Raymond Queneau: Modre cvetke

Predzadnji roman mojstra kombinatorike, vaj v slogu in jezika podzemeljske lepi dve vzporedni zgodbi, eno o vojvodi Avgijskem, ki v silnem stampedu preigra in predirja, seveda na govorečem konju, francosko zgodovino od križarskih vojn do takrat, ko se zlepi s svojim antipodom, obratnežem Cidrolinom, možakom, ki živi na Barki v kanalu v prestolnici in ima čisto enake težave kot njegov plemeniti predhodnik. Ima oženjene hčere, zete, išče novo gospo(dinjo) in sploh vse, kar muči že avgijskega hlevarja.

Boris Cyrulnik: Sram

Cyrulnik ve, o čem piše. Njegove judovske starše so med svetovno vojno deportirali in ubili v taborišču, sam pa je preživel v rejniški družini tako, da je zatajil identiteto. A v njem se je naselil sram, ki ga je držal desetletja, ugnal pa ga je, ko ga je proučil in na novo reflektiral svoje bivanje.

Julian Barnes: Smisel konca

Pripovedovalec Anthony, ki se rad dobiva z bivšo ženo, če ga je že hči skoraj odpikala, je nekoč pripadal štirim mušketirjem; najprej so bili trije, potem še Adrian, najpametnejši, najbolj logičen in neulovljivo sarkastičen. Vsi so se prerivali za njegovo pozornost, filozofirali in se pogovarjali o odgovornosti, bila so šestdeseta in eksistencializem tudi v Angliji. Potem je storil samomor. Tony zdaj, na stara leta, dobi oporoko matere bivše punce, ki je hodila najprej z njim in potem z Adrianom. ’Tašča’ mu zapusti nekaj denarja in Adrianov dnevnik; ta, ki ga je zelo netipično svarila pred lastno hčerjo, ki ga ob obisku edina ni zafrkavala, ki jo je videl enkrat samkrat, ga s tem potegne v raziskavo lastne preteklosti, sune ga na drčo, kjer se zadrsa v resnico, čisto drugačno od zapomnjene. Tony je marsikaj pozabil in kaj pritaknil, zdaj pa so tu dokumenti, v katerih se ugleda drugačen in tuj, s tem postanejo čisto drugačni in v drugih vlogah vsi okoli njega.

Anthony Grafton: Ponarejevalci in kritiki

Pisec, ki je citiral besede boga, je bil Grk Akuzilaj iz Argosa. Ker mu sam po sebi ne bi nihče verjel, si je omislil skrivnostni kontekst: prebral da jih je na bronastih tablicah, ki jih je na vrtu izkopal njegov oče. Toda ponarejevalci si niso izmišljevali le božjih besed, ampak so še precej pogosteje falsificirali dela velikih umetnikov.

Laura Sintija Černiauskaite: Dihanje v marmor

Černiauskaitejeva, mlajša (letnik 1976) litovska pripovednica, v svojem romanu piše o vsem mogočem – malo pa tudi o nemogočem in nerazložljivem. Na splošno je to morda pripoved o ženski depresiji in okrevanju, Izabela, romaneskna heroina, doživi namreč vse mogoče.

Michal Viewegh: Biosoproga

Čeravno Viewegh snuje literaturo iz leta v leto, pa njegova dela niso reciklaža istega, saj mu uspeva ustvarjati domiselne replike aktualnosti. Tokratna tema je ironični tekst o pisatelju, ki v zakonu izgublja malodane vse bitke za ženino pozornost. Ne, njegovi tekmeci niso ljubimci, temveč dnevni angažmaji, kot so ekološki krožki, ženska združenja, skrb za ptice, opismenjevanje otrok, pomoč revnim v tretjem svetu, rastline na vrtu, celo azaleja …

Umberto Eco: Praško pokopališče

Žanr, po katerem se tokrat zgleduje Eco, je dražljiva in rahlo trivialna dumasovščina, le da so namesto zarot na dvoru v ospredju tisti, ki pripravljajo psevdozarote za manipulatorje tistih, ki verjamejo v zarote svetovnih razsežnosti.

Rodney Stark: Zmagoslavje razuma

Zgodovinar, ki sicer sledi Braudelu, je napisal delo, ki ne potrdi prav prepričljivo napovednega stavka. Do svobode, kapitalizma in razcveta namreč vodijo tudi druge poti. Toda njegovo pisanje je polemično, meri zoper razširjeno mnenje, da je bil srednji vek mračna doba in da sta šele humanizem in protestantizem kot obliki obračuna s krščanstvom pripeljala do razmaha zahodnoevropskih prosperitet.

Erik Fosnes Hansen: Psalm na koncu poti

Titanikov brodolom očitno fino leže na samorazumevanje časa pred prvo vojno, časa, v katerem so nastale teorije o propadu Zahoda in ladja s fantomskimi dimniki, da bi bila videti strašnejša, s splošnim prepričanjem o njeni nepotopljivosti, ki potem potone ob prvi ledeni gori, ki jo sreča. Titanik je očitno primeren za mitologijo, ker uteleša takratne predstave o stanju sveta. Ker je Titanik še prisoten v poljudni znanosti, teve dokumentarcih in množični kulturi, očitno uteleša tudi naše predstave o tistem času in posledicah za danes.

Alojz Ihan: Državljanski eseji

Toda ne pisana kot literatura, temveč v dobesednem pomenu eseja: duhovito, s presenetljivimi obrati, ki pa ne zabavajo, temveč zmrazijo. Avtorjeva prednost je namreč pogled od daleč. Premišljujoči pogled seveda, s katerim razvršča pojave v njihovi brutalnosti. Tajkuni tako niso eksces, temveč resnica tranzicije, ki so jo servisirali državni bančniki.

Michal Viewegh: Zgodbe o ljubezni in seksu

Viewegh, komercialno naravnan in v tem uspešen češki pripovednik, se v dveh zbirkah kratkih zgodb, iz katerih je nabor, loteva zakona, ljubezni, seksa, pa tudi staranja, predvsem v tistem segmentu, ko se nam naenkrat zazdi, da smo jo v ljubavnih zadevah generalno odnesli z negativnim totalom.

Pater Anselm Grün: O sreči staranja

Benediktinec pater Grün je morda celo najmočnejša figura katolištva, saj svoj način bivanja postavlja kot vabljiv model prihodnosti. Najsi bo njegovo vodenje samostana na Bavarskem, ki je ekonomsko samozadosten, ustvarjalen in socialen v enem, najsi bo njegova knjiga o starosti, ki jo postavi kot stanje, po katerem lahko samo hrepenimo.

Gordon Reece: Miši

Mati in hči se, potem ko tamalo resno poškodujejo sošolke, ki jo okrutno šikanirajo zaradi njene prepozne menjave vrednot in imidža, zaradi zaostalega prehoda iz otroštva v mladost, preselita na idilično podeželje. V samoto, kjer nimata s skoraj nikomer stika. Tamalo, pripovedovalko, učijo domači učitelji, nekateri od njih prav namrdnjeni nad privilegijem tistih, ki se jim ne ‘ljubi’ v šolo, čeprav se pripovedovalki še vedno poznajo brazgotine po obrazu in vratu od zažiga las, čeprav jo v sanjah in sploh preganjajo podobe nasilja, ki se mu ni znala upreti, in bi ta del svojega šolskega vsakdanjika raje potlačila ali pa o njem objektivno, brez jeze, s skoraj noro hlastnostjo in distanco pisala v dnevnik.

Claudio Magris: Alfabeti

Ko pisatelj piše o tekstih, ki jih je prebral, tega ne počne kot kritik. Ne zanima ga estetski učinek niti jih ne vrednoti literarnozgodovinsko, ampak išče v njih drobce, iz katerih izpeljuje ideje.

Goran Samardžić: Dekle na cesti

Samardžić, ki na svoji življenjski poti prekrižari Jugo, živi v Beogradu in potem, ko je najhuje, v Sarajevu, kjer ima zdaj – v zadnjih zgodbah – knjigarno, ta tudi nastopa v tem naboru kratkih zgodb, očitno črpa iz osebne izkušnje. Očetova smrt, odraščanje, začetek vojne v Bosni, ljubezenska vzhičenost in zakonska rutina, ljubezen do otrok, lastnih, in bolečina ob dejstvu, da se razselijo, namreč starši, pa bralne turneje, vse plava v istem ribniku, iz katerega lovi snov za literaturo.

Christopher Lasch: Kultura narcisizma

To praktično pomeni, da je slovenski prevod, ki je izšel 33 let po izvirniku, izgubil ves naboj, zakaj njegove ideje so tudi v slovenskem družboslovju in humanistiki že dolgo prisotne. Najsi bo kritika liberalizma, industrije prostega časa, trivializacije medosebnih odnosov ali pa družbenih in psiholoških posledic kulta narcisizma.

Francis Ebejer: Skok malteških delfinov

Pri branju romana o Skoku malteških delfinov sem imel ves čas precejšen problem; napisan je tako, da so posamezniki samo figure v politični igrici, postavljeni so na šahovnico, kjer jih porivajo brez njihove volje, s tem pa postane karakterizacija plakatna, sama zgodba pa konstrukt.

Jerzy Pilch: Seznam prešuštnic

Naslov napeljuje na gostove želje, namesto tega pa pisatelj prek vinjet predstavlja poljsko zgodovino duha. Seveda so tu ljubice in njihove zgodbice, vendar ne v stilu osvojitev. Glavni junak je namreč atipični heroj sodobne ideologije neoliberalizma, zakaj nič ne osvaja – ne denarja ne kariere ne ženskih postelj. Kaj ga torej vleče?

Akif Pirinçci: Cave canem: Felidae III

V tretjem delu trilogije o Francisu, neustrašnem in še bolj prebrisanem mačjem detektivu, nekakšnem nekastriranem Garfieldovem bratrancu, sorodniku po ležernosti in izmodrenosti, se znajdemo v skoraj paranormalnem svetu. Prvi del, Felidae, se je ukvarjal s plemenitostjo mačjega rodu nasproti vsem drugim živim bitjem in problematiziral mučenje živali oziroma njihovo izkoriščanje v medicinske namene.

Samo Rugelj: Delaj, teci, živi

V sedeči dobi, ki malodane več ne pozna fizičnega dela ter dolgega pešačenja v službo, bo seveda ta, ki bo pretekel 42 kilometrov in 195 metrov, postal pravo čudo. Sploh, če je bil še včeraj pisarniški človek kot mnogi drugi. Sledi torej spontano vprašanje: kako je zmogel?

Amin Maalouf: Izvori

»Pripadam plemenu, ki od vekomaj nomadsko živi v puščavi svetovnih razsežnosti. Naše dežele so oaze, ki jih zapustimo, ko vir usahne, naše hiše so šotori, preoblečeni v kamen, naša državljanstva so odvisna od datumov in od ladij. Onkraj generacij, onkraj jezikovnega Babilona nas povezuje samo žuborenje nekega imena,« zapiše Maalouf v uvodu, nakar se izkaže, da tudi z imeni ni tako preprosto.

V. S. Naipaul: Maska Afrike

Naipaul je drugačen tip potopisca, kot sta Ryszard Kapuscinski z »Ebenovino« in Sonja Porle s »Se spominjaš Afrike« in »Barvo sladke čokolade«. Medtem ko slednja zaživita skupaj z Afričani, na lastni koži izkušata življenje, jih Nobelovec le posluša. Srečujejo se s slavnim pisateljem in mu pripovedujejo ter razkrivajo svoje zgodbe in verovanja.

Dmitry Glukhovsky: Metro 2033

Glukhovsky je, potem ko ni mogel najti založnika, ker so mu uredniki očitali pokvečenost in neustreznost forme, svoj roman objavljal na medmrežju, preberemo v nepodpisani nabirki citatov in izvlečkov iz intervjujev, ki tokrat nadomešča spremno besedo. Se nam ob prebiranju tega špeha hitro zazdi, da vemo, kaj bi lahko motilo izdajatelja na papirju – obseg, ki ga število akcij ne podpira ali upravičuje.

Likovna umetnost, ur. sv. Andrew Graham-Dixon

Ker so o zgodovini slikarstva ter kiparstva objavljene številne knjige, si ob najnovejšem prevodu velja zastaviti vprašanje: kako nagovarja bralca? Takšno delo je seveda pretenciozno, saj vsebino fakultetnega ali akademskega izobraževanja spravi na dobrih 600 strani.

Jenny Erpenbeck: Srečišče

»Spet je prišlo do tega, da nevidna armada, razdeljena na dela, sama sebe neslišno napada z nevidnimi sulicami in ščiti. Morda bodo mladi, ki sovražnika poznajo le iz pripovedovanja starejših in ne več iz oči v oči, resnično kmalu prešli na njegovo stran, pa naj bo le zato, da bi se po dolgem obleganju lahko končno stepli,« rezonira pisateljica komunistka, ko se po emigraciji v Rusijo in stalinističnem premeščanju na obrobje SZ vrne domov, v Vzhodno Nemčijo.

Franc Jeza: In zgodil se bo čudež

Jeza (1916-1984) je bil član OF, l. 1941 so ga aretirali fašisti in obsodili na 30 let ječe, po vojni je diplomiral in delal kot časnikar pri »Slovenskem poročevalcu«, toda njegovih knjig na Slovenskem niso izdajali niti prodajali. O čem je pisal?

Roald Dahl: Moj striček Oswald

Dahl je značilen primerek otoškega tradicionalnega pripovedništva, prepisuje čez stare mojstre, kjer se ti spogledujejo s publiko, bolj stavi na poigravanje s fantastiko, na dobro povedano zgodbo in njene preobrate kot na način, kako je povedana. Tako ni čudno, da so njegova kratka proza in stvari za mladostnike, polne finih pretiravanj in drastike, precej popularne, tudi zaradi bližine estetiki nagravžnega in spačenega.

Zorko Simčič: Poslednji deseti bratje

Avtor si je zanj izmislil posebni slog, ki onemogoča enostavno identifikacijo z junakom. Namesto enega jih zgradi desetine, ki jih usoda razmeče po različnih celinah, po velemestih in po vasicah, celo po različnih epohah, saj v delo vpleta tudi lik karantanske desetnice Marjetice.

Mircea Cartărescu: Zakaj ljubimo ženske

Cartărescu, Romun, doma klasik, lanski nagrajenec Vilenice, je večino zgodb oziroma spominov na ženske napisal za romunsko izdajo revije Elle. Podlistkarska in kolumnistična, esejistična provenienca se jim včasih tudi pozna. Ne samo zato, ker se v njih sklicuje na predhodne literarne obdelave istih srečanj in emocionalnih situacij, bolj gre za neškodljivo všečen in kramljajoč slog, ki ostaja ves čas naklonjen specifično ženskemu.

Varlan Šalamov: Kolimske zgodbe

Če je Solženicin sinonim za rusko literaturo o terorju stalinizma, je Šalamov pojem za moč človeškega bitja. V daljni Sibiriji taboriščnik crkuje od mraza, že več let ni imel v rokah knjige in časopisa, ne šteje več dni v tednu, njegov besedni zaklad se skrči na dva ducata besed.