Vid Pečjak in Milan Štrukelj: Ustvarjam, torej sem

Navadno velja, da je ustvarjalnost največja v mlajših letih, avtorja pa sta predstavila polemični pogled, ki ustvarjalnosti ne postavi meje. V nobeni smeri – z genialnostjo lahko presenetijo tako otroci kot starci.

J. M. G. Le Clézio: Afričan

Tudi zaradi afriškega prepričanja, da na usodo vplivajo okoliščine spočetja in ne le rojstva, se Le Clézio spominja, da je sanjaril in si želel, da bi bila njegova mati črnka. Ko je prišel po drugi vojni v Evropo, po vsem trudu in neuspelih poskusih, da bi se prej pridružil družini, je ugotovil, da je po manirah in načinu razmišljanja Afričan oče. Čeprav s strogimi očali z žičnatimi okviri, v grobem podoben Jamesu Joyceu, kot ga opiše, je bil po dolgih letih službovanja kot zdravnik povsem adaptiran in zlepljen z Afriko, vajen discipline, praktičnosti pri kuhi in striktnosti pri higieni, tudi, vsaj za otroške potrebe in tem prilagojene poglede na vzgojo, razmeroma zadržan in skop pri izkazovanju ljubezni do otrok.

Ivan Stopar: Slikovite podobe Slovenije

Kako prikazati čas, ki ga še niso ujele fotografije? Nekoč so slikarji izdelovali vedute, slike, na katerih so realistično upodobili naravo, ljudi in kraje. Čas 19. in celo 18. stoletja je z albumom rekonstruiral umetnostni zgodovinar Stopar in pred bralci je potovanje v zgodovino. Leseni črnuški most iz l. 1800, podoba Kamnika na polovici predprejšnjega stoletja, osrednje ljubljansko pristanišče na Bregu (1830), mestece Laško, v katero sega še gozd (1856), potniki na splavu skozi Maribor (1847), lesene hiše v Podkorenu, pred katerimi je ujet utrip dela in iger domačinov (1833), pogled na kočijaški promet v Kranju (1800), slavnostni dan v Bregu ob Savi (1717), novonastali borovniški viadukt (1857), očarljivi mesti Vipava (1845) in Žužemberk (1864) et cetera.

Miguel Sousa Tavares: V tvoji puščavi: skoraj roman

Tavaresa sem zamenjal z nekim drugim Tavaresom, z avtorjem Jeruzalema, ki se je tako imenitno norčeval iz avtoritarnih ritualov in predsodkov v romanu Naučiti se moliti v dobi tehnike, in sem potem čakal zgodbarski preobrat, menjavo pripovednega modusa, karkoli. Čakal zaman, čeprav preobrat pride, po nekaj njegovih poglavjih spregovori Ona, spremljevalka, ki jo je spoznal samo nekaj dni pred odhodom v puščavo. Spoznal za skupno potovanje s karavano Portugalcev z džipi za štirideset dni v pesek in ostalo.

David Graeber: Fragmenti anarhistične antropologije

Avtor ni utopist, ampak pragmatik, saj ponuja serijo delujočih modelov. Medtem ko dušebrižništvo toči solze za nesrečnimi begunci, ki polnijo Evropo, se on zavzema za polno uzakonitev svobode gibanja. Če bo imel denimo vsakdo pravico, da živi in se naselil kjerkoli, bodo denimo Tanzanijci preplavili Rotterdam, toda nizozemska vlada bo potem hitro našla načine, kako zagotoviti, da bodo Tanzanijci ostali doma.

J. K. Rowling: Nadomestne volitve

Možaka, najbolj zagnanega svetnika v krajevnem odboru, pokonča anevrizma. Po principu tako zgoraj kakor spodaj se potem sokrajani spustijo v trd, neizprosen boj za njegov stolček, vsi prej latentni spori pridobijo večjo moč, bliža se dan končnega obračuna, ko se bodo določale znotraj občinske meje in bo padel ali bo potrjen obstoj metadonske ambulante. Za velike stvari gre, za stvari, ki mečejo veliko senco.

Robert Lustig: Mastna laž: grenka resnica o sladkorju

Avtor gradi na številkah: leta 2001 je bilo v ZDA šest milijonov predebelih ljudi, v desetletju pa se je ta številka povzpela na 20 milijonov. To ni več naključje, tudi ne sedeči življenjski stil.

Patrick White: Viseči vrt

White, avstralski nobelovec, v nedokončanem romanu popisuje srečanje in druženje grške punce in angleškega poba, ki ju zaradi težavnih družinskih razmer in smrti v družini, predvsem pa zaradi druge velike vojne v Evropi pošljejo v Avstralijo, v rejo in v svet, ki ga ne obvladata in ki ga s svojim tujstvom in sumničavo ter včasih štorasto distanco po svoje tudi komentirata. Odraščajoča in neprilagojena tujca omogočita pogled s strani na stanje stvari, ki je potopljenim vanje samoumevno.

Orlando Figes: Tragedija ljudstva: ruska revolucija 1891–1924

Kaj Figes prinaša slovenskim bralcem, ki so o tej temi prebirali že deli M. Britovška »Carizem, revolucija, stalinizem« in R. Pipesa »Kratka zgodovina ruske revolucije«? Avtor je v zgodovinopisje vnesel v večji meri reportažni žanr, s katerim prikliče vzdušje dogodka in zgodovino zapelje v žargon literarne napetosti.

Rudi Podržaj: Simonove priče

Roman ima izrazito cezuro, po nekoliko črno-belem in manihejskem, tipiziranem prikazovanju Simona, nadvse problematičnega mulca in osnovnošolskega(!) repetenta, se sprevrne v smer rešitve, v smer odraščanja. Najprej ga ugledamo kot karikirano goljufivo, zvijačno in pofukljivo bitje, ki se mu nihče ne more upreti, v drugem delu se zato nujno sooči(mo) s poskusi, ki ga spravijo k sebi, no, na nekakšno pot dozorevanja, sodelovanja, kakorkoli.

Ivan T. Berend: Zgodovina v mojem življenju

Od tridesetih let 20. pa do prvih let 21. stoletja. Skratka žanr, ko zgodovinar piše o svojem individualnem bivanju skozi prizmo zgodovine. Profesor Berend zastavi: »Ker sem preživel hude čase, se imam za srečnejšega in bogatejšega.« Horthyjev režim, nemška okupacija, Dachau, demokracija 1945–47, komunizem, vstaja 1956, Kadarjev režim, svobodne volitve 1990, emigracija v Kalifornijo.

Siri Hustvedt: Poletje brez moških

Profesorica književnosti Mia se čez poletje vrne domov, potem ko si po tridesetih letih zakona mož vzame Pavzo, sodelavko iz laboratorija, in ko se prebije skozi psihotično krizo in izplava iz depre. Njena rekonvalescenca sestoji iz kurza pesnikovanja za mule, obiskovanja generacije na pragu smrti, materine generacije, spominov na lastno dozorevanje in druženja s sosedi, da vidimo, kje je hakeljc mladih nefunkcionalnih družin.

Viktor E. Frankl: Kljub vsemu reči življenju DA

Ki seveda pripada strani taboriščnikov. V Auschwitzu ga je čakala usoda krematorija, kateri se je izmaknil, vendar pa v knjigi ne popisuje praktičnih poti fizičnega preživetja. O tem vidiku sicer pišejo Imre Kertesz v »Brezusodnosti«, Primo Levi v »Ali je to človek?« in Boris Pahor v »Nekropoli«. Psihiater Frankl popisuje taboriščne izkušnje iz perspektive smisla.

Khaled Hosseini: In v gorah odzvanja

Oče si sproti zmišljuje pravljico o očetu, ki se dvakrat znajde v nemogočem položaju, ki se ne more izteči brez žrtev, in to je ključ za branje romana. Večkrat preigra osnovno temo žrtvovanja, zle sreče in izdaje, predvsem čustvene, ki je sicer storjena z najboljšimi nameni, vendar zaradi muhavosti usode pogubi vse, izdajalca in izdane, pa še koga za povrhu. Obenem je tisto najgloblje in najbolj notranje žrtvovanje v očeh drugih izdaja in pripelje akterje v stanje skrajne izolacije in blizu socialne smrti.

Ifigenija Simonović et al.: Vitomil Zupan: važno je priti na grič

Pisatelj, potepuh, ženskar, partizan, zapornik, dramatik, gradbeni inženir, pesnik, gizdalin, prevajalec, boem, filozof, provokator, boksar. Torej človek, o katerem so se vsakodnevno rojevale legende. Kdo je bil Vitomil Zupan? Svetovljan, partizan, zapornik skoraj sedem let, avtor romanov »Levitan« in »Menuet za kitaro«, po katerem je bil posnet legendarni film »Nasvidenje v naslednji vojni«.

Roberto Bolaño: Telefonski klici

Telefonski klici so zbirka štirinajstih kratkih zgodb, ki večinoma odsevajo razburljivo in kozmopolitsko avtorjevo življenje; dogajajo se nekje med Mehiko in Čilom, med Španijo in njenim podeželjem, slutimo bližino krajev, kjer je preživel čas od emigracije od začetka Pinochetove diktature, ko je bil s številnimi zaprt, do prezgodnje smrti.

Ljuba Dornik Šubelj: OZNA in prevzem oblasti 1944–46

Skozi leta je menjavala ime: VOS, OZNA, UDBA, toda njene metode, direktive in kader so ostajali isti. Služila je kot smrtna pest vodstva komunistične partije, ki je z njo pobijalo in zastraševalo nasprotnike. Že od samega začetka: ustanovljena je bila OF, da bi organizirala in vodila upor proti okupatorju, toda CK KPJ je avgusta 1941 na skrivaj, mimo vednosti vrha OF, osnoval oborožene skupine VOS, ki so izvajale atentate po partijski direktivi.

Andrés Neuman: Samogovori

Oče pred smrtjo odpelje sina desetletnika na nepozabno potovanje. Da bi mu predal izročilo, že ded je bil šofer kamiona in stric tudi, še sam bi moral biti, pa se je obrnilo drugače. Razvažata, on vse bolj utrujen, na smrt utrujen, mali od celotne poti razume samo drobce, še najbolj se napali na najbolj nemogoče nepomembne podrobnosti, na različne vrste igrač in atrakcij ob poti. Celota mu izginja in se razblinja in od zgoščene predaje dediščine očitno ne bo haska.

Iztok Geister: Risarica

Pesnik, bard narave in esejist tokrat v novem žanru. Po zastavku je parafraza Lolite – ona 19, on pol stoletja več, po vsebini Madam poljskega pisatelja Libere, ko subtilno tke sublimirani odnos. Toda ključen je stil, v katerem se avtor, ki je izšel iz skupine OHO s konca šestdesetih let, igrivo polasti sodobne tehnologije esemesanja in jo napolni s haiku sporočili tipa: »Odprl sem ti vrata hiše, odstrl okna svoje duše in odmašil žlebove svojega srca.«

Dragan Velikić: Dantejev trg

Čeprav je Velikić srbski pisec, sta vsaj romana Via Pula in Dantejev trg posvečena Pulju, kraju odraščanja. Sicer v njegovi prozi ne manjka premisleka o tujini in domu, pisateljskih konferenc in hotelskih sob, iskanja spomina na najzgodnejša leta in zavesti o provizoričnosti bivanja in poseljevanja. Pulj z vojaško zgodovino, s plemeni in z narodi, ki so zasedli mesto in poseljevali okolico in se je vsakič zdelo, da bo posedovanje za večno, mesto s trdnjavo in z luko in morja široka cesta je za to kot nalašč.

Manfred Koch: Lenoba

Ali mar obstaja sama na sebi? Ne, njena dialektika gre takole: čar lenobe je oddih po delu, če pa dela poprej ni, tudi užitka lenobe ne bo. Avtor ji v esejističnem slogu sledi v zgodovino filozofije in literature ter se ustavlja ob prelomnih trenutkih časa. Po tisočletjih pravljic o Indiji Koromandiji se tako pojavi Luter, ki zapove, naj berače, ki ne bodo delali, preženejo iz mest.

Wolfgang Herrndorf: Čik

Fant proti koncu devetletke, s kopico problemov, ki grejo zraven, z materjo, ki redno in ciklično hodi na zdravljenje, vmes pa pije, z očetom, ki ima komaj polnoletno ljubico in je pred stečajem, tako da je samo vprašanje časa, kdaj bo šel bazen pred hišo in vse drugo, je zaljubljen v najlepšo sošolko. Nihče ga ne šljivi, malo ga zafrkavajo, čeprav zna skočiti v višino, po ne slabem spisu o materinih ’lepotnih terapijah’ mu pravijo Psihič in sošolka ga ne povabi na rojstni dan. Malo prej se spoprijatelji z asocialnim Rusom, ki prvi dan v šolo prismrdi po alkoholu in je tudi sicer skrivnosten. S Čikom, kot mu pravijo, ker njegovega priimka skoraj nihče ne zna izgovoriti, preveč šumnikov je notri, potem ko ne smeta na rojstnodnevni žur, stakneta žice na ladi in se odpravita na Vlaško. Se sliši kot Transilvanija, to leglo grozljivke, slutimo, da bo krvavo. In je.

Denis Mancevič: Ruska energetska diplomacija v 21. stoletju

Na nafto in plin zre človek kot na naravni vir bogastva, s katerim služijo države proizvajalke in multinacionalke, sem ter tja pa zaradi njune nacionalizacije izbruhne kakšna vojna. Denis Mancevič tokrat postavi drugačno perspektivo: kdo so lastniki podjetij, ki prodajajo to naravno bogastvo, in kako ga v svetovni politiki unovčuje Kremelj?

Adania Šibli: Dotik

Dotik v tej prozi ni zgolj stvar kože ali taktilnosti, dekleta se dotakne vsaka čutna zaznava, odraščajnica nekje na palestinskem ozemlju je izpostavljena in hiperobčutljiva za vse, kar jo včasih napada iz sveta; tišina, ki jo poskuša doseči in ji potem skoraj prebode ušesa, da se umika v samoto in beži pred svetom, barvne ploskve, iz opisov katerih zaznavamo nekatere situacije, trdno vpete v določen in prepoznaven prostor. Sosed, ki se kot madež približuje in leže nanjo, dokler mu ne zarije prstov v oči, mati, ki jo okoli rešilca obdaja črnina sosed, in za vedno tihi brat na sliki na steni, drug – ali isti – sosed, s katerim se dotikata in z rokami prisluškujeta utripom srca, samo enkrat, v dežju, in je tisto popisano kot nedolžno in razneženo in nostalgično, ker se ne ponovi.

Zdenko Roter: Padle maske

V delu bolj kot spomini dominirajo njegove ocene in interpretacije, s katerimi diskreditira nasprotnike. Tako o na smrt obsojenem L. Sircu cinično zapiše, kako je bil s svojim zasliševalcem skoraj v prijateljskih odnosih. Medtem ko o mreži informatorjev, ki jih je imel na duhovniški strani, ne razkrije, na kakšen način jih je pridobival.

Davorin Lenko: Telesa v temi

Lenkovo pisanje ne skriva, da je ljubezenska igra. Na vse strani; po tematiki, po obupanih ostarelih in zmahanih babah z njihovimi kosmatuljami in povešenimi joški, ohlapnimi trebuhi, strijami in celulitom je na sledi Bukowskega in njegovega obupnega poskusa premagovanja samote, ki tam, v za proletariat zaostrenih ameriških razmerah, ni brez pridobitniške dimenzije.

Franci Demšar: Transparentnost in skrb za denar davkoplačevalcev

Avtor je po izobrazbi doktor fizike, karierno pa je zapisan državni administraciji kot sekretar na ministrstvu za znanost, obrambni minister, veleposlanik v Rusiji in direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost. Je torej napisal knjigo spominov ali vademekum transparentnega delovanja državnih institucij?

Milan Kleč: Ura resnice

Ura resnice je pogled v zaodrje in podpodje literarne scenerije, kot že prej Moja srečanja s sodobniki, samo radikalnejši; kakor ob poslednji bitki si stojijo nasproti in se hkrati bratijo tisti, ki še pretežno pišejo in se v zadevah (samo)promocije ne znajdejo najbolj, in drugi, ki svojo službo jemljejo visokoprofesionalno in imajo propagandni, stilski in preračunljivsko-opravljivsko-planski oddelek – kjer tržijo in kupujejo celo zadeve srca – bistveno bolj razvit kot kreativnega z delavnico in revizijo, khm, refleksijo. Vmes je Kleč, ki oscilira med obema modeloma.

Ernest Mandel: Pomen druge svetovne vojne

Ne, to ni varianta starega jugoslovanskega učbenika iz Kardeljevih časov, avtor dela iz l. 1986 je bil belgijski zgodovinar in politični mislec, tudi sam zapornik v koncentracijskem taborišču. Mandel knjige ni zastavil kot spopad dobrega in zla, ampak je sledil dejstvom, ki jih večina zgodovinskih pregledov spregleda ali zataji.

Isabel Allende: Hiša duhov

Hiša duhov je saga, ki zakoplje v zagatna latinskoameriška razmerja: med elitami in množicami, med posestniki in dninarji, med oblastjo in vladanimi, med očeti in hčerami. Z nekaj nezgrešljivimi stalnicami literature s te celine, z družinskimi patriarhi, z na družbeni rob odrinjenimi ženskami in z diktatorji.