Emir Kusturica: Kje sem v tej zgodbi jaz?

Cineast, ki si je pridobil simpatije s filmi, potem pa jih je z izjavami in promiloševićevsko držo sistematično izgubljal. Tokrat je snemanje zamenjal s pisanjem. Kaj je torej ustvaril s črkami?

Janja Vidmar, Boris Grivić: Tretja možnost

Roman za odrasle – kar je poudarjeno, ker je Vidmarjeva sicer znana predvsem kot mladinska prozaistka – se ukvarja s srebreniškim genocidom. Bolj kot tehnologija ga zanimajo posledice, predvsem za legitimnost mednarodnih mirovnih operacij, tega papirnatega tigra s skrhanim zobovjem in ofucanim kožuhom.

Albert J. Bernstein: Čustveni vampirji

Z negativci, ki prihajajo od zunaj in jih na mah prepoznamo, nimamo težav, kaj pa, če je vampir prav najbližji? Najboljše zdravilo torej – znebiti se ga in s tem prihraniti čas za branje knjige. A kaj potem, ko se zgodba ponovi z novim?

Hugh Howey: Silos

V ogromnem stolpu z jasno hierarhijo je kot v mravljišču: mehaniki, kmetje, zdravniki, negovalci, šerifi, župan(ja), informatiki, vse z namenom, da bi preživeli. Zunaj silosa je namreč strupena in pogubna atmosfera, kar dokazuje vsakokratni ritual: na smrt obsojene izpostavijo, da obrišejo leče tipalk na strehi, skozi katere zaznavajo menjave vremena in podenje strupenih oblakov po opustošeni krajini zunaj.

Osip Mandelštam: Hrum časa

Danes je njegovo ime pojem, tako literarnega poguma kot umetniškega genija. Knjižno izdajo prevoda njegovih 14 tekstov začenja prav redka avtobiografska miniatura Hrum časa, ki razkriva, od kod je vzniknil velikan simbolizma in stvaritelj literarne smeri akmeizma. Otroštvo v Sankt Peterburgu ni popis otroških doživetij, marveč ena najbolj nazornih skic duha časa. Nominalno gledano je bilo to obdobje avtoritarnega režima carja Nikolaja II., toda to je bil obenem kraj, kjer je poveljnik policije napisal dramo in kjer je bil direktor azovske banke bolj znan kot pesnik. Skratka, kultura je prežemala celo institucije represije in bančništva. Mandelštamova družina bogatih židov-

Eva Joly, Judith Perrignon: Oči Lire Kazan

Z očmi Lire Kazan ni nič več. Potem ko ji batinaši ruskega oligarha vanje v Londonu brizgnejo kislino, potem ko to hrabro prenese in ozdravi, razen vida, ji domači svetujejo proteze v prejšnji barvi in z operacijo in nekaj patosa se ta zgodba tudi zaključi.

Andrej Stopar: Pax Putina

Kar je dobrodošlo, knjiga namreč prinaša sistematično zbrani pregled najnovejše ruske politične zgodovine. Avtorju je priznati redko delovno energijo, saj je poleg diktata televizijskih poročanj sočasno pisal in premišljeval teme, ki segajo onkraj repertoarja novic radijskih in televizijskih poročil. Vsebinsko pa Stopar s širokim poznavanjem in vpogledom v stanje stvari razbija dominantne antiputinistične stereotipe. In z afirmacijo zgodovinskega spomina postavi drugačne konture pogleda na ex-sovjetske države. Predhodnik zdaj demoniziranega Janukoviča Juščenko je denimo, ko je bil predsednik, v enem mesecu dvakrat razpustil parlament in si neposredno podredil posebne enote policije. Dogodke gre pač meriti in umeščati skozi prizmo tradicije matičnih dežel, od koder je tudi moč razumeti relativno nepopularnost zvezdnikov pouličnih protestov; pri novinarski femme fatale denimo je policija med hišno preiskavo našla za poldrugi milijon evrov gotovine, lepo spravljene v ovojnice.

Radka Denemarková: Jaz pa vprašam, kdo to tolče

Julian Barnes, veliki poznavalec angleške in francoske literature in mostišče med obema, je v knjigi memoarskih, zgodovinskih in esejističnih fragmentov Nč bat pretresel usode svojih predhodnikov, slavnih in takšnih, ki so ga osebno fascinirali, in brez sence dvoma strnil opažanja. Pisatelji niso nič bolj moralni, tudi o življenju in smislu ne vedo bistveno več od drugih, edino, po čemer se ločijo od njih, je rahlo povečana sposobnost za pisanje.

Robin Skynner in John Clees: Življenje in kako ga preživeti

Agens movens Monty Python je s svojimi vprašanji terapevtovo podučevanje prepeljal v izkustveni svet bralca, ki je sedaj v slovenskem prevodu dobil še pendant k legendarni uspešnici Družine in kako v njih preživeti.

Christopher Isherwood: Slovo od Berlina

Christopher Isherwood, britanski pripovednik in dramatik, je prišel v Berlin v času, ko je bilo tam še vse živahno in se je začelo in razvijalo tudi novo in grozeče, vse še v ravnotežju, ko se ni vedelo, kam se bodo zadeve prevesile. Čakali so pravzaprav komunistično revolucijo, ki se je obrnila v vemo kaj. Iz zadrgnjene Anglije se je zdel Berlin v zgodnjih tridesetih mesto razvrata in svobode, predvsem je v njem vladal bolj sproščen in toleranten odnos do homoseksualnosti, takrat sicer pogosto preganjane in sankcionirane.

Branko Gradišnik: En kuža v Lizboni, da o ljudeh ne govorimo

Avtor je prejšnja potopisa stkal iz dvotedenskih potovanj, tokrat pa je imel časa na pretek – dve leti življenja na Portugalskem. Bo torej bralec izvedel skrivnosti lokalne narave, denimo po zgledu P. B. Austina On being Swedish? Ne, pisec je zvest sebi in svoj vsakdan esejistično spreminja v literaturo. A tu sploh ne potrebuje dogodka, saj že iz drobnih zagat in kratkih stikov iztisne romaneskni zapis. Pri čemer glavno orodje samoironijo dvigne tudi na občo raven: skozi stoletja so iz kamnoloma Monsanto klesali kocke apnenca in z njimi tlakovali ceste, ulice in trge Lizbone, tako da praktično ni ostalo več zelene površine. In kaj zdaj? Pogozdili so edino, kar je preostalo – kamnolom.

Juan Goytisolo: Izgnan od tod in drugod

Pošast iz Sentiera, menda junak še nekaterih avtorjevih romanov, imenovan tako, ker ga je kazal po straniščih in bil tudi sicer udeležen v številnih nečednostih, postane žrtev atentata. V zagrobju se znajde v ogromni spletni kavarni s tisoči, morda milijoni zaslonov in tipkovnic, njegov edini način obstoja je spletna komunikacija in korespondenca, njegovi sogovorniki pa slej ko prej vsakovrstni prevratniki, teroristi, katoliški ljubitelji najmanjših, manipulatorji javnega mnenja in tisti, ki skrbijo, da se ljudje paniki ne predajajo, temveč jo aktivno in napeto /do/živijo.

Paul Fussell: Velika vojna in moderni spomin

Kako je tekla? Zgodovinski učbeniki nam jo predstavljajo kot spopad velesil, ki je prinesel sekvence spopadov in ofenziv, te pa so za seboj pustile milijone trupel. Drugi aspekt prinašajo vojne dogodivščine, ki so jih kot moderni rapsodi pripovedovali preživeli. Fussell pa si zastavlja vprašanje: kako je bila videti vojna iz jarka? Kaj se je pletlo po glavi vojakom?

Evald Flisar: Začarani Odisej

Flisarjeve osebe so pogosto tako ali drugače poškodovane, že od tragikomedije Kaj pa Leonardo? imamo opraviti s paleto likov z afazijo, nevrološkimi poškodbami, funkcionalno kompulzivnostjo in tudi njegov sodobni Odisej, ki doživi med plavanjem deskarja v glavo in to povzroči popolno amnezijo, je eden od prepoznavnih laboratorijskih likov.

Arto Paasilinna: Na lovu za spomini

Ko pisec napiše uspešnico, začno knjigotržci teči za njim in odtlej objavlja vse, kar piše ali bo šele napisal. Pri Paasilinni pa velja nasprotno: ker mu je bolezen onemogočila pisanje, on pa je med bralci še naprej popularen, založniki problem rešujejo s tem, da segajo v njegovo ustvarjalno zgodovino in prevajajo starejša in manj odmevna dela.

Erlend Loe: Naiven. Super.

Pripovedovalec tega na trenutke duhovitega romana je sredi dvajsetih let in po zlomu, ko ga brat premaga v kroketu in z agresivnim načinom igre in represalijami za drobne trike dokaže, da je sposoben še podlejših dejanj od njega, mora začeti znova. Preseli se v bratovo stanovanje in poskuša osmisliti vse skupaj. Skuša narediti rekapitulacijo in inventuro, popisati stvari, ki ga veselijo ali so ga veselile, narediti načrt za življenje.

Lado Kralj: Če delaš omleto

Tako geneza izvora literarne snovi, vendar pa njegova prodornost izvira od drugod. Avtor predstavi tretje in četrto desetletje 20. stoletja, s čimer pravzaprav napiše zgodovino te dobe. Seveda ne v smislu zgodovinskih dogodkov, še manj v obliki analize časa, pač pa v tem, da iz odlomka v odlomek ustavi časovno uro.

Wolfgang Hilbig: Provizorij

Pisatelj C. je že v uvodnem prizoru, ko razbije izložbeno lutko, prepričan, da v samoobrambi, precej klavrna pojava. S pisateljsko blokado, večino časa nalit, Vzhodni Nemec na Zahodu v časih tik pred padcem Zidu, kar mu v resnici ne prodre globlje do zavesti, zanj zidov in sploh kakršnekoli opore in prepreke že davno ni več. Kolikor ni sam sebi največja ovira.

Malcolm Gladwell: David in Goljat

Svetopisemska prilika ne meri na čudežno zmago palčka, temveč na njegovo prebrisanost, ki dramatično spremeni okvir in pravila pričakovanega spopada. Tako bi torej pričakovali, da bo avtor nizal primere in okoliščine, ki so iz obstranca napravili zmagovalca nad Goljatom. Toda bralec bo presenečen, ko bo med zmagovalci našel poražence.

Marlen Haushofer: Stena

Drugače od historičnega Robinsona, ki je ekonomist in na otoku obogati, žensko brez imena, ki ostane sama v alpski dolinici, s psom, mačko, kravo, postrvmi v potoku in planšarijo nad z vsem dobro založeno lovsko kočo, zaznamuje predvsem materinstvo, določa jo skrb za šibkejše in odvisne od njenega dela in spretnosti.

Vitomil Zupan: Komedija človeškega tkiva

Le hommage avtorju ob stoletnici rojstva? Ali drugače: kaj prinaša današnje branje?

Kurt Vonnegut ml.: Klavirski avtomat

Vonnegut je nepoboljšljiv satirik in aforistik, njegova proza se bolj kot z umetniškim vtisom ukvarja z močnim in zgoščenim stališčem, ki ga hoče podati udarno, kar pomeni, da se približuje alegoriji. Zato je bil prej, pred preskokom vrzeli (med elitno in množično, popularno literaturo), zelo necenjen, potem pa tako blizu vrhu, da je pravočasno povedal, da bi ga z dodelitvijo nobela zelo zelo postarali, in gospodje akademiki, ki nagrajujejo samo takšne, ki se svojih zaslug za nagrado kot da sploh ne zavedajo, so razumeli izjavo – in ga seveda zignorirali.

Albert Mrgole, Leonida Mrgole: Izštekani najstniki in starši, ki štekajo

Ob obilju knjig, ki merijo na starše, je pomenljivo, da nasprotnega trga ni – čtiva za mladež z napotki, kako preživeti s starši. No, avtorja-terapevta sta mladostniško govorico postavila v naslov, hkrati pa napisala knjigo, ki je v svojem žanru izstopajoča. Postavi nekaj deset klasičnih tem (izkušnje samostojnosti, izmikanje in laži, zasvojenost z lenobo, neopravičeno izostajanje iz šole, socialna izoliranost, ohranjanje stika … ), jih predstavi s konkretnimi primeri, ki jih umesti znotraj odnosa, ter nakaže poti rešitve.

Peter Stamm: Onkraj jezera

Deset Stammovih kratkih zgodb o kraju – to je Bodensko jezero, kjer se dogaja marsikaj, čeprav nič zares velikega, bolj gre za notranje pretrese in drobne razpoke, ki se bodo šele razširile in razmahnile – druži predvsem prav določena pripovedna lega. Odtujenost, nepolnost eksistence in slogovna škrtost so tisti prepoznavni elementi, ki jih uporabljajo še nekateri njegovi švicarski rojaki, recimo Adolf Muschg, Friedrich Dürrenmatt ali Max Frisch.

Isaiah Berlin: Ruski misleci

Delo ni pisano kot biografski imenik niti ne v maniri popularnega čtiva à la Sebag-Montefiore, avtor se osredotoči na peščico pisateljev, ki jim uspe prelisičiti carsko cenzuro in skozi literaturo predstavljajo prepovedane ideje. Toda avtor jih ne jemlje le kot prenašalce liberalizma in socializma zahoda, marveč kot iskalce, ki ustvarjajo edinstvene poglede.

Roman Rozina: Županski kandidat Gams

Rozina je v prejšnjih delih, dveh romanih in zbirki kratkih zgodb, pokazal odlično obvladovanje sloga in zanimanje za notranjo dinamiko, ki ga je ob poplavi in prelivanju vtisov in podob postavljala v bližino proznega hermetizma, proze o ničemer. Zdaj je na vsakoletnem natečaju Cankarjeve založbe zmagal z zase neznačilno satiro o volilni blaznosti.

Jack Goody: Vzhod na Zahodu

Racionalnost, uporaba silogizma, kapitalistično gospodarstvo in individualizem veljajo za atribute, ki dokazujejo superiornost Evrope. Britanski socialni antropolog Goody si je zastavil preprosto vprašanje: ali lahko te samoumevnosti tudi empirično potrdimo? In s svojim minucioznim delom podira proevropske predsodke kot domine.

Erzsébet Galgóczi: Znotraj zakona

Graničarski nadporočnik na meji z Jugoslavijo prepozna ustreljeno prebežnico, Évo, v katero je bil zaljubljen, zato stisne v žep njeno beležnico in se odpravi raziskovat. Kliče njene prijatelje, naključne številke, bila je novinarka in imela seveda precej kolegov in virov za reportaže, večinoma neobjavljene, ker je zahtevala predvsem avtentičnost, v precej brezkompromisni obliki. Nesprejemljivo brezkompromisni za režim. Nič čudnega, saj je trdila, da »konformista označuje to, da natančno izpolnjuje mesto, ki so mu ga odkazali v dokončanem svetu, ki obstaja tudi brez njega«.

Andrei Makine: Francoski testament

O čem in kako je pisal emigrant, da so v njem prepoznali Francoza in to tako kritiki kot bralci? Avtor, rojen v Sibiriji, izhaja iz junaka, katerega družina doživlja vratolomnosti oktobrske revolucije in stalinizma. Živi kot množica drugih, vendar z eno izjemo – vzgaja ga babica, ki je Francozinja. A njena vzgoja sama po sebi ni nič posebnega, prelomen je njen način bivanja. Ker si je svobodno izbrala novo domovino, jemlje gulage, pomanjkanje in smrt prizanesljivo, brez jeze ter obupa. Njeno bogastvo je kovček šare, ki se zdi brez vrednosti: časopisni izrezki in nekaj knjig še iz časa pred koncem prve svetovne vojne. Toda vsi ti porumeneli papirji so družinski zaklad. Ker so pisani v francoščini, se skozi ta jezik formira posebna identiteta sicer ruske družine. V obdobjih, ko primanjkuje vsega, ko diktatura sistematično gradi uniformnega socialističnega človeka, si najde junak svojo bit na tem koščku frankofonstva.

Derek Landy: Kostja Veselko

Landy je malo soroden Moersu in njegovim fantastičnim zgodbam, samo da drugače od nemškega kolega, ki rad katalogizira in si izmišljuje fantastična bitja, cele bestiarije knjigožerov ali farmacevtskih podpoklicev in postopkov, uporablja najdene okruške. Precej bolj se sklicuje na pripovedno tradicijo in fantastični kanon, njegovi junaki se zavedajo, da ponavljajo in obnavljajo izbrane svetle prazgodbe iz zgodovine žanra, pa tudi tega, da so se žanri v resnici razsuli in prav frankensteinovsko zlepili, in so nabrani liki v tej tlačenki v edinem zanje obstoječem svetu – kot takem seveda tudi najboljšem mogočem.