Tim Whitmarsh: Starogrška literatura

Številni raziskovalci so izdajali pregledna dela o starogrški literaturi. Slovenski komparativisti so se leta napajali iz srbohrvaškega prevoda Povijest antičke književnosti, ki jo je spisal ruski marksist I. V. Tronski in v njej povezoval razvoj književnosti s časom nastanka razredne družbe in države. Tako je bil pozoren na mesto sužnjev; pri Evripidu je zaznal, da sužnji v njegovih dramah presojajo politiko in celo filozofijo.

Anne Enright: Pozabljeni valček

Enrightova, irska pripovednica, se loteva žive zdajšnjosti, v kateri ima ob poslih in službah in nenehnih premenah v novonastalih razmerah še vedno pomembno vlogo libidinalna ekonomija. Z naslovom nas Pozabljeni valček zavaja, v resnici gre za rekonstrukcijo prešuštva in kasnejše zveze, ki se porodi v glavi pripovedovalke ob podobi možakove nerazumljive odsotnosti in zazrtosti nekam stran, ta skrivnostnost in nekaj stavkov z začetka se kasneje presvetli v povsem drugačni luči.

Alfred Sohn-Rethel: Ekonomija in razredna struktura nemškega fašizma

Delo je pisano na osnovi osebne izkušnje in podatkov, ki so jih sočasno zbirali njegovi prijatelji, ki so poznali ljudi režima. Poleg razredne analize ga odlikuje številnost insajderskih podatkov, ki so bili izvorno uporabljeni kot intelligence service za Churchillov krog.

Manuel de Pedrolo: Tipkopis o drugem nastanku

Pri Cormacu McCarthyju v Cesti porivata voziček po staljenem asfaltu, iz katerega molijo zveriženi ostanki kadavrov, in takoj nato čez mrzle gore in skozi pepelnato ubito pokrajino oče in sin. Pri Pedrolu sta zaradi čudežnega preživetja invazije nezemljanov na robinzonijado za adolescente, torej na nekakšno kopensko in malo tudi pomorsko Modro laguno, obsojena odraščajnica in njen mlajši vrstnik, zadnja preživela, naokoli pa kupi pergamentnih trupel in vsa dostopna mehanizacija in zreli sadovi civilizacije.

Marcel Štefančič, jr.: Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo

Profesorja komparativistike fascinira misterij umetniškega dela. Medtem ko tradicionalna primerjalna književnost išče izvore velikih romanov v knjigah, ki jih je avtor prebral in so ga preoblikovale, prof. Štefančič, jr., zavrne intelektualni elitizem, saj umetniški genij najdeva v življenju posameznika. Ki pa mora biti ekscesno ali vsaj na robu obupa. »Star sem bil 48 let in utrujen … dolgoval 20 tisoč dolarjev. Imel pet otrok.« In s to popotnico je literarni niče postal avtor legendarnega »Botra«. Seveda je moral prej s tekstom ujeti še duh časa, ki mu je nalepil množice občudovalcev.

Nicolai Houm: Vsi otroci so iz ognja

Osem novel in kratkih zgodb je precej različnih, enkrat so pisane v poglavjih, razčlenjene in podane skozi kar najbolj različne poglede in pripovedne glasove, med katere se vštuli tudi kot da avtorski in nam prizna kakšno pisateljsko zadrego ali se obrne na nas, bralce, da bi nam kaj razložil. Drugič so izpisane škrto in zadržano in osredotočene in zdrenjane okoli enega samega dogodka, trajajočega nekaj odštevajočih hipov, recimo nemira pred startom v teku, kjer skozi fantov glas spoznamo, da se mu šport, vsaj v takšnem obsegu in intenzivnosti, pravzaprav upira.

Simone de Beauvoir: Drugi spol

Zakaj bi danes brali delo, ki je izšlo pred več kot 60 leti in je parafrazirano skozi številna dela feminizma, misli in citati iz njega pa so del splošne kulturne zgodovine? Še zlasti v dveh drobno popisanih špehih na tisoč straneh.

James Joyce: Dublinčani

Ko je triindvajsetletni Joyce dokončal zbirko kratkih zgodb in novel, je imel o njej precej visoko mnenje, pokazala naj bi moralno izprijenost in brezperspektivnost Irske, vse tisto, kar se potem še artikulira v Umetnikovem mladostnem portretu in sklene, vsaj za naše omejeno razumevanje, z Uliksom. O domovini zbere vse, kar ga je pognalo v tujino, v Pulj, Trst, Miramar, z opazno in literarno obdelano pomoto z ljubljanske železniške postaje.

Mirko Kovač: Mesto v ogledalu

Hercegovina skozi več kot polovico prejšnjega stoletja, pitoreskni sejmi, vragolije mladeži, abotnosti komunistične oblasti, miti podeželanov o velikem Dubrovniku, predvsem pa razgradnja družinske idile. Avtor jemlje očeta, mater, deda, prababice, babice, strice in tete iz ljubečega otroškega okvirja, padejo torej v polje humorne distance, vendar pa ne končajo kot objekt satire, zakaj iz vsakega posebej napravi individualca, ki je tako svojski, da postane romaneskni junak.

Maja Haderlap: Angel pozabe

Roman, ki se začne kot kmečka povest, s popisi vsakdanjih starožitnih opravil od babičinega zaklinjanja in zdravilstva, napetosti s snaho okoli štedilnika in spominov na internacijo in mučno vračanje skozi razrušeno Evropo, je pripovedovan skozi oči tamlade. Prve šolane v rodu, čemur se predvsem oče najprej upira, potem pogoltne in celo s približkom ponosa sprejme, babica pa itak vidi v njej pričevalca kolektivnega spomina oziroma tistega, ki bo zgodbe, okorno zapisane v kacetske beležnice, predal naprej.

Boštjan Videmšek: Upor: arabska pomlad in evropska jesen

Boštjan Videmšek je bil na kraju dogodkov, od koder je bralcem »Dela« razkrival, kako bivajo, čutijo in premišljujejo protestniki in uporniki, ki so zbrali pogum, da so zasedli ulice in se uprli režimu. Te človeško poglobljene podobe iz drugih dežel so sukus, ki daje knjigi pomembno težo. V prejšnji knjigi »Vojna terorja« (2011) – prav tako podprti s pomenljivimi fotografijami Jureta Eržena – je avtor o vojnah v Afganistanu, Pakistanu etc. poročal s stališča priče, tokrat pa je v velikem delu zavzel stališče analitika in mestoma celo aktivista, ki bralce poziva: »Splača se boriti za Španijo, Ciper, Slovenijo. Zdaj! Jutri bo prepozno.«

Zoran Hočevar: Prva liga

V Hočevarjevi prozi se jezik premika proti pogovornemu, ves čas zvijačno posnema govor malega človeka z vsemi nelogičnostmi in vozlišči in mašili, ki razkrivajo njegovo provenienco, predsodke in življenjski stil. Namesto karikiranja se približuje verizmu, avtorski samovolji izpostavljeni liki so premaknjeni, mejni. Proza kot da od znotraj in brez komentarja ubeseduje razliko med napihnjeno samopodobo nastopajočih modelov in tistim, kar vidimo vsi ostali.

Ivan T. Berend: Gospodarska zgodovina Evrope v 20. stoletju

Kalifornijski profesor ne ravna kot zgodovinarji francoske šole Annales, ki v svojih delih mislijo družbene strukture, ampak kot zgodovinopisec ekonomije, ki je pozoren na kazalce gospodarske rasti, na razvoj posameznih panog, na socialne pravice, na ekološko politiko in seveda na množično potrošnjo in razcvet turizma.

Vladimir Makanin: Asan

Biznis je vojna, je stavek iz ameriških filmov o delovanju kot klan organiziranih japonskih korporacij, ki so ga očitno medtem posvojili vsi. Vojna je biznis, je slogan, ki se je zažrl v zavest evropskega vzhodnega obrobja, od Moldove do Bosne, od Kosova do Čečenije. Predeli, ki so ohranili žlezo za barantanje in pazarjenje, v vojni z obema rokama zgrabijo razširjeno pestrost ponudbe: organi, sužnji, orožje, kurbe, mamila, gorivo, zdravstvene storitve, vse tisto, kar vojna s svojo vrsto ’turizma’ in povpraševanja strastno golta in presnavlja.

France Bernik: Kronika mojega življenja

Vendar pa to niso klasični spomini na samega sebe, ki bi prinašali osebne dileme, intimo in prijateljstva, temveč kronika fakultetnega, akademskega, znanstvenega in političnega miljeja.

Paolo Giordano: Človeško telo

Ko beremo obširen Giordanov roman o naših fantih na tujem – naših mišljeno kar najširše, saj je pripovedovan skozi različne usode italijanskih profesionalcev v Afganistanu, v taborišču sredi ničesar, ki ga sicer enkrat zapustijo in grejo oni malo po svoje, kar ni brez posledic –, nam prikliče v spomin vse mrtve in ranjene, najprej seveda nič krive civiliste, potem pa tudi netilce in velike pokorjevalce, ki so zaradi nejasnih interesov, ne ve se koga, v raznih misijonih, no, na misijah.

Andreï Makine: Rekviem za vzhod

Njegov romaneskni rekviem prinese zgodovino zadnjega stoletja Rusije skozi usode junakov. V državljanski vojni, v pohodu na Berlin, v Afganistan, po tajnih misijah na afriški celini, pod Stalinovim terorjem, nouveaux riches, ki jih prinese Jelcinova doba in ki se potem razselijo še po zahodu. Običajni pogled komunistične ali protikomunistične perspektive pisatelj zamenja z nizanjem detajlov stvarnosti, ki je kdaj zaradi svoje radikalnosti že sama po sebi nadrealistična.

Kari Hotakainen: Kar nam je usojeno

Hotakainen, avtor enajstih romanov za odrasle, preberemo, se družine – in družbe – v spremenjenih finskih razmerah loti brez milosti, spodnese vse njene stebre; na eni strani je mati, ki kljub svojim odporom in nerazumevanju literature privoli, da pisatelju v ustvarjalni blokadi proda svojo življenjsko zgodbo, zraven mož, ki je enostavno nehal govoriti in se do konca, ko spet spregovori, kuja nad usodo, okoli njiju pa glavna skrb: trije odrasli otroci, ki jim ne gre najbolje, vendar vsak po svoje to bolj ali manj uspešno prikrivajo.

Mehmedalija Alić: Nihče

Avtobiografija dečka iz Bosne, ki odide kot najstnik v rudarsko šolo v Slovenijo, kjer potem dela kot rudar in si ustvari družino, na začetku devetdesetih ugotovi, da je izbrisan, sledi genocid nad njegovo generacijo v Srebrenici, odide na delo v Nemčiji, se vmes izšola še za inženirja, se vrne in pridobi slovensko državljansko, potem pa je agens movens v projektu izkopa po vojni pobitih v rudniških jarkih Zasavja. Delo, ki pripada eksistencializmu. Junak, musliman in Bošnjak po rodu, je vseskozi odrinjen, pogosto ga spremlja oznaka, da je nihče. Udarci padajo od vsepovsod: Titov režim zapostavljanja muslimanske vere, revščina, tragedije druge vojne, krutost vrstnikov, vzvišenost birokratov, težka poškodba, poboj bratov v srebreniških gozdovih, eksodus družine in njena porazgubljenost, prevare lastnikov podjetij, tudi slovenski uradniški aparat, ki mu je med drugim skušal prepovedati dajanje izjav o izkopu trupel v Hudi jami. Toda Mehmedalija vztraja, naj se zgodi karkoli, on je zvest svojim načelom dela, topline in odkrite besede.

Jovan Nikolaidis: Valdinos: povesti

Valdinos je zaliv ob črnogorski obali in njegova prepišna lega ga na tem burnem in zgodovinsko turbulentnem območju Balkana skozi zgodovino izpostavi marsičemu; takšnim in drugačnim okupacijam in osvoboditvam, gobavcem, v mestu se dogajajo vse do trenutka, ko ga izbere za svoj domicil vojska, tako rekoč sovražna bolj kot vse poprej, vse mogoče stvari.

Gaito Gazdanov: Le spectre d’Alexandre Wolf

Ruski emigrant Gazdanov (1903–1971) je po revoluciji odšel v Pariz, tam doštudiral, nato delal kot delavec za tekočim trakom, vozil taksi, vmes pa – kot kasneje Brodski v Moskvi – bral, mislil in pisal knjige. V njegovem času niso imele posebne teže, tudi po smrti je ostal še dolgo pozabljen. Toda po letu 1991 so ga odkrili v Rusiji, zdaj pa njegov roman iz leta 1947 doživlja slavo v Franciji in po svetu. Kaj prinaša na novo oživljeni roman?

Philip Roth: Nemeza

Med vročim poletjem pred koncem druge vojne Newark napade epidemija otroške paralize, poliomelitisa; poba, Cantor, športnik od nog do glave, ki skrbi za razgibavanje fantov med počitnicami, čuvaj in animator na športnem igrišču v judovskem kvartu, ki ga najbolj muči dioptrija, zaradi katere ga niso vpoklicali, ima cel kup problemov in vprašanj. Ali fantje za to strašno boleznijo, ki prinaša invalidnost ali celo smrt, obsojenost na železna pljuča, ko jim atrofirajo in otrpnejo mišice za dihanje, obolevajo zaradi pregretosti med športom; ali je za njihovo obolelost krivo dejstvo, da so v tropu in ne posamič?

Ur. Janja Remškar: Shranjeno bogastvo domačega vrta

V dobi zniževanja materialnega standarda se človek povpraša, kaj lahko stori sam. Prvobitno vprašanje preživetja, ki so ga naši predniki samoumevno reševali v pradavnini, se vrača v modificirani obliki. Ali lahko torej pripravimo kaj prehranske zaloge?

Pascal Quignard: Vila Amalia

Quignarda sem do sedaj bral približno tako kot Baricca, ves čas z zavestjo, da je leporečen in na meji kiča, njegove lapidarne, izklesane jezikovne krajine so bile abstraktne zloženke o ničemer. Posebej Skrivno življenje s svojo fragmentarnostjo in neujemljivostjo se mi je zdelo zahteven zalogaj, ki mogoče ne vrača truda in časa, Terasa v Rimu me je očarala vsaj s poetiko odvzemanja. Gre za zgodbo o graverju, ki mu tekmec zlije kislino v obraz in se potem seli, nomadsko, kar je imelo veliko podporo v poznavanju časa in rahlo pretencioznih popisih in opisih grafik. Razumel sem vsaj to, da je tudi pisanje klesanje, da tako kot ustvarjalec jedkanic ustvarja manko, Quignard pili in reducira, obteše kamenčke in jih zlaga v grob mozaik o ničemer; na nič odtisnjen bakrorez soneta, ali kako že.

Tim Parks: Pri miru sedeti nas úči!

Iz drobne banalnosti težav pri scanju, ki jo človek povzame v nekaj stavkih, je avtor napisal knjigo na 400 straneh. Ustvarjalnost iz nič je seveda tista lastnost, ki je nekoč pesnike postavila ob bok bogovom, ki so bili zmožni ustvarjati ex nihilo. Parks, ki ponoči vstaja pet- do devetkrat, da odtoči, se najprej postavi v kožo slehernika, ki tava od urologa do zdravilcev, celo vsako potovanje na kongres izkoristi za obisk pri lokalnem zdravniku. Jasno, sočasno se podučuje tudi na svetovnem spletu, kjer sledi nasvetom in zgodbam podobnih sotrpinov. Toda potem stori korak naprej, ko od ajurvedskega zdravnika sprejme namig: kaj, če se mu je telo uprlo?

Robert Menasse: Izgon iz pekla

Avstrijski pripovednik Robert Menasse, rojen sredi petdesetih let in z obsežnim opusom, v romanu Izgon iz pekla vzporedno vodi dve zgodbi, eno je navdihnila pomota pri ogledu Rembrandtove razstave in povzročila šok. Portret rabina Menasse ben Israela iz Amsterdama in zgodba samega pisatelja sta si v nekaterih potezah presenetljivo podobni, kljub časovni razliki in prepričanju nas vseh, da smo napredovali – čeprav o tem nismo več čisto prepričani.

Dario Cortese: Od davnine do divjine

Klasični izletniški priročniki vodijo na vršace ali prek naravnih čudes. Cortese stvar postavi na glavo: za destinacije ponuja arheološka najdišča. Seveda ne v turistični maniri, kjer bi sledili napisom in si ogledovali ostaline.

Stefan Chwin: Predsednikova žena

Kdo lahko ubije generala v njegovi postelji, rdečkarskega diktatorja, poceni kupuje vlade, so se spraševali v bendu Fugs v času, ko smo še rili po peskovniku in bili naivni in je bilo tudi služb temu primerno manj, in zadaj, v refrenu, odgovarjali: CIA mož, ciaš. Skoraj nemogoče je bolje povzeti vsebino Chwinovega romana.

Stefan Zweig: Strah

Knjiga, ki še danes pritegne bralca v vsej intenzivnosti, je enostavni dokaz, zakaj je avstrijski pisatelj Zweig (1881–1942) literarni klasik. Ko v običajni trikotnik žena-mož-ljubimec vplete še izsiljevalko, sproži v glavni junakinji notranjo dramo, ki poteka na štirih ravneh.

Antoine Volodine: Pisatelji

Volodine je samo eden od številnih psevdonimov – tisti nadrejeni, ki poveže vse ostale –, ki si jih je nadel v francoščini pišoči profesor, baje z ruskimi koreninami in aktivistično preteklostjo. Menda se občasno pojavlja v javnosti, kot recimo takrat, ko je prebral manifest posteksotizma, literarnega gibanja, katerega edini predstavnik je pravzaprav kar on sam z vsemi psevdonimi in heteronimi, in je zdaj objavljen kot spremna beseda.