Fabrice Hadjadj: Kako uspeti v smrti

Kako shujšati brez napora, kako pridobiti prijatelje, kako najti srečo, kako se pogovarjati, tokrat torej priročnik – kako lepo umreti?

Maylis de Kerangal: Bežiščnica na vzhod

Oba bežita, ona pred ruskim ljubimcem, ki ga je spoznala v rodni Franciji, on pred vojaščino z vsemi preizkusi, ki gredo zraven, in še bolj pred mobingom in nadlegovanjem in nasiljem kolegov, ki ga okusi že kar na vlaku; po neuspešnih poskusih podkupovanja in navajanju lažnih razlogov proti odlogu ali za odlog je na poti v kasarno v azijskem delu imperija.

Zapisal Mohamed po Alahovih besedah: Koran

Pisati recenzijo božje besede v smislu ocene sloga, prodornosti idej in konsekventnih izpeljav bi bilo deplasirano. Avtor, kot je Alah oziroma Mohamed kot njegov zapisovalec, se pač ni ukvarjal z vprašanjem, kako napisati popularno delo, ki bi v maniri 1001 noči pritegnilo čim več bralcev. Če torej Koran ni literatura, se zastavlja vprašanje, zakaj bi ga brali nemuslimani. Sploh, ker je za sodobnega Evropejca težko prehoden tekst.

Slavenka Drakulić: Obtožena

Ko pripovedovalka napove, da se na sodišču ne bo branila, ker bi s tem izdala materino bolezen in domače razmere in vse izrojeno in skvarjeno pod povrhnjico, pomislimo, da gre za zgodbo o usodni skrivnosti. Pa ne, skrivnost je samo ena, a zato ta toliko nadrobneje in večkrat povedana.

Jurij Paljk: Kaj sploh počnem tukaj

Urednik slovenskega tednika v Gorici Novi glas je zbral svoje tedenske kolumne v knjigi, ki je za »matičnega« Slovenca posebej nenavadno branje.

Aminatta Forna: Najemnik

Od prvega odstavka, v katerem možak na lovu opazuje ptiče in opazi nove lastnike hiše s preteklostjo v manjšem mestecu Gost nekje v Liki, vemo, da se okolje še ni povsem razorožilo. Vendar ni najemniški vojak, kot najprej pomislimo, temveč najemni gradbeni delavec.

Samo Rugelj: Izgubljeni bralec

Knjižni založnik, avtor in predavatelj je pri empiričnem proučevanju bivanja knjige v sodobni Sloveniji prišel do trpkih spoznanj. Male založbe v povprečju prodajo manj kot 30 izvodov natisnjene knjige, ljudje, ki imajo nadpovprečno količino denarja, so podpovprečni kupci knjig, klasično elitno literaturo so v zbirki Sto romanov izdajali v deset tisoč izvodih, zbirka XX. stoletje je v devetdesetih letih krenila s tri tisoč izvodi, Moderne klasike pa danes izdajajo v 400 izvodih. Bolj ko narašča število izdanih knjig, bolj se krči količina medijskega prostora, namenjenega knjigam; med letoma 1993 in 2008 se je število časopisnih člankov, ki so povezani z literaturo, zmanjšalo za 40 odstotkov. Med temi, ki se ukvarjajo s knjigo, kot so avtorji, založniki, knjigarnarji in knjižničarji, imajo iz leta v leto slabše dohodke prav njeni kreatorji, kot so pisci. Vsaka dobra knjiga, ki jo samo preberete, ne pa tudi kupite, prispeva k temu, da se zmanjša možnost izida naslednje istovrstne knjige.

Uroš Zupan: Sto romanov in nekaj komadov

Zupan, ’star pol stoletja’, se zaveda, da dni lepših polovica, predvsem pa mladosti leta … Zato se najraje spominja, enkrat svojih nagrad z ugledno burdo in tončko čeč vred, drugič fascinacije s sličicami fuzbalerjev in zbirateljske strasti ali tiste čutne vzdraženosti, ko je ob socialističnem bazenu završalo, kadar se je mimo sprehodila prava riba in so se vsem zakalile oči ob misli, kaj bi bilo, če bi bilo.

Ur. Maja Rus Makovec: Zgodbe upanja

Knjigo tvorijo osebne zgodbe odvisnikov s komentarji terapevtov in predstavitev fenomena zasvojenosti z alkoholom, nakupovanjem, seksom, internetom, drogo, zdravili et cetera.

Ignacij Karpowicz: Baladine in romance

Najprej zmanjka kave in likalnikov, zelo hermetično. Ker je delo Hermesa, lopova, ki pripravlja spust bogov na zemljo. Transcendenca je finančno bankrotirala, Jezus je z Nike, ki ima blagovno znamko za športne artikle in ji lepo nese, Eros zadene Ateno, pokadi se malo perja in gresta z Ozirisom, šef krščanarjev ostane na nebu, mrk in molčeč v krčmi pred zaprtjem, Sin pa z zadovoljstvom ugotavlja, da je na Poljskem tretji na lestvici priljubljenosti, takoj za papežem in mamo.

Keith Lowe: Podivjana celina

Maj 1945 velja za srečni mesec, v katerem so se po nemški kapitulaciji končala leta grozot. A kaj je prinesel mir? Britanski zgodovinar Lowe je prikazal temno stran časa, ki naj bi bil veličasten, dejansko pa so ga zaznamovale nove grozote.

Don DeLillo: Kozmopolis

»Na nezdrobljivih šipah so se že risale kot las tanke razpoke in mogoče je pomislil, da bi bil prav rad zunaj, med njimi, kjer bi maličil in tolkel«, in čeprav znotraj in ne čisto varen, v limuzini in obdan s telesnimi stražarji, je Eric kar precej jezen. Njegova terapevtka in osmišljevalka njegovih velikih biznisov ga tolaži, da s tem ni nič narobe, da so anarhisti samo replika kapitalistov – oboji uničujejo, strastno in brez empatije.

Tomáš Sedláček: Ekonomija dobrega in zla

Njegovi knjižni uspehi izvirajo iz demistifikacije ekonomije, ki ima status svetega vedeževanja. Loti se je namreč po filozofsko, prek pravice do spraševanja in mišljenja ter pogleda v preteklost.

Andrej E. Skubic: Samo pridi domov

Andrej E. Skubic pošlje junake na misijo, na fantastični rob realnega, saj to pisavo zaznamuje razcep, razpoka v realnosti, tam pa pride na dan svašta; enkrat popolnoma nekontrolirana dejanja, drugič se ’osvobodi’ gon teritorialnosti, kakršnega poznamo iz kmečke povesti, potem se spet srečamo z izbruhom srhljivega in neimenljivega. Proza se napaja iz razlik med tem, kako se vidijo protagonisti te proze od znotraj, in tistim, kar se zdi drugim – ki večinoma ne sodijo med ’normalne’. Tega ni, samo proza se je tokrat osredotočila okoli drugih in pustila njim, da nastopijo s svojo veliko zgodbo, da predstavijo svojo norost. Ta oziroma prekoračenje slej ko prej pride, Skubic jih pošlje čez, protagonisti stojijo na robu brezna in poslušajo glas, ki jim ukazuje, naj že enkrat storijo tisti nujni korak naprej.

David Graeber: Dolg: prvih 5000 let dolžništva

Toda obsežno delo (673 str.) v imenitnem prevodu pelje bralca predvsem skozi zgodovino, se ustavlja pri Mezopotamcih, v Egiptu, pri afriških ljudstvih, v stari Kitajski in Indiji, kajpak v antiki, križari po srednjem veku islamskega sveta, sega v Ameriko, v evropske samostane, glavnino pripovedi torej nameni času pred letom 1450, potem pa na hitro na dobrih 100 straneh popiše še zadnjega pol tisočletja, pri čemer z najnovejšo sodobnostjo opravi na mah.

Vladimir Vertlib: Nenavadni spomin Roze Mazur

Roza Mazur se odzove na poziv manjšega nemškega mesta, ki ob sedemstopetdeseti obletnici nastanka povabi svoje multikulti prebivalce, da bi izkušnje s prejšnjimi domovinami predstavili za zbornik. Roza izkoristi priložnost in ruskega prevajalca, čeprav zna sama odlično nemško in je v Leningradu večino življenja prevajala klasike marksizma, zasuje s spomini.

Anton Komat: Potniki na ladji norcev – Umetnost preživetja

Komat je resda znan kot ekolog, čeravno razmišlja in deluje kot ekozof. Združuje namreč dva običajno ločena modusa bivanja: ekokritiko in ekobivanje, pri čemer mu uspeva podučevalno zveneči ekološki diskurz spremeniti v esejistično pisanje. Vendar to ni stvar retorične spretnosti avtorja, ampak posledica njegovega zanimanja za literaturo, filozofijo, zgodovino védenja in igrivosti življenja. Ekozof bo tako seveda opozarjal na sistematični rop in uničevanje narave, bentil in se angažiral v spopadih z vladami, župani in korporacijami, a po drugi strani bo tudi sebe predrugačil iz potrošniškega v simbiotskega človeka. Ta pa ni podoba namrgodenega asketa, temveč radoživo in šaljivo bitje, ki izhaja iz drugačne filozofije bivanja.

Lado Kralj: Če delaš omleto

Ko so internacionalnemu zahodnemu gostu v predvojni Sovjetski zvezi razkazovali blagodati komunističnega napredka in je bilo vse bolj ck ck, kljub deklariranemu presežku slabše kot na Zahodu, mu je gostitelj povedal pregovor, ki je dal tudi naslov Kraljevemu romanu: če delaš omleto, moraš pač razbiti kakšno jajce. Možak je rekel, da sicer vidi veliko razbitih jajc, to že, samo – kje je tu omleta?

Otroci dni: Eduardo Galeano

Magični tekst: ko začneš, te pred pohodom do konca ne ustavi niti noč. Avtor polemizira s klasično pozornostjo zgodovinopisnih kronik.

Timur Vermes: Spet je tukaj

Saj poznamo apetite medijev, da bi nam predstavili različne profile obskurnih in bizarnih posebnežev, ki se imajo na kateremkoli že področju za nadarjene in izbrane, in jih potem nabirajo v knjižice rekordov in čudaštev. To, namreč apetite medijev, spretno izrablja tudi Hitler, ko se presvaljka skozi čas, njemu enako nerazumljivo kot nam, in začne, saj drugega ne zna, zapeljevati množice in graditi politično kariero.

Marko Derganc in Emil Filipčič: Butnskala

Butnskala je že skoraj štirideset let pojem, zaznamovala je številne generacije, ki znajo še zmeraj iz glave povedati obsežne odlomke znamenitih dialogov in monologov. Še več, uspelo ji je okužiti celo nove generacije najstnikov. Ni je igre, ki bi tako živo vztrajala v kolektivnem spominu. Zdaj pa pride s knjižno repliko Derganc in poseže v najsvetejši kult!??

Patrick Deville: Kuga & kolera

To je zgodba o znanstveniku Alexandru Yersinu, ki je odkril povzročitelja kuge in cepivo proti njej. V njegovem času je v Aziji še izdatno kosila in jo je s svojim odkritjem zatrl, od česar je ostalo samo poimenovanje po njem, Yersinia pestis, spomin na znanstveni uspeh, poimenovanje izginule vrste, sam na poti pozabljenja.

Anne Applebaum: Gulag

Priznam, ko sem imel pred desetletjem pred seboj angleški original, sem se spraševal: čemu, ko pa imamo od Solženicina opis taboriščnega življenja v SZ iz prve roke. Mislil sem pač skozi vladajočo mentaliteto, ki se ji zdi samoumevno, da poznamo nacizem v vseh potankostih, za stalinizem in titoizem pa naj bi bila dovolj enkratna ocena njunega zla.

Josef Winkler: Trepalnico si izpulim in z njo do smrti te zabodem

Winkler, sicer koroški pisec, je tanatolog. Njegova občutljivost, etična in estetska, je izredna, kar poudarja že naslov zbirke, ko lahko trepalnica rani in prebije kožo, to edino zastavo in zadnjo obrambo pred svetom. Koža onemogoča razlitje notranjosti in drži skupaj druga tkiva.

Marjan Dolgan et al.: Literarni atlas Ljubljane

Spet en projekt, ki kot novo prodaja stokrat povedano? Nikakor, avtor je spisal zgodovino literarne preteklosti, ki jo bralec požira kot roman. Dolgan je z uporabo pozitivistične metode skozi desetletja zbiral fakte, ki so močnejši od domišljije. S kom je književnik drugoval, kako se je prebijal skozi šole, v katere kavarne je zahajal, kje vse je pustil otroke, kako so njegova dela sprejemali sodobniki, kam je potoval, kako se je udinjal oblasti ali pa bil preganjan od nje, še posebej komunistične, s kakšnim pogrebom so ga na koncu pospremili.

Jean Genet: Zaljubljeni jetnik

Geneta Arafat povpraša, zakaj ne kar knjiga. Zakaj ne bi kontroverzni dramatik, ki je tak zaradi kontroverzne biografije, katere postaje so predvsem kazenske ustanove, prostitucija in vsakovrstne živahnosti na družbenem obrobju, po tem, ko je prišel z ’obiska’ pri Črnih panterjih, napisal še kaj o Palestincih. O njihovem boju, taboriščih in urjenju. Akcijah in pogumu. Provizoričnih zaveznikih in sovražnikih, od Jordancev in Čerkezov, od libanonskih milic in Druzov, o slikah, ki jih palestinska realnost bogato proizvaja in so bili potem mediji že takrat, v začetku sedemdesetih let, polni podob.

Silvo Teršek: Preobrazbe

Fikcija ima za podlago paraavtobiografijo, ki izhaja iz vprašanja – kaj in kdo sem? Njegov glavni junak je profesor in žurnalist, ki dela intervjuje s filozofi, pravniki, sociologi, teologi, škofi, politiki, pesniki, farmacevti, fiziki etc. Resda sprašuje, toda vsak odgovor postane tudi del njega, saj ga odgovori nenehno preobražajo. Pač po načelu: človek je to, kar bere, oziroma to, kar posluša.

Filip David: Sanje o ljubezni in smrti

Zadnja tretjina prejšnjega stoletja je poglobila vero v obstoj med sabo povezanih, sicer samozadostnih svetov. To je hkrati predpostavka vsake mistične literature, zato ni čudno, da je pri Borgesovih sledilcih tako pogosto sklicevanje na različne duhovne tradicije. Pri delu evropskih prozaistov, tudi pri Filipu Davidu, predvsem na hasidsko mistiko in kabalo, kje drugje na lokalno mitologijo. David je v tem diptihu na sledi tistega kraka pripovedništva Danila Kiša, ki zasleduje, ne brez angažmaja, usodo Judov v Evropi.

SAZU in ZRC SAZU: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2

Za koliko se je v četrt stoletja spremenil slovenski jezik? 4521 novih besed je pet odstotkov starega korpusa, h kateremu pa je prišteti še množico besed, ki se jim je vmes spremenil pomen. Miška ni več le mali glodavec, temveč tudi računalniška naprava, komunist je bil v prvem SSKJ človek z ugledom, danes je tudi zmerljivka, tako kot na novo uveljavljani udbaš, tovariš iz naslovnega nagovora za gospoda se je ustalil pri sodrugu, k zelenemu pa zdaj pritiče še pomen ekologa. Slovar je ohranil tudi pojme, ki so samo še zgodovinski spomin, kot denimo samoupravljavec iz partijskih časov, res pa je, da tu ni dosleden, saj je izpustil v devetdesetih letih uveljavljeni puckizem. Čeravno je sistematično premislil partijsko terminologijo, pa ohranja besedno družino iz pojma belogardist, ki jo obeleži le kot stvarno oznako, čeravno se nobena vojaška enota niti vojak sam ni imenoval belogardist, to je bil le slabšalni izraz, ki ga je skovala KP.

Javier Cercas: Vojaki Salamine

Pisatelj, ki ga je zapustila žena in ima pisateljsko blokado, tudi nasploh je nezadovoljen, naleti na podatek, kako se je eksekuciji izognil pesnik in politik Sánchez Mazas, fašist še pred drugimi španskimi fašisti, saj se je med bivanjem v Italiji navdušil nad idejo o rekonstrukciji imaginarnega davno izginulega imperija, v katerega bi lahko naselil svoj pesniški projekt in tako umestil svojo melanholično naturo. Človek s falangistično izkaznico številka štiri je čudežno pobegnil strelskemu vodu, tudi zato, ker se ga je v zadnjih dneh španske državljanske vojne usmilil republikanec in ga pustil živeti, kratkovidnega, razcapanega. Mu omogočil kariero dvornega pesnika, ideologa frankizma, z vso skepso, kot gre aristokraciji ob trčenju z generali, ne preveč pametnimi in bolj kot ne samovšečnimi – vsaka revolucija, vsak projekt se izrodi, predvsem v luči njegovih snovalcev in idealistov, celo španski fašistični.