Goran Samardžić: Dekle na cesti

Samardžić, ki na svoji življenjski poti prekrižari Jugo, živi v Beogradu in potem, ko je najhuje, v Sarajevu, kjer ima zdaj – v zadnjih zgodbah – knjigarno, ta tudi nastopa v tem naboru kratkih zgodb, očitno črpa iz osebne izkušnje. Očetova smrt, odraščanje, začetek vojne v Bosni, ljubezenska vzhičenost in zakonska rutina, ljubezen do otrok, lastnih, in bolečina ob dejstvu, da se razselijo, namreč starši, pa bralne turneje, vse plava v istem ribniku, iz katerega lovi snov za literaturo.

Christopher Lasch: Kultura narcisizma

To praktično pomeni, da je slovenski prevod, ki je izšel 33 let po izvirniku, izgubil ves naboj, zakaj njegove ideje so tudi v slovenskem družboslovju in humanistiki že dolgo prisotne. Najsi bo kritika liberalizma, industrije prostega časa, trivializacije medosebnih odnosov ali pa družbenih in psiholoških posledic kulta narcisizma.

Francis Ebejer: Skok malteških delfinov

Pri branju romana o Skoku malteških delfinov sem imel ves čas precejšen problem; napisan je tako, da so posamezniki samo figure v politični igrici, postavljeni so na šahovnico, kjer jih porivajo brez njihove volje, s tem pa postane karakterizacija plakatna, sama zgodba pa konstrukt.

Jerzy Pilch: Seznam prešuštnic

Naslov napeljuje na gostove želje, namesto tega pa pisatelj prek vinjet predstavlja poljsko zgodovino duha. Seveda so tu ljubice in njihove zgodbice, vendar ne v stilu osvojitev. Glavni junak je namreč atipični heroj sodobne ideologije neoliberalizma, zakaj nič ne osvaja – ne denarja ne kariere ne ženskih postelj. Kaj ga torej vleče?

Akif Pirinçci: Cave canem: Felidae III

V tretjem delu trilogije o Francisu, neustrašnem in še bolj prebrisanem mačjem detektivu, nekakšnem nekastriranem Garfieldovem bratrancu, sorodniku po ležernosti in izmodrenosti, se znajdemo v skoraj paranormalnem svetu. Prvi del, Felidae, se je ukvarjal s plemenitostjo mačjega rodu nasproti vsem drugim živim bitjem in problematiziral mučenje živali oziroma njihovo izkoriščanje v medicinske namene.

Samo Rugelj: Delaj, teci, živi

V sedeči dobi, ki malodane več ne pozna fizičnega dela ter dolgega pešačenja v službo, bo seveda ta, ki bo pretekel 42 kilometrov in 195 metrov, postal pravo čudo. Sploh, če je bil še včeraj pisarniški človek kot mnogi drugi. Sledi torej spontano vprašanje: kako je zmogel?

Amin Maalouf: Izvori

»Pripadam plemenu, ki od vekomaj nomadsko živi v puščavi svetovnih razsežnosti. Naše dežele so oaze, ki jih zapustimo, ko vir usahne, naše hiše so šotori, preoblečeni v kamen, naša državljanstva so odvisna od datumov in od ladij. Onkraj generacij, onkraj jezikovnega Babilona nas povezuje samo žuborenje nekega imena,« zapiše Maalouf v uvodu, nakar se izkaže, da tudi z imeni ni tako preprosto.

V. S. Naipaul: Maska Afrike

Naipaul je drugačen tip potopisca, kot sta Ryszard Kapuscinski z »Ebenovino« in Sonja Porle s »Se spominjaš Afrike« in »Barvo sladke čokolade«. Medtem ko slednja zaživita skupaj z Afričani, na lastni koži izkušata življenje, jih Nobelovec le posluša. Srečujejo se s slavnim pisateljem in mu pripovedujejo ter razkrivajo svoje zgodbe in verovanja.

Dmitry Glukhovsky: Metro 2033

Glukhovsky je, potem ko ni mogel najti založnika, ker so mu uredniki očitali pokvečenost in neustreznost forme, svoj roman objavljal na medmrežju, preberemo v nepodpisani nabirki citatov in izvlečkov iz intervjujev, ki tokrat nadomešča spremno besedo. Se nam ob prebiranju tega špeha hitro zazdi, da vemo, kaj bi lahko motilo izdajatelja na papirju – obseg, ki ga število akcij ne podpira ali upravičuje.

Likovna umetnost, ur. sv. Andrew Graham-Dixon

Ker so o zgodovini slikarstva ter kiparstva objavljene številne knjige, si ob najnovejšem prevodu velja zastaviti vprašanje: kako nagovarja bralca? Takšno delo je seveda pretenciozno, saj vsebino fakultetnega ali akademskega izobraževanja spravi na dobrih 600 strani.

Jenny Erpenbeck: Srečišče

»Spet je prišlo do tega, da nevidna armada, razdeljena na dela, sama sebe neslišno napada z nevidnimi sulicami in ščiti. Morda bodo mladi, ki sovražnika poznajo le iz pripovedovanja starejših in ne več iz oči v oči, resnično kmalu prešli na njegovo stran, pa naj bo le zato, da bi se po dolgem obleganju lahko končno stepli,« rezonira pisateljica komunistka, ko se po emigraciji v Rusijo in stalinističnem premeščanju na obrobje SZ vrne domov, v Vzhodno Nemčijo.

Franc Jeza: In zgodil se bo čudež

Jeza (1916-1984) je bil član OF, l. 1941 so ga aretirali fašisti in obsodili na 30 let ječe, po vojni je diplomiral in delal kot časnikar pri »Slovenskem poročevalcu«, toda njegovih knjig na Slovenskem niso izdajali niti prodajali. O čem je pisal?

Roald Dahl: Moj striček Oswald

Dahl je značilen primerek otoškega tradicionalnega pripovedništva, prepisuje čez stare mojstre, kjer se ti spogledujejo s publiko, bolj stavi na poigravanje s fantastiko, na dobro povedano zgodbo in njene preobrate kot na način, kako je povedana. Tako ni čudno, da so njegova kratka proza in stvari za mladostnike, polne finih pretiravanj in drastike, precej popularne, tudi zaradi bližine estetiki nagravžnega in spačenega.

Zorko Simčič: Poslednji deseti bratje

Avtor si je zanj izmislil posebni slog, ki onemogoča enostavno identifikacijo z junakom. Namesto enega jih zgradi desetine, ki jih usoda razmeče po različnih celinah, po velemestih in po vasicah, celo po različnih epohah, saj v delo vpleta tudi lik karantanske desetnice Marjetice.

Mircea Cartărescu: Zakaj ljubimo ženske

Cartărescu, Romun, doma klasik, lanski nagrajenec Vilenice, je večino zgodb oziroma spominov na ženske napisal za romunsko izdajo revije Elle. Podlistkarska in kolumnistična, esejistična provenienca se jim včasih tudi pozna. Ne samo zato, ker se v njih sklicuje na predhodne literarne obdelave istih srečanj in emocionalnih situacij, bolj gre za neškodljivo všečen in kramljajoč slog, ki ostaja ves čas naklonjen specifično ženskemu.

Varlan Šalamov: Kolimske zgodbe

Če je Solženicin sinonim za rusko literaturo o terorju stalinizma, je Šalamov pojem za moč človeškega bitja. V daljni Sibiriji taboriščnik crkuje od mraza, že več let ni imel v rokah knjige in časopisa, ne šteje več dni v tednu, njegov besedni zaklad se skrči na dva ducata besed.

Mohamed Šukri: Goli kruh

Naslov ne bi mogel biti bolj poveden. Tisto, za kar gre mlademu delinkventu, je pogosto golo preživetje, za ostanek lepinje se recimo vrže v pristanišču v mešanico fekalij in motornega olja, za zgolj kruh je pripravljen nositi pretihotapljeno blago, se z britvicami spopadati z nasilneži, ki branijo teritorij, se združevati v tolpe ter krasti in žepariti na tržnici ter, pretežno neuspešno, iskati zaposlitev.

Robert Darnton: Zadeva knjiga

Kaj s knjigami, časopisi in knjižnicami? V ZDA so denimo množično preslikali stare časnike na mikrofilme, iz bibliotek so tako odprodali in razdelili vezene letnike in s tem pridobili precej prostora, toda preslikani teksti niso identični, v njih je najti precej novih črkovnih napak, predvsem pa je mikrofilm pogosto neberljiv. V bitki za prostor knjižnice množično izločajo knjige, ki so jih zdaj ocenili za manj pomembne, a to je aroganca do prihodnosti, ki bi morda našla novi pomen prav v teh čtivih.

Petre M. Andreevski: Poslednji vaščani

Že takoj dobimo občutek, da bo romaneskni junak tokrat kar vsa vas, da gre za kolektivca; ostareli, čudaški, tudi že malo načeti od časa in z jasno razvitimi posebnostmi na meji z norostjo, čakajo vaščani odmaknjene makedonske vasi v hribih na kombi s kruhom, stojijo pri svojem zadnjem skupnem obredu, če odmislimo pogrebe.

Arto Paasilinna: Prikupna struparka

Paasilinni je uspelo ustvariti trade-mark: karkoli je napisal, vse nosi pečat njegovega sloga, pri čemer je nemogoče izpostaviti posamični roman in zanj reči, da je najboljši med vsemi. Tudi zadnji prevod zagrabi bralca tako kot »Zajčje leto«, »Tuleči mlinar«, »Dedu za petami« in drugi. Zastavek je preprost: upokojenka, ki ji trije prestopniki pobirajo penzijo in jo terorizirajo, finska policija pa je neuporabna. Običajno iz take teme nastane kriminalka, grozljivka ali drama, tu pa se igrivi cinizem cepi z iznajdljivim in elegantnim uporom terorizirane.

Ingo Schulze: Adam in Evelyn

Naslovni par, krojač, ki svoje stranke preimenuje, poslika in položi (na mizo), in natakarica, ki da odpoved in hoče na počitnice na madžarsko Blatno jezero, ker imata oba, Ostija, za tja težko pridobljeni vizum, imata krizico – ona najde pod tušem stranko, njen modrc in njega slečenega. Grejo s prijatelji na počitnice, vmes tudi zahodnjakom, ki postane njen ljubimec, Adam pa v wartburgu za njo prešverca punco brez papirjev. Medtem odprejo mejo, pade Zid in znajdejo se v času, ko ni nič več, kot je bilo; prostorne sobe, sladkarije, konfekcija, doma pa premetan dom in vse pokradeno od sosedov, ki so zaštekali, da sta prebegnila. Ona noseča, ne ve se, s kom.

Henrik Neubauer: Ljubljanska opera med drugo svetovno vojno 1941-1945

Katere opere so bile na sporedu, kdo so bili pevci in režiserji, kdaj in kaj so uprizarjali, kdo in kolikšna je bila publika, so teme, zraven pa seveda njihova umestitev glede na okupatorje in partizansko vodstvo. Čeprav bo delo v prvi vrsti pritegnilo poznavalce opere, je morda še bolj intrigantno s stališča kulturne zgodovine.

Kevin Vennemann: Mara Kogoj

Kar se začne z molkom in s Cageevim citatom in zvrne konec v začetek, ni daleč od Becketta, ne morem nadaljevati. Pika. nadaljeval bom. Vennemann. Mučen dolg pripovedni tok, brez interpunkcije, z nenavadnimi ločili na napačnih mestih, roman treh dihov & kolutarja v eni sapi : namreč. M. Kogoj in njen slovenski sodelavec se pogovarjata o preteklosti Koroške z brambovci in s heimatdienstovci, še posebej z enim. Ludvigom Pflüglerjem.

A. Roger Ekirch: Ob zatonu dneva

Študija predindustrijske dobe deluje kot znanstvena fantastika, ki črpa iz preteklosti. Prihod noči je bil svetel trenutek konca dnevnega garanja. Oblasti so jo določile kot čas počitka in molitve. Trobljenje je označilo konec dneva, ljudje so hiteli v mesta, da jim ne zapro mestnih vrat. Noč je bila često doba policijske ure, gibanje pa onemogočeno, ker so bila naselja v temi, ulice pa zaprte z verigami ali hlodi. Razširjeni poklic je bil nočni čuvaj, zapahnjeni dom pa je postal trdnjava, v kateri so ljudje spali z meči, kiji ali srpi ob postelji. Iskan je bil pes čuvaj – najraje črna zverina, ki ga tolovaji niso opazili. Pred iznajdbo »luciferk« - vžigalic, so si ogenj sposojali pri sosedih v obliki gorečega kosa lesa. Kurili so na vse, kar jim je prišlo pod roko – od živalskega dreka do skrilavcev ob obalah, ki so bili prepojeni z nafto.

Cormac McCarthy: Krvavi poldnevnik ali Večerna rdečina na zahodu

Verjetno je ena glavnih Mc-Carthyjevih pripovednih fint radikalna odsotnost okvira, kolikor je ta humanističen ali pojasnjevalen. V Cesti se pobliska in zmanjka elektrike in oče začne točiti vodo v kad, pa ne za kopanje, tudi lik ali motivacija možaka s klavno pištolo za živino, ki se krvavo sprehodi skozi Ni dežela za starce, ostajata do konca enigmatična.

Erich Fromm: Umetnost življenja

Resda študija, vendar pa pisana za slehernika, ki premore vztrajnost, trud in pozornost. Knjiga, ki je nastajala sredi sedemdesetih let, postaja iz leta v leto bolj aktualistična.

Leena Krohn: Slepo okno

Nekaj več kot tri ducate kratkih zgodb – morda celo poglavij romana – je osrediščenih s filozofom, pojavo, ki se namaka v slani raztopini v komori za lebdenje, s strešnim oknom, ki ga ima narisano na stropu in mu daje iluzijo odprtosti neba, krepi in potrjuje njegovo zavest, »da je resničnost slika resničnosti«, z magrittovskimi oblaki in vsem, kar krepi njegovo prepričanje, da živi filozofa vredno življenje.

Theodore Zeldin: Intimna zgodovina človeštva

Toda naslovne besede jasno merijo na drugačnost od klasičnih zgodovin vladarjev in njihovih imperijev, a tudi ob Braudela in proučevanja razvoja institucij in mrež menjave, in še toliko bolj od zgodovinopisja vsakdana.

Bohumil Hrabal: Poroke v hiši: dekliški roman

Hrabal je hecna in humorna, kontroverzna figura s češke povojne literarne scene, možakar, ki se je na režim in dogodke, povezane s sovjetskim vkorakanjem, odzval skoraj servilno in za domače izdaje pridno popravljal tisto, kar bi lahko motilo cenzorje.

Eduardo Galeano: Šola narobe sveta

Resda ni revolucionar, ki bi pozival k vstaji in demonstracijam, je pa avtor, ki postavlja pod vprašaj vladajoče slike sveta. Njegova orodja so zgodovinski spomin, sarkazem in mišljenje, ki prebija šablone.