David Benjamin: Sedem

Roman malo spominja na tisti vic, ko tipček v vojski brez zanimanja za vse drugo pobira in bere papirčke, smeti, embalažo, dokler ga ne pokličejo v sobo z možaki v belih haljah. Ko veter odnese z mize list papirja, ga pograbi in radostno vzklikne: dopolnjeno je! To je iskal, odpustnico, mnenje komisije o njegovi nesposobnosti.

Igor Grdina et alii: Slovenski zgodovinski atlas

Prvič je izšla knjiga, delo številne skupine strokovnih avtorjev, ki prinaša mnoštvo slovenskih zgodovinskih atlasov (234) od prazgodovine do sodobnosti v samostojni knjigi. Pogled na atlase zgodovine ima vedno presežke, saj se prek podob ovemo, kako spontano mislimo, da je sedanjost malo da ne večna, da se menjajo samo imena držav. Dejstva so kdaj prav frapantna, v 5. stoletju so med osrednjimi mesti tudi kraji, o katerih večina danes ni niti slišala, pogled na srednjeveško plemiško razdelitev slovenskih krajev spominja na leopardovo kožo, predjožefinska karta samostanov nam predstavi stara kulturna središča, pomenljiva je razširjenost in število gradov, ki so jih imeli celjski grofje na začetku 15. st., poti tovorjenja železa in vina v isti dobi, razmejitev protestantskih in katoliških župnij v drugi polovici 16. st. in seveda gospodarske karte ter karte šolskih in kulturnih ustanov skozi stoletja. Delo ne tvorijo le karte, dejansko je celo obširnejši del besedilo, ki mestoma razkrije neverjetnosti: nemški okupatorji so že l. 1941 minirali pravoslavni cerkvi v Celju in Mariboru, medtem ko sinagoge niso požgali nacisti, temveč jo je podrla Kardeljeva oblast leta 1954!? Če smo povojne karte poznali iz starih socialističnih učbenikov, so novum paralelne karte partizanskih in protipartizanskih formacij, predvsem pa karta povojnih kazenskih, zbirnih in delovnih taborišč, fojb, grobišč pobojev ter objektov, ki so jih zgradili taboriščniki. Najbolj nerazumljiv je sicer izbor gesla »partizanske bolnišnice«, ki stoji samo, ne da bi atlas med medvojne bolnišnice vrisal tudi osrednjih mestnih bolnišnic na okupiranem ozemlju; kot da te niso del slovenske medvojne zgodovine?? Konceptualno zadrego, katero ozemlje prikazati: teritorij današnje republike ali maksimalne meje slovenske poselitve, je atlas prešel na dveh ravneh. Ko je kot objekt proučevanja vštel tudi neslovensko prebivalstvo od neandertalca ter kromanjonca v paleolitiku do Nemcev in nemške kulture na začetku 20 st. in ko je rob kart razširil na vse strani krepko čez aktualno administrativno mejo. Eno temeljnih historiografskih del.

Thomas Bernhard: Potonjenec

Bernhard je neverjetna tečnoba, nič mu ni bilo tako sveto, da se ne bi usajal in bentil, in to ven in ven, v valovih, včasih repetitivnih, drugič stopnjevano in še bolj jedkih, zakisanih. Avstrijska družba, higienska raven tamkajšnjih gostišč, mesta pa sploh, s Salzburgom in z Mozarteumom na čelu; Salzburg grozen in nevzdržen, mogoče celo pred Dunajem, ki je itak odvraten. Nemogoča je švicarska provinca, obupni in odvratni mnogoštevilni klavirski virtuozi, posebej tisti, ki uspešno nastopajo in nikoli ne podvomijo vase, o svoji veščini, ki ne spregledajo, kako bedno in brezupno je vse skupaj, igranje pred butasto publiko, v studiih, pehanje za slavo, obupno in odvratno. Klavirskih virtuozov se loteva v Potonjencu; naslov priskrbi vzdevek enega od trojice, lahko bi rekli, da gre za nekakšne prijatelje, če ne bi bili vsi do zadnjega takšne tečnobe, prijatelje, ki pri Horowitzu doštudirajo in se potem najbolj nadarjen med njimi po nekaj deset koncertih zapre v svoj studio, druga dva pa odnehata. Ne preneseta, da bi bil tako zelo boljši od njiju, boljši celo od Horowitza, da bi se v senci njegovega pošastnega genija skrivala dva tako inferiorna virtuoza, kot sta onadva. Opustita igranje, ker je slava nekaj, na kar sta računala, s čimer sta hotela prizadeti svoji premožni družini; slava in genialnost, ki pa v senci pravega genija zbledi. In tretji, to nam je ves čas jasno, je kljub svoji pošastnosti in odljudnosti, spremljani s tipično ameriško površinsko dobrodušnostjo in prijaznostjo, nedvomno boljši od obeh, morda celo od samega Horowitza, saj on naredi iz njega kongenialnega učitelja.

Tony Judt: Deželi se slabo godi

Glede na »Povojno Evropo« (MK, 2005) je delo bolj esejistično in angažirano. Njegovo izhodišče je trpka ugotovitev: kako popraviti škodo, da smo vzgojili generacije otrok, ki službe tehtajo le po zaslužku? Sodobna družba namreč najbolj časti in občuduje bogastvo, celo revni so fascinirani in sprejemajo njegov zvezdniški status. Kako je nastal ta obrat, kaj se je zgodilo v zadnjih tridesetih letih?

Alan Lightman: Einsteinove sanje

Lightman, preberemo, ima reference iz obeh znanstvenih hemisfer, naravoslovne na Princetonu, in humanistične. Verjamemo. Einsteinove sanje so namreč v drobna poglavja nabrane raznovrstne in kar najrazličnejše špekulacije o naravi časa; od napredovanja od entropije proti redu - in nasprotno - do tistega, kar je naredil Martin Amis v Časovni puščici, torej izpisal zgodbo, kjer posledice predhajajo vzroke, kjer se čas giblje nazaj.

Kozma Ahačič, Andreja Legan Ravnikar, Majda Merše, Jožica Nerat, France Novak: Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja

Govorjenje v lastnem jeziku je poseben privilegij, saj za branje knjig in časnikov ne rabimo slovarjev. Če odštejemo tujke, bo Slovenec po definiciji razumel svoj materni jezik v popolnosti. Kaj pa če skoči za slabega pol tisočletja v zgodovino?

Ian McEwan: Solar

Solar je zgodba o povezanosti znanosti in politike, znanosti in kapitala: možak, ki mu švedski akademiki, prepričani, da so spet na vrsti Britanci, za Beard-Einsteinov teorem, ki ga vročično razdela pri enaindvajsetih, pritisnejo Nobelovo nagrado za fiziko, je zdaj že dodobra etabliran. Sedi po komisijah in v svetih, z imenom jamči za zlati dež donacij, prevzame različne raziskovalne naloge in potem občasno obišče ljudi, ki se z njimi operativno ukvarjajo. Fizično malo polenjen, psihično pa še kar okreten, posebej v retoriki na vseh kongresih v čast znanosti in njenim največjim udom, naredi ob ločitvi od pete žene, ki se ji sname zaradi njegovega permanentnega kot da benignega varanja, nekaj napak. Izkoristi nekaj priložnosti in se z njimi okoristi. Kar ga potem na koncu tretjega dela trdno prizemlji. Roman ima strukturo drame in skoraj tragičen zaplet, samo da je tragičnih zmot in krivd čisto preveč, da bi šlo za kaj drugega kot bilančni negativni total. McEwan svojega možička spremlja skozi skoraj desetletje, v treh ločenih in natančno izpisanih delih, s posebnim fokusom na njegovo prebujeno zanimanje za podnebne spremembe, za odkritje fotovoltaike in pretvorbe fotonov v elektriko. Vsak vesoljec, ki bi prišel na Zemljo, bi se začudeno spraševal, zakaj iz nuklearke, zakaj iz Sonca, ki nas vsakodnevno obseva, ne potegnemo več, to je nekajkrat in v različnih priložnostih ponovljen stavek.

Lou Marinoff: Raje Platona kot pomirjevala

Če Slavoj Žižek iz filozofije napravi gledališko predstavo, je Marinoff razmišljal, kako spraviti filozofijo med množice. A ne v smislu poučevanja širokih množic, temveč kot modrost, s pomočjo katere si slehernik lahko pomaga reševati vsakodnevne težave. Seveda ni edini, v Skandinaviji počne podobno Šved Stefan Einhorn z uspešnico »Vaegar till visdom«, na Slovenskem pa je že pred desetletji legendarni psihiater Janez Rugelj vpeljal biblioterapijo kot eno izmed poti samoozdravljenja.

Märta Tikkanen: Veliki lovec

Ko se pripovedovalka po nekaj deset straneh proze o vsemogočem in o ničemer začne spraševati, zakaj ni vzela s seboj pisalnega stroja, »brez njega jih / vtisov, nasprotij, izzivov... / ne morem urediti, besede zvenijo drugačno in mi uhajajo iz spomina«, je tudi nam nekoliko žal. Če bi to, da ima pisalni stroj, do takrat pripomoglo, da bi lažje bolj sklenjeno in zgoščeno strnila vse tisto, kar se ji kot Danki, ki piše v švedščini, pripeti na Grenlandiji, bi se morda z manj težavami prebijali skozi asociacijske in komentirane fragmente o njenem odkrivanju grenlandske ekonomije, zgodovine, mitologije, ljudi, predvsem pa jezika. Tikkanenova je namreč na Grenlandijo prišla na nekakšno literarno ali splošnokulturno srečanje. Nad Grenlandci, ponosnimi - kdo pa ni - na njihove posebnosti in preteklost, na racionalnost in ekonomičnost preživetja na območju z zahtevnim podnebjem, brez poljedelstva in živinoreje, se je navdušila in kot prava štipendistka o tem napisala knjigo. Seveda je do gostiteljev nadvse spoštljiva. Prodira v njihove skrivnosti, v mite, tako da se nam vse skupaj zdi malo kot etnologija, vendar je namesto znanstvene distance do konca vzhičena. Vzhičena je nad, recimo, racionalnostjo tjulnjelova, o kateri dobi, kot očitno vsak Grenlandec in obiskovalec, vladno obveščevalno kaseto; da pri tjulnjih ONI, v nasprotju s tistimi s Spitzbergov ali iz Kanade, porabijo vse, torej salo, kite, meso. Navdušena je, ker je panogo po akcijah BB in Greenpeacea, škodljivih za strojarsko industrijo in ceno krzna, prevzel eden najbolj trdih in bodrih mož, tako možat, da so se greenpeaceovci v joku op-ravičevali, češ da niso tako mislili, da bi se morali res prej pozanimati, globoko spoštovanje do Grenlandcev. Malo tako kot tisti mesar v povorki veganov proti živalskim bolečinam. Samo ravno nasprotno.

Jonathan Littell: Sojenice

Glavni junak je nacist, pripadnik Sicherheitspolizei, čas pa obdobje nacizma. Ni ne razumnik, ki ga je zanesel fanatizem, ne bestialni primitivec. Je doktor prava, kulturno razgledan, šolan v Franciji, zraven pa še gej. A v zaledju in na fronti brezobzirni morilec. Skratka lik, ki bi ga ne pričakovali.

Dorothy Alison: Pankrtka iz Karoline

Delno avtobiografski roman o odraščanju punce, katere mati se najprej na vse kriplje trudi, da bi jo oprala žiga nezakonskosti, se dogaja v veliki in med sabo tesno povezani ameriški družini, kjer so vsi drug čez drugega. Možaki se ga fino zapijajo in se potem garbajo, streljajo na poltovornjake bratrancev in bratov, včasih malo odsedijo, ženske zatavajo, sicer pa garajo in občasno pobegnejo v norost, razbijejo vse po hiši in podobno. Potem oprostijo svojim moškim in vse se ponavlja, večno in živahno, dinamično, dolgčas jim res ni. Dogaja se v petdesetih, po drugi in v času korejske vojne, zdi pa se nam, kot da bi šlo za faulknerjevski Jug iz tridesetih, z istim rasizmom, z versko gorečnostjo, le da so ob gospelu tudi že country in slide kitare in ne samo otožnost in bluz. Pankrtka je izpisana detajlno, ta proza je morda celo premalo selektivna, avtobiografskost in spominskost gradiva, ki obsega nekaj generacij in gre skoraj za sago, bi omogočala več fokusiranja na račun ekstenzivnega 'kot je bilo'. Vendar tako dobimo skoraj familiarni, kolektivni subjekt, v ospredju pa je punca, ki jo ima njen ljubeči 'očka', materin tretji mož, po smrti sina ob porodu še prav posebej rad. Posebno kadar je jezen, frustriran zaradi svoje primarne družine, izgube službe, takrat se mu zdijo - nam danes sumljivi - vzgojni in drugi prijemi skoraj nujni, takrat jih prižene do pojma.

Arnoš Lustig: Molitev za Katarino Horovitz

Danes pri že vsaj malo šolanemu človeku pojem Erazem Rotterdamski takoj sproži pogojni refleks - Hvalnica norosti. Toda, kako v aktualnosti brati eno najmogočnejših del v zadnjih petsto letih?

Aleksandar Hemon: Projekt Lazar

Prvoosebni pripovedovalec, sarajevski emigrant v Ameriko - pravočasni, še predvojni -, sledi zgodbi o streljanju in preiskavi zoper ukrajinskega Juda, ki je pobegnil pogromom na samem začetku XX. stoletja, dokler se niso na njem konstituirali nestrpni in rasistični, pravoverni in anarhofobni elementi v Chicagu.

Drago Jančar: To noč sem jo videl

Roman, ki je letos prejel kresnika, bi še leta 1985 končal v bunkerju zavoljo motivike partizanskih zločinov.

Muriel Barbery: Eleganca ježa

V prozi in sicer ljudje prikrivajo kaj velikega in usodnega, umor, sodelovanje v genocidu, konclagerski čin, rod, spolno usmerjenost. Skoraj nihče ne prikriva izobraženosti, kar počne hišnica v elitni hiši s kulinaričnim kritikom, ministrom in podobniki. Je pritlična kiničarka in avtodidaktka, ki kupuje univerzitetne specializirane izdaje knjig, hodi po muzejih, ima mnenje o flamskem slikarstvu nasproti italijanski renesansi, z zdravo (osnovnošolsko) pametjo kao razsuje fenomenologijo in je v estetskem smislu kantovka, v bralnem pa ljubiteljica Tolstoja, a mora prikrivati svoje znanje, dela se butasto in štorasto, da se lahko skrije in umakne, da ima mir in zapik. Dokler se ne pojavi nova situacija; nov stanovalec, ki je - drugače od njenih chic zafnanih klientov s konceptom, kjer so knjige med čevlji - dobrodušen pragmatik, se poveže z lucidno asocialno in rahlo disfunkcionalno dvanajst-letnico, ki s penetrantnim umom lupi plast za plastjo družbene zlaganosti.

Arto Paasilinna: Srečni človek

Paasilinna je seveda fenomen: od leta 1972 je izdal 35 romanov, a nikoli več kot enega na leto, je torej pisalni stroj, ki pa ohranja trade-mark. »Srečni človek« steče v humorno branje tako kot legendarno »Zajčje leto« ali pa »Tuleči mlinar«, »Dedu za petami«, »Gozd obešenih lisic«, »Župnikov zverinski služabnik« in »Očarljivi skupinski...

Italo Calvino: Baron na drevesu

Calvino ostaja ves čas zvest svoji pisavi; sploh si nikoli ni podoben. Kot da bi nenehno iskal nove stile in izzive. Govori enkrat o zaznavi, v drobnih odlomkih in izsekih, drugič o vesoljskih aporijah in krjavljih, ki drsijo skozi čase in prostranstva, tretjič povzema žanrske zaplete in jih prekinja na najbolj napetih mestih. Vešče, duhovito, elokventno, eruditsko.

Jan Morris: Trst in kaj pomeni nikjer

Valižanska pisateljica je sopotnica velikih potopiscev, kakršen je Paul Theroux, le da je pri njej osrednja perspektiva zgodovina in ne osebna izkušnja. Zgodovinski prikazi mest navadno spominjajo na shematične učbenike, Morrisova pa temu ubeži z esejističnim slogom in odpovedjo kronologiji; to nadomesti s formo poglavij. V enem tako oriše imperialno moč mesta, ki je bilo konec 19.

Philip Roth: Ogorčenje

Zdaj, ko se je ob nedavni podelitvi nagrade spet razvnela debata, ali bo Roth dobil Nobelovo (60 odstotkov, da jo bo, 100 odstotkov pa, da je ne bo) in ali ga bomo čez dvajset let še brali, s toliko večjim veseljem pogledamo enega njegovih zadnjih romanov, iz leta 2008. O judovskem pobu, ki je odraščal v družini newarškega košer mesarja in ki ve, da je treba piščancu potegniti drobovino skozi rit, ki ve, kako se...

Aleš Berger: Omara v kleti

Lahko bi tudi rekli, da gre za knjigo spominov, ali pa za vrsto esejev o kulturi. Kakorkoli se obrnemo, Aleša Bergerja težko umestimo: je legendarni knjižni urednik na MK, vrhunski prevajalec, poznavalec francoske kulture, pronicljivi kritik, pisatelj. Zato njegovo pisanje o preteklosti ni popis osebnih čustvovanj niti ne zgodovinska kronika, ampak dobesedno misleča refleksija.

Robert Perišić: Naš človek na terenu

Naslov ima dvojen pomen; najprej se na medijsko-časopisnem terenu znajde pripovedovalec, ki je nekaj malega študiral ekonomijo in zato zasedel gospodarsko uredniško mesto v tedniku. Potem na teren, na iraško misijo, pošlje svojega sorodnika, ker zna ta arabsko in ker potrebujejo nekoga, ki bi v živo poročal z bojišč, bil kos poročevalskim nalogam, izvirno in ob boku velikim reportažnim imenom. No, pa ni.

Jože Pirjevec Tito in tovariši

Kaj torej prinaša v titologijo? Avtor Josipu Brozu podrobno sledi skozi življenje in funkcije in za razliko od uradnega biografa Dedijerja navaja vsebine, ki bi jih nekoč maršal cenzuriral. Torej moskovska leta, njegov beg iz Srbije 1941, dejstvo, da je v času bihaške republike konec 1942 živel kot monarh na gradu v Bosanskem Petrovcu, epizodno vlogo partizanov pri osvoboditvi Beograda, povojne poboje, izdajo Imre...

Charles Bukowski: Južno od juga: zgodbe o pokopanem življenju

Bukowskega smo včasih precej brali, najbrž ker je pisal o tem, kar nas je, ko smo bili gimnazijci, najbolj zanimalo, o seksu in alkoholu, in imel pri tem do vsega specifičen jebivetrski odnos, ki se nam je zdel frajerski. Potem so izbruhnili posnemovalci, čisto preveč proze je bilo o šankiranju in babah, ki jih šarmantni in gobčni odvlečejo izza šanka; Bukowskega je naenkrat preveč.

Carlo Ginzburg: Sir in črvi

Klasična tema zgodovinopisja so vladarske družine, imperialne vojne, revolucije, reforme, verske vojne, kolonizacije. Ne brez razloga, na voljo so namreč arhivi, dokumenti, ne nazadnje palače in ruševine. Zato zgodovinarji lahko uspešno rekonstruirajo vladajoče kulture in ideje. Kaj pa si je mislilo denimo ljudstvo v 16. stoletju na področju Pordenoneja?

Christoph Ransmayr: Leteča gora

Gora, ki jo morajo z žeblji pribiti na tla, da se ne dvigne, z žeblji, kakor pravi domačinka molilnim zastavicam, da je ostri vetrovi ne ponesejo s sabo. Na to goro, o kateri je poročal kitajski vojaški pilot v svojem zadnjem sporočilu, da je najvišja na svetu, se odpravita Irca, brata, na skrivaj, ilegalno, mimo čuječnosti kitajskih oblasti, z nomadi z jaki, in vse skupaj ima prav himalajski razplet.

Miro Simčič: Svetozar Borojević - med slavo in ponižanjem

Bil je eden najbolj cenjenih častnikov v monarhiji, sam cesar ga je sprejemal na štiri oči. Leta 1915 je dosegel, da so fronto z Italijani postavili na Sočo in ne na Savo, kot je bil prvotni predlog. S tem je rešil slovenske dežele vojne vihre, ki bi jo prinesel prihod italijanske vojske. Če so ti porušili Gorico, si je misliti, pred čim je obvaroval slovenstvo. Tak mož bi torej zaslužil vsaj velik spomenik.

Dušan Šarotar: Nostalgija

Nostalgija, zbirka štirih različno dolgih zgodb, se začne tam, kjer se je končal Hotel Dobray, s spominom na soboško ulico, ki so ji po prebivalcih rekli Židovska, na kateri so zgradili bloke in tako izbrisali spomin na deportacijo. Dobimo potem zaradi pripovedne perspektive občutek, da je že tam, v otroškem spominu, skoraj izmodrenost, brezstrastnost, da se je Šarotarjev pripovedovalec že rodil zrel in...

Tomo Križnar: Nafta in voda

Osrednji slovenski potopisec je tokrat objavil nov žanr. Njegova dela, kot so »Šambala«, »Samotne sledi«, »Mana« in »Nuba- čisti ljudje«, bralcem predstavljajo bivanja staroselcev, naj si bo v Avstraliji, Srednji Ameriki, Tibetu ali med Nubami. Vsakič si je vzel čas in z empatijo vzpostavil pristne stike z domačini, ki jih je potem popisal v odličnih potopisih.

Damir Karakaš: Kino Lika

Nabor Karakaševih zgodb je iz dveh zbirk, iz naslovne Kino Lika in iz Eskimov (2007), in čeprav je med njima sedem let razlike, so zgodbe ubrane na isto temo; v prvi prevladujejo zagovedni liški kmetavzi na svojem, na zemlji in v štalah, na traktorjih in na nogometnih igriščih, v drugi so isti modeli v mestih in mestecih, pa ne brez nostalgije po 'zavičaju', po rojstnem kraju z vsemi ohranjenimi folklorizmi in...

ur. Lado Kralj in Peter Scherber: Slovenske kratke zgodbe

Skratka, črtice in skice, ki jim danes rečemo kratke zgodbe. 36 avtorjev, nekateri spadajo med klasike kot Bevk, Kosovel, Grum, Bartol, Ferdo in Juš Kozak, Kosmač, Kranjec ali Voranc, nekateri bolj ali manj pozabljeni kot presunljivi Ivan Dornik, Ivo Grahor ali Zima Vrščaj, tretje pa je držal v pozabi ali polpozabi stari režim kot denimo Narteja Velikonjo, Mirka Javornika in Ljubo Prenner.