Andrej Inkret: Izgubljeni čas

Slabost knjige je njena nesistematičnost: izbrano vsebino sestavljajo že nekoč objavljeni eseji, kolumne in intervjuji, ki so zbrani bolj žanrsko, kot pa da bi skupaj združeni sestavili novo pripoved. Tudi vsi deli knjige niso preživeli časa, kar še posebej velja za drugi del z avtorjevimi pisanji o obdobju nastajanja slovenske države in njenem prvem desetletju.

Virginia Woolf: Med dejanji

Skupina aristokratov, eni bolj zadrgnjeni, drugi že kar malo sproščeni in športni in s tem na robu sprejemljivega, če ne z eno nogo že v pohujšljivem, se obenem z vaščani in sploh vsemi od blizu in daleč zbere na predstavi, ki jo ob pomoči režiserke, ki si zamisli cel kup strašnih trikov in efektov, odigra kar reprezentanca vaščanov.

Igor Omerza: JBTZ – čas poprej in dnevi pozneje

Ne povsem dobesedno, prvi del je namreč posvečen obnavljanju in razkrivanju konteksta časa pred 31. majem 1988 in z njim politični ter policijski pripravi na obračun s publicističnimi »špicami«, ki so kalile javni red in mir starega režima.

Georges Hyvernaud: Živinski vagon

Konec vojne, spomeniki zraven javnega scališča, parade in trkanje po heroičnih prsih tistih, ki so se kdaj dobili s kom, ki je bil blizu odporu, kupčkanje znotraj Erektilnega komiteja, etabliranega za vzdig spominskega znamenja, vprašanja povprek, kdo, katera od frakcij jih je dala več in ji zato pripada predsedovanje, takšne stvari. Ves ta pomp pa spomini na reakcije tistih, ki so se podobno vedli že ob prvi vojni, sami pravi možje, kamorkoli se ozreš, sami pravi možje, ki novice o smrti sprejemajo z ravno pravšnjo mešanico žalosti in ponosa, v drži kot s starih heroičnih portretov, s stavki, v katerih ne manjka Cicera ali že česa iz zakladnice Starih.

Roger Chartier: Red knjig

Chartierevo delo je študija. Dobesedno, saj ji uspeva izbrskati iz zgodovine podrobnosti, o katerih bi mislili, da za njimi ni več nobene sledi. Bralci. Ko so popisovali lastnino umrlih, so pred pol tisočletja beležili tudi knjige, ki jih je pokojnik posedoval. Da bi založniki lahko razširili bralni trg, so začeli izdajati Sveto pismo in druge monumente literature v skrajšanih in prirejenih verzijah, ki naj bi pritegnile tudi manj izobražene. V predstavo Shakespeara so npr. vključili še balet, cirkus in burko. Čeravno je bila nepismenost velika, to ne pomeni samoumevno, da nepismeni niso sledili knjigam; obstajale so oblike obrednega branja na trgih in v javnih prostorih.

Michel Houellebecq: Zemljevid in ozemlje

Zadnji roman kontroverznega Francoza se loti trga umetnin; na začetku Jed Martin uniči svoj dvojni portret Damiena Hirsta in Jeffa Koonsa, sliko, ki bi lahko postala slavna /draga/ kot tista s srečanja v Palu Altu, ko se Jobs in Gates za šahovnico spoprimeta za prevlado v svoji branži.

Božidar Jezernik: Goli otok – Titov gulag

Goli otok je bil kraj, kamor je komunistični režim pod vodstvom Tita, Kardelja, Rankovića in tovarišev med letoma 1949 in 1953 poslal več kot 11 tisoč, neuradno celo 20 tisoč ljudi. Sredi noči so prihajali agenti UDBE, ki so človeka brez sodnega procesa prijeli in poslali v gulag na otoku severnega Jadrana.

Peter Pišt’anek: Rivers of Babilon

Slovaški primer je tako zelo podoben, da ni čudno, da nas vedno znova zamenjujejo; Racz, poba, ki so ga nategnili pri dedovanju, zaprosi za roko zale sovaščanke, pa oča rečejo, da nima nič in da naj gre najprej delat in naj zasluži.

Jože Vogrinc: Popularna godba

Več kot ducat kratkih spisov, ki so nastajali v obdobju 30 let, napisanih iz zornega kota sociologa. V njih avtor ne proučuje glasbe, ne njene zgodovine, pač pa se osredotoči na poslušalca. Esejist kajpak izhaja iz sebe, a pri tem ne poskuša razčleniti, kaj napravi določen komad tako popularen.

Max Frisch: Človek v holocenu

Gospod Geiser, nekdanji občan Basla, zdaj preseljen nad alpsko dolino v italijanskem delu Švice, je upravičeno zaskrbljen; naliva in dežuje v bibličnih razsežnostih, zato mora enkrat vmes preveriti, ali je sploh še mogoče iz doline, pošta ne vozi, elektrike je zmanjkalo, gospod pa vesten in zaskrbljen čez vse. Še toliko bolj, ker mu demenca preprečuje vsak pošten razmislek o situaciji. Počasi se izgublja, čeprav je že precej izgubljen; spomni se recimo Pitagorovega izreka, ne zna pa več narisati zlatega reza. Katalogizira kuhinjo, šteje prepečence in konzerve sardin. Katalogizira strele, na devet kategorij. Jim doda potem še nekaj novih. Se kompulzivno ukvarja z geološkim staranjem Zemlje in pojavitvijo človeka. Pojavitev človeka v holocenu. Deli odmrznjena živila, odmrznjena zaradi izpada elektrike, pozabi pa oddeliti del, ki bi ga lahko sam pospravil.

Daron Acemoglu & James A. Robinson: Why Nations Fail

Ta fenomen so običajno pojasnjevali kot posledico podnebnih razmer, kulturnih in verskih razlik in delovne etike. Acemoglu in Robinson pa sta skozi desetletja univerzitetnega proučevanja našla odgovor v štirih konceptih: »inclusive« vs. »extractive institution« in »virtuous« vs. »vicious cercle«.

Jan Balaban: Vprašaj očeta

Češki pripovednik v romanu obdeluje umiranje in neizbežno očetovo smrt, kakor jo vidijo njegovi bližnji, žena in trije odrasli otroci; njihovo življenje se vrti okoli smrti modrega moža, zdravnika, potem okoli žalovanja in pogrevanja vseh neizrečenih besed, ki zaživa niso dobile artikulacije in zdaj pritiskajo na pleča živih. Oče, nedvomno avtoriteta tudi takrat, kadar tega ni hotel, je s svojo držo do konca, ko si je sam diagnosticiral odpoved ledvic in zaprosil, naj ga z intenzivne nege premestijo na navadno, torej ga prepustijo smrti, predstavljal figuro, ki je povezovala družino, jo polnila z instanco, ki je bila v etičnih dilemah in pri odločitvah vseprisotna. Z očetovo smrtjo postane tudi ravnanje partnerjev in otrok zrelativizirano.

Simon Hajdini: Na kratko o dolgčasu, lenobi in počitku

Torej delo, ki misli trivialne pojme, kot so lenoba, berač, dolgčas, kratkočasje, počitek, brezdelje in podobno. Kako denimo ločiti reveža od lenuha?

J. M. H. Berckmans: Berckmansove najboljše

Najprej so me odlomki spomnili na odštekanega in radikalnega Velhursta, flamskega rojaka, le da on v svoji Bedi stvari popisuje eno samo družino, kjer ga lepo nalivajo in so najbolj čedne ženske, s katerimi imajo opraviti ata in strici – neutrudni zmagovalci vsakršnih lokalnih tekmovanj, zaradi rednega treninga in korpulence seveda – pripovedovalčeve socialne delavke, ki občasno pridejo na obisk.

Jacques Le Goff: Denar in življenje

Le Goffove knjige delajo čudeže: stari časi pri njem naenkrat zaživijo kot intriganten objekt branja. V 12. stoletju so tako duhovniki in škofje s prižnic napadali oderuhe kot hude grešnike. Oderuh je namreč prodajal čas, ki je potekel od trenutka posoje do trenutka, ko je dobil posojilo povrnjeno z obrestmi.

Peter Terrin: Čuvaj

»Tišina je kot puščava,« pravi čuvaj. Pri tem se spomnimo sumničavega pogledovanja proti praznemu obzorju in oficirskih ritualov v kantini v Buzzatijevi Tatarski puščavi. Tam pričakujejo barbare v utrdbi na robu imperija, danes, ko ni več središča in je vse eno samo povezljivo obrobje, možaka s strogo disciplino in z zrahljanimi živci varujeta garažo elitne zgradbe.

Zdenko Vrdlovec: Zgodovina filma na Slovenskem

Titansko delo – avtor je v enciklopedijo igranih filmov vključil še fragmente iz zgodovine časopisne filmske kritike, historične podatke o gledanosti, repertoarje kinodvoran ter zgodovino studiev in filmskih skladov. Čeravno je knjiga osredotočena na igrani film, delo vključuje tudi dokumentarne filme izpred II. vojne, filmsko propagando domobrancev in partizanov ter povojne »obzornike«, ki so jih predvajali v kinodvoranah pred rednim sporedom, v njih pa v formi žurnala podajali vladajočo doktrino in aktualnopolitične dogodke. Vrdlovec samo zgodovino igranega filma zapisuje iz treh perspektiv.

Erica Johnson Debeljak: Antifa cona

Prvi se ne pozabi nikoli, naj gre za takšno ali drugačno izgubo nedolžnosti, in teh izgub je v Antifa coni kar nekaj, najprej defloracija, tik nad fojbo, v kateri je neznan fant, na hrbtu in z odprtimi očmi, pod njim morebiti že delno pobeljeni predhodniki iz časov med drugo vojno in po njej. Pob je to sezono prvi, prvi tak mrlič, ki spravlja mesto ob mir, kljub počitnicam in vročini, in skoraj tudi ob dober glas.

Maurizio Lazzarato: Proizvajanje zadolženega človeka

Avtor utemelji svoje pisanje na številnih študijah, predvsem Marxa, Guattarija-Deleuza (Anti-Ojdip) in Foucaulta, ter zgradi prepričljivo kritiko gospostva neoliberalizma, ki s strategijo kreditiranja dosega dvoje.

Stefano Benni: Heliant

Bennija smo v Marjetki Sladkosnedki že spoznali za satirika, ki napenja predpostavke tega sveta zato, da bi razkrinkaval anomalije in odmike od smeri razvoja. Zdaj, v Heliantu, gre za abstrakten svet z zmaknjenimi zakonitostmi, ki so v marsičem karikatura današnjih trendov; recimo orwellovska vsemogočnost televotingov, ki uravnavajo mediokritetno (ne)razmišljanje. Ker se hoče nekakšna centralna oblast polastiti avtonomije grofij, priredi tekmovanje, na katerem naj bi zmagali njeni favoriti.

John Sutherland: Kako deluje literatura: 50 ključnih pojmov

V kapsulah predstavi koncepte, kot so: dvoumnost, klasika, milje, kanon, slog, žanr, ironija, potujitev, brikolaž, dekonstrukcija, postkolonializem, semiologija, fanovska literatura, e-knjiga etc.

Irvine Welsh: Pogreto zelje

Welsh se je z radikalno fonetično izpisano škotščino in z drastičnimi epizodami svojega skoraj kolektivnega literarnega junaka proslavil že s Trainspottingom, ki sta ga podprla romana Skagboys o prej in Porno o tistem, kar se z druščino heroinomanov, pivcev, agresivcev in fuzbalskih huliganov, kolikor jih preživi infekcije in predoziranja, zgodi na prehodu v zrelejša leta.

Dan Ariely: (Poštena) resnica o nepoštenosti

Čeravno je knjiga pisana poljudno, avtor ne izhaja iz poglobljene analize, ampak iz eksperimenta; pa najsi bo skupinski test ali osebna izkušnja. Denimo: v čem je razlika, če nosite pravo Pradino torbico ali ponaredek? Pri čemer seveda nima v mislih različnih cen, temveč oblike spreminjanja samopodobe in pogleda na okolico. Tako je tudi prigoljufana diploma ali magisterij le korak k nadaljnjim goljufijam, od prevelikih potnih stroškov naprej.

Jack Kerouac: Klateži dharme

Mislim, da je bil Andrej Ule kanal prizemljene izjave, da ko bomo imeli pri nas recimo pet licenciranih uvoženih menihov, lahko začnemo govoriti o resnih začetkih budizma. Kljub Aškerčevi pesemski apologiji Budu v gaju, kljub priseljenim rinpočejem in občasnim obiskom lam in podobnikov.

Milko Mikola: Rdeče nasilje

Slepa pega zgodovine, saj knjige, ki so popisovale pretekli čas vse do leta 1990, praktično niso zaznale, da je najnaprednejši komunistični režim sistematično pobijal vojne ujetnike in civiliste, vpeljal koncentracijska taborišča za nemško in madžarsko manjšino ter domobrance in slovenske civiliste, po njihovem zaprtju ustanavljal taborišča za prisilno delo, izganjal prebivalstvo, zaplenjal premoženje – celo Judom ! –, izvajal številne politične sodne procese, med njimi posebne proti trgovcem in kulturnikom, sodil duhovnikom in jih preganjal, polnil ječe s političnimi zaporniki etc.

Thomas Bernhard: Moje nagrade

»... na splošno sem gojil napete odnose do svoje države, ki jih danes v še bolj potencirani obliki gojim naprej, najbolj napet odnos pa sem seveda vzgojil z našim ministrstvom za umetnost in kulturo, ki sem ga zaradi bližnjih in najbližjih srečanj globoko preziral, najbolj pa seveda ministra, ki ga je ravno vodil,« pravi nekje Bernhard. Vendar ga ta prezir ni oviral, da ne bi za potrebe nakupa kmetije in potem prenove, koliko denarja je šlo samo v prenovo!, omeni, vendar brez številk, občasno sodeloval z literarnim establišmentom in prejemal nagrade, predvsem v denarjih izraženega dela, in se zraven tolažil, da tudi berač ne premišlja o izvoru denarja, ki mu ga donirajo.

Damir Globočnik: Likovna satira

Pogled v časopisno zgodovino preseneča. Nikakor ne bi pričakovali tolikšnega opusa: Brencelj (1869–1885), Juri s pušo (1869–1870), Pavliha (1870), Petelinček (1870), Sršeni (1871), Škrat (1883–1885), Jež (1902–1909), Osa (1905–1906), Pika (1912–1913), Bodeča neža (1914), Satura (1925), Muha (1926–1927), Skovir (1928–1929), Kurent (1929), Ilustracija (1929–1931), Posebna izdaja (1937–1939), Toti list (1938–1941), Pavliha (1945) etc.

Raja Shehadeh [Radža Šehade]: Na svoji zemlji

Sveta dežela je tisti kraj na svetu, kjer postaneš ciničen do vseh religij, pravi nekje pripovedovalec, pravnik, borec proti izraelski kolonizaciji in palestinskemu militarizmu, zaljubljenec v pokrajino, ki jo počasi obkrožajo in jo z vrha hribov motrijo vse razkošnejše judovske naselbine, postavljene tako, da bi preprečile organski stik in vsakršno komunikacijo med tistimi spodaj, staroselci. Enimi od staroselcev, saj jih je veliko, v valovih, in na ozemlju, ki je kot musaka, razplasteno, vsak koplje samo po tisti plasti, ki potrjuje njegovo ekskluzivno pravico do domicila in domovinsko pravico.

Ur. Aleksandra Bizjak Končar in Marko Snoj: Slovar novejšega besedja slovenskega jezika

Kolikšna je torej bera novih besed v zadnjih dvajsetih letih? Za več kot 400 strani, kar govori o silnem tempu spreminjanja moderne slovenščine.

Evald Flisar: Jazi pod drobnogledom

Med legokockanjem sinček ponudi misel, da je mogoče na lastno življenje pogledati kot v grad igračo: od tega, skozi katero režo poškiliš, je odvisno, katere izseke svojega jaza ugledaš in se v njih prepoznaš, saj je jaz, identifikacijska točka, zapleten in neulovljiv, necelovit in v nenehni premeni.