Mohamed Šukri: Goli kruh

Naslov ne bi mogel biti bolj poveden. Tisto, za kar gre mlademu delinkventu, je pogosto golo preživetje, za ostanek lepinje se recimo vrže v pristanišču v mešanico fekalij in motornega olja, za zgolj kruh je pripravljen nositi pretihotapljeno blago, se z britvicami spopadati z nasilneži, ki branijo teritorij, se združevati v tolpe ter krasti in žepariti na tržnici ter, pretežno neuspešno, iskati zaposlitev.

Robert Darnton: Zadeva knjiga

Kaj s knjigami, časopisi in knjižnicami? V ZDA so denimo množično preslikali stare časnike na mikrofilme, iz bibliotek so tako odprodali in razdelili vezene letnike in s tem pridobili precej prostora, toda preslikani teksti niso identični, v njih je najti precej novih črkovnih napak, predvsem pa je mikrofilm pogosto neberljiv. V bitki za prostor knjižnice množično izločajo knjige, ki so jih zdaj ocenili za manj pomembne, a to je aroganca do prihodnosti, ki bi morda našla novi pomen prav v teh čtivih.

Petre M. Andreevski: Poslednji vaščani

Že takoj dobimo občutek, da bo romaneskni junak tokrat kar vsa vas, da gre za kolektivca; ostareli, čudaški, tudi že malo načeti od časa in z jasno razvitimi posebnostmi na meji z norostjo, čakajo vaščani odmaknjene makedonske vasi v hribih na kombi s kruhom, stojijo pri svojem zadnjem skupnem obredu, če odmislimo pogrebe.

Arto Paasilinna: Prikupna struparka

Paasilinni je uspelo ustvariti trade-mark: karkoli je napisal, vse nosi pečat njegovega sloga, pri čemer je nemogoče izpostaviti posamični roman in zanj reči, da je najboljši med vsemi. Tudi zadnji prevod zagrabi bralca tako kot »Zajčje leto«, »Tuleči mlinar«, »Dedu za petami« in drugi. Zastavek je preprost: upokojenka, ki ji trije prestopniki pobirajo penzijo in jo terorizirajo, finska policija pa je neuporabna. Običajno iz take teme nastane kriminalka, grozljivka ali drama, tu pa se igrivi cinizem cepi z iznajdljivim in elegantnim uporom terorizirane.

Ingo Schulze: Adam in Evelyn

Naslovni par, krojač, ki svoje stranke preimenuje, poslika in položi (na mizo), in natakarica, ki da odpoved in hoče na počitnice na madžarsko Blatno jezero, ker imata oba, Ostija, za tja težko pridobljeni vizum, imata krizico – ona najde pod tušem stranko, njen modrc in njega slečenega. Grejo s prijatelji na počitnice, vmes tudi zahodnjakom, ki postane njen ljubimec, Adam pa v wartburgu za njo prešverca punco brez papirjev. Medtem odprejo mejo, pade Zid in znajdejo se v času, ko ni nič več, kot je bilo; prostorne sobe, sladkarije, konfekcija, doma pa premetan dom in vse pokradeno od sosedov, ki so zaštekali, da sta prebegnila. Ona noseča, ne ve se, s kom.

Henrik Neubauer: Ljubljanska opera med drugo svetovno vojno 1941-1945

Katere opere so bile na sporedu, kdo so bili pevci in režiserji, kdaj in kaj so uprizarjali, kdo in kolikšna je bila publika, so teme, zraven pa seveda njihova umestitev glede na okupatorje in partizansko vodstvo. Čeprav bo delo v prvi vrsti pritegnilo poznavalce opere, je morda še bolj intrigantno s stališča kulturne zgodovine.

Kevin Vennemann: Mara Kogoj

Kar se začne z molkom in s Cageevim citatom in zvrne konec v začetek, ni daleč od Becketta, ne morem nadaljevati. Pika. nadaljeval bom. Vennemann. Mučen dolg pripovedni tok, brez interpunkcije, z nenavadnimi ločili na napačnih mestih, roman treh dihov & kolutarja v eni sapi : namreč. M. Kogoj in njen slovenski sodelavec se pogovarjata o preteklosti Koroške z brambovci in s heimatdienstovci, še posebej z enim. Ludvigom Pflüglerjem.

A. Roger Ekirch: Ob zatonu dneva

Študija predindustrijske dobe deluje kot znanstvena fantastika, ki črpa iz preteklosti. Prihod noči je bil svetel trenutek konca dnevnega garanja. Oblasti so jo določile kot čas počitka in molitve. Trobljenje je označilo konec dneva, ljudje so hiteli v mesta, da jim ne zapro mestnih vrat. Noč je bila često doba policijske ure, gibanje pa onemogočeno, ker so bila naselja v temi, ulice pa zaprte z verigami ali hlodi. Razširjeni poklic je bil nočni čuvaj, zapahnjeni dom pa je postal trdnjava, v kateri so ljudje spali z meči, kiji ali srpi ob postelji. Iskan je bil pes čuvaj – najraje črna zverina, ki ga tolovaji niso opazili. Pred iznajdbo »luciferk« - vžigalic, so si ogenj sposojali pri sosedih v obliki gorečega kosa lesa. Kurili so na vse, kar jim je prišlo pod roko – od živalskega dreka do skrilavcev ob obalah, ki so bili prepojeni z nafto.

Cormac McCarthy: Krvavi poldnevnik ali Večerna rdečina na zahodu

Verjetno je ena glavnih Mc-Carthyjevih pripovednih fint radikalna odsotnost okvira, kolikor je ta humanističen ali pojasnjevalen. V Cesti se pobliska in zmanjka elektrike in oče začne točiti vodo v kad, pa ne za kopanje, tudi lik ali motivacija možaka s klavno pištolo za živino, ki se krvavo sprehodi skozi Ni dežela za starce, ostajata do konca enigmatična.

Erich Fromm: Umetnost življenja

Resda študija, vendar pa pisana za slehernika, ki premore vztrajnost, trud in pozornost. Knjiga, ki je nastajala sredi sedemdesetih let, postaja iz leta v leto bolj aktualistična.

Leena Krohn: Slepo okno

Nekaj več kot tri ducate kratkih zgodb – morda celo poglavij romana – je osrediščenih s filozofom, pojavo, ki se namaka v slani raztopini v komori za lebdenje, s strešnim oknom, ki ga ima narisano na stropu in mu daje iluzijo odprtosti neba, krepi in potrjuje njegovo zavest, »da je resničnost slika resničnosti«, z magrittovskimi oblaki in vsem, kar krepi njegovo prepričanje, da živi filozofa vredno življenje.

Theodore Zeldin: Intimna zgodovina človeštva

Toda naslovne besede jasno merijo na drugačnost od klasičnih zgodovin vladarjev in njihovih imperijev, a tudi ob Braudela in proučevanja razvoja institucij in mrež menjave, in še toliko bolj od zgodovinopisja vsakdana.

Bohumil Hrabal: Poroke v hiši: dekliški roman

Hrabal je hecna in humorna, kontroverzna figura s češke povojne literarne scene, možakar, ki se je na režim in dogodke, povezane s sovjetskim vkorakanjem, odzval skoraj servilno in za domače izdaje pridno popravljal tisto, kar bi lahko motilo cenzorje.

Eduardo Galeano: Šola narobe sveta

Resda ni revolucionar, ki bi pozival k vstaji in demonstracijam, je pa avtor, ki postavlja pod vprašaj vladajoče slike sveta. Njegova orodja so zgodovinski spomin, sarkazem in mišljenje, ki prebija šablone.

A. S. Byatt: Žvižgavke

Konec šestdesetih let v Angliji; razširjena družina, ženski z otrokoma, svaki, ljubimci in prijatelji poslušajo fantastično zgodbo, poznejšo knjižno uspešnico, brez zaključenega konca, polno za popotnike fatalnih in nerazumljivo žvižgajočih žensk, ki so se spremenile v napol ptice, katerih glas je poguben kot pesem siren iz Odiseje.

Marcel Štefančič, jr.: Teror zgodovine

Bralec, ki avtorja prepozna že po voluminoznosti, bo tokrat presenečen. Od 159 strani knjige je zavzel Štefančičev tekst le asketskih 55 strani, medtem ko glavnino tvorijo fotografije in plakati skupine Laibach. Je torej v tem neenakem boju avtorjev tekst le spremljava k podobam?

Thomas Pynchon: Izklic številke 49

Pynchon je gotovo slaven tudi zato, ker se je dosledno izogibal publiciteti; prišel, zažarel, na isti način tudi izginil. V Mavrici težnosti se ukvarja s skrivnostnim nemškim raketnim superorožjem V2 in teorijo zarote, njegova Oedipa, poimenovana verjetno zaradi nujnosti rešitve sfingine uganke, pa je postavljena pred veliko preizkušnjo. Kot izvršitelj oporoke svojega bivšega in slabo poznanega premožnega ljubimca se poda, že prej malo halucinantna, kar bi njen psihiater najraje zdravil z LSD-jem, na pot v neznano. V

Adam Michnik: Iskanje izgubljenega smisla

Avtorjevo stališče je vnaprej kredibilno: disident, ki je bil od časov Gomulke sam žrtev režima, v dobi demokracije nasprotuje lustriranjem tako partijskih mogotcev, kot ovaduhov in oporečnikov s črnimi pikami izdajstva. Toda vseeno – zakaj?

Gary Shteyngart: Superžalostna resnična ljubezenska zgodba

Absurdistan, prejšnji roman potomca ruskih judovskih emigrantov, je problematiziral razpad Sovjetske zveze, ki ga je gledal iz ameriške perspektive. Pred dvema letoma spisana Ljubezenska zgodba se dogaja med Italijo, tam se začne in konča, in New Yorkom, kjer poteka nič manj kot zaton Zahoda.

Kornelija Benyovsky Šoštarić: Zeleni kvadrat

Vladajoči predstava vrtičkarja je čemerno in zaplankano bitje, ki se muči z motiko v roki, namesto da bi znal užiti lepote modernega življenja. Toda potem se pojavi Mme Benyovsky, vilinska dama z zagrebških ulic, ki skozi reportaže in knjige razkriva svoj nepojmljivi užitek.

William Wall: Taka je dežela

Wallovo pisanje o irski urbani kriminaliteti ima močan podeželski antipod; velik del prevedene sodobne irske literature je skoraj tradicionalno popisovanje podeželja in vseh jeb, ki grejo zraven, zdaj pa je optika obrnjena.

Klay Lamprell: Pariz: vse, kar te zanima/ London: vse, kar te zanima

Torej brošuri izključno za najstnike? Niti ne, uporabna sta za vsakogar, ki ne ve, kaj bi pravzaprav počel v mestu. Trčimo torej ob sodobni fenomen turizma; nekoč popotnik ni poznal te zadrege, saj je odšel v kraj, o katerem je poprej že leta prebiral in sanjal. Skratka, vodiča rešita turista s tem, da mu travmatično dolgi seznam izbire skrčita na nekaj ducatov zgodb. Namesto množice slik v galerijah, serije cerkva in muzejev, spomenikov in ulic, ki mu pred očmi poskakujejo samo kot podobe, dobi zaokrožene pripovedi. Denimo: Place de la Concorde mu je samo še eden izmed trgov, če pa izve, da ga je dal zgraditi Ludvik XV., da bi na njem stal v podobi kamnitega jezdeca na konju, potem pa so v revoluciji na njem postavili giljotine, pod katerim je padlo 40 tisoč glav, tudi kralja Ludvika XVI., se trg spremeni v pripoved. Ker je postal dejansko Giljotinski trg, je po revoluciji utelešal kolektivno travmo, pa so ga zato preimenovali v Trg sloge, a ker ga to še ni očistilo krvnega madeža, so iskali preusmeritev pozornosti. Kako so to storili? - Iz Egipta so l. 1836 privlekli 23 metrov visok in 3300 let star obelisk in ga postavili na sredo trga.

Marie NDiaye: Tri močne ženske

Kolikor so tri gosto izpisane prozne epizode iz Treh močnih žensk res zlepljene v roman, so bolj zaradi kroženja in zrcaljenja nekaterih pojavljajočih se motivov, imen vasi, iz katerih prihajajo protagonisti ali pa so tam s turizmom zaslužili in pognali premoženje njihovi predniki, zaradi skrivnostne in nadrealne navzočnosti ptičev, zlovešče navzočnosti, ki daje vedeti, da je v nosilcih zgodb nekaj presežnega, njim nerazumljivega, iracionalnega, skoraj kot usoda, ki jim je nikakor ne uspe v celoti zagrabiti in vzeti v roke.

Eduardo Galeano: Odprte žile Latinske Amerike

Zgodovinopisje predava Južno Ameriko skozi kulture Inkov, Aztekov in Majev, španske in portugalske osvojitve, pobijanje Indijancev, skozi osamosvojitvene vojne in vladavino diktatur 20. stoletja. Galeano zastavi svoje delo drugače - kot zgodovino plenjenja. Najprej rudnikov zlata in srebra, potem solitra, boksita, nafte in železa. G

Hanif Kureishi: Polnoč ves dan

Kureishi, ki ga poznamo po nekaj precej radikalnih romanih, recimo po Budi iz predmestja, Intimnosti, po Nekaj ti moram povedati ali pa scenariju za Pralnico, je znan po problematiziranju manjšin. Kot v Londonu odraščajočemu Pakiju, ki se druži hkrati z dobro situiranimi dinastijami z Daljnjega vzhoda in obenem z novopečeno aristokracijo s področja industrije zabave, mu je uspelo ujeti v presečišče in ubesediti trenutek postthatcherjanske Anglije.

Jože Pirjevec et al.: Fojbe

V obširni knjigi (384 s.) je temu konkretnemu vprašanju posvečeno kratko poglavje na manj kot 20 straneh. Preostala vsebina pa postavlja fojbe v zgodovinski kontekst, ki sega od pomladi narodov 1848, prve svetovne vojne, kraljevine Jugoslavije, fašizma, NOB, ameriške zasedbe pa vse do današnjosti. Izhodišče knjige ni iskanje števila in seznama pobitih, podatki se tu skrčijo na italijanske sezname pogrešanih, in na dejstva, ki relativizirajo tezo, da je vsak pogrešani bil tudi pokončan v fojbah.

Matjaž Pikalo: Dežela angelov: poročilo

Pikalov lik pojamra, da je pri ustvarjalnosti veliko jalovine in le občasno kaj vrhunskega, presežek. Prekleto res! Težava je, recimo, lahko že pretenciozno pisanje eruditskega romana, če avtorju za to zmanjka načitanosti in poznavanja dogajalnega časa, pa se vsled tega zateka v crnkovičenje, torej v zmes nevednosti in ideologizacije, ki prikriva kondicijo sedanjosti v imenu preteklih svinjarij in današnje početje legitimizira, uravnotežuje.

Anselm Grün in Jochen Zeitz: Bog, vest in denar

Pogovor med menihom in menedžerjem. O čem torej besedujeta benediktinski menih in ekonom opatije 300 menihov ter zaposlenih v Münsterschwartzachu in vodja multinacionalke Puma, ki ima 2,5 milijarde letnih dohodkov?

David Foster Wallace: Zgodbe

Tokratni izbor različno dolgih zgodb iz treh zbirk prezgodaj pokojnega, od lastne roke umrlega prozaista skoraj kronološko kaže, kako je njegov stavek postopno načenjala depresija. Prva zgodba je še čisto zabavna, zdrav čeden bogat fant z malo razmahnjeno fetišistično fantazijo ga žura s pankerji na tripu in se nam zdi, da vemo, zakaj njega čisto nič ne zadene – ker ni kakšne posebne razlike, ker je ves čas tak, samo nadzoruje. Do konca, potem ne vemo več, obljublja pa.

Erik Valenčič: Obleganje Gaze

Trda knjiga, ki ni v bralni užitek. Princip pisanja je trojen: lastne izkušnje, pogovori s Palestinci in prebiranje knjig ter študij.