Zoran Milivojević: Igre, ki jih igrajo narkomani

Knjiga seveda ni priročnik, ki bi mu sledili bodisi zasvojenec bodisi njegovi bližnji v formiranju izstopa iz sveta drogiranja. Kot taka meri na psihoterapevte, seveda pa tudi na splošno bralstvo, da si ustvari sliko tega fatalnega fenomena in spozna serijo iger, v katero narkomani ujamejo sorodnike, prijatelje, sodelavce in kdaj tudi terapevte.

Ursula K. Le Guin: Zgodbe iz Zemljemorja

Tolkien, eden popularnejših piscev fantastike prejšnjega stoletja, je bil strokovnjak za staro angleščino in je prispeval eno od teorij o strukturi staroangleškega epa Beowulf, ki je danes celo prevladujoča.

Roland Mortier: Izvirnost

Knjiga postavlja izvirno v paru s tradicijo. »Pesništvo je najstarejši spomin človeštva.« Stari Grki dolgo niso imeli drugih literarnih spomenikov kakor pesništvo, Germani niso imeli druge oblike spomina kakor speve, v katerih so slavili svoje prednike in junake.

Mariusz Szczygieł: Gottland

»Pripadnik enega obrobnega naroda piše o drugem obrobnem narodu, le težko bi pričakovali uspeh,« zapiše Poljak, potem ko je prejel nekaj srednje- in nekaj splošnoevropskih nagrad. Za prozo o Čehih, pravzaprav faktih, ne izmišljiji. Vendar sklene, preden našteje štiri strani virov, da »se v današnjem svetu toliko dogaja, da si ni treba ničesar več izmišljati«.

Simon Frith, Lee Marshall: Glasba in avtorska pravica

Vsebina niso pravne regulacije kot take, ne odškodninske tožbe, niti ne boj proti piratstvu. Avtorja avtorske pravice problematizirata glede na glasbo. Denimo pravni okvir lastništva tradicionalne glasbe v poblagovljenem svetu. Ta ni deležna avtorskega varstva, kar se zdi na prvi pogled razumljivo, saj je kulturna dediščina splošno dobro. Toda posledica je, da sodobne glasbene skupine njene napeve in melodije množično tkejo v svoje skladbe, te pa potem zaščitene prodajajo kot svoje umotvore. Torej razvita forma klasičnega kolonializma, kjer so ideje drugih nosilne surovine za tvoj uspeh.

Kristof Magnusson: Nisem bil jaz

Obstajajo ženske, ki preveč ljubijo. Specializirane med njimi preveč ljubijo prav določenega literarnega avtorja, v tem primeru prevajalka možaka, ki ga strastno prevaja in na njegovo grozo zasipa s seznami netočnosti in nelogičnosti v romanu, recimo opozarja na nedoslednosti pri uporabljenih receptih.

Michael Palin: V 80 dneh okoli sveta

Naslov poznamo, to je Vernovo potovanje okoli sveta, na katero je za stavo poslal Phileasa Fogga in njegovega služabnika Passepartouta, ki sta dramatično zamudila en dan, vendar sta ga zaradi premika datumske meje spet čudežno dobila, da se od takrat razlega klen poziv: Na Vzhod, mladi mož!

Simon Lenarčič: Vse o imenih v Sloveniji

In seveda polemično, saj poskuša avtor preseči »Leksikon imen«, ki ga je v več izdajah objavil Janez Keber. Kaj si lahko pisec želi bolj kot imeti velikega tekmeca? In Lenarčič ga ne izpusti izpred oči: napiše več strani na večjem formatu, izčrpneje predstavi imena, doda pomenljivejše tabele, predstavi statistiko v privlačnejši obliki, spiše obširnejši dodatek o imenih ter ne pozabi polemizirati ob posameznih razlagah njihovega izvora.

Atiq Rahimi: Kamen potrpljenja

Lahko bi se zgodilo v Afganistanu ali pa kje drugje, uvodoma opomni pisec. Mož, negiben, z ves čas odprtimi očmi, na infuziji v sobi, ki meji na škrbino ravnokar porušene hiše, s strelno rano v tilniku. Zraven žena, ki ga neguje, mu moči oči, mu menja infuzijsko vrečko, odganja otroke, da ga ne bi motili, zamoti oborožene moške, ki se motovilijo po četrti, se laže, da je kurba, da si je ne bi vzeli kot trofejo, se nastavi nedolžnemu, da je v začetniškem strahu ne bi poškodoval. Zraven se, kot je slišala od tasta obnovo stare islamske legende, spoveduje možu, kakor se spovedujejo kamnu, da se od zamolčanih zgodb raztrešči in je s tem pozabljeno in odpuščeno vse spovedano.

Umberto Eco: Ustvarjanje sovražnikov

Ki pa so ponovitev predavanj in ne časopisnih kolumn za časnik L’Espresso. Pomembna razlika – namesto intelektualnih duhovitosti imamo eruditske prebliske. Eco je v njih namreč učitelj oziroma učenjak, ki bralcu prinaša nova vedenja.

Goce Smilevski: Sestra Sigmunda Freuda

Smilevski v skoraj retrospektivi izpisuje življenjsko pot Freudove sestre od taboriščnega tuširanja nazaj. Adolfine je edina neporočena in zato predmet družinskega posmeha in zapostavljanja, že prej ji je od pastorkov mlajša mati vlivala občutek nemoči, defetizma in sploh, jo naredila za neprostovoljno sožrtev dogovorjene poroke. V nasprotju s privilegiranim bratom Sigijem, ves čas s svojo sobo in vero vseh, da bo enkrat še velik in pomemben mož, se Adolfine potika po čisto drugačnem Dunaju od tistega iz del Schnitzlerja ali Weiningerja.

Marijan Tršar: Moja akademijska leta

Čeravno avtobiografija, je delo dokument duha časa svetovne vojne in prvih povojnih let in fragment iz zgodovine univerzitetnega študija. Za vpis je bila pogoj matura ali pa partizanščina, ki je odtehtala serijo manjkajočih gimnazijskih razredov.

Walter Moers: Vreščji mojster

Gre za klasično »kulinarično pravljico«, torej enega temeljnih žanrov zamonijske literature, ki ga je peroprask Blagorad Basnodolski – zaver, reptil z rožički in sploh hibrid – priredil po Letterkerlu, Moers pa opravil zadnjo redakcijo. V njej je izpustil hipohondrične detajle, prisluškovanje utripom in merjenje vročine, vsa pretiravanja, ki bi skalila uvodno misel, da je Sledwaya najbolj bolan (dogajalni) kraj v vsej Zamoniji, kar nam kaže dejstvo, da so vsi mogoči načini zdravljenja, tudi alternativni, glavno opravilo in gospodarska panoga v mestecu.

Eric R. Wolf: Kmečke vojne 20. stoletja

Delo, ki je izšlo leta 1969, postavlja revolucije kot odgovor na kapitalistično prisvajanje kmečke zemlje, ki je povzročilo pavperizacijo in razbitje tradicionalnih oblik delovanja družbe. Avtor, marksistični antropolog, simpatizira z revolucijami, saj jih ne predstavlja kot organizirane prevrate, ki so končali v diktaturi.

Iztok Osojnik: Poročena na rdeče : (zgode in nezgode)

Osojnik poleg drugega kot mimogrede izpiše kakšno prozo, recimo romane Melinda Podgorny, Srčeva desetka in Temna snov, vse blizu nove proze oziroma ludizma z značilnimi asociacijskimi preskoki, pomnoženimi pripovednimi glasovi in avtorjevim podobnikom kot prvim med enakimi, ki komentira zunajliterarno resničnost, dogodke in odmeve, ki jim je priča, družinske in ljubavne epizode, ki so se pritaknile, literarne in športne sopotnike, vse to v konglomerat lepi pojave in prepoznaven duh časa nastanka.

Jean Teulé: Trgovinica za samomore

Pred leti bi bila ta knjižica prepovedana, kaj šele, da bi jo prevajali v druge jezike. Avtor je bil najprej stripar, potem pa je igrivost duha prenesel v literaturo. V trgovini, kjer prodajajo artikle za samomorilce, šef poduči prodajalko: »Strankam, ki odidejo od nas, ne rečemo nasvidenje, ampak zbogom, ker se ne bodo nikoli več vrnile.«

Dustin Thomason: 21.12

Ne glede na to, da poglobljeni in zresnjeni arheoastrologi ob izteku velikega koledarskega cikla in začetku novega po majevskem štetju zanikajo hkratno napoved konca sveta, je ta seveda postal kurantna roba. In ni razloga, da se iz sveta medmrežja in obskurnih, milenarističnih predelov možganov ne bi preselil tudi v literaturo, kakopak v nekoliko bolj komunikativen in žanrski del njenega spektra.

Roland Barthes: Užitek v tekstu, Variacije o pisavi

Bralec, ki bo iskal uživanje, bo razočaran. Branje Barthesa je trdo delo, saj avtor na začetku ne definira, kaj je užitek in kaj je naslada v tekstu, kaj šele, da bi prinesel korpus besedil, ki bi skozi branje širila različne oblike in stopnje zadovoljstva. Tudi ne opredeljuje različnih psiholoških stanj naslajanja niti ne osami tekstov, ki bralcem ne ponujajo uživanja.

Andrzej Stasiuk: Taksim

Četrto poslovenjeno delo poljskega pripovednika, dramatika in sploh, tudi nagrajenca Vilenice, se ne oddaljuje od njegove prepoznavne pisave. V delu Na poti v Babadag je pojasnil, da raje kot čez vso Poljsko na Zahod potuje po vzhodni strani (nekdanje) železne zavese, in tudi v Taksimu – naslov je roman dobil po istanbulski četrti, kjer se konča – je zvest samemu sebi. Pripovedovalec, katerega urbane peripetije spremljamo v pri nas izdanem romanu Devet, je zdaj nekje v provinci, v hiški, kjer poseda ob večerih ali pa se klati po mestu, ki se spreminja, še pogosteje je šofer svojemu prijatelju in šefu Wladeku, pravemu pikaresknemu junaku.

Elisabeth Burgos: Ime mi je Rigoberta Menchú

Kaj tako fatalnega je bilo v pripovedi 23-letne ženske, ki ni nikoli hodila v šolo? Kaj torej sporoča nepismena reva, ki je od devetega leta delala na plantažah in kot služkinja, ki ni znala niti toliko špansko, da bi lahko odgovorila gospodarju. Gvatemala pred nekaj desetletji.

Maruša Krese: Da me je strah?

Roman je skoraj saga, nekaj generacij družine spremljamo od druge vojne. O časih pomanjkanja vsega v letih partizanščine, ki ji je izpostavljena starševska generacija, na preskok govorita ona, komisarka, in on, komandant, ki se v civilu kljub njegovi vojni invalidnosti poročita in se jima zdi, da je najhujše že za njima, čeprav so se zaradi grozot, ki so jim pričevali, postarali in dobili občutek odvečnosti, tujosti.

Ur. Boštjan M. Zupančič: Tretja od suhih krav

Kaj se zgodi z družbo, ki začne sama po sebi generirati psihopate? Se pravi narcisistične osebnosti, ki v prizadevanju za osebno korist ignorirajo usodo drugih in javno dobro.

Sten Nadolny: Bog predrznosti

Takoj na začetku romana Hermesu poteče dvatisočletna kazen in se izvali iz okov na vulkanski steni, kamor ga je bil prikoval Hefajst; seveda ravno pred Hero, ki je zdaj prikrita v nemško turistko na obisku v Grčiji. Potem se Hermes, katerega blagodejne učinke smo dva tisoč let pogrešali in je šlo zaradi nesposobnosti, da bi brali znamenja, marsikaj narobe, preiskuje in komentira novo stanje sveta. Začuden je, da je njegov kovaški in tehnološki tekmec Hefajst, bog multiplikacije, serij, osupel nad popolno zmago tehnike in logike, nad počasnostjo ljudi, ki so namesto z igro in krajo in provokacijo zaposleni z delom, bljak.

Albert Camus: Tujec

Pisatelj, filozof in novinar je sredi druge svetovne vojne pri vsega devetindvajsetih letih objavil roman »Tujec«. Otrok, ki je v prvem letu življenja izgubil očeta in odraščal z nepismeno materjo v malem alžirskem mestecu, je napovedoval vse kaj drugega kot nobelovca in velikana duha. Humanistične vede uvrščajo njegova dela v literaturo absurda in eksistencializem ter jih postavljajo med nosilne kamne literarne tradicije. Toda ali je »Tujec«, ki je nekoč osvajal Evropo in Ameriko, danes še vedno živ?

Nagib Mahfuz: Pravi čudež

Mahfuz je prvi arabski literarni nobelovec, z angažiranim pisanjem o boju proti kolonizaciji, z opisi demonstracij proti Angležem in potem kar tako pa z opozarjanjem na zagate arabske družbe je povzročil srd tistih, ki jih je popisoval. Posledici sta bili fatva in atentat z nožem, spodletel.

Robb Wolf: Paleorecept

Zakaj sploh spreminjati navade? Ameriški biokemik Wolf izhaja iz preproste izkušnje. Kdaj obsedi, da opazuje mimoidoče in jih presoja po njihovi čilosti. A le redkokdaj uzre koga, ki je videti čil in poskočen. Od tod se obrne k rešitvam, ki jih najde v dobi nabiralništva in lova. Knjiga ni šarlatanska, saj je utemeljena na antropologiji, nutricionistiki, genetiki, imunologiji in biokemiji.

Hanif Kureishi: Telo

Kureishi je zaslovel predvsem z duhovitim popisovanjem predsodkov ob multikulturnosti kot izvršenem, pa ne sprejetem dejstvu, se fino zafrkaval iz stereotipov, ki so se zažrli v postkolonialno samorazumevanje Anglije in jih ni mogoče presvetliti. Z rastočo slavo in nekaj učinkovitimi ufilmljenji se je njegov opus vse bolj pomikal proti mejnstrimu, namesto polimorfno perverznih in panerotiziranih Pakijev so njegove literarne osebe vse bolj običajni predstavniki srednjega razreda.

Anton Suhadolc: Les naših dreves in grmovnic

Knjiga o neznanem. Mestni človek na oko loči vsega nekaj dreves. Enciklopedije prinašajo značilnosti posameznih drevesnih vrst po velikosti, krošnji, listih, starosti, koreninskem sistemu, kraju rasti, plodovih, uporabi lesa, nikoli pa ne predstavljajo podobe samega lesa. Amaterski botanik in zbiralec lesnih vzorcev je izdal pionirsko knjigo, ki barve in vzorce lesa prikaže kot lepoto draguljev.

James Joyce: Pisma Nori

Če velja za Kafkova pisma, ne samo Očetu, bolj zaročenkam, da so vzporedni, »drugi Proces«, če so pisma Slavka Gruma Joži Debelak vzporedna Goga z vso bolestno in sublimno erotiko in Vidmarjeva Karmeli Kosovel, Srečkovi sestri, estetizirano zapeljevanje s pridušeno strastjo, potem za pisma, ki jih je Joyce pisal Nori Barnacle, lahko rečemo, da so vzporedni Umetnikov mladostni portret.

Ivan J. Štuhec: Veter v megli

Profesor Ivan Štuhec je sicer teolog, a tudi komentator, ki se je pojavljal tako v Družini kot v Dnevniku, na Radiu Ognjišče in v Financah, v Nedelji in v Ampaku. Njegovi članki so posebnost, saj izhajajo s stališča kristjana, pisani pa so v jeziku laikov, pri čemer jih vodi načelo koherentne argumentacije.