Simon Sebag Montefiore: Stalin: na dvoru rdečega carja

Ker je o Stalinu napisanih precej tehtnih knjig, velja to premeriti v primerjavi z dvema kapitalnima: Zhores & Roy Medvedev »The unknown Stalin« (2003) in Marjan Britovšek »Stalinov termidor« (1984); prva gradi na pričevanjih, spominih in arhivih, druga na dokumentih partijskih sej in časopisnih člankih te dobe, obe pa izpostavljata oblike in sredstva Stalinovega minucioznega prevzema oblasti in eliminacije nasprotnikov.

Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni

Perzijski (menda) mistik, sufi, jurist in pesnik Rumi je ena tistih blagovnih znamk, ob katerih se orosi oko in vztrepeta srce večine novodobnih iskalcev večnih modrosti in modrosti o večnosti, zraven vezanih še na eksotični Bližnji vzhod v času pretežno nerazumljivega izginjanja in vznikanja neobstojnih imperijev. Nič čudnega, da je v pomanjkanju in poplavi čtiva o duhovnosti sufizem kot mistična in neortodoksna, na mejo islamske herezije postavljena praksa dobil vzneseno romaneskno artikulacijo.

Albert Camus: Srečna smrt

Z nekaj zadrege. Dasiravno ga je napisal že konec tridesetih let, ga do svoje smrti leta 1960 ni nikoli objavil. Torej roman, ki se mu je avtor odrekel. Oziroma natančneje – glavnega junaka, miljé in smrt je v naslednjih letih tako predrugačil, da je nastal roman »Tujec«. Ker je Camus nekaj dal na svoje ime, z romanom, ki ga je sam presegel, ni imel kaj početi, razen da ga je držal v predalu. Bil je zvest svoji filozofiji, v kateri njegovi junaki ne delajo samomorov, pa naj bo življenje še tako boleče. A to je bila njegova usodna napaka, zakaj dediči in založnik so celo iz odloženega rokopisa napravili biznis.

Viktor Pelevin: Sveta knjiga volkodlaka

Pelevinov Čapajev in Praznota je ortobudistični zgledni roman, ki se napaja pri fronti za takojšnjo osvoboditev vseh živih bitij pod vodstvom neustrašnega tulkuja in v povezavi z mitskima stripovskima osebama iz časov oktobra, ki sta se zrinili v naslov, lisicodlaka sukub, glavna v Sveti knjigi volkodlaka, pa je pognala v domišljiji taoističnih lovcev na demone. Lisičja prostitutka, ki z repom ponuja iluzijo erotike, da lahko med umišljenim mečkanjem in kar je tega klientom izpije del seksualnega čija, je v sodobni Moskvi nenavadna pojava. Mojstrica iluzije, zapeljiva kradljivka energije, ki daje taksistom lekcije iz narave trpljenja in – drugače od Šakjamunija – je brezčasna in anahrona. Nič čudnega, saj je stara več kot dva tisoč let. Oziroma toliko se sebe spomni za nazaj.

Iztok Geister: Newyorški dnevnik

Pisatelj, ki je svojo poetiko, se pravi literarne junake, prikazoval skozi odnose do prirode, je roman vpel med nebotičnike metropole.

Carlos Ruiz Zafón: Ujetnik nebes

Zafón, beremo, nalaga in lepi romane tako, da jih je mogoče brati skupaj ali posebej, učinkovali naj bi kot zaključene celote, hkrati pa se povezovali v cikle, ki obdelujejo večje sklope in se medsebojno oplajajo, dopolnjujejo. Dober trik; romani delajo reklamo in bralca usmerjajo na svojo ožjo žlahto, hkrati pa spodbujajo vstop v megastrukturo kjerkoli, brez slabe vesti, če nimamo predznanja.

Mirjana Bobić Mojsilović: Abeceda mojega življenja

Zastavek gre takole: ona pri petdesetih ostane sama, otroka sta odšla v svet, mož pa k mladenki. Bosta torej vsebina jok in bolečina? Ne, namesto tega avtorica izriše trojno refleksijo. Najprej na ravni sloga, ko narativno pripoved nadomesti s kapsulami v obliki abecede. Potem na ravni potovanja skozi odnos, ki ni doživel propada v hipu, ampak z leti počasnega odtujevanja.

Vicenç Pagès Jordà: Sreča ni popolna

»Sreča ni popolna, manj...« je eden od grafitov v kampusu, ki študentarijo opozarja, da vedno nekaj manjka, da je do popolnosti nemogoče priti. Tudi priložnost, ob kateri se grafit spremeni v morebiten epitaf, je precej nepopolna, ne le da manjkajo nekateri ožji tovariši s fakultete, drugi govorijo drug mimo drugega in se bolj kot z žalovanjem ukvarjajo z dizajnom in imidžem prireditve in nastopajočih.

Masanobu Fukuoka: Revolucija ene slamice

Fukuoka, ki je postavil temelje permakulture, se je gledavši bujno rastje v gozdu, ki raste samo od sebe, zamislil: zakaj mora kmet štihati in globoko obdelovati zemljo, če hoče, da mu njiva dobro rodi? In skozi leta je nato utemeljil svoje kmetovanje na polaganju slame, ki tvori humus s pomočjo rastlinskih korenin in podzemeljskih živalic.

Aleksandar Hemon: Knjiga mojih življenj

Avtobiografija Aleksandra Hemona, ki je šel v Ameriko, ker je dobil štipendijo, in ostal tam, ker na sarajevsko postajo niso več vozili vlaki, starši so odšli z zadnjim iz mesta, se začne s prvim spominom, ko poskuša iz ljubosumja zadaviti mlajšo sestro, dojenčico, in v hipu spozna, da jo ima rad. Sledijo običajne postaje na poti uspešnega (ameriškega) pisatelja, raziskovanje korenin, v tem primeru judovskih v Ukrajini (Projekt Lazar), odraščanje v Sarajevu, mestu brez zasebnosti, kjer si izpostavljen vsem, če poskušaš furati drugačnost, mestu, ki so ga preplavili slabi pesniki in nacionalisti obenem, mestu, ki je Hemonu socialno in urbanistično umerilo in ukrojilo podobo vseh naslednjih prehodnih domov. Kako zelo provizoričnih, kaže že naslov njegovega romana Nowhere Man, spisanega enako avtobiografsko, o nabiranju prispevkov za Greenpeace; tava po Chicagu in se prepušča urbani osamljenosti.

Dušan Plut: Ekosocializem ali barbarstvo

V iskanju argumentov za fatalnost okoljskega onesnaževanja je pisec tako vnet, da je njegovo delo mestoma celo bolj podobno rožnemu vencu citatov kot pa avtorskemu delu. Pri čemer je vsa ta energija odveč, saj se ekološko umerjeni bralec z njim že vnaprej strinja. Ključen je zatorej le naslednji korak: kako prof. Plut argumentira izbiro ekosocializma?

Tadej Golob: Ali boma ye!

Golobov protagonist iz Svinjskih nogic, risar erotičnih stripov na temo Krpanovega podiranja na cesarskem dvoru, pa ne lipe, živi v svetu, ki mu ni naklonjen. Padajo, no, iz sekreta lezejo žabe, nova hiša zamaka, kripa slabo vžiga, prijatelj mu pusti prašek, ki ga potem skriva pred lastnim nosom in praska iz fug v podu, in rešitev najde v spustu in prizemljitvi, v prehodu iz umetnosti v tetovažo. Naslednji roman. Zlati zob, Golobovo čtivo za mladostnike o skritih zakladih, lokalnih barabah, predvsem pa o plezariji dveh plus ene, se proti koncu razvije v pravi akcijski mladinski triler s streljanjem in helikopterji in plezanjem za življenje.

Goran Starčević: Vaje v eksistenci

Filozof Starčević je v pronicljivi knjigi »Volk v supermarketu« (2011) na esejistični način premišljeval sodobno potrošniško življenje, tokrat pa se je iste teme lotil prek misli Aristotela, Heideggerja, Jaspersa, Levinasa, Kierkegaarda in Deleuza. Izhodišče je svoboda, toda kje jo sploh še najdemo? Vse izbire nam določajo ekonomija, marketing in reklamni svet, in to tako perfidno, da je posameznik izgubil občutek, da so njegove izbire že v izhodišču zmanipulirane. Celo duhovne vrednote so postale blago in zaradi tega veljajo toliko, kolikor kupcev najdejo. Posameznik je torej postal eskapist, ki sicer ve za kancerogene aditive v hrani, ve, da je Afrika lačna, poveže ozonske luknje s sodobno tehnologijo, a kljub temu ne bo svojega bivanja spremenil niti za trohico, saj se ga zunanji svet ne tiče.

Agota Kristof: Analfabetka: avtobiografska pripoved

Gorje mu, kdor je brez doma. Dvojno gorje, komur se to zgodi dvakrat, pravi nekje Volarič Feo. In podobno Kristofova; v času sovjetske invazije pobegne iz Madžarske, v Avstrijo in na Dunaj, od tam v Švico, brez znanja jezika, ona, ki je prej pisala in objavljala v madžarščini. Dokler ne gre po letih dela na tečaj francoščine, potem se odpre pisateljska kariera, dve igri v lokalnem bifeju z amaterji, nato igre na radiu, še malo kasneje roman, Šolski zvezek, ki ga pošlje trem uglednim založbam in jo ena od njih prepozna in pripusti.

Vid Pečjak in Milan Štrukelj: Ustvarjam, torej sem

Navadno velja, da je ustvarjalnost največja v mlajših letih, avtorja pa sta predstavila polemični pogled, ki ustvarjalnosti ne postavi meje. V nobeni smeri – z genialnostjo lahko presenetijo tako otroci kot starci.

J. M. G. Le Clézio: Afričan

Tudi zaradi afriškega prepričanja, da na usodo vplivajo okoliščine spočetja in ne le rojstva, se Le Clézio spominja, da je sanjaril in si želel, da bi bila njegova mati črnka. Ko je prišel po drugi vojni v Evropo, po vsem trudu in neuspelih poskusih, da bi se prej pridružil družini, je ugotovil, da je po manirah in načinu razmišljanja Afričan oče. Čeprav s strogimi očali z žičnatimi okviri, v grobem podoben Jamesu Joyceu, kot ga opiše, je bil po dolgih letih službovanja kot zdravnik povsem adaptiran in zlepljen z Afriko, vajen discipline, praktičnosti pri kuhi in striktnosti pri higieni, tudi, vsaj za otroške potrebe in tem prilagojene poglede na vzgojo, razmeroma zadržan in skop pri izkazovanju ljubezni do otrok.

Ivan Stopar: Slikovite podobe Slovenije

Kako prikazati čas, ki ga še niso ujele fotografije? Nekoč so slikarji izdelovali vedute, slike, na katerih so realistično upodobili naravo, ljudi in kraje. Čas 19. in celo 18. stoletja je z albumom rekonstruiral umetnostni zgodovinar Stopar in pred bralci je potovanje v zgodovino. Leseni črnuški most iz l. 1800, podoba Kamnika na polovici predprejšnjega stoletja, osrednje ljubljansko pristanišče na Bregu (1830), mestece Laško, v katero sega še gozd (1856), potniki na splavu skozi Maribor (1847), lesene hiše v Podkorenu, pred katerimi je ujet utrip dela in iger domačinov (1833), pogled na kočijaški promet v Kranju (1800), slavnostni dan v Bregu ob Savi (1717), novonastali borovniški viadukt (1857), očarljivi mesti Vipava (1845) in Žužemberk (1864) et cetera.

Miguel Sousa Tavares: V tvoji puščavi: skoraj roman

Tavaresa sem zamenjal z nekim drugim Tavaresom, z avtorjem Jeruzalema, ki se je tako imenitno norčeval iz avtoritarnih ritualov in predsodkov v romanu Naučiti se moliti v dobi tehnike, in sem potem čakal zgodbarski preobrat, menjavo pripovednega modusa, karkoli. Čakal zaman, čeprav preobrat pride, po nekaj njegovih poglavjih spregovori Ona, spremljevalka, ki jo je spoznal samo nekaj dni pred odhodom v puščavo. Spoznal za skupno potovanje s karavano Portugalcev z džipi za štirideset dni v pesek in ostalo.

David Graeber: Fragmenti anarhistične antropologije

Avtor ni utopist, ampak pragmatik, saj ponuja serijo delujočih modelov. Medtem ko dušebrižništvo toči solze za nesrečnimi begunci, ki polnijo Evropo, se on zavzema za polno uzakonitev svobode gibanja. Če bo imel denimo vsakdo pravico, da živi in se naselil kjerkoli, bodo denimo Tanzanijci preplavili Rotterdam, toda nizozemska vlada bo potem hitro našla načine, kako zagotoviti, da bodo Tanzanijci ostali doma.

J. K. Rowling: Nadomestne volitve

Možaka, najbolj zagnanega svetnika v krajevnem odboru, pokonča anevrizma. Po principu tako zgoraj kakor spodaj se potem sokrajani spustijo v trd, neizprosen boj za njegov stolček, vsi prej latentni spori pridobijo večjo moč, bliža se dan končnega obračuna, ko se bodo določale znotraj občinske meje in bo padel ali bo potrjen obstoj metadonske ambulante. Za velike stvari gre, za stvari, ki mečejo veliko senco.

Robert Lustig: Mastna laž: grenka resnica o sladkorju

Avtor gradi na številkah: leta 2001 je bilo v ZDA šest milijonov predebelih ljudi, v desetletju pa se je ta številka povzpela na 20 milijonov. To ni več naključje, tudi ne sedeči življenjski stil.

Patrick White: Viseči vrt

White, avstralski nobelovec, v nedokončanem romanu popisuje srečanje in druženje grške punce in angleškega poba, ki ju zaradi težavnih družinskih razmer in smrti v družini, predvsem pa zaradi druge velike vojne v Evropi pošljejo v Avstralijo, v rejo in v svet, ki ga ne obvladata in ki ga s svojim tujstvom in sumničavo ter včasih štorasto distanco po svoje tudi komentirata. Odraščajoča in neprilagojena tujca omogočita pogled s strani na stanje stvari, ki je potopljenim vanje samoumevno.

Orlando Figes: Tragedija ljudstva: ruska revolucija 1891–1924

Kaj Figes prinaša slovenskim bralcem, ki so o tej temi prebirali že deli M. Britovška »Carizem, revolucija, stalinizem« in R. Pipesa »Kratka zgodovina ruske revolucije«? Avtor je v zgodovinopisje vnesel v večji meri reportažni žanr, s katerim prikliče vzdušje dogodka in zgodovino zapelje v žargon literarne napetosti.

Rudi Podržaj: Simonove priče

Roman ima izrazito cezuro, po nekoliko črno-belem in manihejskem, tipiziranem prikazovanju Simona, nadvse problematičnega mulca in osnovnošolskega(!) repetenta, se sprevrne v smer rešitve, v smer odraščanja. Najprej ga ugledamo kot karikirano goljufivo, zvijačno in pofukljivo bitje, ki se mu nihče ne more upreti, v drugem delu se zato nujno sooči(mo) s poskusi, ki ga spravijo k sebi, no, na nekakšno pot dozorevanja, sodelovanja, kakorkoli.

Ivan T. Berend: Zgodovina v mojem življenju

Od tridesetih let 20. pa do prvih let 21. stoletja. Skratka žanr, ko zgodovinar piše o svojem individualnem bivanju skozi prizmo zgodovine. Profesor Berend zastavi: »Ker sem preživel hude čase, se imam za srečnejšega in bogatejšega.« Horthyjev režim, nemška okupacija, Dachau, demokracija 1945–47, komunizem, vstaja 1956, Kadarjev režim, svobodne volitve 1990, emigracija v Kalifornijo.

Siri Hustvedt: Poletje brez moških

Profesorica književnosti Mia se čez poletje vrne domov, potem ko si po tridesetih letih zakona mož vzame Pavzo, sodelavko iz laboratorija, in ko se prebije skozi psihotično krizo in izplava iz depre. Njena rekonvalescenca sestoji iz kurza pesnikovanja za mule, obiskovanja generacije na pragu smrti, materine generacije, spominov na lastno dozorevanje in druženja s sosedi, da vidimo, kje je hakeljc mladih nefunkcionalnih družin.

Viktor E. Frankl: Kljub vsemu reči življenju DA

Ki seveda pripada strani taboriščnikov. V Auschwitzu ga je čakala usoda krematorija, kateri se je izmaknil, vendar pa v knjigi ne popisuje praktičnih poti fizičnega preživetja. O tem vidiku sicer pišejo Imre Kertesz v »Brezusodnosti«, Primo Levi v »Ali je to človek?« in Boris Pahor v »Nekropoli«. Psihiater Frankl popisuje taboriščne izkušnje iz perspektive smisla.

Khaled Hosseini: In v gorah odzvanja

Oče si sproti zmišljuje pravljico o očetu, ki se dvakrat znajde v nemogočem položaju, ki se ne more izteči brez žrtev, in to je ključ za branje romana. Večkrat preigra osnovno temo žrtvovanja, zle sreče in izdaje, predvsem čustvene, ki je sicer storjena z najboljšimi nameni, vendar zaradi muhavosti usode pogubi vse, izdajalca in izdane, pa še koga za povrhu. Obenem je tisto najgloblje in najbolj notranje žrtvovanje v očeh drugih izdaja in pripelje akterje v stanje skrajne izolacije in blizu socialne smrti.

Ifigenija Simonović et al.: Vitomil Zupan: važno je priti na grič

Pisatelj, potepuh, ženskar, partizan, zapornik, dramatik, gradbeni inženir, pesnik, gizdalin, prevajalec, boem, filozof, provokator, boksar. Torej človek, o katerem so se vsakodnevno rojevale legende. Kdo je bil Vitomil Zupan? Svetovljan, partizan, zapornik skoraj sedem let, avtor romanov »Levitan« in »Menuet za kitaro«, po katerem je bil posnet legendarni film »Nasvidenje v naslednji vojni«.

Roberto Bolaño: Telefonski klici

Telefonski klici so zbirka štirinajstih kratkih zgodb, ki večinoma odsevajo razburljivo in kozmopolitsko avtorjevo življenje; dogajajo se nekje med Mehiko in Čilom, med Španijo in njenim podeželjem, slutimo bližino krajev, kjer je preživel čas od emigracije od začetka Pinochetove diktature, ko je bil s številnimi zaprt, do prezgodnje smrti.