Sebastjan Vehar: S kolesom po Sloveniji

Od vzhoda do zahoda, od severa do juga in celo po dveh poteh onkraj državne meje po slovenskih krajih v Italiji in Avstriji. Tekst vodi skozi krajevne znamenitosti, napelje na gričke s cerkvico, ponuja razglede, idilične vasice, se ustavlja v muzejih, pripoveduje o zgodovini, opozarja na praznike pršuta in podobne, pokaže na rojstne hiše literatov, svetuje skok v bližnjo rečico ali jezero, namigne, kje lahko kolo zamenjate s kanujem ali za mizo na kmečkem turizmu, vas vodi čez lesene mostičke, mimo botaničnih parkov, črede konj, rdečega ruja, zapelje na vodno učno pot, v bližino razpadajočih gradov, spet drugod razdre anekdoto, obudi Kelte, pripelje pred star čebelnjak iz 19. stoletja, podkuri z vzponom na hrib ali celo goro.

Isabel Allende: Ripper

Skupina pretežno najstnikov z operativno silo, ki jo predstavlja invalidni vojaški specialec s še malo bolj od vojne zdelanim psom, se igra razkrivanje zločinov. Bolj ali manj posebni, z anoreksijo ali s strahom pred odprtimi prostori, na različnih celinah, se ukvarjajo s kriminalističnimi špekulacijami. Potem postane igrica zelo zaresna; na zahodni ameriški obali se pojavi množični morilec, vendar policija, kjer je tudi oče in obenem sin dveh iz skupine, ne poveže umorov. Najbolj brihtna mula iz skupine pa seveda ja, in zločinec je tudi tokrat čisto blizu njih.

Bogdan Žorž: Nauk gora

Vzponi v vetru, pod peklenskim soncem, v dežju ali mrazu seveda niso ljubek izlet. Zatorej: čemu bi se potili, lovili sapo, se izgubljali med slabo vidnimi markacijami, ko pa gremo lahko na udoben potep v mestna središča? Žorž ne prepričuje bralca niti ga ne vabi s prelestnimi opisi, preprosto poudarja vpliv hoje po hribovjih na človekovo mentalno in telesno konstitucijo.

Anja Mugerli: Zeleni fotelj

Dober ducat zgodb se bolj ali manj osredotoča na isti sentiment protagonistov, nizajo se okoli neubesedljivega travmatičnega jedra in se zgoščajo okoli točke razkritja – kar je osnovni pogoj za kompaktno in zaokroženo zbirko in odloč(il)ne zgodbarske razplete.

Andrej Platonov: Smrti ni

Kdor je bral ingeniozni roman Čevengur, bo šokiran. Platonova (1899–1951), avtorja antiutopistične knjige o začetnih letih komunizma, preprosto ne bo prepoznal. Ne po slogu ne po stavkih. Stalin ga je kastriral, ko ga je poslal na bojišče kot vojnega dopisnika za časnik Rdečo zvezdo. Pisatelj, ki je s svojimi liki jemal bralcem sapo, je zdaj v koži kronista, ki samo sledi šablonam propagande o vojni med dobrimi in slabimi. Toda tudi tak bo spet doživel cenzuro: tako kot je bila nekoč prepovedana izdaja Čevengurja, tako mu režim ni dovolil objaviti niti vojnih črtic.

Vesna Lemaić: Kokoška in ptiči

Roman Vesne Lemaić ima nekaj prav dokumentarističnih in prepoznavnih potez, ki nagovarjajo naše spomine na najnovejšo zgodovino; rekonstruiramo po datumih opisane dneve upora in se spomnimo nekaterih konkretnih akcij in prepoznamo nekatere akterje, vse nalašč ne globoko skrite pod ptičjimi vrstami. Ob tem pa so v romanu ves čas objavljene povezave na spletne strani z dokumenti in proglasi gibanja, članki z odzivi nanj; gre za gibanje 15o oziroma Bojza, poleg zasedbe trga pred borzo pa so popisane tudi druge dejavnosti gibanja in Kokoška, prvoosebna ironična pripovedovalka, je ves čas zraven. Ne le na ulicah in potem pri politični vzgoji v šotorih, z gibanjem se zavzamejo tudi za deložirano družino iz Litije in odidejo na mednarodno srečanje v Frankfurt; vmes seveda pristanejo v gajbici in trčijo ob jastrebe. Kokoška izpisuje še predhodne postaje; po gnezdenju v družini in potem s Prepelico se začasno ugnezdi v kokošnjaku v protest proti svetovnemu izkoriščanju in finančnim špekulantom, dokler se ptiči ne preformirajo in nadaljujejo boj z drugimi sredstvi, se odpočijejo v Rogu in sploh.

Jože Dežman: Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo

Čeravno strukturirana: umorjeni domobranci po amnestiji, umori na meji, smrti v zaporu, umiranje v taboriščih, umorjeni otroci etc., pa je posebna moč knjige njena usmerjenost na detajle.

David Brooks: Pogovor

Brooks napiše zgodbo iz ‘naših krajev’; Avstralec, ki dela v Franciji, in Italijanka, ki prevaja v Torinu, se nam zdi, da za Fiat, se posedeta za sosednji mizi na Trgu enotnosti v Trstu in le sunek vetra … in že si zaupljivo govorita vse mogoče. Najprej seveda o stvareh, ki naj določijo njun izvor in pripadnost, razredu in spolnim praksam, in on potem takoj o svoji trenutni ženi, kot da bi se zavedal, da je on malo starejši od petdesetih in ona približno starosti njegovih otrok in da je čisto prepozno za vse.

Franz Herre: Marija Terezija

Bolje je govorila francosko in italijansko kot nemško, vpeljala moralno komisijo, ki je preganjala zapeljivce in prešuštnice, imela soproga Franca Štefana – ki je v njeni senci bogatel: vlagal na borzah, trgoval z orožjem, posojal denar –, po kmečki vstaji na Češkem izrazila razumevanje upornikov in jih pomilostila, v oporoki prepovedala družini, da pride na njen pogreb etc.

Žiga Valetič: Optimisti v nebesih

Valetičev roman je bil napovedan kot lahkotno in duhovito delo, ki se ukvarja z aktualnostmi in z rezilom humorja zareže v družbeno tkivo. Pričakovali smo pisanje, kakršnega v poplavi črnih izpeljav in zresnjene mračne poglobljenosti še kako manjka.

Igor Omerza: Veliki in dolgi pohod Nove revije

Avtor je na podlagi udbovskih dokumentov restavriral spopad partijskih oblasti z legendarno revijo. Zgodovina se je pod starim režimom spreminjala po milimetrih. Od pobude skupine 60 intelektualcev pa do začetka izhajanja Nove revije sta minili dve leti. Politična gesta, ko so državljani od komunistične oblasti nekaj neposredno in artikulirano zahtevali, je bila malodane napad na državno ureditev. Tako Omerza sledi v drobovje aparata, ki je ob posameznih člankih skliceval partijske sestanke, naročal analizo protidržavnega pisanja, odstavljal urednike, na tiskovnih konferencah obračunaval s pisci drugačnih pogledov, dajal direktive javnim tožilcem, naj za božjo voljo vendar najdejo kaj kaznivega, pa seveda vsejugoslovanskega in vojaškega napadanja na novorevijaše.

Gaute Heivoll: Preden zgorim

Pisatelj se vrača v kraje, kjer je bila v času njegovega krsta serija požarov. Medtem je požigalec ujet, zaprt in tudi že izpuščen iz ustanove, dogodki pa v ljudskem spominu še kako živi; na mesto takratnega prebivališča in na okoliščine, na strah, ki je zajel ljudi, ko je v njihovi bližini zagorelo in so bile vse iskalne akcije požigalca zaman. Dokler razkritje ni osupnilo vseh.

Božidar Jezernik: Mesto brez spomina

Torej – v bronu ali marmorju ohranjen spomin na sv. Marijo, Radetzkega, Grüna, Vodnika, Valvazorja, Franca Jožefa, Prešerna, Trubarja, Miklošiča, Petra I., Napoleona, Aleksandra … Avtor je ob vsakem preiskal še duh časa: pobudnike postavitve, potem sledil desetletju in več, kolikor je trajalo zbiranje prispevkov, idejam, ki so projekt podpirale, nato predstavil časopisno poročanje ob odkritju ter seveda polemike, oskrunitve in pri nekaterih še finalno odstranitev.

Christian Gailly: Večer v klubu

Simon se čisto enostavno zatakne, kdo se pa še ni. Gre popravljat ogrevalni sistem v nekaj sto kilometrov oddaljeno mesto ob morju in potem ga lokalni odgovorni pred odhodom iz hvaležnosti pelje v lokal in se ga malo nalokata, ravno toliko, da Simon po desetih letih spet sede za klavir in zadeve uidejo in ni nikoli več, kot je bilo.

Alex Capus: Léon in Louise

Léon je tip junaka, ki ga sodobnost ne pozna. Kaj počne gimnazijec ob koncu prve svetovne vojne? Jasno, šprica šolo in jo potem kot upornik proti očetu, profesorju latinščine, tudi zapusti. Toda zapisan je svojemu prostemu času, v katerem pohajkuje z vrstniki ob Rokavskem prelivu, ki mu prinaša smisel. Bogastvo je to, kar mu morje naplavi, najsi bo deska, svetilka ali rešilni pas in na koncu razbitina jadrnice, ki jo skupaj s tovariši popravijo in se na njej podajajo na vsakodnevna jadranja, o katerih se nikomur od domačih niti ne sanja. Skratka, užitke, veselja in pustolovščine si izmislijo sami.

David Lodge: Na drugem mestu

Zdaj, ko so naenkrat vsi strokovnjaki za akademsko sfero, za ta pokvarjeni sad že itak skvarjenega in do vere neprijaznega intelektualizma, je Lodge kar prava izbira. V času postističnega buma je spisal trdo teoretično o metafori in metonimiji v sočasnem pisanju, vendar teoretski bitumen v prozi ni zadušil naracije in njegova trilogija (prej smo prebrali že Lepo službo in Majhen svet) združuje vse: ozaveščenost in domišljijo, poznavanje in humor.

Martin Pollack: Kontaminirane pokrajine

Sin vojnega zločinca in vnuk nacista potuje skozi forenzični potopis po idiličnih gozdovih in pokrajinah, ki pa v sebi skrivajo številna trupla ljudi, ki so jih nacistični, sovjetski, antisemitski, šovinistični in partizanski rablji pokončali in potem zagrebli v jarke, jih zmetali v globeli ali reke ter za njimi zabrisali vsako sled. V Avstriji, Ukrajini, Sloveniji, na Poljskem, v Belorusiji, na Češkem, Madžarskem … A to ni toliko seznam krajev grozodejstev, bolj je akt premišljevanja. In kaj je tu sploh misliti?

Tomo Podstenšek: Sredi pajkove mreže

Podstenšek je v romanih vse bolj shematičen; v prvencu Dvigalo je v klavstrofobičen prostor zaprl nekaj izbranih modelov in ‘opazoval’, kako se bodo v utesnjenem prostoru vedli, v Sodbi v imenu ljudstva je nadaljeval preverjanje stopnje uporništva in odgovornosti pri mlajših generacijah. Zdaj, z romanom Sredi pajkove mreže, se loti vprašanja odgovornosti posameznika za dejanja in pričakovali bi, ko si že vsi odgovornost podajajo kot vroč kostanj, da bo odločno zarezal v načeto družbeno tkivo. Vendar zgodba skrene v triler, protagonist, ki ždi in išče službo in se nam zdi, da pajkovsko potrpežljiv čaka na ulov, službo, žensko, priložnost, karkoli, postane plen bistveno bolj premetenega od sebe. Boljšega plenilca in načrtovalca, skritega v kar najbolj prijazni podobi sodelavca in najboljšega prijatelja.

Jože Vogrinc: Transverzala: fragmenti historičnega materializma

Zakaj beremo? V smislu ležernosti, bodisi da se kratkočasimo, bodisi zabijamo čas, v stremljenju po vednosti, ko iz knjig srkamo znanje, prebrane misli posvojimo in potem iz njih kujemo svoje tekste, ali pa kot ideje, o katerih potem pripovedujemo ali z njimi zabavamo oziroma jih jemljemo kot akademski material za kritične razprave.

Tatjana Gromača: Božji otročički

Božji otročički hrvaške pripovednice in pesnice Tatjane Gromača so sestavljeni iz poglavij, ta pa iz fragmentov, ki imajo v slogu starih mojstrov pojasnjevalne uvode, da bi se bolj pripravili na tisto, kar sledi. Vendar se na potem zapisano ne moremo zares pripraviti, saj nas z vsakim drobcem in izbrušeno trditvijo, skoraj aforizmom, zapelje v neko novo razsežnost materine bolezni, ki vse bolj postaja drobec širše, družbene patologije in se nam nazadnje zdi materina bipolarnost pravzaprav edini mogoči odgovor na norost in razcepljenost družbe.

Peter Wilberg: Bolezen je zdravilo

Bolezni se bojimo, ko pa nas zgrabi, se podvržemo vsem zdravilom, samo da se je znebimo. Filozof in terapevt Wilberg jo jemlje drugače, in sicer kot nekaj najboljšega, kar nas lahko doleti. Ne, to ni ironija, le drugačna perspektiva, ki v njej razbere klic po pozornosti. Bolezen je namreč naš najboljši prijatelj, ki nam signalizira, da smo prišli do roba: bodisi v odnosu z drugimi bodisi s samim seboj. Torej idealni trenutek za umik v samoto in v premislek o lastnem bivanju.

José Saramago: Kameni splav

V času, ko je nobelovčeva rodna Portugalska vstopala v evropsko konfederacijo, si je ta veliki polemik pridružitev in izgubo političnega kompasa in spremenjene geostrateške pole dodobra privoščil. Spisal je roman o tem, kako Pirenejski polotok poči po Pirenejih, se odtrga od stare celine in jo užge najprej proti Azorom, potem starta na Kanado in se spusti nekam v južni Atlantik. Pri tem povzroča diplomatske pretrese, predsedniki se junačijo in blebetajo brez osnov in so samovšečni … in sploh.

Roderick Cave in Sara Ayad: Zgodovina knjige skozi knjigo

Knjige so tu res vidne. Nizajo se veliki posnetki indijskih rokopisov na palmovih listih, črke in matematični znaki, vrezani v pavijanovo kost v Kongu izpred 20 tisočletij, podoba iz prvega anatomskega atlasa, ki ga je izdelal Mansur v Širazu 14. stoletja, etc. Skozi te poglede bralec dobesedno stopi v tisoče let oddaljeno dobo, saj dobi možnost, da vidi natanko to, kar je videl antični ali srednjeveški bralec.

Walter Moers: Divji potep skozi noč

Ko dvanajstletni Gustave (Doré) nekje vmes vzklikne, da se mu zdi vse zelo resnično, ga enako personalna in ekskluzivna svetovalka, kot je samo K-jev vratar pred vrati Postave, zaskrbljeno vpraša: »Govoreči konj? Začarani gozd? Stara ženica, ki ti reče, da je tvoja sanjska princesa?« In prhne v smeh. Nič ni resnično, vse je dovoljeno.

Erving Goffman: Predstavljanje sebe v vsakdanjem življenju

Nak, prevod več kot pol stoletja stare študije o sociologiji vsakdanjega življenja. Skratka, katero masko si nadenem in kako naredim vtis na drugega. Najsi bo na plaži, med predavanjem, ko vstopim kot mojster v hišo, kot gost v baru, kot gost v teve oddaji ali pa kot uslužbenec, ki se trudi šefu pokazati, kako je do vratu zakopan v delo. In kajpak še mnoštvo drugih primerov. A avtor ne prinaša le situacije, še manj svetuje, kako napraviti čim všečnejši vtis. Namreč že od začetka vpelje tudi drugo perspektivo: kako prepoznati igro, varanje in neiskrenost pri drugem? Se pravi, gledališka igra, ki se namesto na odru dogaja v našem vsakdanjiku.

J. G. Ballard: Suša

Suša je kataklizmična in Ballard ni prvi, ki popisuje do konca devastirano krajino. McCormackova Cesta in številne antiutopije so poselile globine zemlje zaradi raznih letalnih dejavnikov na površju, scenariji po katastrofi so kar pogosti. Se pa enkrat osredotočajo bolj na ekologijo, torej svarijo pred smermi razvoja, drugič se bolj uvrtavajo v spremenjene medčloveške odnose in prevprašujejo, kaj se zgodi z družbeno zavezo, ko odpade civilizacijski refleks, in s tem nadgrajujejo recimo Goldingovega Gospodarja muh.

Andrej Capuder: Povest o knjigah

Vinetu, Z ognjem in mečem, David Copperfield, kasneje pa Don Kihot, Ana Karenina, Božanska komedija, Sveto pismo et simile so lektira, skozi katero je šel marsikdo. A avtor se ne ustavi ob popisovanju in interpretaciji, saj skozi branje pripoveduje avtobiografijo. In tu besedilo zažari, zakaj Capuder premore samoironijo: to tako redko lastnost med slovenskimi korifejami, ki pišejo spomine. Seveda pa tak princip zahteva poprejšnjo odkritost, se pravi pripravljenost razkrivanja. Naj si bo otroštva, družinskih razočaranj, ljubezni med profesorjem in študentom, vagabundstva in celo prepovedane teme, kot so šikaniranja in zakulisja pri promocijah na ljubljanski univerzi, ter seveda peripetije na diplomatskih sprejemih. Vendar pisec ne piše, da bi zabaval, ironija je tu le način, ki mu omogoča svobodo pripovedovanja.

Goran Tribuson: Zgodovina pornografije

Sredi sedemdesetih let je Srđan Karanović posnel serijo Na vrat na nos (Grlom u jagode), v kateri je prikazal odraščanje povojne generacije, njen prehod od ideologije v kapital in podjetništvo, predvsem pa, kako mladostni ideali in skoraj fanatične opredelitve, kadar gre recimo za glasbeni okus, z leti v stiku z realnostjo zvodenijo. Tribusonov obsežni roman je dobrih deset let pomlajena replika, adaptirana na odraščanje v manjšem hrvaškem mestecu.

Victor Klemperer: LTI – Lingua Tertii Imperii (Govorica tretjega rajha)

Knjiga je vrhunska analiza, ki jo je napisal profesor filologije v esejističnem jeziku. Obenem je pričevanje o preživetju. Klemperer je bil ugleden publicist, novinar in univerzitetni profesor, s prihodom Hitlerja na oblast pa je končal kot skladiščnik. Ker je bil poročen z Nemko, ga niso poslali v taborišče in tako je do padca režima bival kot jud sredi rajha.

Alice Munro: Ljubo življenje

»Ljudje imajo misli, ki jih raje ne bi imeli. To se dogaja v življenju,« nekje zapiše kanadska nobelovka, in ob mislih gre zraven še marsikaj drugega in ne mine kot blisk, saj posledice drobnih naključij in na hitro sprejetih odločitev ostanejo do konca zemeljskih dni.