Muriel Barbery: Eleganca ježa

V prozi in sicer ljudje prikrivajo kaj velikega in usodnega, umor, sodelovanje v genocidu, konclagerski čin, rod, spolno usmerjenost. Skoraj nihče ne prikriva izobraženosti, kar počne hišnica v elitni hiši s kulinaričnim kritikom, ministrom in podobniki. Je pritlična kiničarka in avtodidaktka, ki kupuje univerzitetne specializirane izdaje knjig, hodi po muzejih, ima mnenje o flamskem slikarstvu nasproti italijanski renesansi, z zdravo (osnovnošolsko) pametjo kao razsuje fenomenologijo in je v estetskem smislu kantovka, v bralnem pa ljubiteljica Tolstoja, a mora prikrivati svoje znanje, dela se butasto in štorasto, da se lahko skrije in umakne, da ima mir in zapik. Dokler se ne pojavi nova situacija; nov stanovalec, ki je - drugače od njenih chic zafnanih klientov s konceptom, kjer so knjige med čevlji - dobrodušen pragmatik, se poveže z lucidno asocialno in rahlo disfunkcionalno dvanajst-letnico, ki s penetrantnim umom lupi plast za plastjo družbene zlaganosti.

Arto Paasilinna: Srečni človek

Paasilinna je seveda fenomen: od leta 1972 je izdal 35 romanov, a nikoli več kot enega na leto, je torej pisalni stroj, ki pa ohranja trade-mark. »Srečni človek« steče v humorno branje tako kot legendarno »Zajčje leto« ali pa »Tuleči mlinar«, »Dedu za petami«, »Gozd obešenih lisic«, »Župnikov zverinski služabnik« in »Očarljivi skupinski...

Italo Calvino: Baron na drevesu

Calvino ostaja ves čas zvest svoji pisavi; sploh si nikoli ni podoben. Kot da bi nenehno iskal nove stile in izzive. Govori enkrat o zaznavi, v drobnih odlomkih in izsekih, drugič o vesoljskih aporijah in krjavljih, ki drsijo skozi čase in prostranstva, tretjič povzema žanrske zaplete in jih prekinja na najbolj napetih mestih. Vešče, duhovito, elokventno, eruditsko.

Jan Morris: Trst in kaj pomeni nikjer

Valižanska pisateljica je sopotnica velikih potopiscev, kakršen je Paul Theroux, le da je pri njej osrednja perspektiva zgodovina in ne osebna izkušnja. Zgodovinski prikazi mest navadno spominjajo na shematične učbenike, Morrisova pa temu ubeži z esejističnim slogom in odpovedjo kronologiji; to nadomesti s formo poglavij. V enem tako oriše imperialno moč mesta, ki je bilo konec 19.

Philip Roth: Ogorčenje

Zdaj, ko se je ob nedavni podelitvi nagrade spet razvnela debata, ali bo Roth dobil Nobelovo (60 odstotkov, da jo bo, 100 odstotkov pa, da je ne bo) in ali ga bomo čez dvajset let še brali, s toliko večjim veseljem pogledamo enega njegovih zadnjih romanov, iz leta 2008. O judovskem pobu, ki je odraščal v družini newarškega košer mesarja in ki ve, da je treba piščancu potegniti drobovino skozi rit, ki ve, kako se...

Aleš Berger: Omara v kleti

Lahko bi tudi rekli, da gre za knjigo spominov, ali pa za vrsto esejev o kulturi. Kakorkoli se obrnemo, Aleša Bergerja težko umestimo: je legendarni knjižni urednik na MK, vrhunski prevajalec, poznavalec francoske kulture, pronicljivi kritik, pisatelj. Zato njegovo pisanje o preteklosti ni popis osebnih čustvovanj niti ne zgodovinska kronika, ampak dobesedno misleča refleksija.

Robert Perišić: Naš človek na terenu

Naslov ima dvojen pomen; najprej se na medijsko-časopisnem terenu znajde pripovedovalec, ki je nekaj malega študiral ekonomijo in zato zasedel gospodarsko uredniško mesto v tedniku. Potem na teren, na iraško misijo, pošlje svojega sorodnika, ker zna ta arabsko in ker potrebujejo nekoga, ki bi v živo poročal z bojišč, bil kos poročevalskim nalogam, izvirno in ob boku velikim reportažnim imenom. No, pa ni.

Jože Pirjevec Tito in tovariši

Kaj torej prinaša v titologijo? Avtor Josipu Brozu podrobno sledi skozi življenje in funkcije in za razliko od uradnega biografa Dedijerja navaja vsebine, ki bi jih nekoč maršal cenzuriral. Torej moskovska leta, njegov beg iz Srbije 1941, dejstvo, da je v času bihaške republike konec 1942 živel kot monarh na gradu v Bosanskem Petrovcu, epizodno vlogo partizanov pri osvoboditvi Beograda, povojne poboje, izdajo Imre...

Charles Bukowski: Južno od juga: zgodbe o pokopanem življenju

Bukowskega smo včasih precej brali, najbrž ker je pisal o tem, kar nas je, ko smo bili gimnazijci, najbolj zanimalo, o seksu in alkoholu, in imel pri tem do vsega specifičen jebivetrski odnos, ki se nam je zdel frajerski. Potem so izbruhnili posnemovalci, čisto preveč proze je bilo o šankiranju in babah, ki jih šarmantni in gobčni odvlečejo izza šanka; Bukowskega je naenkrat preveč.

Carlo Ginzburg: Sir in črvi

Klasična tema zgodovinopisja so vladarske družine, imperialne vojne, revolucije, reforme, verske vojne, kolonizacije. Ne brez razloga, na voljo so namreč arhivi, dokumenti, ne nazadnje palače in ruševine. Zato zgodovinarji lahko uspešno rekonstruirajo vladajoče kulture in ideje. Kaj pa si je mislilo denimo ljudstvo v 16. stoletju na področju Pordenoneja?

Christoph Ransmayr: Leteča gora

Gora, ki jo morajo z žeblji pribiti na tla, da se ne dvigne, z žeblji, kakor pravi domačinka molilnim zastavicam, da je ostri vetrovi ne ponesejo s sabo. Na to goro, o kateri je poročal kitajski vojaški pilot v svojem zadnjem sporočilu, da je najvišja na svetu, se odpravita Irca, brata, na skrivaj, ilegalno, mimo čuječnosti kitajskih oblasti, z nomadi z jaki, in vse skupaj ima prav himalajski razplet.

Miro Simčič: Svetozar Borojević - med slavo in ponižanjem

Bil je eden najbolj cenjenih častnikov v monarhiji, sam cesar ga je sprejemal na štiri oči. Leta 1915 je dosegel, da so fronto z Italijani postavili na Sočo in ne na Savo, kot je bil prvotni predlog. S tem je rešil slovenske dežele vojne vihre, ki bi jo prinesel prihod italijanske vojske. Če so ti porušili Gorico, si je misliti, pred čim je obvaroval slovenstvo. Tak mož bi torej zaslužil vsaj velik spomenik.

Dušan Šarotar: Nostalgija

Nostalgija, zbirka štirih različno dolgih zgodb, se začne tam, kjer se je končal Hotel Dobray, s spominom na soboško ulico, ki so ji po prebivalcih rekli Židovska, na kateri so zgradili bloke in tako izbrisali spomin na deportacijo. Dobimo potem zaradi pripovedne perspektive občutek, da je že tam, v otroškem spominu, skoraj izmodrenost, brezstrastnost, da se je Šarotarjev pripovedovalec že rodil zrel in...

Tomo Križnar: Nafta in voda

Osrednji slovenski potopisec je tokrat objavil nov žanr. Njegova dela, kot so »Šambala«, »Samotne sledi«, »Mana« in »Nuba- čisti ljudje«, bralcem predstavljajo bivanja staroselcev, naj si bo v Avstraliji, Srednji Ameriki, Tibetu ali med Nubami. Vsakič si je vzel čas in z empatijo vzpostavil pristne stike z domačini, ki jih je potem popisal v odličnih potopisih.

Damir Karakaš: Kino Lika

Nabor Karakaševih zgodb je iz dveh zbirk, iz naslovne Kino Lika in iz Eskimov (2007), in čeprav je med njima sedem let razlike, so zgodbe ubrane na isto temo; v prvi prevladujejo zagovedni liški kmetavzi na svojem, na zemlji in v štalah, na traktorjih in na nogometnih igriščih, v drugi so isti modeli v mestih in mestecih, pa ne brez nostalgije po 'zavičaju', po rojstnem kraju z vsemi ohranjenimi folklorizmi in...

ur. Lado Kralj in Peter Scherber: Slovenske kratke zgodbe

Skratka, črtice in skice, ki jim danes rečemo kratke zgodbe. 36 avtorjev, nekateri spadajo med klasike kot Bevk, Kosovel, Grum, Bartol, Ferdo in Juš Kozak, Kosmač, Kranjec ali Voranc, nekateri bolj ali manj pozabljeni kot presunljivi Ivan Dornik, Ivo Grahor ali Zima Vrščaj, tretje pa je držal v pozabi ali polpozabi stari režim kot denimo Narteja Velikonjo, Mirka Javornika in Ljubo Prenner.

Matias Faldbakken: The Cocka Hola Company (Skandinavska mizantropija I)

Faldbakknov roman je izšel pod psevdonimom in je del trilogije Skandinavska mizantropija. Kar je pretiravanje, saj je njegova jedka kritika sicer res usmerjena proti družbeni klimi, ki jo ustvarjajo razni 'kulturni delavci' in mediji in dizajnerji, vsi, ki se ukvarjajo z estetizacijo realnosti, idealom večine historičnih avantgardnih gibanj, vendar je v takšne klimatske projekte vedno vključena tudi samokritika,...

Sofokles: Ojdip v Kolonu

Sofokles je usodo tebanske kraljeve družine najprej popisal v »Kralju Ojdipu« in »Antigoni«, ki zajemata čas od Ojdipovega rojstva prek njegove smrti pa tja do smrti njegovih otrok. Na koncu življenja pa je spisal še tretji del, ki pa ga je postavil kronološko vmes in je posvečen Ojdipovemu begunstvu.

Andrej Predin: Učiteljice

Predin že v svojem prvencu Na zeleno vejo z montažo izsekov gradi zgodbo o zagatah odraščajnikov v štajerski prestolnici v času tranzicije. Ležerno se sprehaja skozi spomine, ki jih osmišlja zapisovalski zdaj, zapis je zgoščen okoli družine pripovedovalca, ki jo najbolj zanima, kako priti do denarja. Kako priti na zeleno vejo. Zaradi tematike in fingirano nevedne pripovedne pozicije, zaradi posebnega lotevanja...

Bogdan Žorž: Vzgoja za svobodo - vzgoja za odrekanje

Žorž je seveda Žorž in ne Rugelj, njegovo področje tudi ni alkoholizem, temveč mladostniki. Njegova maksima je na pogled enostavna: krize ti ne bo nihče odpihnil, ti si edini, ki se lahko z njo bojuješ in jo uženeš.

J. M. G. Le Clezio: Napev o lakoti

Le Clézia imamo sicer za svetovljana, odraščal je na Mavriciju in je sploh multikulturen avtor, po tematiki in po dogajalnih krajih. Vendar je rojen v Nici in tja njegova odraščajnica oziroma mlada ženska Ethel v romanu - navdihnjena z usodo njegove matere in njene družine med drugo vojno - pobegne iz Pariza, kjer se že dogajajo množične deportacije Judov.

Renata Salecl: Izbira

Avtorica je izbrala osrednjo obsesijo sodobnosti, v kateri se nam kaže kot poslednji smisel bivanja - možnost izbire. Naj si bo filma, sira, partnerja, počitniškega kraja, steklenice vina, srajce ali česarkoli.

Niccolò Ammaniti: Kakor bog ukazuje

Rino, plečat in še pa še močen skin, ki ima čez hrbet vtetovirano svastiko in mu je blazno všeč začutiti, kako se ga vsi bojijo, porine že na prvi strani svojemu trinajstletnemu sinu v roke pištolo, da gre ustrelit psa, ki v praznem skladišču daleč čez polja nabija in mu ne da, glavobolnemu, spati; tamalo pištolo, nekje ima še skrajšanega magnuma.

Vid Pečjak: Kataklizma ali Selenino maščevanje

Žanr, za katerega se je zdelo, da je že izumrl, je avtor povrnil v izjemni obliki. Če so njegovi legendarni »Drejček in trije Marsovčki« predstavljali pravljično verzijo tega žanra, je »Kataklizma« morbidna, toda aktualna.

Dušan Čater: Džehenem

Dogajalni prostor te proze je globalen, čeprav je njegov centripetalni vrtinec Slovenija, izpisana v prav domačijskih detajlih; od Kambodže, kjer par, zdravnica in reportažni novinar, posvoji siroto in ga potem dodobra nažganega vidimo (že) pred službo, do Moldavijke, ki po neprostovoljnih prostitucijskih etapah pristane na Kozjanskem, finske punce z berlinske alterscene, ki se zaljubi v poeteso iz Ljubljane.

Carl Gustav Jung: Spomini, sanje, misli

Veliki psihiater ni napisal običajne zgodbe življenja, ki teče od rojstva z vsemi peripetijami in uspehi. Jung je tudi tu jungovec in skozi spominjanja premišljuje oziroma analizira samega sebe. S pridihom filozofa se spušča v »gnothi seauton«. Kaj ga je torej formiralo? Pravi na primer, da ker oče ni mogel obvladati muhaste narave njegove mame, je to imelo nanj neu...

Jens Petersen: Gospodinjska pomočnica

Zgodbica je preprosta in spominja na italijanske mehke porniče iz sedemdesetih let, ko je v za mater osiromašeno družino prišla služkinja tipa Laura Antonelli ali Ornella Muti in sta se potem oče in sin slinila okoli nje, jo zasledovala in kukala v kopalnico, vzpostavljala fetišističen odnos do njenih predmetov.

ur. M. Pleničar, B. Ogorelec in M. Novak: Geologija Slovenije

Obsežen (592 s.) dvojezični (sl-ang) tekstovni in slikovni prikaz dognanj o kamninah, vodah in rudah, ki so v največji meri zakrite pogledu.

Geoff Dyer: Joga za ljudi, ki se jim je ne da početi

Dyer nekje pravi, da je sam vremensko čudo, kamorkoli pride, dežuje, pada barometer. Trditev kolega, da je »zunaj dežuje« eden bolj butastih literarnih stavkov, se mu zato zdi netočna; njemu namreč pogosto dežuje tudi znotraj. Iz oči na krožnik z jajci po prežurani noči; odvečnost in depresije, brezsmiselnost potovanja, skoraj prisila, ki je finančna, in kompulzivnost, nezmožnost vztrajati na enem...

Malcolm Gladwell: Prebojniki

Uspeh je seveda relativna kategorija, ki je avtor ne problematizira, saj preiskuje tradicionalne predstave uspešnosti, kot so denarna, športna ali poslovna pot na vrh. Charles-Albert Poissant je pred desetletjema napisal knjigo »Milijonarji o sebi«, v kateri je predstavil strategije desetih najbogatejših mož, ki so iz običajnih situacij, ali celo iz vojnega dizastra kot Soichiro Honda, ustvarili...