrtni požirek trobelike. – Kaj ti bo to, Sokrat? In njegov odgovor: »Da bom znal to pesmico, preden bom umrl.«

Daria Bignardi: Popolna akustika

»Bolečina je nerazsodna. Tako kot ljubezen,« ugotovi nekje vmes, približno štiri mesece po ženinem z ničimer napovedanem izginotju, pripovedovalec, osameli mož z otroki, in s tem prizna, da o ženini bolečini ni vedel nič. Da je verjetno ni ljubil, vsaj ne zares ali tako in toliko, kot bi si zaslužila. Da je živel s predstavo o njej, ki je bila neustrezna, vse bolj pa mu prihaja v zavest, v drobnih odmerkih, ob vse občutljivejših pogovorih z bližnjimi, da je morda za krizo v zakonu na neki način sokriv. Da ni vsa krivda v ženinem brezumnem in sebičnem pobegu, da je nekaj v to godljo zakuhal tudi sam.

Thomas Piketty: Kapital v 21. stoletju

Bralci, ki bi Pikettyja posvojili s par idejami, si bodo polomili zobe. Delo je namreč izjemna postmarxovska analiza zgodovine kapitala od 18. stoletja do danes, ki teče počasi, pikolovsko in podprta z grafikoni. Temelji na statistikah, a spretno tudi na romanih Jane Austen, Honoreja de Balzaca, Alekseja N. Tolstoja etc., ki veristično popisujejo distribucijo bogastva svoje dobe.

Orhan Pamuk: Tiha hiša

Za tiho hišo, v katero se je odmaknil ded zaradi groženj fundamentalistov, imajo tamladi že načrte, sanjajo, kako bo na njenem mestu zrasla stolpnica in si bodo pri prodaji napolnili žepe; ovira je samo babica, ki v njej životari ob pritlikavem služabniku kot Robinzon s Petkom v osami, med zaprašenimi laboratorijskimi instrumenti pokojnega moža in grdimi spomini na njegovo megalomanijo.

Naomi Klein: To vse spremeni

Stvar je preprosta: enormna poraba fosilnih goriv vodi k svetovnemu segrevanju, naslednji korak pa bo splošni dizaster. Toda sočasno mediji vse manj in manj povezujejo to kavzalnost in tako suše ter povodnji pripisujejo nerazumljivi igri narave. Ob tem multinacionalke in enako državna podjetja vršijo ekstrakcijo, se pravi plenjenje nafte, plina, rudnikov, vode, kar sistematično uničuje celotne regije. Kaj torej storiti? Kleinova stavi na ljudske upore ter proteste, navaja številne primere, denimo vstajo Ogonov v delti Nigra, kjer jim je uspelo ustaviti črpanje nafte, ki je ogrožalo kmetijstvo in prvobitno življenje staroselcev. Opredeli pojem »blokadija«, gibanja za pravice obglavljenih hribov, potopljenih dolin, izsekanih gozdov etc., ki implicira ne le zaščito, temveč tudi pravico do obnove devastiranih krajev.

Julie Otsuka: Buda na podstrešju

Roman o japonskih nevestah, migrantkah, ki pridejo v Ameriko in tam spoznajo, da so jih dvakrat nategnili: možje prek oglasa so starejši kot na fotografijah, ki so jih pošiljali na Japonsko, če ni na njih kar brhki prijatelj, niti slučajno pa niso plantažniki, bankirji, hotelirji, temveč težaki, ki opravljajo sezonska in poljska dela v pralnicah in na gradbiščih.

Janko Kos: Ideologi in oporečniki

Memoarska literatura ima pred kabinetnim zgodovinopisjem prednost detajla, ki ga prinašajo osebne izkušnje in anekdote. Tako avtor razkriva bivanje revij Besede (1951–1956), Revija 57 (1957–58) in Perspektive (1960–64), gledališke skupine Oder 57 (1957–1964) in delovanje legendarnega Oddelka za primerjalno književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti. Moč Kosovega spominjanja je v postopku, ko nam na primerih posameznosti oriše duh časa, se pravi ideološki okvir komunističnega režima v petdesetih in šestdesetih letih. Revije, ki so okoli sebe zbirale prodorne mislece in ustvarjalce, so prav v trenutku, ko so postale zaznavne in dobile družbeni pomen, neizprosno ukinili, najbolj štrleči avtorji pa so končali v sodnih preiskavah in po zaporih. Toda tu pisec primakne še podvprašanje: kdo je bil ustanovitelj ali vsaj pokrovitelj teh projektov? Brez iluzije o spontani organizaciji civilne družbe – kreator je bil vrh komunistične partije, ki je novim generacijam podarjal revije, a jih pri tem budno opazoval. Reč je spominjala na dresiranje psov: vsakič, ko je skupina stopila dva koraka onkraj dovoljenega partijskega polja, je dobila ukor – ukinitev in kazen za štrleče, ki naj bi bila v poduk preostalim. Režim jim je namreč hitro ponudil novo revijo in z njo drugo priložnost, a zgodba neuspešnega učenja se je vsakič ponovila. Svoboda izražanja, še tako šibko udejanjena, je bila za partijo nesprejemljiva.

Emil Filipčič: Drame

Filipčič je najprej prozaist in dramatik, z Dergancem soavtor Butnskale, kultne radijske igre, ki je dobila po Slakovi filmski zdaj tudi stripovsko podobo. Ob pisanju je še igralec, recimo v Jovanovićevih režijah klasičnih besedil ali v lastnih; le kdo je lahko ostal resen pri izvajanju Božanske tragedije v režiji Vita Tauferja, kjer sta se z Ivom Godničem spotikala v potapljaških oblekah in plavutkah in sproti pozabljala besedilo?