Chris Cleave: Druga roka

V romanu se na preskok menjata dve pripovedni perspektivi; ena nigerijske odraščajnice, ki nam daje ves čas vedeti, da je z razlogom pobegnila z ladjo iz svoje dežele in za dve leti obtičala v ustanovi za prosilce za azil, in urednice ženskega časopisa, ki jo ravno ponovno srečanje z dekletom spomni neprijetne epizode iz preteklosti, ko so jo nigerijske zastonjske (reklamne) počitnice skoraj stale vse, kar ima, in sta z možem videla več, kot preneseta. Ko je bila načeta njuna vasezaverovanost zahodnjakov, ko sta bila pregnana njun blagi splin in prepričanje, da živita v neproblematičnem in skoraj dolgočasnem svetu. Samo korak stran od varnosti in rutine je področje, ki ga ne poznamo, nočemo poznati in ga ne priznamo. Cleave je, piše, živel v zahodni Afriki in stvari očitno pozna od blizu, tudi zato je njegova z izkušnjo podložena zgodba še malo bolj prepričljiva in pretresljiva.

Jure Šterk: Dnevnik zadnje plovbe

Knjiga ne prinaša bralne naslade; pisana je asketsko: stanje vremena, prevožene dnevne milje, seznam dnevnih obrokov in po nekaj odstavkov teksta. Skratka literarni spomenik, ki pa niti ne razkrije tajne, zakaj Človek zapusti ugodje modernega življenja in več kot leto prepluje sam, ne da bi srečal drugega človeka, ne da bi se ustavil na kopnem. Branje dnevniških zapiskov nedvomno postavi eno - to ni bil beg, nasprotno, to je iskanje drugačnega življenja.

José Saramago: Kajn

„Kdo ni ubogal mojih ukazov, kdo je utrgal sadež z mojega drevesa, je vprašal bog, in uprl naravnost v adama pogled, da so se strele kresale, ta izraz je že iz mode, a je ekspresiven, da je malo takih. Obupan, je ubogi človek skušal zaman pogoltniti košček jabolka, ki ga je inkriminiral, a glasu ni bilo od nikoder, ni se premaknil ne naprej ne nazaj,“ je opis nastanka Adamovega jabolka, anatomske posebnosti.

Richard Pipes: Kratka zgodovina ruske revolucije

Ker je revolucijo v Rusiji temeljito obdeloval prof. Britovšek v nizu knjig že v sedemdesetih, torej vprašanje: kaj prinaša Pipes? V prvi vrsti spremembo perspektive; če smo nekoč prebirali o spopadih v partijskem vrhu, tokrat beremo zgodovino ruske demokracije: Ugotovitev, da Lenin za razliko od Stalina ni pobijal svojih boljševiških tovarišev, je Pipes zavrnil kot manj pomembno: „Do outsiderjev, ki niso bili člani njegove partije - šteli pa so 99,7 odstotka prebivalstva -, Lenin ni kazal nobene človečnosti.“

Dušan Merc: Pedagoški triptih

Pedagoški triptih uhaja definicijam, zlepljen iz fragmentov je esejističen in polemičen, romaneskno enotnost mu dajeta predvsem lik in delo ravnatelja iz Šolice nekje ob Ljubljanici, ki se v Portorožu udeleži seminarja o pedagogiki na Slovenskem. Tam besno vse tri dni piše in vmes opravi popravnega na kolegici, pravi rasni kobili, pravi sam, pri kateri je nazadnje pogorel in ga je, alfa samca, zato sram.

Boštjan Videmšek: Vojna terorja

Televizijske hiše od napada na Afganistan prinašajo redne posnetke bombnih razdejanj in stalno beležijo podobe vojne s teroristi. Vse je pravzaprav isto, samo trupla in pejsaži se menjavajo. Videmšek je kot vojni reporter stopil korak v nevidno. Opazoval je ameriške vojake v akcijah, se pogovarjal zdaj z njimi, zdaj z njihovimi žrtvami, drugič z uporniki, spet drugič z zlatokopi, potem s preživelimi učenkami z buldožerji zravnane medrese. Je lovec na trenutek, naj si bo prizor sadističnega streljanja psa, ali pripoved o muli, ki je izžrebal najstnike, jih sprva mesec držal kot v raju, potem pa poslal v samomorilsko akcijo. Gleda, posluša in brska. Hoče ugotoviti, kako je tam. Dogodek za dogodkom.

Virginia Woolf: Flush: življenjepis

»Ko je tako ležal, izgnan, na preprogi, je preživel enega izmed tistih vrtincev viharnih čustev, v katerih dušo bodisi vrže ob skale in se raztrešči na drobne koščke ali pa se, potem ko si je našla kakšna trdna tla za oporo, počasi in mukoma povleče kvišku, se prikoplje na kopno zemljo in se končno pojavi vrh razdejanega vesolja ter si na novo ogleduje svet, na novo ustvarjen na neki drugi ravni.« Razčustvovani romantični junak v vrtincu čustev zaradi zavrnitve, katerega življenjepis od malega do bridke smrti v Italiji spremljamo, ob katerega ugrabitvi, ki jo izpelje sleparska drhal, trepetamo in se nad njegovimi številnimi ljubavnimi epizodami, enako kot gospodarica, morda malce zgražamo, uživač in estet z nepredstavljivo občutljivim vohom je kokeršpanjel Flush romantične pesnice Elisabeth Barret Browning iz sredine devetnajstega stoletja.

Fernand Braudel: Dinamika kapitalizma

Braudelova dela so voluminozna, naj si bodo »Strukture vsakdanjega življenja«, »Igre menjave« ali pa »Čas sveta«, vsak prevod zahteva vsaj dve knjigi papirja na ne manj kot 700 straneh. Pri njem zgodovina ne poteka kot nizanje podatkov in izmenjevanje vladarskih imen in imperijev, on zgodovino misli.

Mario Wirz: Pozno je, ne morem dihati: nočno poročilo

Wirzev krajši romanček je izpoved igralca, pesnika in dramatika, ki ga ponoči grabi tesnoba, znojenje, ima otekle bezgavke, permanentno vročino in je HIV-pozitiven, ugotavlja količino svojih upadajočih, permanentno upadajočih obrambnih celic, gleda skozi okno in sanjari o ljubavni sreči s tistimi, ki jih muči enaka nespečnost. Njegov fant se je odselil k tipu, ki umira počasneje, tako kot vsi normalni ljudje, skoraj neopazno, z manj očitnimi zunanjimi znaki, sam pa dela rekapitulacijo. Dovolj brezkompromisno, posebej, ker gre menda za prvoosebno izkušnjo, za pisanje od znotraj.

Zoran Smiljanić, Marijan Pušavec: Meksikajnarji, tretji del: Meksiko!

»Takojci, ko je naša noga stopila na trdna tla v Verakruci, pričakala nas je strašna bolezen rumena mrzlica in jate mrharjev, ki umrlim trgajo meso s kosti. Na pohodih po neskončni pušči pestijo nas škorpijoni, strupenjače, trnje, bolezni, dnevna sopara in nočni mraz. Pomanjkanje je postalo naš vsakdanji kruh. Za denar, ki ga dobivamo za plačo, si moremo kupiti le sadja ali žganja, vse drugo je predrago.

Sylvia Plath: Stekleni zvon

»Človeku pod steklenim zvonom, ki je brezizrazen in omrtven kakor mrtev otrok, je ves svet hude sanje,« pravi nekje pripovedovalka, pravi pravzaprav isto ves čas, samo z drugimi besedami. Stekleni zvonovi, ki ji jih pokaže zaročenec in študent medicine, da bi jo bolj posvetil v skrivnosti dohtarskega ceha, so posode z v formalin namočenimi nedozorelimi in sfiženimi embriji, in Esther, kakor je punci ime, se počuti podobno.

Piotr Bednarski: Modrikasti sneg

Ves čas smo bili lačni, raztrgani in ušivi. To je bil naš svet, naša resničnost, naš vsakdan. Ni se nam bilo treba upirati slastnim skušnjavam. Vse, kar smo imeli, je bilo življenje.

Walter Moers: Mesto sanjajočih knjig

Moers je menda uspešen pisec za otroke, avtor stripov, tudi tam duhovit in senzibilen. Njegove fantastične zgodbe se delno dogajajo v zmaknjenih in čudežnih svetovih in ta, ki ga opisuje v Mestu sanjajočih knjig, je prava zakladnica bralnih predpostavk, izkorišča velepametne literarne teorije, pravzaprav je zgodba tista, ki jih naniza, drugo ob drugo, da bi se iz njih vsaj blago ponorčevala.

Brina Svit: Hvalnica ločitvi

Hvalnica je bila precej pozabljena zvrst eseja, ki jo najbolj udejanja »Hvalnica norosti« Erazma Rotterdamskega z začetka 16. stoletja, toda v zadnjih letih postaja spet priljubljena forma, če pomislimo le na uspešnico Carla Honoreja »Hvalnica počasnosti« iz l. 2004. Sodobna prikladnost hvalničnih naslovov je v ustvarjanju takojšnjega šoka - avtorji že na en mah napovedo, da bodo čislali nekaj, kar drugače velja kot neprimerno, slabo ali boleče. Jasno, da bo bralec pohitel prebirati, kako avtorji utemeljujejo na glavo postavljene vrednote.

Roberto Bolaño: Nacistična literatura v Ameriki

Ko potuje Bruce Chatwin v svojem potopisu v Patagonijo, ga žene skrivnostna koža z dlako iz družinske kredence, za katero misli, da pripada dinozavru. Izkaže se, da je vsa Patagonija relikt, da se je tja preselilo pol legend z Divjega zahoda, da so tam, kot v kakšnem okamnelem blatu, še vidne vse faze pionirskega zavojevanja teritorijev. Tudi iz Bolañeve zbirke portretov se nam zdi, da gre za obisk muzeja, da je Latinska Amerika časovno zamaknjena in zaostala, da je tam še mogoč izviren in rahlo anahronističen nacizem tudi v obdobju, ko se je evropska mularija denacificirala, tako da je hkrati premislila pred- in medvojno delovanje generacije očetov in se šla študentske demonstracije, pohod skozi institucije, ki so jo preoblikovale bolj kot ona njih.

J. M. Coetzee: Poletje

Kar seveda ni ovira za bralca, ki bi prvič vzel v roke Coetzeeja. Delo je unikatno. Najprej na formalni ravni, kjer knjigo tvori pet intervjujev, nad čimer je čitajoči sprva začuden, na koncu pa sprejme, da je to najbolj ustrezna oblika avtobiografskega romana. Dve ljubici, vmes pa pogled zaljubljene sestrične, predavateljskega kolega in matere njegove učenke, ki opisujejo, kakšno bitje je bil nobelovec. Ja, avtor si je privoščil, da je samega sebe pokopal. Tako dobesedno, saj je v romanu Coetzee mrtev in pisatelj skozi potujeni lik osebnega biografa išče identiteto samega sebe. A zdaj šok v prenesenem smislu svojega pokopa - nekaj let južnoafriškega življenjepisa ga prikaže kot krhko, nerodno, kdaj celo odbijajočo kreaturo. Skratka, o književni korifeji se namesto z glamourjem njegove ženske izražajo z začudenjem, saj ni na njih pustil nobenega usodnega pečata.

James Patterson, Liza Marklund: Morilca z razglednicami

Patterson je menda eden najboljših obrtnikov, prodal je »precej več« kot dvesto milijonov izvodov trilerjev, tokrat piše v tandemu s švedsko pisateljico kriminalk, seveda tudi uspešnic. Morilca z razglednicami je predvsem srhljivka, ki v nekaj postopno gradiranih delih pogosto menja perspektivo.

Saša Veronik: A la carte: obnašanje od aperitiva do zobotrebca

Tovrsten žanr je običajno pisan kot množica ukazov, ki jih mora bralec ponotranjiti, če se hoče kultivirati. Ker pa so danes tudi subkulture del kulture, je način oblačenja in prehranjevanja postal svoboden in s tem kulturen, kakršenkoli že je. In ravno to je prednost Veronikovega brevirja, ki ni pisan mašniško, temveč bolj v smeri Matvejevićevega »Mediteranskega brevirja«. Njegovo izhodišče je polnost dogodka, se pravi, kako iz obedovanja narediti umetniški akt. Uživanje hrane in pitje ni fiziološki proces, kjer gre za to, da goltamo in lokamo, ampak da užitek bivanja razširimo na kulinariko. Najsi bo ustvarjanje vznesenega vzdušja, ko odpremo vino, ali pogled na gosta, ki z lahkotno sproščenostjo samo z vilicami navija špagete.

John McGahern: Pornograf

Izločen, rahlo odljuden in ciničen, vendar ne povsem neobčutljiv pripovedovalec pri tridesetih gre hkrati skozi veliki preizkušnji; umiranje tete, na katero je zelo navezan in ki kot on in večina žlahte tudi sama rada kaj spije, raje, kot da bi jemala tablete proti bolečinam. Druga vzporedna zgodba je zanositev in porod njegove nekaj let starejše in še vedno napol nedolžne ljubice, ki jo naključno pobere na plesišču in se potem veselita drug z drugim vse do njene odločitve, da donosi in se poroči, pa čeprav ne z njim.

Albert Christian Sellner: Večni koledar papežev

Avtor namreč poleg zgodovinopiscev upošteva tudi srednjeveške kroniste, legende in pamflete, moderne raziskave ter sodobna pričevanja.

Alice Munro: Preveč sreče: zgodbe

Zbirki kratkih zgodb sta šli skoraj neopaženo mimo; Munrojeva je uveljavljena in priznana kanadska pripovednica, ki popisuje kanadski vsakdanjik v skoraj polpreteklem času. Tu so ženske, ki sledijo klicu ljubezni, mislijo - v resnici pa nasedejo poniglavi igrici dveh odraščajnic, ki se igrata s pošto -, in se potem vse zvrne, da je dobro in prav, skoraj kot dogovorjena poroka. Piše o moških in njihovi ljubezni do lesa in gozdov vobče ali pa o novorazširjenih, z novimi porokami razširjenih družinah in njihovih familiarijah.

Ben Lewis: Smeh in kladivo

Britanski novinar se je lotil proučevanja zgodovine komunizma skozi anekdote in vice. Zgledno je beležil nastop Leninove revolucije in osuplosti nad novim. Tako starka v živalskem vrtu prvič vidi kamelo in poreče: »Glej, kaj so komunisti naredili iz konja!« V Stalinovih čistkah je po samomoru pesnika Majakovskega vzniknil tale vic: Kaj so bile zadnje besede poeta, preden je naredil samomor? - Tovariši, ne streljajte! V mehkejši dobi Hruščova, ki je bil znan po dolgih govorih, so pripovedovali: Ali je mogoče slona zaviti v časopis? - Ja, če je v njem objavljen govor Hruščova.

Avgust Demšar: Evropa

Demšarjev četrti - oziroma četrti primer inšpektorja Vrenka - je povezan z udeleženci mednarodne konference o Evropi danes, ki jo organizira Mariborski inštitut za evropske študije, še ena tistih organizacij, za katere ne vemo čisto, s čim se ukvarjajo, razen z zapravljanjem denarja za vnaprej izgubljene stvari. Namreč, eden najbolj opaznih povabljenih, tako rekoč zvezda mednarodnega srečanja, je možak, ki prvič stopi na evropska tla, kar seveda zelo omeji morebitne motive za njegov umor. Evropo pozna torej iz literature, z medmrežja, o njej modruje in sploh, ne da bi dejansko kdaj videl, na čem si je zgradil kariero. Objestnost teorije brez empirije je motiv, najprej pomislimo, ko v Dravi ribiči zapnejo njegovo truplo, sprano forenzičnih dokazov. 

Alojz Ihan: Hvalnica rešnjemu telesu

Resda fikcija, a izpod peresa profesorja imunologije, kar jo postavlja v polje verjetnega in možnega. Obenem pa tudi kritika zdravstvenega sistema in psihopatologija medčloveških odnosov.

Bernard Quiriny: Mesojede zgodbe

Haecklova teorija, čeprav v naravoslovju ovržena, nas prepričuje, da mora vsako živo bitje kot zarodek prehoditi celotno evolucijsko verigo. Quiriny, konec sedemdesetih let rojeni Belgijec, je zelo očitno in za stil nagrajeno zastal pri borgesovščini, fazi, ki je bila v nekem obdobju značilna za vse nacionalne literature. Profesorji in bibliofili z vsega sveta so se s svojimi opusi priklanjali njegovemu ustoličenju vrnjeni naraciji, čeprav na račun ponarejanja klasikov in posnemanja tradicije, njegovemu odkrivanju apokrifov, lažnih navedkov, preigravanju in preoblačenju razsvetljenske proze, njenih žanrov in motivov. Nekateri so Borgesa odkrili pred pol stoletja, recimo John Barth, Hrvati in Srbi so ga v sedemdesetih letih in na začetku osemdesetih, Quiriny tik pred zdajci.

Michel Foucault: Besede in reči

Foucault je leta 1965 s to knjigo postal eden osrednjih tvorcev strukturalizma in še zdaj je eden najbolj citiranih filozofov. Skupaj s knjigami »Zgodovina seksualnosti«, »Zgodovina norosti, »Nadzorovanje in kaznovanje« je ustvaril polja in zglede »foucaultovske analize«, zaradi česar je danes eden najbolj citiranih družboslovnih avtorjev. Toda, če pri katerem delu, se prav pri tem postavlja vprašanje: čemu bi ga šli danes sploh brati? Potem ko je vmes nastalo na tisoče knjig in člankov, ki parafrazirajo, aplicirajo ali razvijajo njegove ideje.

Jukio Mišima: Izpoved maske

Mišima ima tako heroično biografijo, njegove kasnejše fotografije v ledrastih oblačilih in s strogim, militantnim pogledom so obšle svet, in si skoraj ne moremo predstavljati začetkov, ko je bil še v rasti rahlo zaostal fant z avtoalergijsko boleznijo in ves čas na robu smrti, bolehen in temu primerno intelektualno hiperobčutljiv, čustveno sramežljiv in poln odraščajniških dvomov. Roman Izpoved maske govori o tem obdobju in o časih pred pisateljevim sprejetjem svoje homoseksualnosti in je pisan v prvi osebi, nekatere stvari se močno ujemajo z njegovim življenjepisom. Verjetno gre za roman o odraščanju v homoseksualca, o vseh tistih korakih, ki spremljajo prikrivanje vse bolj manifestirane vsebine. Pri tem se nam še enkrat pokaže, kot pri Kawabati in še nekaterih tudi pri nas znanih in cenjenih japonskih klasikih, da je japonska proza iz prvih dveh tretjin stoletja zelo blizu evropski, po rezoniranju, po dilemah, po pisateljskih tehnikah, da so Japonci po načinu razmišljanja in občutku krivde, časti, postavitvi subjektivitete naši bližnjiki, naši daljnovzhodni somišljeniki. Mišimov roman je podoben vsem internatskim in vojaškim, torej nekaterim evropskim klasikam iz prve polovice stoletja, recimo Musilovemu Törlessu.

Cvetka Bevc: Desetka

Hkrati tradicionalen z romanesknim slogom, a obenem moderen z najstniškim žargonom, ki vključuje tudi znakovni sistem mobilcev in facebooka. Deset prijateljev, deset izpovedi, deset notranjih bitk. Kot variacija Kurosawinega »Rašamona«, kjer junaki pripovedujejo isto zgodbo iz različnih perspektiv? Ne, tu akterji govorijo seveda tudi o drug drugem, toda vsak razkriva predvsem svoje bolečine odraščanja. Eden skozi upor s starši, drugi v iskanju sebe v razstavljeni družini, tretji s svojo bitjo geja, četrti kot bližnjik droge, peti piflar, šesta agilna alpinistka, sedmi ujetnik računalniških igric, osma Mozarta etc. Skratka, avtorica pretanjeno zajame zelo širok nabor možnih bivanj gimnazijskih drugošolcev, ki pa ni totalen, zakaj med njenimi najstniki ni prestopnika, ki bi prešel v Salingerjevega »Lovca v rži«.

Veljko Barbieri: Epitaf cesarskega sladokusca

Barbierijev romanček, tudi po obsegu, se hrani iz dodobra predelanih negativnih utopij in kulinaričnega eksistencializma; je mešanica Kafkovih zapletov iz Procesa in Gladovalca, malo cikne na totalitarna šikaniranja iz Orwellovega 1984 ali Fahrenheita 451, le da je zgodba omiljena z dialogom s predhodnikom, rimskim hedonistom in gurmanom, katerega recepture v času lakotnjenja najde v knjižnici in si po njih pripravi zadnjo večerjo.

Alberto Manguel: Knjižnica ponoči

Po »Zgodovini branja« (CZ 2007) nam Manguel predstavi še zgodovino in posebnosti bibliotek.