Roberto Bolaño: Nacistična literatura v Ameriki

Ko potuje Bruce Chatwin v svojem potopisu v Patagonijo, ga žene skrivnostna koža z dlako iz družinske kredence, za katero misli, da pripada dinozavru. Izkaže se, da je vsa Patagonija relikt, da se je tja preselilo pol legend z Divjega zahoda, da so tam, kot v kakšnem okamnelem blatu, še vidne vse faze pionirskega zavojevanja teritorijev. Tudi iz Bolañeve zbirke portretov se nam zdi, da gre za obisk muzeja, da je Latinska Amerika časovno zamaknjena in zaostala, da je tam še mogoč izviren in rahlo anahronističen nacizem tudi v obdobju, ko se je evropska mularija denacificirala, tako da je hkrati premislila pred- in medvojno delovanje generacije očetov in se šla študentske demonstracije, pohod skozi institucije, ki so jo preoblikovale bolj kot ona njih.

J. M. Coetzee: Poletje

Kar seveda ni ovira za bralca, ki bi prvič vzel v roke Coetzeeja. Delo je unikatno. Najprej na formalni ravni, kjer knjigo tvori pet intervjujev, nad čimer je čitajoči sprva začuden, na koncu pa sprejme, da je to najbolj ustrezna oblika avtobiografskega romana. Dve ljubici, vmes pa pogled zaljubljene sestrične, predavateljskega kolega in matere njegove učenke, ki opisujejo, kakšno bitje je bil nobelovec. Ja, avtor si je privoščil, da je samega sebe pokopal. Tako dobesedno, saj je v romanu Coetzee mrtev in pisatelj skozi potujeni lik osebnega biografa išče identiteto samega sebe. A zdaj šok v prenesenem smislu svojega pokopa - nekaj let južnoafriškega življenjepisa ga prikaže kot krhko, nerodno, kdaj celo odbijajočo kreaturo. Skratka, o književni korifeji se namesto z glamourjem njegove ženske izražajo z začudenjem, saj ni na njih pustil nobenega usodnega pečata.

James Patterson, Liza Marklund: Morilca z razglednicami

Patterson je menda eden najboljših obrtnikov, prodal je »precej več« kot dvesto milijonov izvodov trilerjev, tokrat piše v tandemu s švedsko pisateljico kriminalk, seveda tudi uspešnic. Morilca z razglednicami je predvsem srhljivka, ki v nekaj postopno gradiranih delih pogosto menja perspektivo.

Saša Veronik: A la carte: obnašanje od aperitiva do zobotrebca

Tovrsten žanr je običajno pisan kot množica ukazov, ki jih mora bralec ponotranjiti, če se hoče kultivirati. Ker pa so danes tudi subkulture del kulture, je način oblačenja in prehranjevanja postal svoboden in s tem kulturen, kakršenkoli že je. In ravno to je prednost Veronikovega brevirja, ki ni pisan mašniško, temveč bolj v smeri Matvejevićevega »Mediteranskega brevirja«. Njegovo izhodišče je polnost dogodka, se pravi, kako iz obedovanja narediti umetniški akt. Uživanje hrane in pitje ni fiziološki proces, kjer gre za to, da goltamo in lokamo, ampak da užitek bivanja razširimo na kulinariko. Najsi bo ustvarjanje vznesenega vzdušja, ko odpremo vino, ali pogled na gosta, ki z lahkotno sproščenostjo samo z vilicami navija špagete.

John McGahern: Pornograf

Izločen, rahlo odljuden in ciničen, vendar ne povsem neobčutljiv pripovedovalec pri tridesetih gre hkrati skozi veliki preizkušnji; umiranje tete, na katero je zelo navezan in ki kot on in večina žlahte tudi sama rada kaj spije, raje, kot da bi jemala tablete proti bolečinam. Druga vzporedna zgodba je zanositev in porod njegove nekaj let starejše in še vedno napol nedolžne ljubice, ki jo naključno pobere na plesišču in se potem veselita drug z drugim vse do njene odločitve, da donosi in se poroči, pa čeprav ne z njim.

Albert Christian Sellner: Večni koledar papežev

Avtor namreč poleg zgodovinopiscev upošteva tudi srednjeveške kroniste, legende in pamflete, moderne raziskave ter sodobna pričevanja.

Alice Munro: Preveč sreče: zgodbe

Zbirki kratkih zgodb sta šli skoraj neopaženo mimo; Munrojeva je uveljavljena in priznana kanadska pripovednica, ki popisuje kanadski vsakdanjik v skoraj polpreteklem času. Tu so ženske, ki sledijo klicu ljubezni, mislijo - v resnici pa nasedejo poniglavi igrici dveh odraščajnic, ki se igrata s pošto -, in se potem vse zvrne, da je dobro in prav, skoraj kot dogovorjena poroka. Piše o moških in njihovi ljubezni do lesa in gozdov vobče ali pa o novorazširjenih, z novimi porokami razširjenih družinah in njihovih familiarijah.

Ben Lewis: Smeh in kladivo

Britanski novinar se je lotil proučevanja zgodovine komunizma skozi anekdote in vice. Zgledno je beležil nastop Leninove revolucije in osuplosti nad novim. Tako starka v živalskem vrtu prvič vidi kamelo in poreče: »Glej, kaj so komunisti naredili iz konja!« V Stalinovih čistkah je po samomoru pesnika Majakovskega vzniknil tale vic: Kaj so bile zadnje besede poeta, preden je naredil samomor? - Tovariši, ne streljajte! V mehkejši dobi Hruščova, ki je bil znan po dolgih govorih, so pripovedovali: Ali je mogoče slona zaviti v časopis? - Ja, če je v njem objavljen govor Hruščova.

Avgust Demšar: Evropa

Demšarjev četrti - oziroma četrti primer inšpektorja Vrenka - je povezan z udeleženci mednarodne konference o Evropi danes, ki jo organizira Mariborski inštitut za evropske študije, še ena tistih organizacij, za katere ne vemo čisto, s čim se ukvarjajo, razen z zapravljanjem denarja za vnaprej izgubljene stvari. Namreč, eden najbolj opaznih povabljenih, tako rekoč zvezda mednarodnega srečanja, je možak, ki prvič stopi na evropska tla, kar seveda zelo omeji morebitne motive za njegov umor. Evropo pozna torej iz literature, z medmrežja, o njej modruje in sploh, ne da bi dejansko kdaj videl, na čem si je zgradil kariero. Objestnost teorije brez empirije je motiv, najprej pomislimo, ko v Dravi ribiči zapnejo njegovo truplo, sprano forenzičnih dokazov. 

Alojz Ihan: Hvalnica rešnjemu telesu

Resda fikcija, a izpod peresa profesorja imunologije, kar jo postavlja v polje verjetnega in možnega. Obenem pa tudi kritika zdravstvenega sistema in psihopatologija medčloveških odnosov.

Bernard Quiriny: Mesojede zgodbe

Haecklova teorija, čeprav v naravoslovju ovržena, nas prepričuje, da mora vsako živo bitje kot zarodek prehoditi celotno evolucijsko verigo. Quiriny, konec sedemdesetih let rojeni Belgijec, je zelo očitno in za stil nagrajeno zastal pri borgesovščini, fazi, ki je bila v nekem obdobju značilna za vse nacionalne literature. Profesorji in bibliofili z vsega sveta so se s svojimi opusi priklanjali njegovemu ustoličenju vrnjeni naraciji, čeprav na račun ponarejanja klasikov in posnemanja tradicije, njegovemu odkrivanju apokrifov, lažnih navedkov, preigravanju in preoblačenju razsvetljenske proze, njenih žanrov in motivov. Nekateri so Borgesa odkrili pred pol stoletja, recimo John Barth, Hrvati in Srbi so ga v sedemdesetih letih in na začetku osemdesetih, Quiriny tik pred zdajci.

Michel Foucault: Besede in reči

Foucault je leta 1965 s to knjigo postal eden osrednjih tvorcev strukturalizma in še zdaj je eden najbolj citiranih filozofov. Skupaj s knjigami »Zgodovina seksualnosti«, »Zgodovina norosti, »Nadzorovanje in kaznovanje« je ustvaril polja in zglede »foucaultovske analize«, zaradi česar je danes eden najbolj citiranih družboslovnih avtorjev. Toda, če pri katerem delu, se prav pri tem postavlja vprašanje: čemu bi ga šli danes sploh brati? Potem ko je vmes nastalo na tisoče knjig in člankov, ki parafrazirajo, aplicirajo ali razvijajo njegove ideje.

Jukio Mišima: Izpoved maske

Mišima ima tako heroično biografijo, njegove kasnejše fotografije v ledrastih oblačilih in s strogim, militantnim pogledom so obšle svet, in si skoraj ne moremo predstavljati začetkov, ko je bil še v rasti rahlo zaostal fant z avtoalergijsko boleznijo in ves čas na robu smrti, bolehen in temu primerno intelektualno hiperobčutljiv, čustveno sramežljiv in poln odraščajniških dvomov. Roman Izpoved maske govori o tem obdobju in o časih pred pisateljevim sprejetjem svoje homoseksualnosti in je pisan v prvi osebi, nekatere stvari se močno ujemajo z njegovim življenjepisom. Verjetno gre za roman o odraščanju v homoseksualca, o vseh tistih korakih, ki spremljajo prikrivanje vse bolj manifestirane vsebine. Pri tem se nam še enkrat pokaže, kot pri Kawabati in še nekaterih tudi pri nas znanih in cenjenih japonskih klasikih, da je japonska proza iz prvih dveh tretjin stoletja zelo blizu evropski, po rezoniranju, po dilemah, po pisateljskih tehnikah, da so Japonci po načinu razmišljanja in občutku krivde, časti, postavitvi subjektivitete naši bližnjiki, naši daljnovzhodni somišljeniki. Mišimov roman je podoben vsem internatskim in vojaškim, torej nekaterim evropskim klasikam iz prve polovice stoletja, recimo Musilovemu Törlessu.

Cvetka Bevc: Desetka

Hkrati tradicionalen z romanesknim slogom, a obenem moderen z najstniškim žargonom, ki vključuje tudi znakovni sistem mobilcev in facebooka. Deset prijateljev, deset izpovedi, deset notranjih bitk. Kot variacija Kurosawinega »Rašamona«, kjer junaki pripovedujejo isto zgodbo iz različnih perspektiv? Ne, tu akterji govorijo seveda tudi o drug drugem, toda vsak razkriva predvsem svoje bolečine odraščanja. Eden skozi upor s starši, drugi v iskanju sebe v razstavljeni družini, tretji s svojo bitjo geja, četrti kot bližnjik droge, peti piflar, šesta agilna alpinistka, sedmi ujetnik računalniških igric, osma Mozarta etc. Skratka, avtorica pretanjeno zajame zelo širok nabor možnih bivanj gimnazijskih drugošolcev, ki pa ni totalen, zakaj med njenimi najstniki ni prestopnika, ki bi prešel v Salingerjevega »Lovca v rži«.

Veljko Barbieri: Epitaf cesarskega sladokusca

Barbierijev romanček, tudi po obsegu, se hrani iz dodobra predelanih negativnih utopij in kulinaričnega eksistencializma; je mešanica Kafkovih zapletov iz Procesa in Gladovalca, malo cikne na totalitarna šikaniranja iz Orwellovega 1984 ali Fahrenheita 451, le da je zgodba omiljena z dialogom s predhodnikom, rimskim hedonistom in gurmanom, katerega recepture v času lakotnjenja najde v knjižnici in si po njih pripravi zadnjo večerjo.

Alberto Manguel: Knjižnica ponoči

Po »Zgodovini branja« (CZ 2007) nam Manguel predstavi še zgodovino in posebnosti bibliotek.

David Benjamin: Sedem

Roman malo spominja na tisti vic, ko tipček v vojski brez zanimanja za vse drugo pobira in bere papirčke, smeti, embalažo, dokler ga ne pokličejo v sobo z možaki v belih haljah. Ko veter odnese z mize list papirja, ga pograbi in radostno vzklikne: dopolnjeno je! To je iskal, odpustnico, mnenje komisije o njegovi nesposobnosti.

Igor Grdina et alii: Slovenski zgodovinski atlas

Prvič je izšla knjiga, delo številne skupine strokovnih avtorjev, ki prinaša mnoštvo slovenskih zgodovinskih atlasov (234) od prazgodovine do sodobnosti v samostojni knjigi. Pogled na atlase zgodovine ima vedno presežke, saj se prek podob ovemo, kako spontano mislimo, da je sedanjost malo da ne večna, da se menjajo samo imena držav. Dejstva so kdaj prav frapantna, v 5. stoletju so med osrednjimi mesti tudi kraji, o katerih večina danes ni niti slišala, pogled na srednjeveško plemiško razdelitev slovenskih krajev spominja na leopardovo kožo, predjožefinska karta samostanov nam predstavi stara kulturna središča, pomenljiva je razširjenost in število gradov, ki so jih imeli celjski grofje na začetku 15. st., poti tovorjenja železa in vina v isti dobi, razmejitev protestantskih in katoliških župnij v drugi polovici 16. st. in seveda gospodarske karte ter karte šolskih in kulturnih ustanov skozi stoletja. Delo ne tvorijo le karte, dejansko je celo obširnejši del besedilo, ki mestoma razkrije neverjetnosti: nemški okupatorji so že l. 1941 minirali pravoslavni cerkvi v Celju in Mariboru, medtem ko sinagoge niso požgali nacisti, temveč jo je podrla Kardeljeva oblast leta 1954!? Če smo povojne karte poznali iz starih socialističnih učbenikov, so novum paralelne karte partizanskih in protipartizanskih formacij, predvsem pa karta povojnih kazenskih, zbirnih in delovnih taborišč, fojb, grobišč pobojev ter objektov, ki so jih zgradili taboriščniki. Najbolj nerazumljiv je sicer izbor gesla »partizanske bolnišnice«, ki stoji samo, ne da bi atlas med medvojne bolnišnice vrisal tudi osrednjih mestnih bolnišnic na okupiranem ozemlju; kot da te niso del slovenske medvojne zgodovine?? Konceptualno zadrego, katero ozemlje prikazati: teritorij današnje republike ali maksimalne meje slovenske poselitve, je atlas prešel na dveh ravneh. Ko je kot objekt proučevanja vštel tudi neslovensko prebivalstvo od neandertalca ter kromanjonca v paleolitiku do Nemcev in nemške kulture na začetku 20 st. in ko je rob kart razširil na vse strani krepko čez aktualno administrativno mejo. Eno temeljnih historiografskih del.

Thomas Bernhard: Potonjenec

Bernhard je neverjetna tečnoba, nič mu ni bilo tako sveto, da se ne bi usajal in bentil, in to ven in ven, v valovih, včasih repetitivnih, drugič stopnjevano in še bolj jedkih, zakisanih. Avstrijska družba, higienska raven tamkajšnjih gostišč, mesta pa sploh, s Salzburgom in z Mozarteumom na čelu; Salzburg grozen in nevzdržen, mogoče celo pred Dunajem, ki je itak odvraten. Nemogoča je švicarska provinca, obupni in odvratni mnogoštevilni klavirski virtuozi, posebej tisti, ki uspešno nastopajo in nikoli ne podvomijo vase, o svoji veščini, ki ne spregledajo, kako bedno in brezupno je vse skupaj, igranje pred butasto publiko, v studiih, pehanje za slavo, obupno in odvratno. Klavirskih virtuozov se loteva v Potonjencu; naslov priskrbi vzdevek enega od trojice, lahko bi rekli, da gre za nekakšne prijatelje, če ne bi bili vsi do zadnjega takšne tečnobe, prijatelje, ki pri Horowitzu doštudirajo in se potem najbolj nadarjen med njimi po nekaj deset koncertih zapre v svoj studio, druga dva pa odnehata. Ne preneseta, da bi bil tako zelo boljši od njiju, boljši celo od Horowitza, da bi se v senci njegovega pošastnega genija skrivala dva tako inferiorna virtuoza, kot sta onadva. Opustita igranje, ker je slava nekaj, na kar sta računala, s čimer sta hotela prizadeti svoji premožni družini; slava in genialnost, ki pa v senci pravega genija zbledi. In tretji, to nam je ves čas jasno, je kljub svoji pošastnosti in odljudnosti, spremljani s tipično ameriško površinsko dobrodušnostjo in prijaznostjo, nedvomno boljši od obeh, morda celo od samega Horowitza, saj on naredi iz njega kongenialnega učitelja.

Tony Judt: Deželi se slabo godi

Glede na »Povojno Evropo« (MK, 2005) je delo bolj esejistično in angažirano. Njegovo izhodišče je trpka ugotovitev: kako popraviti škodo, da smo vzgojili generacije otrok, ki službe tehtajo le po zaslužku? Sodobna družba namreč najbolj časti in občuduje bogastvo, celo revni so fascinirani in sprejemajo njegov zvezdniški status. Kako je nastal ta obrat, kaj se je zgodilo v zadnjih tridesetih letih?

Alan Lightman: Einsteinove sanje

Lightman, preberemo, ima reference iz obeh znanstvenih hemisfer, naravoslovne na Princetonu, in humanistične. Verjamemo. Einsteinove sanje so namreč v drobna poglavja nabrane raznovrstne in kar najrazličnejše špekulacije o naravi časa; od napredovanja od entropije proti redu - in nasprotno - do tistega, kar je naredil Martin Amis v Časovni puščici, torej izpisal zgodbo, kjer posledice predhajajo vzroke, kjer se čas giblje nazaj.

Kozma Ahačič, Andreja Legan Ravnikar, Majda Merše, Jožica Nerat, France Novak: Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja

Govorjenje v lastnem jeziku je poseben privilegij, saj za branje knjig in časnikov ne rabimo slovarjev. Če odštejemo tujke, bo Slovenec po definiciji razumel svoj materni jezik v popolnosti. Kaj pa če skoči za slabega pol tisočletja v zgodovino?

Ian McEwan: Solar

Solar je zgodba o povezanosti znanosti in politike, znanosti in kapitala: možak, ki mu švedski akademiki, prepričani, da so spet na vrsti Britanci, za Beard-Einsteinov teorem, ki ga vročično razdela pri enaindvajsetih, pritisnejo Nobelovo nagrado za fiziko, je zdaj že dodobra etabliran. Sedi po komisijah in v svetih, z imenom jamči za zlati dež donacij, prevzame različne raziskovalne naloge in potem občasno obišče ljudi, ki se z njimi operativno ukvarjajo. Fizično malo polenjen, psihično pa še kar okreten, posebej v retoriki na vseh kongresih v čast znanosti in njenim največjim udom, naredi ob ločitvi od pete žene, ki se ji sname zaradi njegovega permanentnega kot da benignega varanja, nekaj napak. Izkoristi nekaj priložnosti in se z njimi okoristi. Kar ga potem na koncu tretjega dela trdno prizemlji. Roman ima strukturo drame in skoraj tragičen zaplet, samo da je tragičnih zmot in krivd čisto preveč, da bi šlo za kaj drugega kot bilančni negativni total. McEwan svojega možička spremlja skozi skoraj desetletje, v treh ločenih in natančno izpisanih delih, s posebnim fokusom na njegovo prebujeno zanimanje za podnebne spremembe, za odkritje fotovoltaike in pretvorbe fotonov v elektriko. Vsak vesoljec, ki bi prišel na Zemljo, bi se začudeno spraševal, zakaj iz nuklearke, zakaj iz Sonca, ki nas vsakodnevno obseva, ne potegnemo več, to je nekajkrat in v različnih priložnostih ponovljen stavek.

Lou Marinoff: Raje Platona kot pomirjevala

Če Slavoj Žižek iz filozofije napravi gledališko predstavo, je Marinoff razmišljal, kako spraviti filozofijo med množice. A ne v smislu poučevanja širokih množic, temveč kot modrost, s pomočjo katere si slehernik lahko pomaga reševati vsakodnevne težave. Seveda ni edini, v Skandinaviji počne podobno Šved Stefan Einhorn z uspešnico »Vaegar till visdom«, na Slovenskem pa je že pred desetletji legendarni psihiater Janez Rugelj vpeljal biblioterapijo kot eno izmed poti samoozdravljenja.

Märta Tikkanen: Veliki lovec

Ko se pripovedovalka po nekaj deset straneh proze o vsemogočem in o ničemer začne spraševati, zakaj ni vzela s seboj pisalnega stroja, »brez njega jih / vtisov, nasprotij, izzivov... / ne morem urediti, besede zvenijo drugačno in mi uhajajo iz spomina«, je tudi nam nekoliko žal. Če bi to, da ima pisalni stroj, do takrat pripomoglo, da bi lažje bolj sklenjeno in zgoščeno strnila vse tisto, kar se ji kot Danki, ki piše v švedščini, pripeti na Grenlandiji, bi se morda z manj težavami prebijali skozi asociacijske in komentirane fragmente o njenem odkrivanju grenlandske ekonomije, zgodovine, mitologije, ljudi, predvsem pa jezika. Tikkanenova je namreč na Grenlandijo prišla na nekakšno literarno ali splošnokulturno srečanje. Nad Grenlandci, ponosnimi - kdo pa ni - na njihove posebnosti in preteklost, na racionalnost in ekonomičnost preživetja na območju z zahtevnim podnebjem, brez poljedelstva in živinoreje, se je navdušila in kot prava štipendistka o tem napisala knjigo. Seveda je do gostiteljev nadvse spoštljiva. Prodira v njihove skrivnosti, v mite, tako da se nam vse skupaj zdi malo kot etnologija, vendar je namesto znanstvene distance do konca vzhičena. Vzhičena je nad, recimo, racionalnostjo tjulnjelova, o kateri dobi, kot očitno vsak Grenlandec in obiskovalec, vladno obveščevalno kaseto; da pri tjulnjih ONI, v nasprotju s tistimi s Spitzbergov ali iz Kanade, porabijo vse, torej salo, kite, meso. Navdušena je, ker je panogo po akcijah BB in Greenpeacea, škodljivih za strojarsko industrijo in ceno krzna, prevzel eden najbolj trdih in bodrih mož, tako možat, da so se greenpeaceovci v joku op-ravičevali, češ da niso tako mislili, da bi se morali res prej pozanimati, globoko spoštovanje do Grenlandcev. Malo tako kot tisti mesar v povorki veganov proti živalskim bolečinam. Samo ravno nasprotno.

Jonathan Littell: Sojenice

Glavni junak je nacist, pripadnik Sicherheitspolizei, čas pa obdobje nacizma. Ni ne razumnik, ki ga je zanesel fanatizem, ne bestialni primitivec. Je doktor prava, kulturno razgledan, šolan v Franciji, zraven pa še gej. A v zaledju in na fronti brezobzirni morilec. Skratka lik, ki bi ga ne pričakovali.

Dorothy Alison: Pankrtka iz Karoline

Delno avtobiografski roman o odraščanju punce, katere mati se najprej na vse kriplje trudi, da bi jo oprala žiga nezakonskosti, se dogaja v veliki in med sabo tesno povezani ameriški družini, kjer so vsi drug čez drugega. Možaki se ga fino zapijajo in se potem garbajo, streljajo na poltovornjake bratrancev in bratov, včasih malo odsedijo, ženske zatavajo, sicer pa garajo in občasno pobegnejo v norost, razbijejo vse po hiši in podobno. Potem oprostijo svojim moškim in vse se ponavlja, večno in živahno, dinamično, dolgčas jim res ni. Dogaja se v petdesetih, po drugi in v času korejske vojne, zdi pa se nam, kot da bi šlo za faulknerjevski Jug iz tridesetih, z istim rasizmom, z versko gorečnostjo, le da so ob gospelu tudi že country in slide kitare in ne samo otožnost in bluz. Pankrtka je izpisana detajlno, ta proza je morda celo premalo selektivna, avtobiografskost in spominskost gradiva, ki obsega nekaj generacij in gre skoraj za sago, bi omogočala več fokusiranja na račun ekstenzivnega 'kot je bilo'. Vendar tako dobimo skoraj familiarni, kolektivni subjekt, v ospredju pa je punca, ki jo ima njen ljubeči 'očka', materin tretji mož, po smrti sina ob porodu še prav posebej rad. Posebno kadar je jezen, frustriran zaradi svoje primarne družine, izgube službe, takrat se mu zdijo - nam danes sumljivi - vzgojni in drugi prijemi skoraj nujni, takrat jih prižene do pojma.

Arnoš Lustig: Molitev za Katarino Horovitz

Danes pri že vsaj malo šolanemu človeku pojem Erazem Rotterdamski takoj sproži pogojni refleks - Hvalnica norosti. Toda, kako v aktualnosti brati eno najmogočnejših del v zadnjih petsto letih?

Aleksandar Hemon: Projekt Lazar

Prvoosebni pripovedovalec, sarajevski emigrant v Ameriko - pravočasni, še predvojni -, sledi zgodbi o streljanju in preiskavi zoper ukrajinskega Juda, ki je pobegnil pogromom na samem začetku XX. stoletja, dokler se niso na njem konstituirali nestrpni in rasistični, pravoverni in anarhofobni elementi v Chicagu.

Drago Jančar: To noč sem jo videl

Roman, ki je letos prejel kresnika, bi še leta 1985 končal v bunkerju zavoljo motivike partizanskih zločinov.