Peter Handke: Še vedno vihar

Handke se po nebu nad Berlinom in klatenju po ameriških avtocestah vrača h koreninam, na Koroško v čas okoli priključitve Reichu in začetkov upora, najprej koroških Slovencev, potem, po letu 1943, tudi drugih, ko so ugotovili, da brez odpora ne bo avstrijske samostojnosti in suverenosti.

Kajetan Gantar: Zasilni pristanek

Po spominih na mladost v »Utrinkih ugaslih sanj« (2005) so tudi novejši spomini žanr, ki presega memoaristiko. So namreč obenem tudi kulturna zgodovina skritega vsakdana. Kje je tekla nevidna bitka ob smrti velikana duha, kot je bil Anton Sovrè? - Leta 1963 je bil to cerkveni pogreb, ki je uradno veljal za nezaželenega.

Dušan Dim: Oprostite, vaše življenje ne obstaja

Dim se je do zdaj bralski publiki predstavil z Distorzijo, s katero je vstopil na prizorišče skozi velika vrata in pobral večernico, nagrado za mladinsko prozo, potem z Rdečo mesečino, tipičnim romanom o maščevalcu, ki z raziskovanjem zločina razkrije nečednosti v zaprtem in jako koruptnem industrijskem gnezdu, kjer je vse eno samo prekrivanje interesov. Za navideznimi mahinacijami stoji želja po gradnji novega centra, v katerem se bodo v artificielnih in ponarejenih razmerah mase zabavale še bolj, kot /bi/ se ob pravih turističnih znamenitostih.

Aleksander Panarin: Skušnjava globalizma

Globalizacija je že po svojem pojmu enotni svetovni fenomen. O njej so pisane številne študije, zoper njo protestirajo različne skupine in gibanja aktivistov od mirovnikov, ekologov, levičarjev itn. So torej te kritike univerzalne? Ali obstajajo še drugačni modusi antiglobalizma?

Pierre Michon: Mala življenja

Michon je pisateljsko kariero začel pozno, okoli štiridesetih, in nič čudnega ni, da v Malih življenjih tako neženirano piše tudi o svoji pisateljski nemoči, o blefiranju, da piše, predvsem pred nekakšnimi zaročenkami, o poplakovanju tablet z alkoholom, o kliniki, kamor se umakne, da mu ni treba hoditi po recepte, naseli se kar pri viru. In se umakne v napol omedlevico, v vatasto razpoloženje, v vseenost.

Sanja Lončar, Sabina Topolovec, Marija Kočevar Fetah, Nadja Baćac: Ščepec rešitve

Avtorska knjiga na več kot 400 straneh daleč presega popularne knjige o začimbah. Obravnava jih s spoštovanjem, učljivostjo in radovednostjo. So skrivni fenomen, o katerem vemo izredno malo. Sodobna tradicija receptov je bolj seznam ukazov, kaj sodi v določeno jed, pa tudi farmakopeja ravna podobno, ko jih skozi recepture priporoča kot naravna zdravila. A kako bi jih lahko suvereno spoznali, da bi z izbiro posameznih ščepcev ustvarjali blagodejen zdravstvene učinke, umetnost njih uživanja in kuhanja?

Sofi Oksanen: Očiščenje

Roman, v katerem pred hišni prag ostarele, vsega hudega vajene in sumničave, upravičeno preganjavične starke naplavi punco v slabem stanju, ki se proti koncu, po razkritju in razvozlanju celote, izkaže celo za sorodnico, se ukvarja z estonsko zgodovino. Preigra dogodke okoli druge vojne, ko so se režimi hitro menjali, pa vse do tranzicijskih časov po razpadu Sovjetske zveze.

Eric Berne: Katero igro igraš?

Knjiga o taroku, šahu ali poplavi računalniških igric? Ne, knjiga o psiholoških igrah v medčloveških odnosih.

Orhan Pamuk: Muzej nedolžnosti

Pamuk, nobelovec, se tokrat kot pisatelj dvakrat pobliskne v romanu; na pripovedovalčevi zaroki v razkošnem istanbulskem hotelu, ko pleše z njegovo ljubico, na koncu pa vstopi kot profesionalec, ki bo popisal nevsakdanjo zgodbo o napol zatajevani, nemogoči, leta trajajoči zaljubljenosti. Poba iz bogate turške familije, srečno in zgledno v zvezi, ki se ne more končati drugače kot z razkričano novico o poroki v družabni kroniki, med kupovanjem darila za bodočo zaročenko ponovno ugleda daljno sorodnico in družinsko prijateljico, s katero so zaradi njenega nastopa na lepotnem tekmovanju doma napol sprti, jo kot da poslovno povabi v svoje sicer nerabljeno stanovanje in vse do zaroke tam nato poteka potna in strastna ljubezenska štorija.

Jean Starobinski: Iznajdba svobode, 1700-1789;
Emblemi razuma, 1789

To ni študija o konceptu svobode, marveč o načinu bivanja, ki je še pred francosko revolucijo v temelju pretresel dotedanje vladajoče ideje in prakse. Vzemimo pojem bogatega in lepega stanovanja: če so prej častili veličastnost zunanjščine in prostorne sobane, so se zdaj zagreli za bolj svetle, manj prostorne in zato hitreje ogrete sobe, ki so jim dajali šarm ljubki drobni predmeti: okrasni porcelan, tobačnice in miniature.

Dževad Karahasan: Sara in Serafina

Karahasanov roman se dogaja v Sarajevu, na katerega padajo granate in se oskrbuje skozi predor pod letališčem, v mestu, kjer na prebivalce streljajo z okoliških hribov sosedje in prišleki, kjer moški odhajajo na vojaške misije in veljajo povsem nova pravila vedenja: hoja po daljšnicah, peka kruha v skupnih štedilnikih na drva, radost ob pitju piva iz na novo odprte pivovarne, navdušenje ob improviziranih, pomanjkanju prilagojenih jedeh, recimo fižolu s testeninami in podobnem.

Janez Kebe: Cerkniško jezero in ljudje ob njem

Avtor je domačin, duhovnik in erudit. V maniri polihistorja je zbiral najrazličnejše vednosti o deželi ob presihajočem jezeru. Predstavlja zgodovino poplav od 17. stoletja naprej, človekove poskuse spreminjanja jezera z jezovi in pregradami, ideje osuševanja, ljudski upor proti posegom v naravo, beleži vrste rib, ki tam bivajo in izpostavlja zgodovino vstavljanja neavtohtonih rib. Vendar delo ne izhaja le iz brskanja po arhivih, starih zapiskih in pismih, vseskozi je pozorno na spontano simbiozo jezera in prebivalstva. Ob sušah tako ribiči ne rešujejo nedavno vnesenih rdečeperk in ostrižev, a ta duh tradicije se kaže tudi v sodnih sporih, ko domačini zahtevajo nazaj stoletne pravice do ribolova, ki jim jih je vzel zakon, sprejet pod komunizmom.

Patti Smith: Pač mulca

Ko starejši turistični par med ogledom mesta vidi newyorška ekstravagantno oblečena najstnika in ona vztraja, naj ju on pofotka, on flegma odvrne, da sta »pač mulca«, dva izmed mnogih, ki so se konec šestdesetih priklatili v mesto in se poskušali tako ali drugače umetniško artikulirati, pustiti pečat na sceni.

Milan Jerovec in Milan Batista: Podobe Valvasorjeve Ljubljane

Ko hodiš po starem mestu, občuduješ stavbe, ki jih vidiš kot zgodovino davnih časov. Ker na poslopjih ni letnic gradnje, vse skupaj premakneš daleč nazaj. Danes si morda fasciniran nad palačo univerze, ne da bi vedel, da je še stoletje nazaj tu stala mogočna vicedomska palača. In prav to premestitev na začetek 17. stoletja, v pogled, ki ga nudijo Valvasorjeve, bralcem omogočata Jerovec in Batista.

Nikolaj Lilin: Sibirska vzgoja

Pripovedovalec na svoj trinajsti rojstni dan, potem ko so se z vrstniki prebijali skozi sovražno četrt, kamor so nesli sporočilo svojih starejših in nadrejenih tovarišev, se pri tem s podmladkom konkurence fino mlatili in klali in si rezali kolenske kite in pete, izmodreno povzame: »Po mnogih premišljevanjih in pogovorih s samim sabo sem prišel do sklepa, da z nožem in pestmi ne rešiš ničesar. Zato sem raje prešel na pištolo.«

Umberto Galimbeti: Miti našega časa

Zakaj filozof napade mite, za katere se zdi, da tvorijo idejne temelje družbe, saj jih mediji, politiki in vladajoče ideologije tako vneto širijo? – »Ideje mislimo, miti pa so ideje, ki se nas lastijo.« Medtem ko se je Galimberti v knjigi »Grozljivi gost« spraševal, kako lahko mladi danes sploh še preživijo, se je zdaj še bolj radikaliziral: kaj je sploh vsebina življenja odraslih, ki ga določajo in oblikujejo verovanja v moderne mite?

Tomaž Kosmač: Varnost

Kdo bo nadziral nadzornike, kdo bo varoval varnostnike pred njimi samimi?

Eric Hobsbawm: Čas revolucije: Evropa 1789-1848

Delo namreč ne pripoveduje zgodovine držav, vojn ali režimov, kot smo jih vajeni. Osrednja topika je vsakdanje življenje, seveda tudi na ravni posvetne ideologije in religije. Francoska revolucija je zatresla fevdalni red v tem, da so odtlej veliko širše množice dobile možnost družbene promocije. Izobrazba, umetnost in vojaški poklic so bile nove poti, ki so pogumnim in talentiranim odpirala nove življenjske zgodbe. Toda, to ni bila edina Evropa.

Sam Shepard: Dan izmed dni

Shepard, glasbenik, plodovit in tudi pri nas precej uprizarjan dramatik, igralec, avtor scenarijev za kultna filma Paris, Teksas in Ne hodi mi trkat, se v zbirki faktov, okruškov zgodb in opisov eksterierjev potika skozi različne pokrajine Severne Amerike, po cestnih prostranstvih in manjših mestih, motelih, avtocestnih počivališčih, okrepčevalnicah za tovornjakarje, po notranjosti glave, ločene od telesa, po zaledenelih in od sonca razbeljenih puščavah – po krajih, kjer sta samota in občutek izločenosti ostro navzoča.

Haruki Murakami: O čem govorim, ko govorim o teku

Murakami je self-made man. Odraslost je začel tako, da je odprl bar; čez dan kuhal kave, zvečer mešal koktejle in vabil pianiste ter manjše glasbene skupine. Ko je uspel, je v trenutkih vmes začel pisati knjige. S svojim slogom si je pridobil bralce, prodal bar in začutil zadovoljstvo, ko se je lahko osredotočil le na pisanje. Nato je pričel teči, ne da bi dosegal rekorde, temveč da je spoznaval telo. In to tako, da ga je klesal. Z vadbo je spreminjal mišice; ko je padel v tekaško krizo, ker se mu je telo uprlo in je tekel vse počasneje, se je obrnil vase – začel je še plavati in kolesariti, da bi razvil druge mišice. Porabil dve leti, da je našel plavalnega učitelja, ki mu je popravil slog v spodobnega plavalca.

Nick Cave: Smrt Zajčija Munra

Zajči Munro ni, kot bi sklepali z naslovnice, sodobna basen o simpatičnem angorastem puhastem bitju; Munro, samooklicani Zajči, je kljub kravatam z zajci, čeprav ob omembi svojega vzdevka vedno pokaže ušesca s stegnjenimi prsti za glavo, kljub sklicevanju na zajčje drobno in permanentno flodranje, potenten, neustavljiv, v svojih očeh blazno prefrigan in šarmanten, iz njega žari faktor x. Kot trgovski potnik s pomlajevalnimi in kožonategovalnimi in sploh kremami se giblje kakor plenilec med ženami, kot potrebujež ima prepoved vstopa v nekaj hitroprehranjevalnih lokalov in verig, žrtve njegove silne erotične naperjenosti ga večinoma ignorirajo ali – še raje – za njim zasikajo kakšno našpičeno.

Carlos Maria Dominguez: Hiša iz papirja

Za današnji čas je vsebina obskurna – junaki ne kopičijo denarja, glamourja, podjetij niti ne križarijo po daljnih deželah. Zanje je življenje branje; eden se opravičuje, da ima žal zanj samo štiri ure na dan. Vendar čitanje ni manično gomilanje, pač pa premišljeni izbor tem, ki jih prevzamejo, in med branjem jih opombe že napeljejo na druge knjige, tako da se primeri, da nekdo povsem spontano prebira iz dvajsetih del hkrati. A pravo branje predpostavlja osebno biblioteko, ki pa ni toliko trezor, kot snovanje samega sebe – človek je zgrajen iz prebranih knjig.

Birgit Vanderbeke: Denar ali življenje

Življenje je en sam paradoks. Posebej če zamenjaš, kot pripovedovalka, dva vrednostna sistema in potem nepopolnosti in nebistroumni nesmisli prav zaštrlijo skozi realnost. Punca je namreč zato, ker se je oče odločil, da noče več živeti v bednem stanovanju na Vzhodu, in so se preselili v enako bedno stanovanje na Zahod, odraščala v obeh sistemih, tistem, ki da več na socialo in pravično porazdelitev produktov dela, pravijo njegovi, in tistem, ki da več na svobodo in demokratične pravice, pravijo njegovi.

Janez Keber: Slovar slovenskih frazemov

Frazem je jezikovni izraz, kjer lahko razumemo vse posamezne besede, pa vseeno ne znamo izluščiti smisla. To običajno doživimo pri tujem jeziku, zna pa se kdaj komu primeriti celo pri materinem, ko zasliši: »priti na boben«, »norce briti«, »poročiti se z levo roko«, »kronan osel«, »dati banano«, »akademska četrt«, »biti tam, kjer ni muh«, »piko dreti«, »ne imeti 100 pik«, »stara sablja« in tisoče drugih.

Harlan Coben: Ne povej nikomur

Coben, Američan, ki je pobral vse velike nagrade za žanr in ima blazne naklade, piše na zavihku, očitno gre tudi pri nas, saj zadnja stran napoveduje še izid treh uspešnic samo letos. Ne povej nikomur je priporočilo, ki ga dobi po zapleteni in zabrisani in skrivnostni elektronski pošti pediater, ki je pred osmimi leti v brutalnem umoru množičnega morilca (ta je svoje žrtve po dolgotrajnem mučenju žigosal) izgubil ženo.

Anton Komat: Varuhi vrbovega gaja

Avtor je iz drže ekološkega misleca in aktivista prešel v fikcijo, ki pa je dejansko realistična. Skupina mladostnikov najde svojo identiteto v spopadu s starši in vladajočo potrošniško mentaliteto, njihova vrednota postane tovarištvo, ki se plete v obrambi gozda, ki ga skuša posekati skupina novih pridobitnikov, da bi na njegovem mestu postavila polnilnico z vodo oziroma golfišče. Zgodba kajpak dobi formo ekokriminalke in na koncu pripelje v zmago dobrega nad zlim.

Mojca Kumerdej: Temna snov

Podobno, kot je menda v vesolju neugotovljiva in neulovljiva temna snov v prevladi, je tudi v psihiki junakov druge zbirke kratkih zgodb Kumerdejeve vse polno stvari, ki so celo njim samim neznane, neosvetljene. Gre za skrivnosti in potlačitve, ki nevidno brbotajo pod vsakdanjim in samo čakajo, da bodo planile na dan, tudi v radikalni in presenetljivi obliki.

Boštjan M. Zupančič: Tembatsu

Profesor prava, esejist in sodnik Evropskega sodišča si zastavlja vprašanje: kako je mogoče, da so skupine finančnih posameznikov s svojimi posli povzročile bankrot Islandije oz. finančni zlom kapitalistične ureditve.

Vladimir Nabokov: Bledi ogenj

Nabokov je zvijačen avtor; že Lolito sredi petdesetih let je spisal tako, da je, razen za ozkoglede ameriške cenzorje, ki so jo brali direktno in jo prepovedali, trd orešček, namreč kdo koga in zakaj, v naratološkem smislu in sicer, glede zapeljevanja in vpletanja literarne tradicije. Bledi ogenj še bolj, sploh za začetek šestdesetih let; literarni učenjakar Kinbote poskuša sosedu, kolegu in pesniku podtakniti nekaj zamisli o nekam med Rusijo in Skandinavijo postavljeni državi Zembli, njenih dinastičnih pretresih in pederastičnih užitkih njene aristokracije, vendar pesnikovalec od strela zemblijskega atentatorja umre.

gl. ur. Martin Ivanič: Slovenika

Velik projekt, v katerega je vloženo obilo ekspertnega in uredniškega angažmaja. Samo delo sicer učinkuje kot posodobljena verzija Enciklopedije Slovenije (16 zvezkov) v krepko stanjšani izdaji. Bo torej njegova prednost aktualnost, slabost pa manjše število gesel?