France Bernik: Kronika mojega življenja

Vendar pa to niso klasični spomini na samega sebe, ki bi prinašali osebne dileme, intimo in prijateljstva, temveč kronika fakultetnega, akademskega, znanstvenega in političnega miljeja.

Paolo Giordano: Človeško telo

Ko beremo obširen Giordanov roman o naših fantih na tujem – naših mišljeno kar najširše, saj je pripovedovan skozi različne usode italijanskih profesionalcev v Afganistanu, v taborišču sredi ničesar, ki ga sicer enkrat zapustijo in grejo oni malo po svoje, kar ni brez posledic –, nam prikliče v spomin vse mrtve in ranjene, najprej seveda nič krive civiliste, potem pa tudi netilce in velike pokorjevalce, ki so zaradi nejasnih interesov, ne ve se koga, v raznih misijonih, no, na misijah.

Andreï Makine: Rekviem za vzhod

Njegov romaneskni rekviem prinese zgodovino zadnjega stoletja Rusije skozi usode junakov. V državljanski vojni, v pohodu na Berlin, v Afganistan, po tajnih misijah na afriški celini, pod Stalinovim terorjem, nouveaux riches, ki jih prinese Jelcinova doba in ki se potem razselijo še po zahodu. Običajni pogled komunistične ali protikomunistične perspektive pisatelj zamenja z nizanjem detajlov stvarnosti, ki je kdaj zaradi svoje radikalnosti že sama po sebi nadrealistična.

Kari Hotakainen: Kar nam je usojeno

Hotakainen, avtor enajstih romanov za odrasle, preberemo, se družine – in družbe – v spremenjenih finskih razmerah loti brez milosti, spodnese vse njene stebre; na eni strani je mati, ki kljub svojim odporom in nerazumevanju literature privoli, da pisatelju v ustvarjalni blokadi proda svojo življenjsko zgodbo, zraven mož, ki je enostavno nehal govoriti in se do konca, ko spet spregovori, kuja nad usodo, okoli njiju pa glavna skrb: trije odrasli otroci, ki jim ne gre najbolje, vendar vsak po svoje to bolj ali manj uspešno prikrivajo.

Mehmedalija Alić: Nihče

Avtobiografija dečka iz Bosne, ki odide kot najstnik v rudarsko šolo v Slovenijo, kjer potem dela kot rudar in si ustvari družino, na začetku devetdesetih ugotovi, da je izbrisan, sledi genocid nad njegovo generacijo v Srebrenici, odide na delo v Nemčiji, se vmes izšola še za inženirja, se vrne in pridobi slovensko državljansko, potem pa je agens movens v projektu izkopa po vojni pobitih v rudniških jarkih Zasavja. Delo, ki pripada eksistencializmu. Junak, musliman in Bošnjak po rodu, je vseskozi odrinjen, pogosto ga spremlja oznaka, da je nihče. Udarci padajo od vsepovsod: Titov režim zapostavljanja muslimanske vere, revščina, tragedije druge vojne, krutost vrstnikov, vzvišenost birokratov, težka poškodba, poboj bratov v srebreniških gozdovih, eksodus družine in njena porazgubljenost, prevare lastnikov podjetij, tudi slovenski uradniški aparat, ki mu je med drugim skušal prepovedati dajanje izjav o izkopu trupel v Hudi jami. Toda Mehmedalija vztraja, naj se zgodi karkoli, on je zvest svojim načelom dela, topline in odkrite besede.

Jovan Nikolaidis: Valdinos: povesti

Valdinos je zaliv ob črnogorski obali in njegova prepišna lega ga na tem burnem in zgodovinsko turbulentnem območju Balkana skozi zgodovino izpostavi marsičemu; takšnim in drugačnim okupacijam in osvoboditvam, gobavcem, v mestu se dogajajo vse do trenutka, ko ga izbere za svoj domicil vojska, tako rekoč sovražna bolj kot vse poprej, vse mogoče stvari.

Gaito Gazdanov: Le spectre d’Alexandre Wolf

Ruski emigrant Gazdanov (1903–1971) je po revoluciji odšel v Pariz, tam doštudiral, nato delal kot delavec za tekočim trakom, vozil taksi, vmes pa – kot kasneje Brodski v Moskvi – bral, mislil in pisal knjige. V njegovem času niso imele posebne teže, tudi po smrti je ostal še dolgo pozabljen. Toda po letu 1991 so ga odkrili v Rusiji, zdaj pa njegov roman iz leta 1947 doživlja slavo v Franciji in po svetu. Kaj prinaša na novo oživljeni roman?

Philip Roth: Nemeza

Med vročim poletjem pred koncem druge vojne Newark napade epidemija otroške paralize, poliomelitisa; poba, Cantor, športnik od nog do glave, ki skrbi za razgibavanje fantov med počitnicami, čuvaj in animator na športnem igrišču v judovskem kvartu, ki ga najbolj muči dioptrija, zaradi katere ga niso vpoklicali, ima cel kup problemov in vprašanj. Ali fantje za to strašno boleznijo, ki prinaša invalidnost ali celo smrt, obsojenost na železna pljuča, ko jim atrofirajo in otrpnejo mišice za dihanje, obolevajo zaradi pregretosti med športom; ali je za njihovo obolelost krivo dejstvo, da so v tropu in ne posamič?

Ur. Janja Remškar: Shranjeno bogastvo domačega vrta

V dobi zniževanja materialnega standarda se človek povpraša, kaj lahko stori sam. Prvobitno vprašanje preživetja, ki so ga naši predniki samoumevno reševali v pradavnini, se vrača v modificirani obliki. Ali lahko torej pripravimo kaj prehranske zaloge?

Pascal Quignard: Vila Amalia

Quignarda sem do sedaj bral približno tako kot Baricca, ves čas z zavestjo, da je leporečen in na meji kiča, njegove lapidarne, izklesane jezikovne krajine so bile abstraktne zloženke o ničemer. Posebej Skrivno življenje s svojo fragmentarnostjo in neujemljivostjo se mi je zdelo zahteven zalogaj, ki mogoče ne vrača truda in časa, Terasa v Rimu me je očarala vsaj s poetiko odvzemanja. Gre za zgodbo o graverju, ki mu tekmec zlije kislino v obraz in se potem seli, nomadsko, kar je imelo veliko podporo v poznavanju časa in rahlo pretencioznih popisih in opisih grafik. Razumel sem vsaj to, da je tudi pisanje klesanje, da tako kot ustvarjalec jedkanic ustvarja manko, Quignard pili in reducira, obteše kamenčke in jih zlaga v grob mozaik o ničemer; na nič odtisnjen bakrorez soneta, ali kako že.

Tim Parks: Pri miru sedeti nas úči!

Iz drobne banalnosti težav pri scanju, ki jo človek povzame v nekaj stavkih, je avtor napisal knjigo na 400 straneh. Ustvarjalnost iz nič je seveda tista lastnost, ki je nekoč pesnike postavila ob bok bogovom, ki so bili zmožni ustvarjati ex nihilo. Parks, ki ponoči vstaja pet- do devetkrat, da odtoči, se najprej postavi v kožo slehernika, ki tava od urologa do zdravilcev, celo vsako potovanje na kongres izkoristi za obisk pri lokalnem zdravniku. Jasno, sočasno se podučuje tudi na svetovnem spletu, kjer sledi nasvetom in zgodbam podobnih sotrpinov. Toda potem stori korak naprej, ko od ajurvedskega zdravnika sprejme namig: kaj, če se mu je telo uprlo?

Robert Menasse: Izgon iz pekla

Avstrijski pripovednik Robert Menasse, rojen sredi petdesetih let in z obsežnim opusom, v romanu Izgon iz pekla vzporedno vodi dve zgodbi, eno je navdihnila pomota pri ogledu Rembrandtove razstave in povzročila šok. Portret rabina Menasse ben Israela iz Amsterdama in zgodba samega pisatelja sta si v nekaterih potezah presenetljivo podobni, kljub časovni razliki in prepričanju nas vseh, da smo napredovali – čeprav o tem nismo več čisto prepričani.

Dario Cortese: Od davnine do divjine

Klasični izletniški priročniki vodijo na vršace ali prek naravnih čudes. Cortese stvar postavi na glavo: za destinacije ponuja arheološka najdišča. Seveda ne v turistični maniri, kjer bi sledili napisom in si ogledovali ostaline.

Stefan Chwin: Predsednikova žena

Kdo lahko ubije generala v njegovi postelji, rdečkarskega diktatorja, poceni kupuje vlade, so se spraševali v bendu Fugs v času, ko smo še rili po peskovniku in bili naivni in je bilo tudi služb temu primerno manj, in zadaj, v refrenu, odgovarjali: CIA mož, ciaš. Skoraj nemogoče je bolje povzeti vsebino Chwinovega romana.

Stefan Zweig: Strah

Knjiga, ki še danes pritegne bralca v vsej intenzivnosti, je enostavni dokaz, zakaj je avstrijski pisatelj Zweig (1881–1942) literarni klasik. Ko v običajni trikotnik žena-mož-ljubimec vplete še izsiljevalko, sproži v glavni junakinji notranjo dramo, ki poteka na štirih ravneh.

Antoine Volodine: Pisatelji

Volodine je samo eden od številnih psevdonimov – tisti nadrejeni, ki poveže vse ostale –, ki si jih je nadel v francoščini pišoči profesor, baje z ruskimi koreninami in aktivistično preteklostjo. Menda se občasno pojavlja v javnosti, kot recimo takrat, ko je prebral manifest posteksotizma, literarnega gibanja, katerega edini predstavnik je pravzaprav kar on sam z vsemi psevdonimi in heteronimi, in je zdaj objavljen kot spremna beseda.

Andrej Inkret: Izgubljeni čas

Slabost knjige je njena nesistematičnost: izbrano vsebino sestavljajo že nekoč objavljeni eseji, kolumne in intervjuji, ki so zbrani bolj žanrsko, kot pa da bi skupaj združeni sestavili novo pripoved. Tudi vsi deli knjige niso preživeli časa, kar še posebej velja za drugi del z avtorjevimi pisanji o obdobju nastajanja slovenske države in njenem prvem desetletju.

Virginia Woolf: Med dejanji

Skupina aristokratov, eni bolj zadrgnjeni, drugi že kar malo sproščeni in športni in s tem na robu sprejemljivega, če ne z eno nogo že v pohujšljivem, se obenem z vaščani in sploh vsemi od blizu in daleč zbere na predstavi, ki jo ob pomoči režiserke, ki si zamisli cel kup strašnih trikov in efektov, odigra kar reprezentanca vaščanov.

Igor Omerza: JBTZ – čas poprej in dnevi pozneje

Ne povsem dobesedno, prvi del je namreč posvečen obnavljanju in razkrivanju konteksta časa pred 31. majem 1988 in z njim politični ter policijski pripravi na obračun s publicističnimi »špicami«, ki so kalile javni red in mir starega režima.

Georges Hyvernaud: Živinski vagon

Konec vojne, spomeniki zraven javnega scališča, parade in trkanje po heroičnih prsih tistih, ki so se kdaj dobili s kom, ki je bil blizu odporu, kupčkanje znotraj Erektilnega komiteja, etabliranega za vzdig spominskega znamenja, vprašanja povprek, kdo, katera od frakcij jih je dala več in ji zato pripada predsedovanje, takšne stvari. Ves ta pomp pa spomini na reakcije tistih, ki so se podobno vedli že ob prvi vojni, sami pravi možje, kamorkoli se ozreš, sami pravi možje, ki novice o smrti sprejemajo z ravno pravšnjo mešanico žalosti in ponosa, v drži kot s starih heroičnih portretov, s stavki, v katerih ne manjka Cicera ali že česa iz zakladnice Starih.

Roger Chartier: Red knjig

Chartierevo delo je študija. Dobesedno, saj ji uspeva izbrskati iz zgodovine podrobnosti, o katerih bi mislili, da za njimi ni več nobene sledi. Bralci. Ko so popisovali lastnino umrlih, so pred pol tisočletja beležili tudi knjige, ki jih je pokojnik posedoval. Da bi založniki lahko razširili bralni trg, so začeli izdajati Sveto pismo in druge monumente literature v skrajšanih in prirejenih verzijah, ki naj bi pritegnile tudi manj izobražene. V predstavo Shakespeara so npr. vključili še balet, cirkus in burko. Čeravno je bila nepismenost velika, to ne pomeni samoumevno, da nepismeni niso sledili knjigam; obstajale so oblike obrednega branja na trgih in v javnih prostorih.

Michel Houellebecq: Zemljevid in ozemlje

Zadnji roman kontroverznega Francoza se loti trga umetnin; na začetku Jed Martin uniči svoj dvojni portret Damiena Hirsta in Jeffa Koonsa, sliko, ki bi lahko postala slavna /draga/ kot tista s srečanja v Palu Altu, ko se Jobs in Gates za šahovnico spoprimeta za prevlado v svoji branži.

Božidar Jezernik: Goli otok – Titov gulag

Goli otok je bil kraj, kamor je komunistični režim pod vodstvom Tita, Kardelja, Rankovića in tovarišev med letoma 1949 in 1953 poslal več kot 11 tisoč, neuradno celo 20 tisoč ljudi. Sredi noči so prihajali agenti UDBE, ki so človeka brez sodnega procesa prijeli in poslali v gulag na otoku severnega Jadrana.

Peter Pišt’anek: Rivers of Babilon

Slovaški primer je tako zelo podoben, da ni čudno, da nas vedno znova zamenjujejo; Racz, poba, ki so ga nategnili pri dedovanju, zaprosi za roko zale sovaščanke, pa oča rečejo, da nima nič in da naj gre najprej delat in naj zasluži.

Jože Vogrinc: Popularna godba

Več kot ducat kratkih spisov, ki so nastajali v obdobju 30 let, napisanih iz zornega kota sociologa. V njih avtor ne proučuje glasbe, ne njene zgodovine, pač pa se osredotoči na poslušalca. Esejist kajpak izhaja iz sebe, a pri tem ne poskuša razčleniti, kaj napravi določen komad tako popularen.

Max Frisch: Človek v holocenu

Gospod Geiser, nekdanji občan Basla, zdaj preseljen nad alpsko dolino v italijanskem delu Švice, je upravičeno zaskrbljen; naliva in dežuje v bibličnih razsežnostih, zato mora enkrat vmes preveriti, ali je sploh še mogoče iz doline, pošta ne vozi, elektrike je zmanjkalo, gospod pa vesten in zaskrbljen čez vse. Še toliko bolj, ker mu demenca preprečuje vsak pošten razmislek o situaciji. Počasi se izgublja, čeprav je že precej izgubljen; spomni se recimo Pitagorovega izreka, ne zna pa več narisati zlatega reza. Katalogizira kuhinjo, šteje prepečence in konzerve sardin. Katalogizira strele, na devet kategorij. Jim doda potem še nekaj novih. Se kompulzivno ukvarja z geološkim staranjem Zemlje in pojavitvijo človeka. Pojavitev človeka v holocenu. Deli odmrznjena živila, odmrznjena zaradi izpada elektrike, pozabi pa oddeliti del, ki bi ga lahko sam pospravil.

Daron Acemoglu & James A. Robinson: Why Nations Fail

Ta fenomen so običajno pojasnjevali kot posledico podnebnih razmer, kulturnih in verskih razlik in delovne etike. Acemoglu in Robinson pa sta skozi desetletja univerzitetnega proučevanja našla odgovor v štirih konceptih: »inclusive« vs. »extractive institution« in »virtuous« vs. »vicious cercle«.

Jan Balaban: Vprašaj očeta

Češki pripovednik v romanu obdeluje umiranje in neizbežno očetovo smrt, kakor jo vidijo njegovi bližnji, žena in trije odrasli otroci; njihovo življenje se vrti okoli smrti modrega moža, zdravnika, potem okoli žalovanja in pogrevanja vseh neizrečenih besed, ki zaživa niso dobile artikulacije in zdaj pritiskajo na pleča živih. Oče, nedvomno avtoriteta tudi takrat, kadar tega ni hotel, je s svojo držo do konca, ko si je sam diagnosticiral odpoved ledvic in zaprosil, naj ga z intenzivne nege premestijo na navadno, torej ga prepustijo smrti, predstavljal figuro, ki je povezovala družino, jo polnila z instanco, ki je bila v etičnih dilemah in pri odločitvah vseprisotna. Z očetovo smrtjo postane tudi ravnanje partnerjev in otrok zrelativizirano.

Simon Hajdini: Na kratko o dolgčasu, lenobi in počitku

Torej delo, ki misli trivialne pojme, kot so lenoba, berač, dolgčas, kratkočasje, počitek, brezdelje in podobno. Kako denimo ločiti reveža od lenuha?

J. M. H. Berckmans: Berckmansove najboljše

Najprej so me odlomki spomnili na odštekanega in radikalnega Velhursta, flamskega rojaka, le da on v svoji Bedi stvari popisuje eno samo družino, kjer ga lepo nalivajo in so najbolj čedne ženske, s katerimi imajo opraviti ata in strici – neutrudni zmagovalci vsakršnih lokalnih tekmovanj, zaradi rednega treninga in korpulence seveda – pripovedovalčeve socialne delavke, ki občasno pridejo na obisk.