Anton Komat: Potniki na ladji norcev – Umetnost preživetja

Komat je resda znan kot ekolog, čeravno razmišlja in deluje kot ekozof. Združuje namreč dva običajno ločena modusa bivanja: ekokritiko in ekobivanje, pri čemer mu uspeva podučevalno zveneči ekološki diskurz spremeniti v esejistično pisanje. Vendar to ni stvar retorične spretnosti avtorja, ampak posledica njegovega zanimanja za literaturo, filozofijo, zgodovino védenja in igrivosti življenja. Ekozof bo tako seveda opozarjal na sistematični rop in uničevanje narave, bentil in se angažiral v spopadih z vladami, župani in korporacijami, a po drugi strani bo tudi sebe predrugačil iz potrošniškega v simbiotskega človeka. Ta pa ni podoba namrgodenega asketa, temveč radoživo in šaljivo bitje, ki izhaja iz drugačne filozofije bivanja.

Lado Kralj: Če delaš omleto

Ko so internacionalnemu zahodnemu gostu v predvojni Sovjetski zvezi razkazovali blagodati komunističnega napredka in je bilo vse bolj ck ck, kljub deklariranemu presežku slabše kot na Zahodu, mu je gostitelj povedal pregovor, ki je dal tudi naslov Kraljevemu romanu: če delaš omleto, moraš pač razbiti kakšno jajce. Možak je rekel, da sicer vidi veliko razbitih jajc, to že, samo – kje je tu omleta?

Otroci dni: Eduardo Galeano

Magični tekst: ko začneš, te pred pohodom do konca ne ustavi niti noč. Avtor polemizira s klasično pozornostjo zgodovinopisnih kronik.

Timur Vermes: Spet je tukaj

Saj poznamo apetite medijev, da bi nam predstavili različne profile obskurnih in bizarnih posebnežev, ki se imajo na kateremkoli že področju za nadarjene in izbrane, in jih potem nabirajo v knjižice rekordov in čudaštev. To, namreč apetite medijev, spretno izrablja tudi Hitler, ko se presvaljka skozi čas, njemu enako nerazumljivo kot nam, in začne, saj drugega ne zna, zapeljevati množice in graditi politično kariero.

Marko Derganc in Emil Filipčič: Butnskala

Butnskala je že skoraj štirideset let pojem, zaznamovala je številne generacije, ki znajo še zmeraj iz glave povedati obsežne odlomke znamenitih dialogov in monologov. Še več, uspelo ji je okužiti celo nove generacije najstnikov. Ni je igre, ki bi tako živo vztrajala v kolektivnem spominu. Zdaj pa pride s knjižno repliko Derganc in poseže v najsvetejši kult!??

Patrick Deville: Kuga & kolera

To je zgodba o znanstveniku Alexandru Yersinu, ki je odkril povzročitelja kuge in cepivo proti njej. V njegovem času je v Aziji še izdatno kosila in jo je s svojim odkritjem zatrl, od česar je ostalo samo poimenovanje po njem, Yersinia pestis, spomin na znanstveni uspeh, poimenovanje izginule vrste, sam na poti pozabljenja.

Anne Applebaum: Gulag

Priznam, ko sem imel pred desetletjem pred seboj angleški original, sem se spraševal: čemu, ko pa imamo od Solženicina opis taboriščnega življenja v SZ iz prve roke. Mislil sem pač skozi vladajočo mentaliteto, ki se ji zdi samoumevno, da poznamo nacizem v vseh potankostih, za stalinizem in titoizem pa naj bi bila dovolj enkratna ocena njunega zla.

Josef Winkler: Trepalnico si izpulim in z njo do smrti te zabodem

Winkler, sicer koroški pisec, je tanatolog. Njegova občutljivost, etična in estetska, je izredna, kar poudarja že naslov zbirke, ko lahko trepalnica rani in prebije kožo, to edino zastavo in zadnjo obrambo pred svetom. Koža onemogoča razlitje notranjosti in drži skupaj druga tkiva.

Marjan Dolgan et al.: Literarni atlas Ljubljane

Spet en projekt, ki kot novo prodaja stokrat povedano? Nikakor, avtor je spisal zgodovino literarne preteklosti, ki jo bralec požira kot roman. Dolgan je z uporabo pozitivistične metode skozi desetletja zbiral fakte, ki so močnejši od domišljije. S kom je književnik drugoval, kako se je prebijal skozi šole, v katere kavarne je zahajal, kje vse je pustil otroke, kako so njegova dela sprejemali sodobniki, kam je potoval, kako se je udinjal oblasti ali pa bil preganjan od nje, še posebej komunistične, s kakšnim pogrebom so ga na koncu pospremili.

Jean Genet: Zaljubljeni jetnik

Geneta Arafat povpraša, zakaj ne kar knjiga. Zakaj ne bi kontroverzni dramatik, ki je tak zaradi kontroverzne biografije, katere postaje so predvsem kazenske ustanove, prostitucija in vsakovrstne živahnosti na družbenem obrobju, po tem, ko je prišel z ’obiska’ pri Črnih panterjih, napisal še kaj o Palestincih. O njihovem boju, taboriščih in urjenju. Akcijah in pogumu. Provizoričnih zaveznikih in sovražnikih, od Jordancev in Čerkezov, od libanonskih milic in Druzov, o slikah, ki jih palestinska realnost bogato proizvaja in so bili potem mediji že takrat, v začetku sedemdesetih let, polni podob.

Silvo Teršek: Preobrazbe

Fikcija ima za podlago paraavtobiografijo, ki izhaja iz vprašanja – kaj in kdo sem? Njegov glavni junak je profesor in žurnalist, ki dela intervjuje s filozofi, pravniki, sociologi, teologi, škofi, politiki, pesniki, farmacevti, fiziki etc. Resda sprašuje, toda vsak odgovor postane tudi del njega, saj ga odgovori nenehno preobražajo. Pač po načelu: človek je to, kar bere, oziroma to, kar posluša.

Filip David: Sanje o ljubezni in smrti

Zadnja tretjina prejšnjega stoletja je poglobila vero v obstoj med sabo povezanih, sicer samozadostnih svetov. To je hkrati predpostavka vsake mistične literature, zato ni čudno, da je pri Borgesovih sledilcih tako pogosto sklicevanje na različne duhovne tradicije. Pri delu evropskih prozaistov, tudi pri Filipu Davidu, predvsem na hasidsko mistiko in kabalo, kje drugje na lokalno mitologijo. David je v tem diptihu na sledi tistega kraka pripovedništva Danila Kiša, ki zasleduje, ne brez angažmaja, usodo Judov v Evropi.

SAZU in ZRC SAZU: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2

Za koliko se je v četrt stoletja spremenil slovenski jezik? 4521 novih besed je pet odstotkov starega korpusa, h kateremu pa je prišteti še množico besed, ki se jim je vmes spremenil pomen. Miška ni več le mali glodavec, temveč tudi računalniška naprava, komunist je bil v prvem SSKJ človek z ugledom, danes je tudi zmerljivka, tako kot na novo uveljavljani udbaš, tovariš iz naslovnega nagovora za gospoda se je ustalil pri sodrugu, k zelenemu pa zdaj pritiče še pomen ekologa. Slovar je ohranil tudi pojme, ki so samo še zgodovinski spomin, kot denimo samoupravljavec iz partijskih časov, res pa je, da tu ni dosleden, saj je izpustil v devetdesetih letih uveljavljeni puckizem. Čeravno je sistematično premislil partijsko terminologijo, pa ohranja besedno družino iz pojma belogardist, ki jo obeleži le kot stvarno oznako, čeravno se nobena vojaška enota niti vojak sam ni imenoval belogardist, to je bil le slabšalni izraz, ki ga je skovala KP.

Javier Cercas: Vojaki Salamine

Pisatelj, ki ga je zapustila žena in ima pisateljsko blokado, tudi nasploh je nezadovoljen, naleti na podatek, kako se je eksekuciji izognil pesnik in politik Sánchez Mazas, fašist še pred drugimi španskimi fašisti, saj se je med bivanjem v Italiji navdušil nad idejo o rekonstrukciji imaginarnega davno izginulega imperija, v katerega bi lahko naselil svoj pesniški projekt in tako umestil svojo melanholično naturo. Človek s falangistično izkaznico številka štiri je čudežno pobegnil strelskemu vodu, tudi zato, ker se ga je v zadnjih dneh španske državljanske vojne usmilil republikanec in ga pustil živeti, kratkovidnega, razcapanega. Mu omogočil kariero dvornega pesnika, ideologa frankizma, z vso skepso, kot gre aristokraciji ob trčenju z generali, ne preveč pametnimi in bolj kot ne samovšečnimi – vsaka revolucija, vsak projekt se izrodi, predvsem v luči njegovih snovalcev in idealistov, celo španski fašistični.

Boštjan Videmšek, Samo Rugelj, Žiga X. Gombač: Ultrablues

Torej knjiga o tej epopeji? Samo na ravni naslovne ideje, ki z zgodbo o neverjetnem pritegne vnaprejšnji rešpekt bralcev. Tudi vsebinsko ji je posvečena le desetina strani. Delo je namreč stkano iz serije dnevniških in trojnih avtobiografskih zapisov, ki so nastajali v obdobju osemmesečnih priprav, meri pa na smisel bivanja. Torej: od kod ta obsedenost s tekom? Ali še bolj preprosto: zakaj ta ekstremna zagnanost, ki proizvaja zvine, vnetja in izmučenost, in ne lahkotni enourni jogging, ki napravi človeka čilega v vsakdanjem življenju?

Fernando Vallejo: Brezno

Vallejo nekje zapiše, da se pri pisanju zgleduje po litanijah. Res, če odvzamemo tej oznaki del zaresnosti in pretiravanja, kot vsem njegovim provokativnim zapisom, je njegova proza eno samo izštevanje in repetitivni obračun z vsemi – in zraven malo tudi s samim sabo.

Miljenko Jergović: Oče

Pisateljev hommage očetu, ki ga je od mladih nog videval le občasno, izhaja iz rekonstrukcije družinskih življenj: kdo je bil, katere ideje so ga vodile, zakaj je ravnal tako, kot je … A ko obnavlja sago Jergovićev, zadeva ob duha časa, ki je določal posameznike. Babica na primer je bila ustašinja, za katero je bil Ante Pavelić mučenik, in sinu ni nikoli oprostila, da je šel leta 1945 s komunisti pobijat Hrvate.

Danilo Kiš: Peščena ura

Peščena ura je z romanom Vrt, pepel in zbirko zgodb Rani jadi del trilogije, ki se ukvarja s spominom. Sprva povsem in kasneje manj otroškim, na kontroverzno očetovo pojavo, na pijanca, obsedenca z voznimi redi, ki oscilira med lucidnostjo in norostjo, predvsem pa je na begu, najprej z družino pred antisemitizmom iz Madžarske, potem pred sabo po Vojvodini, enkrat pred holokavstom, drugič manijakalno na lovu za denarjem, za pohištvom iz prejšnjega doma, v bitki proti sorodnikom, na begu pred zasledovalci, ki so ga kasneje deportirali in se ni več vrnil. Ostali sta pismi, ki dajeta hrbtenico obema romanoma.

Siegfried Kracauer: Uslužbenci

Koga razen socialnih zgodovinarjev bi sploh lahko pritegnilo čtivo o položaju uslužbencev v weimarski republiki? Na dobesedni ravni so vsebine res stoletje stran, toda avtor preseneča z danes redkim zanimanjem, ki sega onkraj pojmov fleksibilnega trga delovne sile in stremljenja h gospodarski rasti.

Italo Calvino: Neobstoječi vitez

Calvino se je vedno preoblačil v žanre in se igral z njimi, pa naj gre za dogodivščine vesoljskih krjavljev, parafrazo razsvetljenskega romana ali tlačenke različnih zapletov. Že takrat, ko preigravanje znanih zapletov in pripovednih leg ni bilo čisto vsakdanje. Tako se je konec petdesetih let lotil še tistega, s čimer se začne novoveški roman: parodije viteškega romana in njegovih občih mest.

Miran Potrč: Klic k razumu

Knjiga, ki veliko obeta, najmanj, da razkrije metode delovanja parlamentarne politike v dveh različnih režimih. Od memoarov pač pričakujemo, da prinesejo slike zakulisja in spopadov, ki so bili javnosti prikriti.

Michal Viewegh: Mafija v Pragi

Lobist, ki hoče prestopiti in je varovana priča – vendar varovanje z vrha umaknejo, ker bodo takoj za mafijci v govnu politiki –, ima hčer, ki je dolgo ni videl. In skrite obremenilne dokumente, dobesedno v skrinji.

Norbert Bachleitner: Začetki evropskega feljtonskega romana

Knjiga pripoveduje o zgodovini, ko so časopisi poleg vesti objavljali tudi romane v nadaljevanjih. Zakaj natiskovati literarno fikcijo na časopisnih straneh? Ko je francoskemu časniku Constituelle leta 1844 prodaja padla na vsega tri tisoč naročnikov, je najel popularnega pisatelja Eugena Sueja, da je začel pisati Pariške skrivnosti. In učinek? – Konec leta je število bralcev naraslo na 22 tisoč! A s čim je en sam pisec posedmeril naklado? V pariških skrivnostih je pisal o življenju beračev in hododelcev, s čimer je publiko šokiral z neznanim svetom podzemlja. Fikcija je poleg bralne strasti spodbudila še začetek časopisnega poročanja o stvarnem bivanju klošarjev, beračev in kriminalcev. Pol stoletja kasneje je nekaj podobnega dosegel Emile Zola s feljtonskim romanom Germinal. Kakšen razmah so dosegli romani v časnikih, ponazarja podatek, da je konec 19. stoletja v Nemčiji na časopisnih straneh izšlo na leto 20 tisoč romanov, ob njih pa so vzniknile agencije, ki so urejale njihovo prodajo in distribucijo. Časopisni romani so povzročali revolucije, kdaj tudi smrt časnikov. Nemški konservativni časnik Haude je objavil libertini roman, ki je tako raztogotil bralce, da so ga množično odjavljali in v dveh letih je izdihnil. Na Angleškem so moški bralci zapretili časnikom, da jih bodo prenehali kupovati, češ da njihove žene cele dneve prebirajo romane in zato zanemarjajo hišna dela. Feljtonski roman je vzpostavil tudi lukrativni poklic pisateljev, ki niso bili več odvisni od mecenov.

Sebastijan Pregelj: Pod srečno zvezdo

Trst s svojo multikulturnostjo in z napetostmi med etnijami je glavni objekt Pregljevega zanimanja, kot jagoda na torti, kot vrh prikritega in podzemnega hruma trzavice mesta pa nastopa z verige sneti policist, zelo uspešno podivjan in brez podpore nadrejenih, ki je je bil očitno nekdaj deležen. Njemu, Gianfrancu, gredo ravno ti multikulti in mešanje in kaos v nos in je za spremembo stanja z vsemi sredstvi, torej si prizadeva za vzpostavljanje tistega in tako radikalnega nereda, da bo kar klical po trdi roki. In trdo roko ima, je prepričan, njegovi pa tudi.

Viktor Frankl: Volja do smisla

Dunajski psihiater Viktor Frankl (1905–1997), znan tudi kot »psiholog v taborišču smrti«, je bil v mnogih smislih edinstven. Denimo, bil je Freudov učenec, ki ga je potem mojster izobčil, preživel je Auschwitz in drugoval je s filozofom Heideggerjem. A hkrati je bil eden redkih terapevtov, ki so ga pacienti lahko klicali sredi noči in on jim je pozorno prisluhnil. Kot oče logoterapije je postavil izhodišče številnih psihodram v dolgčas.

Cristóvão Tezza: Večni sin

Pisatelju, nekdanjemu hipiju in članu alternativnih nomadskih gledaliških skupin, se rodi sin. Ki ga takoj, na prvi pogled prepoznajo kot otroka z Downovim sindromom. Potem mora on, ki ni še ničesar pametnega objavil, niti – kot gleda za nazaj, zdaj izmodreno – napisal, razen poezije z eksistencialističnim podtonom in podložene s šibko slutnjo usodnosti, odraščati hkrati s sinom in z njegovo boleznijo. Z odzivi ljudi, z njihovimi pomilovalnimi pogledi, predvsem pa mora sam odrasti, sprejeti neizbežnost in nepovratnost situacije, v kateri se je znašel, opraviti mora s svojo ambicioznostjo in pričakovanji do življenja.

Marcel Štefančič, jr.: Kdor prej umre, bo dlje mrtev

Kaj za vraga pa ima cinefil, esejist, filozof in komparativist povedati o ekonomiji in bančništvu? Kaj ga avtorizira v njegovem pohodu na doslej tuja področja?

Robert Simonišek: Soba pod gradom

Peter Mrak, glavni v Simoniškovem romanesknem prvencu, naj bi bil glas(nik) nove generacije, je zapisala kolegica, njegova vrstnica, in nas je v hipu postalo strah ne le za generacijo, tudi za prihodnost, ki naj bi z njo prišla.

Josef Škvorecky: Inženir človeških duš

V domovini so njegove tekste plenili in prepovedovali, roman »Prima sezona« – eno najbolj domiselnih burk na račun komunističnega režima –, ki je izšel v Torontu leta 1975, so v Pragi izdali šele leta 1990.

Alex Capus: Léon in Luise

Na začudenje in nelagodje pogrebcev pride na zadnjo potegavščino pripovedovalčevega starega očeta Léona v Notredamsko cerkev navihana sivolasa gospa, pozvoni z zvoncem, brezsramno pomežikne vsem – in odide. Iz opisov starega očeta Léona, iz njegovega predanega laboratorijskega dela in splošne neopaženosti zaslutimo, da je nemalo navdihnila rajnkega, ki si z mašo v katedrali privošči žalujoče, pokaže jim maloštevilnost in praznino med njimi.