Marc Bloch: Nenavadni poraz

Marc Bloch (1886–1944) velja za enega največjih francoskih zgodovinarjev. Toda ustanovitelj znamenitih »Annales« in medievalist, ki je proučeval večstoletna obdobja srednjega veka, je svojo najvplivnejšo knjigo posvetil šestim tednom pomladi 1940.

Kjersti Annesdatter Skomsvold: Hitreje ko grem, manj me je

Pripovedovalka romančka je v letih, pa tudi sicer: dvakrat jo je sredi čela zadela strela, zaporedoma, ima lažne nosečnosti, strah pred sosedi, ki so res pravi runkeljni in čisto brez šlifa, radostita jo hoja po gozdu in sanjarjenje o smrti – prijazna odrešitev, predolgo se ne mudi! Čeprav se potem spet enako boji življenja kakor smrti.

Izidor Cankar, Veno Pilon, Alenka Puhar, Irene Mislej: Listi z roba

Izidor Cankar je bil kulturniška zvezda že pri 25 letih, še v času Avstro-Ogrske. Nekaj zaradi bližine z bratrancem Ivanom, v glavnem pa zaradi razgledanosti in esejističnega stila s pridihom ironije. Med vojnama je bil profesor umetnostne zgodovine na univerzi, pisec umetnostnih študij, prevajalec, navsezadnje duhovnik, ki se je zaljubil in izstopil iz Cerkve, in desetletje ambasador na ameriških celinah. V času nemške okupacije je bil minister jugoslovanske kraljeve vlade v Londonu, se srečal s Titom na Visu 1944, podprl njegovo komunistično gibanje in se vrnil v domovino. In kakšno mesto je dobil ta meščanski Titov podpornik po vojni?

Michel Houellebecq: Lanzarote

V romanu Platforma se je Houellebecq s turizmom – in to spolnim v muslimanski državi in zato toliko bolj izzivalnim, razvratnim, kar ima za udeležene slej ko prej usodne posledice – že ukvarjal. Kot ljubljenec rumenjakarjev je z izginotji in ugibanji, s kontroverznimi izjavami in z očitnim pomanjkanjem dopamina in sploh hormonov sreče seveda zaslovel in vzburkal ljubitelje škandalov in provokacij. Dosledno v tem slogu je spisan tudi roman, ki govori o odločitvi za počitnice na Kanarskih otokih pozimi in nam predstavlja temno ali pa vsaj propagandno prenapihnjeno podobo množičnega turizma.

Ur. Blaž Otrin in Marija Čipić Rehar: Jegličev dnevnik

Pokupil celotno naklado Cankarjeve Erotike, protestiral proti goloprsi mladenki nad Prešernovim spomenikom, podpiral kmečko zadružništvo, dal sezidati prvo slovensko gimnazijo v Šentvidu, podprl majniško deklaracijo 1917, se v časnikih spopadal z liberalci, se kdaj uprl branju kraljevih okrožnic na prižnici, na ljubljanskih volitvah 1922 podprl koalicijo SLS s socialdemokrati in komunisti proti liberalcem, v času diktature kralja Aleksandra napisal pismo prepovedanim Orlom, zaradi česar oblast zaplenila vse časopise, ki so ga natisnili.

Robert Seethaler: Vse življenje

»Dlje je vztrajal, kot si je kdaj mislil, da bo zmogel, in na splošno je bil s svojim življenjem kar zadovoljen. Preživel je otroštvo, eno vojno in en plaz.« Naslov romana je pravzaprav kar povzetek; Andreas, rejenec, ki šepa zaradi pretepanja, ki ga je bil v otroštvu deležen od skrbnika, si kupi parcelo, sreča žensko, a jo v njegovi zasilni koči pokoplje plaz, se neuspešno prijavi in ga potem mobilizirajo v vojno, po dolgi poti domov iz ujet-

Agata Tuszyńska: Obtožena: Wiera Gran

Bila je Židinja, ki je po nacistični okupaciji Poljske končala v varšavskem getu, a ji je od tam uspelo pobegniti in v ilegali preživeti vojno.

Semira Osmanagić: Tri kroge okrog hiše

Narediti Tri kroge okrog hiše je morda kratkočasno in ničemur zavezano početje, a kljub vsemu pomeni tudi brezsmiselno in brezciljno kroženje. Romanček je naslov sicer dobil na predlog žlahtnice (ki se ji je zdelo nadvse potrebno zmotivirati zbrano širšo družino in v ta namen tudi pišejo nekakšen dokument oziroma dnevnik s skrivnostmi vsakogar od njih, kot da ne bi bile te skrivnosti najbolj skrite ravno pred člani prav te družine), a zaznamuje tudi početje glavne protagonistke. Samske, brez otrok, brez silnih ambicij in morda zato toliko bolj introvertirane in današnjemu času primerno negotove.

Žiga Valetič: Smeh in smrt

Navedene štiri teme je težko konsekventno povezati. A esejistični slog pač omogoča, da končajo v eni knjigi, zakaj vezivo ni vsebina, temveč avtor. Navsezadnje tudi slovenščina, ki pozna isti pokončevalni morfem v besedah hu-mor in samo-mor.

Ursula K. Le Guin: Drugi veter

V Tolkienovih fantastičnih svetovih so ženske bolj ljubice ali matere, pri Le Guinovi so drugi pol – napol zmaji, obdarovane s svojim mankom, ki jim daje skrivnostne sposobnosti, drugačne od tistih, ki jih imajo magi in celitelji vseh vrst. Nasploh se ji pozna odraščanje v antropološki družini, njena družba je hierarhično zelo razplastena, polna magijskih šol v opreki, tudi pri uporabi in zlorabi starih, htonskih sil, pri uravnavanju Ekvilibrije, zelo taoističnem pojmu, sta oba spola komplementarna. Eni so specializirani v eno, drugi v drugo smer. To je družba, kjer vsaka niša podpira svoj vogal, kjer moškemu ni treba vseh, ženski pa preostalih treh.

Hans Belting: Faces: zgodovina obraza

Bo torej vsebina zgodovina enega obraza ali vseh obrazov v zgodovini? Avtor izbere pot, na kateri pobira material iz tisočletij ohranjenih podob obrazov, mask, posmrtnih mask in lobanj. Kiparstvo, slikarstvo, filozofija, umetnostna zgodovina, jasno gledališče in v sodobnosti fotografija, film, televizija in medijska facialnost, politika in reklama. Nekoč so v teatru nastopali z maskami, nato je isti igralec z igro predstavil množico obrazov, stoletja kasneje se je Rilke spraševal, ali človek ponosi obraz, ki ga nosi leta, še huje – kaj če ponosi vse svoje obraze? Obraz ni en, a ko ostane le lobanja, se sooči z lastnim razkrajanjem. Po drugi strani – portret papeža, božji pogled, Mao Cetung, Marilyn Monroe, policijske kartoteke, veliki plan, fenomen revije Life, ki z naslovnicami zareže v najhujšo ameriško travmo, ko objavlja obraze v vojni v Vietnamu ubitih ameriških vojakov … Seveda iskanje avtentičnega obraza; prednacistična Nemčija že izpostavlja ljudski obraz kmeta proti ponarejenemu obrazu meščana in tako v neskončnost. In kajpak avtoritarni režimi, kjer podobe voditeljev na velikanskih formatih zasedejo javni prostor.

Rabi Džaber: Mehlisovo poročilo

Mehlisovo poročilo, ki je priskrbelo naslov za roman o Libanonu in še posebej o Bejrutu, je dokument komisije pod vodstvom nemškega preiskovalca, katere naloga je preiskati atentat na nekdanjega libanonskega premiera, ki so ga hkrati z njegovo varnostno karavano razstrelili, potem pa poklicali mednarodne arbitre in preiskovalce.

David Eagleman: Prikrito: neznano življenje človeških možganov

Kaj bodo o področju, ki ga proučujeta lingvistika in psihoanaliza ter vešče izkorišča propaganda, povedale laboratorijske nevrološke raziskave? Skupino pacientov, ki je bolehala za amnezijo, so vse dopoldne učili igrati tetris, a že naslednji dan je pozabila, kaj se je učila prejšnji dan.

Julian Barnes: Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol

Čeprav se Zgodovina sveta začne z vesoljnim potopom, ni zgoščenka. Ni krajšana zgodovina ali zgodovina, dopisana z izmišljijo, temveč se ukvarja s posameznimi epizodami, ki imajo bolj ali manj obliko potovanja ali plovbe v neznano – od Noetove barke do Titanika in Apolla.

Masanobu Fukuoka: Živeti naravo

Desetletja je novinar Tošio Hanamicu obiskoval Fukuoko in z njim posnel vrsto radijskih in televizijskih pogovorov. Vsebine so kajpak šokantne: kako imeti bogat sadni in zelenjavni vrt, ne da bi se pretegnili? – Preprosto, pustite naravi, da opravi delo.

Sebastijan Pregelj: Kronika pozabljanja

Pregelj, ki ga poznamo predvsem po fantastičnih zgodbah, v katerih se odhakljana domišljija združi s poznavanjem zgodovine in skoraj arhetipskimi tvorbami, ki čarobno oživijo v sodobnosti, se je v zadnjih časih angažiral – toliko slabše za čase. V prejšnjem romanu Pod srečno zvezdo je spregovoril o zagatnem in ksenofobnem ozračju na Tržaškem, o preklarijah med narodi in še toliko bolj o medrasnih problemih, Kronika pozabljanja pa se začne povsem benigno. Starec v varovanem stanovanju popisuje najprej svoj pogreb, potem še domsko rutino in občutek imamo, da gre za nekoga, ki je že vse doživel, ki mu ni več mar in ki čaka samo še na veliki neizbežni finale – smrt.

Ur. Boštjan Kocmur, Tamino Petelinšek, Primož Lampič: Umik čez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana Kocmurja

Eksodus civilistov in domobranske vojske ob prihodu partizanske vojske na fotografijah, ki jih je posnel fotografski mojster, tudi sam na begu. Dogodek, ki je bil pol stoletja tabu tema, odpravljena s stavkom ali dvema, je 70 let kasneje zaživel v knjigi. Kar je bodeči šarm zgodovine, ki se neprestano vrača, četudi se vmes zdi, da je v kolektivnem spominu pogubljena.

Magdalena Tulli: Motnja

Po bogato metaforičnem delu, kjer prebivalci abstraktnega mesta krojijo, prešivajo in parajo svoje drobne usode, se najprej prebijejo novice o zamenjavi oblasti. Potem se od neznanokod na mestnem trgu pojavijo begunci. Oropani svobode, brez sočutja staroselcev, ki se hitro podredijo tistim, ki se preoblečejo v nekakšno novo oblast, čeprav slutimo njihov blef in šmirantstvo. Prišleki potem skrivnostno izginejo: slutimo, da gre za medvojno usodo poljskih Judov, ki jim Magdalena Tulli, poljska pripovednica judovsko-italijanskega rodu, pripada, pri tem pa tudi za usodo vseh, proti katerim se je konstituirala večina. Vseh žrtev raznih čiščenj, izbrisov in pogromov.

Pavel Basinski: Lev Tolstoj: Pobeg iz raja

Odlično izhodišče za kriminalni roman, a pri Tolstoju se ni izšlo. Ni ga izsledila žena, ampak novinarji, in ti so nato na naslovnicah dan za dnem poročali o poteh njegovega bega. Poskusil je s samostanom, s kraji bogu za hrbtom, toda bil je prevelik, da bi se lahko pretihotapil v osamo. Samo njegove avtorske pravice so bile vredne deset milijonov zlatih rubljev, imel je ducat otrok, milijone bralcev, nekaj posestev, sedem oporok, kar štirje škofi so hiteli dajati izjavo, ko se je ustavil v Optinskem samostanu, čeravno ga je cerkev že desetletje pred tem izobčila.

Vinko Möderndorfer: Brskanja

Zbirko Brskanja sestavlja osem zgodb, ki so razpete med rojstvom in smrtjo, ljubeznijo in umiranjem. Manj kot v nekaterih prejšnjih je slinjenja in sluzenja ob ljubezenski igri, razen ene; zato prevladajo tiste, ki so bolj na strani smrti, staranja in umiranja. To daje zbirki več otožnosti in občutek izgube, ta je s posebno distanco in brezstrastnostjo, ki preveva celoten avtorjev prozni opus, temeljni čustveni odtenek.

Francisco José Contreras in Diego Poole: Nova levica in krščanstvo

Avtorja izhajata iz mračne podobe katoliške cerkve v zahodnih medijih, zaradi katere se širi mržnja, ki jo opišeta s pojmoma kristofobija in dekristjanizacija. Obenem pa poudarita, kako je novi levici, ki je opustila marksistično ureditev gospodarstva, uspelo doseči ideološko hegemonijo s temami splava, spolne permisivnosti, z dvomi o tradicionalni družini in relativizmu.

Neil Jordan: V koži drugega

Igra solz, kakor jo tokrat izpiše Neil Jordan, se dogaja ne samo med dvema, vpletenih je več. V »originalu« je nemogoča zveza posledica različnih in nekompatibilnih spolnih usmeritev med ex-IRA možakom in temnopolto transo, tu gre za duši dvojčici.

Božo Repe: S puško in knjigo

Obsežno delo o partizanstvu, napisano v postpartijskem času. Nekoč so zgodovinarji M. Mikuž et al. opisovali vojno dogajanje iz črno-bele perspektive spopada partizanov z okupatorji in izdajalci, Repe pa poskuša vnesti več objektivnih faktov, a pri tem še naprej izhaja iz apriorne apoteoze NOB.

Michael Ondaatje: Mačja miza

Mačja miza je potisnjena v kot, oddaljena od središča dogajanja, od kapitanove, in za njo posadijo nekaj zanimivih modelov, ki potujejo s Cejlona v London z ladjo. Med temi izstopa trojica navihanih zgodnjih najstnikov, ki jim nobena objestnost ni tuja, in potem, recimo na enem redkih izhodov na kopno, pritihotapijo na ladjo psa, ta pa v vrat zagrize steklega potnika, do smrti, nakar vržejo v morje njegov kip.

Tony Judt: Velika iluzija

EU ne kot obljubljena dežela, ampak skozi njene paradokse in protislovja. Ko Judt premišljuje, se sklicuje na dejstva. Z isto količino dela na kmetiji so leta 1900 prehranili pet ljudi, pol stoletja kasneje šest, leta 1980 kar 35. In zdaj vprašanje: zakaj so države EU panogo v razcvetu še dodatno subvencionirale? – Zaradi strahu, da bi se drugače kmečka populacija približala fašističnim in nacionalističnim gibanjem. Toda v času avtorjevega pisanja še ni bila na pohodu globalizacija, ki je v Evropo prinesla poceni hrano na račun huronske rabe pesticidov in kemičnih gnojil, s katero pa se je sočasno drastično zmanjšala kakovost prehrane in je male evropske kmetovalce spravila pred bankrot.

Dušan Šarotar: Panorama: pripoved o poteku dogodkov

Kot sodobni brat davnih menihov, ki so tja prenesli vse znanje takratnega sveta, da bi ga rešili pred uničenjem, pred barbarstvom in vojnami in našli kotiček za pisanje v miru, se tudi Šarotar zateče na sam konec znanega predkolumbovskega sveta, podprt s štipendijo. Da bi prisluhnil notranjemu svetu in ga soočil z drugačnim, ki bi ga narekovala druga(čna) krajina, da bi se mu razprl vpogled čisto noter, da bi se zasačil v sto spremembah.

Pascal Bruckner: Pridni sinko

Despot, šovinist in antisemit, ki pretepa in trpinči ženo in otroka. Kako ob njem odrasti? Običajno to pelje v osebne tragedije, z nekaj sreče s psihoterapijo v še kar spodobno bivanje. In kakšno pot si je utrl Pascal Bruckner? – »Edini način, da ubežiš iz družine, je, da si po-

Kirmen Uribe: Bilbao–New York–Bilbao

Houellebecq nas v romanu Zemljevid in ozemlje postavi v svet, v katerem poklici izginjajo, vendar jih Evropejci oživljajo, postopno, v malih serijah, zaradi podpor jih obnavljajo v kar najekskluzivnejšem obsegu. Ne toliko zaradi ekonomske koristi, v svetu hiperprodukcije je ta zanemarljiva, temveč zato, ker prodajajo pretekle zgodbe tistim, ki še proizvajajo oziroma imajo obilje naravnih virov in lahko potujejo in kot v rezervatih gledajo, kako je nekoč živela Evropa. Uribejeva proza je tak muzej, posvečen Baskom nasploh in njegovi rodbini posebej, predvsem dedu in očetu, kapitanoma ribiških ladij, ki sta plula lovit na morja in med čeri daleč od škotskih obal.

C. G. Jung: Rdeča knjiga

Psiholog in psihiater Carl Gustav Jung spada med velikane, ki so za seboj zapustili šole, terapevtske metode in knjige, ki so oblikovale intelektualno sodobnost: Psihološki tipi, Odnos med jazom in nezavednim, Psihologija in religija, Psihologija nezavednega, Človek in njegovi simboli.

Edoardo Nesi: Zgodba o mojih ljudeh: bes in ljubezen industrialca iz province

Nesijeva Zgodba je žanrski bastard: hkrati roman o kolektivu, tkalcih iz Prata, avtobiografija, pamflet, esej, izpoved o pisateljevanju in biznisu. Pisatelj, ki je podedoval tekstilno podjetje, se kljub nekaterim besnim poskusom upora proti pričakovanjem staršev in bitniški ameriški epizodi, vpreže v družinski posel in je znotraj tekstila celo ustvarjalen; izmišljuje si blaga in vzorce, kakršne bi nosile pisateljske veličine, recimo Hemingway na safariju in podobno.