Ljuba Dornik Šubelj: OZNA in prevzem oblasti 1944–46

Skozi leta je menjavala ime: VOS, OZNA, UDBA, toda njene metode, direktive in kader so ostajali isti. Služila je kot smrtna pest vodstva komunistične partije, ki je z njo pobijalo in zastraševalo nasprotnike. Že od samega začetka: ustanovljena je bila OF, da bi organizirala in vodila upor proti okupatorju, toda CK KPJ je avgusta 1941 na skrivaj, mimo vednosti vrha OF, osnoval oborožene skupine VOS, ki so izvajale atentate po partijski direktivi.

Andrés Neuman: Samogovori

Oče pred smrtjo odpelje sina desetletnika na nepozabno potovanje. Da bi mu predal izročilo, že ded je bil šofer kamiona in stric tudi, še sam bi moral biti, pa se je obrnilo drugače. Razvažata, on vse bolj utrujen, na smrt utrujen, mali od celotne poti razume samo drobce, še najbolj se napali na najbolj nemogoče nepomembne podrobnosti, na različne vrste igrač in atrakcij ob poti. Celota mu izginja in se razblinja in od zgoščene predaje dediščine očitno ne bo haska.

Iztok Geister: Risarica

Pesnik, bard narave in esejist tokrat v novem žanru. Po zastavku je parafraza Lolite – ona 19, on pol stoletja več, po vsebini Madam poljskega pisatelja Libere, ko subtilno tke sublimirani odnos. Toda ključen je stil, v katerem se avtor, ki je izšel iz skupine OHO s konca šestdesetih let, igrivo polasti sodobne tehnologije esemesanja in jo napolni s haiku sporočili tipa: »Odprl sem ti vrata hiše, odstrl okna svoje duše in odmašil žlebove svojega srca.«

Dragan Velikić: Dantejev trg

Čeprav je Velikić srbski pisec, sta vsaj romana Via Pula in Dantejev trg posvečena Pulju, kraju odraščanja. Sicer v njegovi prozi ne manjka premisleka o tujini in domu, pisateljskih konferenc in hotelskih sob, iskanja spomina na najzgodnejša leta in zavesti o provizoričnosti bivanja in poseljevanja. Pulj z vojaško zgodovino, s plemeni in z narodi, ki so zasedli mesto in poseljevali okolico in se je vsakič zdelo, da bo posedovanje za večno, mesto s trdnjavo in z luko in morja široka cesta je za to kot nalašč.

Manfred Koch: Lenoba

Ali mar obstaja sama na sebi? Ne, njena dialektika gre takole: čar lenobe je oddih po delu, če pa dela poprej ni, tudi užitka lenobe ne bo. Avtor ji v esejističnem slogu sledi v zgodovino filozofije in literature ter se ustavlja ob prelomnih trenutkih časa. Po tisočletjih pravljic o Indiji Koromandiji se tako pojavi Luter, ki zapove, naj berače, ki ne bodo delali, preženejo iz mest.

Wolfgang Herrndorf: Čik

Fant proti koncu devetletke, s kopico problemov, ki grejo zraven, z materjo, ki redno in ciklično hodi na zdravljenje, vmes pa pije, z očetom, ki ima komaj polnoletno ljubico in je pred stečajem, tako da je samo vprašanje časa, kdaj bo šel bazen pred hišo in vse drugo, je zaljubljen v najlepšo sošolko. Nihče ga ne šljivi, malo ga zafrkavajo, čeprav zna skočiti v višino, po ne slabem spisu o materinih ’lepotnih terapijah’ mu pravijo Psihič in sošolka ga ne povabi na rojstni dan. Malo prej se spoprijatelji z asocialnim Rusom, ki prvi dan v šolo prismrdi po alkoholu in je tudi sicer skrivnosten. S Čikom, kot mu pravijo, ker njegovega priimka skoraj nihče ne zna izgovoriti, preveč šumnikov je notri, potem ko ne smeta na rojstnodnevni žur, stakneta žice na ladi in se odpravita na Vlaško. Se sliši kot Transilvanija, to leglo grozljivke, slutimo, da bo krvavo. In je.

Denis Mancevič: Ruska energetska diplomacija v 21. stoletju

Na nafto in plin zre človek kot na naravni vir bogastva, s katerim služijo države proizvajalke in multinacionalke, sem ter tja pa zaradi njune nacionalizacije izbruhne kakšna vojna. Denis Mancevič tokrat postavi drugačno perspektivo: kdo so lastniki podjetij, ki prodajajo to naravno bogastvo, in kako ga v svetovni politiki unovčuje Kremelj?

Adania Šibli: Dotik

Dotik v tej prozi ni zgolj stvar kože ali taktilnosti, dekleta se dotakne vsaka čutna zaznava, odraščajnica nekje na palestinskem ozemlju je izpostavljena in hiperobčutljiva za vse, kar jo včasih napada iz sveta; tišina, ki jo poskuša doseči in ji potem skoraj prebode ušesa, da se umika v samoto in beži pred svetom, barvne ploskve, iz opisov katerih zaznavamo nekatere situacije, trdno vpete v določen in prepoznaven prostor. Sosed, ki se kot madež približuje in leže nanjo, dokler mu ne zarije prstov v oči, mati, ki jo okoli rešilca obdaja črnina sosed, in za vedno tihi brat na sliki na steni, drug – ali isti – sosed, s katerim se dotikata in z rokami prisluškujeta utripom srca, samo enkrat, v dežju, in je tisto popisano kot nedolžno in razneženo in nostalgično, ker se ne ponovi.

Zdenko Roter: Padle maske

V delu bolj kot spomini dominirajo njegove ocene in interpretacije, s katerimi diskreditira nasprotnike. Tako o na smrt obsojenem L. Sircu cinično zapiše, kako je bil s svojim zasliševalcem skoraj v prijateljskih odnosih. Medtem ko o mreži informatorjev, ki jih je imel na duhovniški strani, ne razkrije, na kakšen način jih je pridobival.

Davorin Lenko: Telesa v temi

Lenkovo pisanje ne skriva, da je ljubezenska igra. Na vse strani; po tematiki, po obupanih ostarelih in zmahanih babah z njihovimi kosmatuljami in povešenimi joški, ohlapnimi trebuhi, strijami in celulitom je na sledi Bukowskega in njegovega obupnega poskusa premagovanja samote, ki tam, v za proletariat zaostrenih ameriških razmerah, ni brez pridobitniške dimenzije.

Franci Demšar: Transparentnost in skrb za denar davkoplačevalcev

Avtor je po izobrazbi doktor fizike, karierno pa je zapisan državni administraciji kot sekretar na ministrstvu za znanost, obrambni minister, veleposlanik v Rusiji in direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost. Je torej napisal knjigo spominov ali vademekum transparentnega delovanja državnih institucij?

Milan Kleč: Ura resnice

Ura resnice je pogled v zaodrje in podpodje literarne scenerije, kot že prej Moja srečanja s sodobniki, samo radikalnejši; kakor ob poslednji bitki si stojijo nasproti in se hkrati bratijo tisti, ki še pretežno pišejo in se v zadevah (samo)promocije ne znajdejo najbolj, in drugi, ki svojo službo jemljejo visokoprofesionalno in imajo propagandni, stilski in preračunljivsko-opravljivsko-planski oddelek – kjer tržijo in kupujejo celo zadeve srca – bistveno bolj razvit kot kreativnega z delavnico in revizijo, khm, refleksijo. Vmes je Kleč, ki oscilira med obema modeloma.

Ernest Mandel: Pomen druge svetovne vojne

Ne, to ni varianta starega jugoslovanskega učbenika iz Kardeljevih časov, avtor dela iz l. 1986 je bil belgijski zgodovinar in politični mislec, tudi sam zapornik v koncentracijskem taborišču. Mandel knjige ni zastavil kot spopad dobrega in zla, ampak je sledil dejstvom, ki jih večina zgodovinskih pregledov spregleda ali zataji.

Isabel Allende: Hiša duhov

Hiša duhov je saga, ki zakoplje v zagatna latinskoameriška razmerja: med elitami in množicami, med posestniki in dninarji, med oblastjo in vladanimi, med očeti in hčerami. Z nekaj nezgrešljivimi stalnicami literature s te celine, z družinskimi patriarhi, z na družbeni rob odrinjenimi ženskami in z diktatorji.

Sabina Stariha Pipan: Vzgojimo psa učinkovito, a prijazno

Moderna knjiga. Pred štiridesetimi leti takih del ni bilo najti. Hišni pes je takrat še kraljeval kot čuvaj na vrtu in spremljevalec gospodarja na sprehodu. Danes pa je pes z verige pred hišo skočil v dom in tam postal nov družinski član, ki prosto pohajkuje po vseh sobah.

David Albahari: Götz in Meyer

Moje družinsko drevo se je olistalo, razvejilo in okrepilo, pravi pripovedovalec, potem ko iz sorodnika po metodi za vsakega bližnjega bombon, prepovedan zaradi sladkorne, izvablja imena. Vendar se je to drevo tudi osulo, od sedeminšestdesetih zdaj ponovno evidentiranih je živih samo pet sorodnikov, šesti, pa ne zaradi bombonov, kmalu umre, naravne smrti; drugi večinoma zaradi zastrupitve. S plinom. Družinska anamneza.

Erich Fromm: Anatomija človekove uničevalnosti

V obširnem delu Fromm najdeva enega izmed vzrokov destruktivnosti tudi v dolgočasju. Kronično dolgočasje izpostavi za enega najbolj patoloških pojavov sodobnosti. Ker človeka duši praznost, hlepi za razburjenjem, ki mu ga prinesejo poročila o kriminalnih dejanjih, nesrečah in krutosti. To mu prežene dolgočasje, ne da bi bil sam notranje aktiven. Podoben užitek doživi tudi, ko drugega spravi v zadrego, kar sicer velja za »nedolžno« hecanje. Kdaj pa napravi fatalni korak, ki vodi v umor, pri katerem motiv ni sovraštvo, ampak potreba izkusiti, da si, da si akter in da si zmožen vpliva na druge. Skratka, namesto užitka v svojem početju si izbere užitek v mrcvarjenju drugih.

Alan Lightman: Gospod b

gospod b, prvoosebno: »Če se prav spomnim, sem sklenil ustvariti vesolje, potem ko sem se komajda prebudil iz sna.« Tako pravi v prvem stavku nekakšne Geneze Lightmanov pripovedovalec, sam b, in že s tem opozori na svojo samovoljo in skoraj ignoranco. Ta ima potem, vsaj za nas, efemerno mrgolenje vesoljskega prahu, izraženo tokrat v številkah, res gromozanske posledice.

Drago Hedl: Glavaš – kronika nekega uničenja

Tema je mračna vsebina zločinov nad srbskimi civilisti na Hrvaškem, a obenem gre za najmočnejši prikaz novinarskega angažmaja. Avtor ni ravnal tako kot večina njegovih ex-Yu kolegov, ki so po koncu za nazaj popisali zgodbe. Bil je eden prvih, ki so poročali, kako so v Osijeku po začetku obrambne vojne branilci mrcvarili someščane. Nato pa še dve desetletji iskal priče in rekonstruiral usode pogrešanih, kar je privedlo tudi do sodnega procesa zoper prvo obrambno pest pokrajine in Tuđmanovega ljubljenca Branimirja Glavaša.

Sibylle Lewitscharoff: Blumenberg

Heidegger je še kar literarno obdelan, strastno in uničujoče; kot vase zaverovanega ljubitelja štrikanih dokolenk in brunaric se ga loti Bernhard v Starih mojstrih, še bolj pride do diference med hanzeatskimi ladjarji in avtorjem Biti in časa v Stadlerjevem romanu Smrt in jaz, midva. Pri Lewitscharoffovi je v tem nekajkrat nagrajenem delu čisto postranski; nekaj umetelnih citatov, ki jih študent bere v Amazoniji pred smrtjo in ga očitno prizemljijo, nekaj pripomb, nekaj fusnot na Arendtovo in Freuda, ne vse pohvalne, tudi na Habermasa, sicer pa v ospredju Hans Blumenberg, pri nas nepreveden, brez enote v bibliotečnem katalogu, meni do konca neznan.

Vinko Möderndorfer: Izdelovalec zvonov

Avtor, ki je mojster romaneskne zgradbe, je zdaj združil vsaj tri različne žanre v enem delu. Cena je visoka, zakaj bralca ne vleče strast pogledati, kaj se bo zgodilo na naslednjih straneh. Namesto zgodbe tako deluje moč fragmentov.

Javier Marías: Zaljubljenosti

Marías je na daleč prepoznaven stilist, vestno in marljivo dolbe in poglablja svoje stavke, to je eno samo uvrtavanje, pripoved se večinoma ukvarja z lastnimi možnostmi, kot se z alternativami svojemu življenju in s preteklostjo ukvarjajo tudi romaneskni nosilci.

Thomas Szasz: Kraja človeka: eseji proti medikalizaciji vsakdanjega življenja

Psihiater židovskega rodu in madžarskih korenin je že pred drugo vojno emigriral v ZDA in tam postal osrednji kritik psihiatričnega zdravljenja. Po njem je človek odgovoren za svoje obnašanje, sklicevanje na mentalne neprištevnosti pa razume samo kot berglo, ki mu jemlje odgovornost oziroma ga napravi za večnega pacienta.

Uroš Zupan: Opičje žleze, telefoni in nesmrtnost

Jasno, naslov te memoarsko-esejistične knjige bi moral biti Moje nagrade, pa preveč cikne na Bernharda, ki je Zupanovo knjigo zagrobno tudi sprožil; namreč, ob izidu Mojih nagrad ga je nekaj mlajših in generacijskih kolegov izzvalo, naj se razpiše o nagradah.

Sergio Rubin-Francesca Ambrogetti: Papež Frančišek Jorge Bergoglio se pogovarja

Gesta, ki sledi logiki knjigotrške promocije – pogovor s kardinalom prodaja kot pogovor s papežem. Vendar le na formalni ravni, zakaj novi papež v svojih nastopih ostaja zvest poprejšnjim pogledom. Zatorej knjiga pogovorov prinaša širni javnosti sliko o osebnosti Jorgeja Bergoglia.

Inka Parei: Hladilna postaja

En teden ima pripovedovalec časa, da izve, kaj se je zgodilo na dvorišču vzhodnonemške tiskarne v osemdesetih letih, ko je prišel skrivnostni tovornjak s cerado, da izve, koliko je bila njegova prva žena izpostavljena sevanju iz Černobila. Teden, v katerem ji morajo postaviti dokončno diagnozo in določiti raka, da ga bodo zdravili bodisi intenzivno ali bolj daljnoročno, kar je odvisno od natančne raziskave preteklosti, trdi bivša žena.

Jörg Baberowski in Anselm Doering-Manteuffel: Red in teror

Primerjava nacizma in stalinizma je na Slovenskem tihi znanstveni tabu. O tej tematiki izdana dela kot prvo postavljajo, da je nacizem absolutno večje zlo. Nemška profesorja zgodovine zastavita drugače: kaj druži ti vladavini?

Jonas Jonasson: Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil

Ko na rojstni dan Allan pobegne iz doma upokojencev, kamor so ga strpali, ker je razstrelil še eno od svojih hiš – kot ga je davna prva razstrelitev pognala po svetu v kar najbolj vrtoglave in markantne dogodke prejšnjega stoletja –, pobegne iz doma, kjer se že zbirajo obiskovalci slavljenca in lokalni veljaki, čeprav je njemu ves ta pomp čisto zoprn, se takoj spomnimo na Paasillino. Se nam zdi, da je Šved Jonnason dobil franšizo od finskega kolega.

Terry Eagleton: Zakaj je imel Marx prav

Ni prvi, francoski filozof J. Derrida je že leta 1993 takoj po razpadu SZ objavil knjigo »Spectres de Marx«, J. B. Foster pa leta 2000 »Marx’ Ecology«, če navedemo le filozofsko in ekološko afirmacijo Marxovih misli. Eagleton je ravnal drugače in namesto študije konceptov spisal apologijo marksizma.

Bernardo Carvalho: Devet noči

Carvalho, brazilski pripovednik, se v romanu ukvarja s stebri in pionirji antropologije, čeprav je ob nepreverljivih in verjetno pretežno izmišljenih literarnih osebah glavna pravzaprav napetost med tistim, kar se nam predstavlja kot resničnost, in fikcijo, ki se prikriva pod dokumentarizmom in biografizmom.