Boštjan Videmšek, Samo Rugelj, Žiga X. Gombač: Ultrablues

Torej knjiga o tej epopeji? Samo na ravni naslovne ideje, ki z zgodbo o neverjetnem pritegne vnaprejšnji rešpekt bralcev. Tudi vsebinsko ji je posvečena le desetina strani. Delo je namreč stkano iz serije dnevniških in trojnih avtobiografskih zapisov, ki so nastajali v obdobju osemmesečnih priprav, meri pa na smisel bivanja. Torej: od kod ta obsedenost s tekom? Ali še bolj preprosto: zakaj ta ekstremna zagnanost, ki proizvaja zvine, vnetja in izmučenost, in ne lahkotni enourni jogging, ki napravi človeka čilega v vsakdanjem življenju?

Fernando Vallejo: Brezno

Vallejo nekje zapiše, da se pri pisanju zgleduje po litanijah. Res, če odvzamemo tej oznaki del zaresnosti in pretiravanja, kot vsem njegovim provokativnim zapisom, je njegova proza eno samo izštevanje in repetitivni obračun z vsemi – in zraven malo tudi s samim sabo.

Miljenko Jergović: Oče

Pisateljev hommage očetu, ki ga je od mladih nog videval le občasno, izhaja iz rekonstrukcije družinskih življenj: kdo je bil, katere ideje so ga vodile, zakaj je ravnal tako, kot je … A ko obnavlja sago Jergovićev, zadeva ob duha časa, ki je določal posameznike. Babica na primer je bila ustašinja, za katero je bil Ante Pavelić mučenik, in sinu ni nikoli oprostila, da je šel leta 1945 s komunisti pobijat Hrvate.

Danilo Kiš: Peščena ura

Peščena ura je z romanom Vrt, pepel in zbirko zgodb Rani jadi del trilogije, ki se ukvarja s spominom. Sprva povsem in kasneje manj otroškim, na kontroverzno očetovo pojavo, na pijanca, obsedenca z voznimi redi, ki oscilira med lucidnostjo in norostjo, predvsem pa je na begu, najprej z družino pred antisemitizmom iz Madžarske, potem pred sabo po Vojvodini, enkrat pred holokavstom, drugič manijakalno na lovu za denarjem, za pohištvom iz prejšnjega doma, v bitki proti sorodnikom, na begu pred zasledovalci, ki so ga kasneje deportirali in se ni več vrnil. Ostali sta pismi, ki dajeta hrbtenico obema romanoma.

Siegfried Kracauer: Uslužbenci

Koga razen socialnih zgodovinarjev bi sploh lahko pritegnilo čtivo o položaju uslužbencev v weimarski republiki? Na dobesedni ravni so vsebine res stoletje stran, toda avtor preseneča z danes redkim zanimanjem, ki sega onkraj pojmov fleksibilnega trga delovne sile in stremljenja h gospodarski rasti.

Italo Calvino: Neobstoječi vitez

Calvino se je vedno preoblačil v žanre in se igral z njimi, pa naj gre za dogodivščine vesoljskih krjavljev, parafrazo razsvetljenskega romana ali tlačenke različnih zapletov. Že takrat, ko preigravanje znanih zapletov in pripovednih leg ni bilo čisto vsakdanje. Tako se je konec petdesetih let lotil še tistega, s čimer se začne novoveški roman: parodije viteškega romana in njegovih občih mest.

Miran Potrč: Klic k razumu

Knjiga, ki veliko obeta, najmanj, da razkrije metode delovanja parlamentarne politike v dveh različnih režimih. Od memoarov pač pričakujemo, da prinesejo slike zakulisja in spopadov, ki so bili javnosti prikriti.

Michal Viewegh: Mafija v Pragi

Lobist, ki hoče prestopiti in je varovana priča – vendar varovanje z vrha umaknejo, ker bodo takoj za mafijci v govnu politiki –, ima hčer, ki je dolgo ni videl. In skrite obremenilne dokumente, dobesedno v skrinji.

Norbert Bachleitner: Začetki evropskega feljtonskega romana

Knjiga pripoveduje o zgodovini, ko so časopisi poleg vesti objavljali tudi romane v nadaljevanjih. Zakaj natiskovati literarno fikcijo na časopisnih straneh? Ko je francoskemu časniku Constituelle leta 1844 prodaja padla na vsega tri tisoč naročnikov, je najel popularnega pisatelja Eugena Sueja, da je začel pisati Pariške skrivnosti. In učinek? – Konec leta je število bralcev naraslo na 22 tisoč! A s čim je en sam pisec posedmeril naklado? V pariških skrivnostih je pisal o življenju beračev in hododelcev, s čimer je publiko šokiral z neznanim svetom podzemlja. Fikcija je poleg bralne strasti spodbudila še začetek časopisnega poročanja o stvarnem bivanju klošarjev, beračev in kriminalcev. Pol stoletja kasneje je nekaj podobnega dosegel Emile Zola s feljtonskim romanom Germinal. Kakšen razmah so dosegli romani v časnikih, ponazarja podatek, da je konec 19. stoletja v Nemčiji na časopisnih straneh izšlo na leto 20 tisoč romanov, ob njih pa so vzniknile agencije, ki so urejale njihovo prodajo in distribucijo. Časopisni romani so povzročali revolucije, kdaj tudi smrt časnikov. Nemški konservativni časnik Haude je objavil libertini roman, ki je tako raztogotil bralce, da so ga množično odjavljali in v dveh letih je izdihnil. Na Angleškem so moški bralci zapretili časnikom, da jih bodo prenehali kupovati, češ da njihove žene cele dneve prebirajo romane in zato zanemarjajo hišna dela. Feljtonski roman je vzpostavil tudi lukrativni poklic pisateljev, ki niso bili več odvisni od mecenov.

Sebastijan Pregelj: Pod srečno zvezdo

Trst s svojo multikulturnostjo in z napetostmi med etnijami je glavni objekt Pregljevega zanimanja, kot jagoda na torti, kot vrh prikritega in podzemnega hruma trzavice mesta pa nastopa z verige sneti policist, zelo uspešno podivjan in brez podpore nadrejenih, ki je je bil očitno nekdaj deležen. Njemu, Gianfrancu, gredo ravno ti multikulti in mešanje in kaos v nos in je za spremembo stanja z vsemi sredstvi, torej si prizadeva za vzpostavljanje tistega in tako radikalnega nereda, da bo kar klical po trdi roki. In trdo roko ima, je prepričan, njegovi pa tudi.

Viktor Frankl: Volja do smisla

Dunajski psihiater Viktor Frankl (1905–1997), znan tudi kot »psiholog v taborišču smrti«, je bil v mnogih smislih edinstven. Denimo, bil je Freudov učenec, ki ga je potem mojster izobčil, preživel je Auschwitz in drugoval je s filozofom Heideggerjem. A hkrati je bil eden redkih terapevtov, ki so ga pacienti lahko klicali sredi noči in on jim je pozorno prisluhnil. Kot oče logoterapije je postavil izhodišče številnih psihodram v dolgčas.

Cristóvão Tezza: Večni sin

Pisatelju, nekdanjemu hipiju in članu alternativnih nomadskih gledaliških skupin, se rodi sin. Ki ga takoj, na prvi pogled prepoznajo kot otroka z Downovim sindromom. Potem mora on, ki ni še ničesar pametnega objavil, niti – kot gleda za nazaj, zdaj izmodreno – napisal, razen poezije z eksistencialističnim podtonom in podložene s šibko slutnjo usodnosti, odraščati hkrati s sinom in z njegovo boleznijo. Z odzivi ljudi, z njihovimi pomilovalnimi pogledi, predvsem pa mora sam odrasti, sprejeti neizbežnost in nepovratnost situacije, v kateri se je znašel, opraviti mora s svojo ambicioznostjo in pričakovanji do življenja.

Marcel Štefančič, jr.: Kdor prej umre, bo dlje mrtev

Kaj za vraga pa ima cinefil, esejist, filozof in komparativist povedati o ekonomiji in bančništvu? Kaj ga avtorizira v njegovem pohodu na doslej tuja področja?

Robert Simonišek: Soba pod gradom

Peter Mrak, glavni v Simoniškovem romanesknem prvencu, naj bi bil glas(nik) nove generacije, je zapisala kolegica, njegova vrstnica, in nas je v hipu postalo strah ne le za generacijo, tudi za prihodnost, ki naj bi z njo prišla.

Josef Škvorecky: Inženir človeških duš

V domovini so njegove tekste plenili in prepovedovali, roman »Prima sezona« – eno najbolj domiselnih burk na račun komunističnega režima –, ki je izšel v Torontu leta 1975, so v Pragi izdali šele leta 1990.

Alex Capus: Léon in Luise

Na začudenje in nelagodje pogrebcev pride na zadnjo potegavščino pripovedovalčevega starega očeta Léona v Notredamsko cerkev navihana sivolasa gospa, pozvoni z zvoncem, brezsramno pomežikne vsem – in odide. Iz opisov starega očeta Léona, iz njegovega predanega laboratorijskega dela in splošne neopaženosti zaslutimo, da je nemalo navdihnila rajnkega, ki si z mašo v katedrali privošči žalujoče, pokaže jim maloštevilnost in praznino med njimi.

Emir Kusturica: Kje sem v tej zgodbi jaz?

Cineast, ki si je pridobil simpatije s filmi, potem pa jih je z izjavami in promiloševićevsko držo sistematično izgubljal. Tokrat je snemanje zamenjal s pisanjem. Kaj je torej ustvaril s črkami?

Janja Vidmar, Boris Grivić: Tretja možnost

Roman za odrasle – kar je poudarjeno, ker je Vidmarjeva sicer znana predvsem kot mladinska prozaistka – se ukvarja s srebreniškim genocidom. Bolj kot tehnologija ga zanimajo posledice, predvsem za legitimnost mednarodnih mirovnih operacij, tega papirnatega tigra s skrhanim zobovjem in ofucanim kožuhom.

Albert J. Bernstein: Čustveni vampirji

Z negativci, ki prihajajo od zunaj in jih na mah prepoznamo, nimamo težav, kaj pa, če je vampir prav najbližji? Najboljše zdravilo torej – znebiti se ga in s tem prihraniti čas za branje knjige. A kaj potem, ko se zgodba ponovi z novim?

Hugh Howey: Silos

V ogromnem stolpu z jasno hierarhijo je kot v mravljišču: mehaniki, kmetje, zdravniki, negovalci, šerifi, župan(ja), informatiki, vse z namenom, da bi preživeli. Zunaj silosa je namreč strupena in pogubna atmosfera, kar dokazuje vsakokratni ritual: na smrt obsojene izpostavijo, da obrišejo leče tipalk na strehi, skozi katere zaznavajo menjave vremena in podenje strupenih oblakov po opustošeni krajini zunaj.

Osip Mandelštam: Hrum časa

Danes je njegovo ime pojem, tako literarnega poguma kot umetniškega genija. Knjižno izdajo prevoda njegovih 14 tekstov začenja prav redka avtobiografska miniatura Hrum časa, ki razkriva, od kod je vzniknil velikan simbolizma in stvaritelj literarne smeri akmeizma. Otroštvo v Sankt Peterburgu ni popis otroških doživetij, marveč ena najbolj nazornih skic duha časa. Nominalno gledano je bilo to obdobje avtoritarnega režima carja Nikolaja II., toda to je bil obenem kraj, kjer je poveljnik policije napisal dramo in kjer je bil direktor azovske banke bolj znan kot pesnik. Skratka, kultura je prežemala celo institucije represije in bančništva. Mandelštamova družina bogatih židov-

Eva Joly, Judith Perrignon: Oči Lire Kazan

Z očmi Lire Kazan ni nič več. Potem ko ji batinaši ruskega oligarha vanje v Londonu brizgnejo kislino, potem ko to hrabro prenese in ozdravi, razen vida, ji domači svetujejo proteze v prejšnji barvi in z operacijo in nekaj patosa se ta zgodba tudi zaključi.

Andrej Stopar: Pax Putina

Kar je dobrodošlo, knjiga namreč prinaša sistematično zbrani pregled najnovejše ruske politične zgodovine. Avtorju je priznati redko delovno energijo, saj je poleg diktata televizijskih poročanj sočasno pisal in premišljeval teme, ki segajo onkraj repertoarja novic radijskih in televizijskih poročil. Vsebinsko pa Stopar s širokim poznavanjem in vpogledom v stanje stvari razbija dominantne antiputinistične stereotipe. In z afirmacijo zgodovinskega spomina postavi drugačne konture pogleda na ex-sovjetske države. Predhodnik zdaj demoniziranega Janukoviča Juščenko je denimo, ko je bil predsednik, v enem mesecu dvakrat razpustil parlament in si neposredno podredil posebne enote policije. Dogodke gre pač meriti in umeščati skozi prizmo tradicije matičnih dežel, od koder je tudi moč razumeti relativno nepopularnost zvezdnikov pouličnih protestov; pri novinarski femme fatale denimo je policija med hišno preiskavo našla za poldrugi milijon evrov gotovine, lepo spravljene v ovojnice.

Radka Denemarková: Jaz pa vprašam, kdo to tolče

Julian Barnes, veliki poznavalec angleške in francoske literature in mostišče med obema, je v knjigi memoarskih, zgodovinskih in esejističnih fragmentov Nč bat pretresel usode svojih predhodnikov, slavnih in takšnih, ki so ga osebno fascinirali, in brez sence dvoma strnil opažanja. Pisatelji niso nič bolj moralni, tudi o življenju in smislu ne vedo bistveno več od drugih, edino, po čemer se ločijo od njih, je rahlo povečana sposobnost za pisanje.

Robin Skynner in John Clees: Življenje in kako ga preživeti

Agens movens Monty Python je s svojimi vprašanji terapevtovo podučevanje prepeljal v izkustveni svet bralca, ki je sedaj v slovenskem prevodu dobil še pendant k legendarni uspešnici Družine in kako v njih preživeti.

Christopher Isherwood: Slovo od Berlina

Christopher Isherwood, britanski pripovednik in dramatik, je prišel v Berlin v času, ko je bilo tam še vse živahno in se je začelo in razvijalo tudi novo in grozeče, vse še v ravnotežju, ko se ni vedelo, kam se bodo zadeve prevesile. Čakali so pravzaprav komunistično revolucijo, ki se je obrnila v vemo kaj. Iz zadrgnjene Anglije se je zdel Berlin v zgodnjih tridesetih mesto razvrata in svobode, predvsem je v njem vladal bolj sproščen in toleranten odnos do homoseksualnosti, takrat sicer pogosto preganjane in sankcionirane.

Branko Gradišnik: En kuža v Lizboni, da o ljudeh ne govorimo

Avtor je prejšnja potopisa stkal iz dvotedenskih potovanj, tokrat pa je imel časa na pretek – dve leti življenja na Portugalskem. Bo torej bralec izvedel skrivnosti lokalne narave, denimo po zgledu P. B. Austina On being Swedish? Ne, pisec je zvest sebi in svoj vsakdan esejistično spreminja v literaturo. A tu sploh ne potrebuje dogodka, saj že iz drobnih zagat in kratkih stikov iztisne romaneskni zapis. Pri čemer glavno orodje samoironijo dvigne tudi na občo raven: skozi stoletja so iz kamnoloma Monsanto klesali kocke apnenca in z njimi tlakovali ceste, ulice in trge Lizbone, tako da praktično ni ostalo več zelene površine. In kaj zdaj? Pogozdili so edino, kar je preostalo – kamnolom.

Juan Goytisolo: Izgnan od tod in drugod

Pošast iz Sentiera, menda junak še nekaterih avtorjevih romanov, imenovan tako, ker ga je kazal po straniščih in bil tudi sicer udeležen v številnih nečednostih, postane žrtev atentata. V zagrobju se znajde v ogromni spletni kavarni s tisoči, morda milijoni zaslonov in tipkovnic, njegov edini način obstoja je spletna komunikacija in korespondenca, njegovi sogovorniki pa slej ko prej vsakovrstni prevratniki, teroristi, katoliški ljubitelji najmanjših, manipulatorji javnega mnenja in tisti, ki skrbijo, da se ljudje paniki ne predajajo, temveč jo aktivno in napeto /do/živijo.

Paul Fussell: Velika vojna in moderni spomin

Kako je tekla? Zgodovinski učbeniki nam jo predstavljajo kot spopad velesil, ki je prinesel sekvence spopadov in ofenziv, te pa so za seboj pustile milijone trupel. Drugi aspekt prinašajo vojne dogodivščine, ki so jih kot moderni rapsodi pripovedovali preživeli. Fussell pa si zastavlja vprašanje: kako je bila videti vojna iz jarka? Kaj se je pletlo po glavi vojakom?

Evald Flisar: Začarani Odisej

Flisarjeve osebe so pogosto tako ali drugače poškodovane, že od tragikomedije Kaj pa Leonardo? imamo opraviti s paleto likov z afazijo, nevrološkimi poškodbami, funkcionalno kompulzivnostjo in tudi njegov sodobni Odisej, ki doživi med plavanjem deskarja v glavo in to povzroči popolno amnezijo, je eden od prepoznavnih laboratorijskih likov.