George Monbiot: Naprej k naravi

Angleški zoolog, novinar in naravovarstvenik piše o ponovni naselitvi volka, medveda, povodnega konja in slona – v Veliki Britaniji. Ne, ni fanatik ne utopist, je celo takšen pragmatik, da sprejema moderne plantaže, saj si ne predstavlja, kako drugače nahraniti milijardne množice.

Polona Glavan: Kakorkoli

Najprej se nam zdi, da bosta ostali zgodbi srednješolke Lili in študentke Anje v romanu Kakorkoli ločeni, da gre za študijo dveh različnih pristopov k ljubezni in analizo doživljanja te, za omnibus, ki naj preplete dve okolji. Prvi se ‘ful dogaja’ z Marsom, fantom, ki gara v veleštacuni in ga tam dobro stiskajo in razosebljajo, druga se na potepanju po Irskem zaljubi in goji ljubezen na daljavo, odloči pa se tudi za inštruiranje problematičnega sina priseljencev. Potem Lili zanosi in njen fant, ki ob prelaganju zelenjave pod diktatom nadrejenih skrbi za mentalno načeto mater, kar naenkrat spremeni odnos do sveta; rod in slovenstvo sta mu čez vse, otrok pa priložnost, da se kleni narod ohrani, nataliteta je v tem boju ključno orožje. Potem se na pohodu antifa fronte za marginalizirane usekajo; tisti, ki protestirajo zaradi kratenja pravic obstrancev, izbrisanih in drugače spolno usmerjenih, in tisti, ki šovinistično prisegajo, da imajo priseljenci in lenuhi in prišleki preveč pravic, pošteni in delovni ljudje, ki so na tej zemlji od nekdaj, od časov bajeslovnih kraljestev, pa čisto premalo – seveda na račun prvih. V tem spopadu skupin, ki vidita v svojem početju zgodovinsko nujnost, podležejo nedolžni in Mars, ki mu vse najeda, je najbolj besen in podaljšana roka obritoglavcev in udarna pest njihove mentalitete.

Lev N. Tolstoj: Ana Karenina

Roman, ki ga pozna praktično vsak. Če ga že ni bral, ga je gledal v filmski inačici ali pa prebral vsaj kratek povzetek, če niti tega ne, pozna vsaj mit Ane, ki se zaradi nesrečne ljubezni vrže pod vlak.

Alessandro Baricco: Mr Gwyn

Vse se začne s prekinitvijo, Baricco na začetku citira Valéryja, in tudi tokrat v središče romana postavlja čudaka: po vseh mehaničnih svetnikih, ki živijo za hrum motorjev, slikarjih akvarelov morja z morsko vodo, po krajinah, ki so obsojene na izbris, postavlja v ospredje poetiko pisatelja, ki se v nič razpisuje sam. Ki do konca prižene poetiko samoizbrisa.

Sanja Lončar, Sabina Topolovec, Marija Kočevar: Ščepec ustvarjanja

V njej začimbni lističi, koreninice in semena prehajajo v poezijo. Namesto mehanske inštrukcije, kaj vreči v jed, je tu pomemben trenutek, kdaj, na kakšen način in kaj. Izhodišče avtoric je denimo credo, da nas oblikujejo izkušnje, saj nas sleherna težava, ki jo prebrodimo, izpopolni. Sivka denimo ni sivka. Tista, ki raste v gorovju na 1200 metrih, ima v sebi 10-krat več zdravilnih učinkovin kot ona, ki jo gojijo na provansalski plantaži.

Florjan Lipuš: Mirne duše

Duše iz naslova niso v množini, čeprav je njihovi poti navzgor posvečen cel del. Bolj gre za to, da lahko mirne duše tisti, ki je naredil vse korake proti individuaciji in se je presmukal skozi vse pasti poneumljanja in kolektivizacije mišljenja, ki se zaveda trendov sveta in izginjanja preteklega in je temu primerno otožen zaradi stanja sveta in strog do vsega, tisti, ki se je otresel opravljive druščine iz gostilne in vpliva tistih nasproti, iz župnišča in internata, spravljen s sabo spregovori o ljubezni. Ki zdaj ni nič travmatičnega, temveč je tiho bližnje tlenje dveh, ki sta skupaj in kanita to ostati; tudi če se sliši dolgočasno, je za pravega uživača ravno ta trajajoča sreča in nikoli izpita ljubezen vredna ubeseditve.

Ciril Mlinar Cic: Podvôdje

Ne, to niso pravljični opisi podzemnega sveta, ki ga sleherniki nikoli ne doživimo na lastne oči. To je vodna vzporednica legendarnega alpinista Hermanna Buhla in njegove knjige Nanga Parbat.

Jon McGregor: Če nihče ne govori o izjemnih stvareh

Čeprav ima roman osrednjo pripovedovalko, punco, ki ima ob preostalem najočitnejše probleme s tem, kako pripovedovati o izjemnih stvareh svojim najbližjim, čeprav njen primer ni nič posebnega – gre za običajen dogodek znotraj plodenja človeške vrste – se nam zdi, kot da bi ga posnela varnostna kamera, ki gleda na ulico. Na kompleks skupaj stisnjenih hišk, poseljenih z angleškimi tipi vseh generacij in različnih temperamentov in preokupacij in ver in ras. Kamera, ki bi lahko predstavila morje zgodb, ki se odvijajo čisto notri in zadaj. Kaj vse se skriva za temi okni, kaj vse za temi očmi, bi lahko vzkliknili in se spomnili še enega zbitega in obskurnega prostora, kjer se vse dogaja pred očmi vseh, čeprav vse skupaj skrivajo; spomnili bi se Grumove Goge, ki je malomestno atmosfero zagrabila še bolj zmaknjeno in odbito.

Hrvoje Klasić: Jugoslavija in svet leta 1968

Hrvaški zgodovinar o turbulentem letu, ki so ga zaznamovali študentske demonstracije in sovjetski vojaški poseg na Češkoslovaškem.

Vladimir Pištalo: Aleksandrida

Pištala poznamo kot vodjo literarne skupine Beogradska manufaktura snova, ki se je v svojih iskanjih naslanjala predvsem na bogato srbsko nadrealistično tradicijo, v zadnjem času pa je najbolj dejaven kot pisec biografij. O velikih in največjih, o Tesli in Kortu Maltezeju in zdaj o Aleksandru Makedonskem.

Alojz Cindrič: Od imatrikulacije do promocije

Danes, ko doktorati padajo kot s tekočega traku, gre za akademsko čudo. Največji slovenski filozof prve polovice 20. stoletja je bil persona misli. Ustavilo ga ni nič, niti vojna in okupacija ne.

Salla Simukka: Rdeča kot kri (trilogija Sneguljčica I)

Daleč so časi, ko so fantje trepetali pred enim samim morilcem. Medtem so svet poselili tropi gangsterjev in na Finskem, ker dežela meji na imperij kriminala, so razmere še ugodnejše; Sneguljčica, atipična in malo asocialna srednješolka, pade v gnezdo. Neustrašno se postavi nad policijo in dilerje, prijatelje v nevarnosti, in začne raziskovati, od kod oprani denar; opran dobesedno, ker je bil dostavljen v vrečki in se suši, potem ko so z njega sprali kri.

Pascal Dibie: Etnologija vrat

Mogočnost Babilona je sijala že iz vrat mestnega obzidja, ki so merila huronskih 28 krat 11 metrov. Antični Rim naj bi bil imel kar 37 vrat, zraven pa še slavoloke, skozi katere so slavnostno vstopili zmagoviti generali s svojimi legijami in kolono vojnih ujetnikov. Vrata, za mnoge resda neprehodna, vodijo kajpak tudi v raj, srednjeveški gradovi so poznali dvižne mostove, ki so bili hkrati most in vrata.

Nedjeljko Fabrio: Urjenje v življenju

Fabrio je morda pri nas manj znan od nekaterih mlajših hrvaških pripovednih kolegov, kljub obsežnemu in tehtnemu opusu.

Sebastjan Vehar: S kolesom po Sloveniji

Od vzhoda do zahoda, od severa do juga in celo po dveh poteh onkraj državne meje po slovenskih krajih v Italiji in Avstriji. Tekst vodi skozi krajevne znamenitosti, napelje na gričke s cerkvico, ponuja razglede, idilične vasice, se ustavlja v muzejih, pripoveduje o zgodovini, opozarja na praznike pršuta in podobne, pokaže na rojstne hiše literatov, svetuje skok v bližnjo rečico ali jezero, namigne, kje lahko kolo zamenjate s kanujem ali za mizo na kmečkem turizmu, vas vodi čez lesene mostičke, mimo botaničnih parkov, črede konj, rdečega ruja, zapelje na vodno učno pot, v bližino razpadajočih gradov, spet drugod razdre anekdoto, obudi Kelte, pripelje pred star čebelnjak iz 19. stoletja, podkuri z vzponom na hrib ali celo goro.

Isabel Allende: Ripper

Skupina pretežno najstnikov z operativno silo, ki jo predstavlja invalidni vojaški specialec s še malo bolj od vojne zdelanim psom, se igra razkrivanje zločinov. Bolj ali manj posebni, z anoreksijo ali s strahom pred odprtimi prostori, na različnih celinah, se ukvarjajo s kriminalističnimi špekulacijami. Potem postane igrica zelo zaresna; na zahodni ameriški obali se pojavi množični morilec, vendar policija, kjer je tudi oče in obenem sin dveh iz skupine, ne poveže umorov. Najbolj brihtna mula iz skupine pa seveda ja, in zločinec je tudi tokrat čisto blizu njih.

Bogdan Žorž: Nauk gora

Vzponi v vetru, pod peklenskim soncem, v dežju ali mrazu seveda niso ljubek izlet. Zatorej: čemu bi se potili, lovili sapo, se izgubljali med slabo vidnimi markacijami, ko pa gremo lahko na udoben potep v mestna središča? Žorž ne prepričuje bralca niti ga ne vabi s prelestnimi opisi, preprosto poudarja vpliv hoje po hribovjih na človekovo mentalno in telesno konstitucijo.

Anja Mugerli: Zeleni fotelj

Dober ducat zgodb se bolj ali manj osredotoča na isti sentiment protagonistov, nizajo se okoli neubesedljivega travmatičnega jedra in se zgoščajo okoli točke razkritja – kar je osnovni pogoj za kompaktno in zaokroženo zbirko in odloč(il)ne zgodbarske razplete.

Andrej Platonov: Smrti ni

Kdor je bral ingeniozni roman Čevengur, bo šokiran. Platonova (1899–1951), avtorja antiutopistične knjige o začetnih letih komunizma, preprosto ne bo prepoznal. Ne po slogu ne po stavkih. Stalin ga je kastriral, ko ga je poslal na bojišče kot vojnega dopisnika za časnik Rdečo zvezdo. Pisatelj, ki je s svojimi liki jemal bralcem sapo, je zdaj v koži kronista, ki samo sledi šablonam propagande o vojni med dobrimi in slabimi. Toda tudi tak bo spet doživel cenzuro: tako kot je bila nekoč prepovedana izdaja Čevengurja, tako mu režim ni dovolil objaviti niti vojnih črtic.

Vesna Lemaić: Kokoška in ptiči

Roman Vesne Lemaić ima nekaj prav dokumentarističnih in prepoznavnih potez, ki nagovarjajo naše spomine na najnovejšo zgodovino; rekonstruiramo po datumih opisane dneve upora in se spomnimo nekaterih konkretnih akcij in prepoznamo nekatere akterje, vse nalašč ne globoko skrite pod ptičjimi vrstami. Ob tem pa so v romanu ves čas objavljene povezave na spletne strani z dokumenti in proglasi gibanja, članki z odzivi nanj; gre za gibanje 15o oziroma Bojza, poleg zasedbe trga pred borzo pa so popisane tudi druge dejavnosti gibanja in Kokoška, prvoosebna ironična pripovedovalka, je ves čas zraven. Ne le na ulicah in potem pri politični vzgoji v šotorih, z gibanjem se zavzamejo tudi za deložirano družino iz Litije in odidejo na mednarodno srečanje v Frankfurt; vmes seveda pristanejo v gajbici in trčijo ob jastrebe. Kokoška izpisuje še predhodne postaje; po gnezdenju v družini in potem s Prepelico se začasno ugnezdi v kokošnjaku v protest proti svetovnemu izkoriščanju in finančnim špekulantom, dokler se ptiči ne preformirajo in nadaljujejo boj z drugimi sredstvi, se odpočijejo v Rogu in sploh.

Jože Dežman: Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo

Čeravno strukturirana: umorjeni domobranci po amnestiji, umori na meji, smrti v zaporu, umiranje v taboriščih, umorjeni otroci etc., pa je posebna moč knjige njena usmerjenost na detajle.

David Brooks: Pogovor

Brooks napiše zgodbo iz ‘naših krajev’; Avstralec, ki dela v Franciji, in Italijanka, ki prevaja v Torinu, se nam zdi, da za Fiat, se posedeta za sosednji mizi na Trgu enotnosti v Trstu in le sunek vetra … in že si zaupljivo govorita vse mogoče. Najprej seveda o stvareh, ki naj določijo njun izvor in pripadnost, razredu in spolnim praksam, in on potem takoj o svoji trenutni ženi, kot da bi se zavedal, da je on malo starejši od petdesetih in ona približno starosti njegovih otrok in da je čisto prepozno za vse.

Franz Herre: Marija Terezija

Bolje je govorila francosko in italijansko kot nemško, vpeljala moralno komisijo, ki je preganjala zapeljivce in prešuštnice, imela soproga Franca Štefana – ki je v njeni senci bogatel: vlagal na borzah, trgoval z orožjem, posojal denar –, po kmečki vstaji na Češkem izrazila razumevanje upornikov in jih pomilostila, v oporoki prepovedala družini, da pride na njen pogreb etc.

Žiga Valetič: Optimisti v nebesih

Valetičev roman je bil napovedan kot lahkotno in duhovito delo, ki se ukvarja z aktualnostmi in z rezilom humorja zareže v družbeno tkivo. Pričakovali smo pisanje, kakršnega v poplavi črnih izpeljav in zresnjene mračne poglobljenosti še kako manjka.

Igor Omerza: Veliki in dolgi pohod Nove revije

Avtor je na podlagi udbovskih dokumentov restavriral spopad partijskih oblasti z legendarno revijo. Zgodovina se je pod starim režimom spreminjala po milimetrih. Od pobude skupine 60 intelektualcev pa do začetka izhajanja Nove revije sta minili dve leti. Politična gesta, ko so državljani od komunistične oblasti nekaj neposredno in artikulirano zahtevali, je bila malodane napad na državno ureditev. Tako Omerza sledi v drobovje aparata, ki je ob posameznih člankih skliceval partijske sestanke, naročal analizo protidržavnega pisanja, odstavljal urednike, na tiskovnih konferencah obračunaval s pisci drugačnih pogledov, dajal direktive javnim tožilcem, naj za božjo voljo vendar najdejo kaj kaznivega, pa seveda vsejugoslovanskega in vojaškega napadanja na novorevijaše.

Gaute Heivoll: Preden zgorim

Pisatelj se vrača v kraje, kjer je bila v času njegovega krsta serija požarov. Medtem je požigalec ujet, zaprt in tudi že izpuščen iz ustanove, dogodki pa v ljudskem spominu še kako živi; na mesto takratnega prebivališča in na okoliščine, na strah, ki je zajel ljudi, ko je v njihovi bližini zagorelo in so bile vse iskalne akcije požigalca zaman. Dokler razkritje ni osupnilo vseh.

Božidar Jezernik: Mesto brez spomina

Torej – v bronu ali marmorju ohranjen spomin na sv. Marijo, Radetzkega, Grüna, Vodnika, Valvazorja, Franca Jožefa, Prešerna, Trubarja, Miklošiča, Petra I., Napoleona, Aleksandra … Avtor je ob vsakem preiskal še duh časa: pobudnike postavitve, potem sledil desetletju in več, kolikor je trajalo zbiranje prispevkov, idejam, ki so projekt podpirale, nato predstavil časopisno poročanje ob odkritju ter seveda polemike, oskrunitve in pri nekaterih še finalno odstranitev.

Christian Gailly: Večer v klubu

Simon se čisto enostavno zatakne, kdo se pa še ni. Gre popravljat ogrevalni sistem v nekaj sto kilometrov oddaljeno mesto ob morju in potem ga lokalni odgovorni pred odhodom iz hvaležnosti pelje v lokal in se ga malo nalokata, ravno toliko, da Simon po desetih letih spet sede za klavir in zadeve uidejo in ni nikoli več, kot je bilo.

Alex Capus: Léon in Louise

Léon je tip junaka, ki ga sodobnost ne pozna. Kaj počne gimnazijec ob koncu prve svetovne vojne? Jasno, šprica šolo in jo potem kot upornik proti očetu, profesorju latinščine, tudi zapusti. Toda zapisan je svojemu prostemu času, v katerem pohajkuje z vrstniki ob Rokavskem prelivu, ki mu prinaša smisel. Bogastvo je to, kar mu morje naplavi, najsi bo deska, svetilka ali rešilni pas in na koncu razbitina jadrnice, ki jo skupaj s tovariši popravijo in se na njej podajajo na vsakodnevna jadranja, o katerih se nikomur od domačih niti ne sanja. Skratka, užitke, veselja in pustolovščine si izmislijo sami.

David Lodge: Na drugem mestu

Zdaj, ko so naenkrat vsi strokovnjaki za akademsko sfero, za ta pokvarjeni sad že itak skvarjenega in do vere neprijaznega intelektualizma, je Lodge kar prava izbira. V času postističnega buma je spisal trdo teoretično o metafori in metonimiji v sočasnem pisanju, vendar teoretski bitumen v prozi ni zadušil naracije in njegova trilogija (prej smo prebrali že Lepo službo in Majhen svet) združuje vse: ozaveščenost in domišljijo, poznavanje in humor.