Martin Pollack: Kontaminirane pokrajine

Sin vojnega zločinca in vnuk nacista potuje skozi forenzični potopis po idiličnih gozdovih in pokrajinah, ki pa v sebi skrivajo številna trupla ljudi, ki so jih nacistični, sovjetski, antisemitski, šovinistični in partizanski rablji pokončali in potem zagrebli v jarke, jih zmetali v globeli ali reke ter za njimi zabrisali vsako sled. V Avstriji, Ukrajini, Sloveniji, na Poljskem, v Belorusiji, na Češkem, Madžarskem … A to ni toliko seznam krajev grozodejstev, bolj je akt premišljevanja. In kaj je tu sploh misliti?

Tomo Podstenšek: Sredi pajkove mreže

Podstenšek je v romanih vse bolj shematičen; v prvencu Dvigalo je v klavstrofobičen prostor zaprl nekaj izbranih modelov in ‘opazoval’, kako se bodo v utesnjenem prostoru vedli, v Sodbi v imenu ljudstva je nadaljeval preverjanje stopnje uporništva in odgovornosti pri mlajših generacijah. Zdaj, z romanom Sredi pajkove mreže, se loti vprašanja odgovornosti posameznika za dejanja in pričakovali bi, ko si že vsi odgovornost podajajo kot vroč kostanj, da bo odločno zarezal v načeto družbeno tkivo. Vendar zgodba skrene v triler, protagonist, ki ždi in išče službo in se nam zdi, da pajkovsko potrpežljiv čaka na ulov, službo, žensko, priložnost, karkoli, postane plen bistveno bolj premetenega od sebe. Boljšega plenilca in načrtovalca, skritega v kar najbolj prijazni podobi sodelavca in najboljšega prijatelja.

Jože Vogrinc: Transverzala: fragmenti historičnega materializma

Zakaj beremo? V smislu ležernosti, bodisi da se kratkočasimo, bodisi zabijamo čas, v stremljenju po vednosti, ko iz knjig srkamo znanje, prebrane misli posvojimo in potem iz njih kujemo svoje tekste, ali pa kot ideje, o katerih potem pripovedujemo ali z njimi zabavamo oziroma jih jemljemo kot akademski material za kritične razprave.

Tatjana Gromača: Božji otročički

Božji otročički hrvaške pripovednice in pesnice Tatjane Gromača so sestavljeni iz poglavij, ta pa iz fragmentov, ki imajo v slogu starih mojstrov pojasnjevalne uvode, da bi se bolj pripravili na tisto, kar sledi. Vendar se na potem zapisano ne moremo zares pripraviti, saj nas z vsakim drobcem in izbrušeno trditvijo, skoraj aforizmom, zapelje v neko novo razsežnost materine bolezni, ki vse bolj postaja drobec širše, družbene patologije in se nam nazadnje zdi materina bipolarnost pravzaprav edini mogoči odgovor na norost in razcepljenost družbe.

Peter Wilberg: Bolezen je zdravilo

Bolezni se bojimo, ko pa nas zgrabi, se podvržemo vsem zdravilom, samo da se je znebimo. Filozof in terapevt Wilberg jo jemlje drugače, in sicer kot nekaj najboljšega, kar nas lahko doleti. Ne, to ni ironija, le drugačna perspektiva, ki v njej razbere klic po pozornosti. Bolezen je namreč naš najboljši prijatelj, ki nam signalizira, da smo prišli do roba: bodisi v odnosu z drugimi bodisi s samim seboj. Torej idealni trenutek za umik v samoto in v premislek o lastnem bivanju.

José Saramago: Kameni splav

V času, ko je nobelovčeva rodna Portugalska vstopala v evropsko konfederacijo, si je ta veliki polemik pridružitev in izgubo političnega kompasa in spremenjene geostrateške pole dodobra privoščil. Spisal je roman o tem, kako Pirenejski polotok poči po Pirenejih, se odtrga od stare celine in jo užge najprej proti Azorom, potem starta na Kanado in se spusti nekam v južni Atlantik. Pri tem povzroča diplomatske pretrese, predsedniki se junačijo in blebetajo brez osnov in so samovšečni … in sploh.

Roderick Cave in Sara Ayad: Zgodovina knjige skozi knjigo

Knjige so tu res vidne. Nizajo se veliki posnetki indijskih rokopisov na palmovih listih, črke in matematični znaki, vrezani v pavijanovo kost v Kongu izpred 20 tisočletij, podoba iz prvega anatomskega atlasa, ki ga je izdelal Mansur v Širazu 14. stoletja, etc. Skozi te poglede bralec dobesedno stopi v tisoče let oddaljeno dobo, saj dobi možnost, da vidi natanko to, kar je videl antični ali srednjeveški bralec.

Walter Moers: Divji potep skozi noč

Ko dvanajstletni Gustave (Doré) nekje vmes vzklikne, da se mu zdi vse zelo resnično, ga enako personalna in ekskluzivna svetovalka, kot je samo K-jev vratar pred vrati Postave, zaskrbljeno vpraša: »Govoreči konj? Začarani gozd? Stara ženica, ki ti reče, da je tvoja sanjska princesa?« In prhne v smeh. Nič ni resnično, vse je dovoljeno.

Erving Goffman: Predstavljanje sebe v vsakdanjem življenju

Nak, prevod več kot pol stoletja stare študije o sociologiji vsakdanjega življenja. Skratka, katero masko si nadenem in kako naredim vtis na drugega. Najsi bo na plaži, med predavanjem, ko vstopim kot mojster v hišo, kot gost v baru, kot gost v teve oddaji ali pa kot uslužbenec, ki se trudi šefu pokazati, kako je do vratu zakopan v delo. In kajpak še mnoštvo drugih primerov. A avtor ne prinaša le situacije, še manj svetuje, kako napraviti čim všečnejši vtis. Namreč že od začetka vpelje tudi drugo perspektivo: kako prepoznati igro, varanje in neiskrenost pri drugem? Se pravi, gledališka igra, ki se namesto na odru dogaja v našem vsakdanjiku.

J. G. Ballard: Suša

Suša je kataklizmična in Ballard ni prvi, ki popisuje do konca devastirano krajino. McCormackova Cesta in številne antiutopije so poselile globine zemlje zaradi raznih letalnih dejavnikov na površju, scenariji po katastrofi so kar pogosti. Se pa enkrat osredotočajo bolj na ekologijo, torej svarijo pred smermi razvoja, drugič se bolj uvrtavajo v spremenjene medčloveške odnose in prevprašujejo, kaj se zgodi z družbeno zavezo, ko odpade civilizacijski refleks, in s tem nadgrajujejo recimo Goldingovega Gospodarja muh.

Andrej Capuder: Povest o knjigah

Vinetu, Z ognjem in mečem, David Copperfield, kasneje pa Don Kihot, Ana Karenina, Božanska komedija, Sveto pismo et simile so lektira, skozi katero je šel marsikdo. A avtor se ne ustavi ob popisovanju in interpretaciji, saj skozi branje pripoveduje avtobiografijo. In tu besedilo zažari, zakaj Capuder premore samoironijo: to tako redko lastnost med slovenskimi korifejami, ki pišejo spomine. Seveda pa tak princip zahteva poprejšnjo odkritost, se pravi pripravljenost razkrivanja. Naj si bo otroštva, družinskih razočaranj, ljubezni med profesorjem in študentom, vagabundstva in celo prepovedane teme, kot so šikaniranja in zakulisja pri promocijah na ljubljanski univerzi, ter seveda peripetije na diplomatskih sprejemih. Vendar pisec ne piše, da bi zabaval, ironija je tu le način, ki mu omogoča svobodo pripovedovanja.

Goran Tribuson: Zgodovina pornografije

Sredi sedemdesetih let je Srđan Karanović posnel serijo Na vrat na nos (Grlom u jagode), v kateri je prikazal odraščanje povojne generacije, njen prehod od ideologije v kapital in podjetništvo, predvsem pa, kako mladostni ideali in skoraj fanatične opredelitve, kadar gre recimo za glasbeni okus, z leti v stiku z realnostjo zvodenijo. Tribusonov obsežni roman je dobrih deset let pomlajena replika, adaptirana na odraščanje v manjšem hrvaškem mestecu.

Victor Klemperer: LTI – Lingua Tertii Imperii (Govorica tretjega rajha)

Knjiga je vrhunska analiza, ki jo je napisal profesor filologije v esejističnem jeziku. Obenem je pričevanje o preživetju. Klemperer je bil ugleden publicist, novinar in univerzitetni profesor, s prihodom Hitlerja na oblast pa je končal kot skladiščnik. Ker je bil poročen z Nemko, ga niso poslali v taborišče in tako je do padca režima bival kot jud sredi rajha.

Alice Munro: Ljubo življenje

»Ljudje imajo misli, ki jih raje ne bi imeli. To se dogaja v življenju,« nekje zapiše kanadska nobelovka, in ob mislih gre zraven še marsikaj drugega in ne mine kot blisk, saj posledice drobnih naključij in na hitro sprejetih odločitev ostanejo do konca zemeljskih dni.

Fabrice Hadjadj: Kako uspeti v smrti

Kako shujšati brez napora, kako pridobiti prijatelje, kako najti srečo, kako se pogovarjati, tokrat torej priročnik – kako lepo umreti?

Maylis de Kerangal: Bežiščnica na vzhod

Oba bežita, ona pred ruskim ljubimcem, ki ga je spoznala v rodni Franciji, on pred vojaščino z vsemi preizkusi, ki gredo zraven, in še bolj pred mobingom in nadlegovanjem in nasiljem kolegov, ki ga okusi že kar na vlaku; po neuspešnih poskusih podkupovanja in navajanju lažnih razlogov proti odlogu ali za odlog je na poti v kasarno v azijskem delu imperija.

Zapisal Mohamed po Alahovih besedah: Koran

Pisati recenzijo božje besede v smislu ocene sloga, prodornosti idej in konsekventnih izpeljav bi bilo deplasirano. Avtor, kot je Alah oziroma Mohamed kot njegov zapisovalec, se pač ni ukvarjal z vprašanjem, kako napisati popularno delo, ki bi v maniri 1001 noči pritegnilo čim več bralcev. Če torej Koran ni literatura, se zastavlja vprašanje, zakaj bi ga brali nemuslimani. Sploh, ker je za sodobnega Evropejca težko prehoden tekst.

Slavenka Drakulić: Obtožena

Ko pripovedovalka napove, da se na sodišču ne bo branila, ker bi s tem izdala materino bolezen in domače razmere in vse izrojeno in skvarjeno pod povrhnjico, pomislimo, da gre za zgodbo o usodni skrivnosti. Pa ne, skrivnost je samo ena, a zato ta toliko nadrobneje in večkrat povedana.

Jurij Paljk: Kaj sploh počnem tukaj

Urednik slovenskega tednika v Gorici Novi glas je zbral svoje tedenske kolumne v knjigi, ki je za »matičnega« Slovenca posebej nenavadno branje.

Aminatta Forna: Najemnik

Od prvega odstavka, v katerem možak na lovu opazuje ptiče in opazi nove lastnike hiše s preteklostjo v manjšem mestecu Gost nekje v Liki, vemo, da se okolje še ni povsem razorožilo. Vendar ni najemniški vojak, kot najprej pomislimo, temveč najemni gradbeni delavec.

Samo Rugelj: Izgubljeni bralec

Knjižni založnik, avtor in predavatelj je pri empiričnem proučevanju bivanja knjige v sodobni Sloveniji prišel do trpkih spoznanj. Male založbe v povprečju prodajo manj kot 30 izvodov natisnjene knjige, ljudje, ki imajo nadpovprečno količino denarja, so podpovprečni kupci knjig, klasično elitno literaturo so v zbirki Sto romanov izdajali v deset tisoč izvodih, zbirka XX. stoletje je v devetdesetih letih krenila s tri tisoč izvodi, Moderne klasike pa danes izdajajo v 400 izvodih. Bolj ko narašča število izdanih knjig, bolj se krči količina medijskega prostora, namenjenega knjigam; med letoma 1993 in 2008 se je število časopisnih člankov, ki so povezani z literaturo, zmanjšalo za 40 odstotkov. Med temi, ki se ukvarjajo s knjigo, kot so avtorji, založniki, knjigarnarji in knjižničarji, imajo iz leta v leto slabše dohodke prav njeni kreatorji, kot so pisci. Vsaka dobra knjiga, ki jo samo preberete, ne pa tudi kupite, prispeva k temu, da se zmanjša možnost izida naslednje istovrstne knjige.

Uroš Zupan: Sto romanov in nekaj komadov

Zupan, ’star pol stoletja’, se zaveda, da dni lepših polovica, predvsem pa mladosti leta … Zato se najraje spominja, enkrat svojih nagrad z ugledno burdo in tončko čeč vred, drugič fascinacije s sličicami fuzbalerjev in zbirateljske strasti ali tiste čutne vzdraženosti, ko je ob socialističnem bazenu završalo, kadar se je mimo sprehodila prava riba in so se vsem zakalile oči ob misli, kaj bi bilo, če bi bilo.

Ur. Maja Rus Makovec: Zgodbe upanja

Knjigo tvorijo osebne zgodbe odvisnikov s komentarji terapevtov in predstavitev fenomena zasvojenosti z alkoholom, nakupovanjem, seksom, internetom, drogo, zdravili et cetera.

Ignacij Karpowicz: Baladine in romance

Najprej zmanjka kave in likalnikov, zelo hermetično. Ker je delo Hermesa, lopova, ki pripravlja spust bogov na zemljo. Transcendenca je finančno bankrotirala, Jezus je z Nike, ki ima blagovno znamko za športne artikle in ji lepo nese, Eros zadene Ateno, pokadi se malo perja in gresta z Ozirisom, šef krščanarjev ostane na nebu, mrk in molčeč v krčmi pred zaprtjem, Sin pa z zadovoljstvom ugotavlja, da je na Poljskem tretji na lestvici priljubljenosti, takoj za papežem in mamo.

Keith Lowe: Podivjana celina

Maj 1945 velja za srečni mesec, v katerem so se po nemški kapitulaciji končala leta grozot. A kaj je prinesel mir? Britanski zgodovinar Lowe je prikazal temno stran časa, ki naj bi bil veličasten, dejansko pa so ga zaznamovale nove grozote.

Don DeLillo: Kozmopolis

»Na nezdrobljivih šipah so se že risale kot las tanke razpoke in mogoče je pomislil, da bi bil prav rad zunaj, med njimi, kjer bi maličil in tolkel«, in čeprav znotraj in ne čisto varen, v limuzini in obdan s telesnimi stražarji, je Eric kar precej jezen. Njegova terapevtka in osmišljevalka njegovih velikih biznisov ga tolaži, da s tem ni nič narobe, da so anarhisti samo replika kapitalistov – oboji uničujejo, strastno in brez empatije.

Tomáš Sedláček: Ekonomija dobrega in zla

Njegovi knjižni uspehi izvirajo iz demistifikacije ekonomije, ki ima status svetega vedeževanja. Loti se je namreč po filozofsko, prek pravice do spraševanja in mišljenja ter pogleda v preteklost.

Andrej E. Skubic: Samo pridi domov

Andrej E. Skubic pošlje junake na misijo, na fantastični rob realnega, saj to pisavo zaznamuje razcep, razpoka v realnosti, tam pa pride na dan svašta; enkrat popolnoma nekontrolirana dejanja, drugič se ’osvobodi’ gon teritorialnosti, kakršnega poznamo iz kmečke povesti, potem se spet srečamo z izbruhom srhljivega in neimenljivega. Proza se napaja iz razlik med tem, kako se vidijo protagonisti te proze od znotraj, in tistim, kar se zdi drugim – ki večinoma ne sodijo med ’normalne’. Tega ni, samo proza se je tokrat osredotočila okoli drugih in pustila njim, da nastopijo s svojo veliko zgodbo, da predstavijo svojo norost. Ta oziroma prekoračenje slej ko prej pride, Skubic jih pošlje čez, protagonisti stojijo na robu brezna in poslušajo glas, ki jim ukazuje, naj že enkrat storijo tisti nujni korak naprej.

David Graeber: Dolg: prvih 5000 let dolžništva

Toda obsežno delo (673 str.) v imenitnem prevodu pelje bralca predvsem skozi zgodovino, se ustavlja pri Mezopotamcih, v Egiptu, pri afriških ljudstvih, v stari Kitajski in Indiji, kajpak v antiki, križari po srednjem veku islamskega sveta, sega v Ameriko, v evropske samostane, glavnino pripovedi torej nameni času pred letom 1450, potem pa na hitro na dobrih 100 straneh popiše še zadnjega pol tisočletja, pri čemer z najnovejšo sodobnostjo opravi na mah.

Vladimir Vertlib: Nenavadni spomin Roze Mazur

Roza Mazur se odzove na poziv manjšega nemškega mesta, ki ob sedemstopetdeseti obletnici nastanka povabi svoje multikulti prebivalce, da bi izkušnje s prejšnjimi domovinami predstavili za zbornik. Roza izkoristi priložnost in ruskega prevajalca, čeprav zna sama odlično nemško in je v Leningradu večino življenja prevajala klasike marksizma, zasuje s spomini.