Fadila Nura Haver: Ko umrem, naj se smejem

Črni humor je nedvomno eden glavnih izvoznih bosanskih artiklov, zdi se, da gre za avtohton, endemen in učinkovit defenziven pojav, ki je na poseben način reguliral delovanje skupnosti in bil, kot preberemo recimo pri Jergoviću, tudi navznoter represiven, regulativen, vendar prizanesljiv in skoraj sprijaznjen, čisto drugače od recimo slovenskega zavidanja in privoščljivosti.

Lojze Kovačič: Zrele reči

Lojze Kovačič (1928-2004) je svoj zadnji roman pisal med letoma 1990 in 2001. V obliki dnevnikov in z vsebino romanesknega junaka je sicer formalno nedokončan, a vendar popoln - avtor je namreč beležil bivanje svoje betežne starosti, ki se je pač ustavilo s hudo boleznijo, ko je odložil peresnik.

Jáchym Topol: Hladna dežela

Roman Jáchyma Topola, češkega prozaista in alterrokerja, se začne kot zgodba o getu blizu Prage, na ruševinah katerega ob uradni turistični ponudbi deluje tudi podtalna; ljudje, ki so našli v starih utrdbah in v rovih bivališče, sicer bi bili brezdomni, ljudje, ki so preživeli pogrom med drugo vojno in so zdaj polni grozovitih zgodb, te prodajajo in tržijo.

Pozdrav z vrhov: planinstvo na starih razglednicah

Kaj torej prinaša knjiga? Vsekakor pot s časovnim strojem, ki nas prestavi v dobo med zadnjim desetletjem devetnajstega stoletja in tja do začetka štiridesetih naslednjega. Skratka, ozek segment zgodovine vsakdana, ki v prvi vrsti predstavlja stare fotografske razglednice očakov, gorskih koč, hribolazcev in poti. Za sodobne planince primerjava na dlani, a pomenljivo branje tudi za klimatologe: letni posnetek...

Boris Vian: Srceder

Srceder je močno odhakljan roman. Takšnih danes ne delajo več, niti zahecni pisci ne. Pozna se mu, da je bil napisan - in to na hitro, Vian je napisal po enega na leto, ob scenarijih, šansonih, dramoletih, posvečanju kriminalnemu žanru, preden je pred svojim 40. letom umrl - v času radikalnega modernizma in malo tudi splošne zmage psihoanalize, v času po omilitvi odporov nanjo, s čimer je lahko postala žlahten...

Zdenko Vrdlovec: Zgodovina slovenskega filma

Zbirka halucinantnih fragmentov, mozaik, sestavljen iz drobnih koščkov, nekatera od več kot sto deset poglavij so dolga samo nekaj stavkov, pogosto gre za citate, kot se šika, opremljene z imenom avtorja, druga poglavja so štrclji kratkih zgodb, nastavki, ki se redko zaključijo, ostajajo odprti in se med seboj povezujejo. Pogost občutek prepletenosti, ne tisti kot v enigmatičnem žanru, bolj neterminalen, brez...

J. G. Ballard: Nebesa na zemlji

Ballard je bil vedno kontroverzen avtor. Ne samo Trk, ki govori o slasti bolečine ob prometnih nesrečah; očitno se mora tudi v našem brezobličnem in neheroičnem času sprostiti enaka količina adrenalina in stresnih hormonov, in razvlečene žajfnice in ustvarjanje afer iz nič tega ne zadovoljujejo več. Zato hotene avtomobilske nesreče, zato izpraznjujoči nakupovalni rituali in iracionalno kopičenje.

Alma M. Karlin: Smrtonosni trn Alma M. Karlin: Smrtonosni trn

Celjska potopiska in pisateljica Karlinova predstavlja briljantno stran potepuštva. Ko se je leta potikala po Peruju, Panami in po Karibih, ni bila na plačilni listi evropskih založb in časnikov, ampak je živela od priložnostnih del. Diplomiranka iz osmih jezikov na »society of Arts« v Londonu je v sili poučevala tuje jezike za prgišče hrane, v boljših časih delala kot sodna tolmačka, spet drugič kot...

Sebastijan Pregelj: Mož, ki je jahal tigra

V prejšnjem romanu Na terasi babilonskega stolpa je Pregelj združil ljudstva knjige, muslimane, jude in kristjane, s specialci okoli ljubljanskega Nebotičnika in jih vključil v globalno zaroto proti preroku, ki ga nosijo v bovli, tokrat pa poteka bitka za Besedo na tleh Sovjetske zveze.

Zdravko Zima: Bordel u plamenu

V njih avtor premišljuje o temah, ljudeh, škandalih, knjigah, razstavah in dogodkih, ki formirajo sodobno Hrvaško. Torej komentar vesti, ki jih prinašajo tiskovne agencije? Nikakor, Zime ne vodi primarna želja izraziti svoje čim bolj originalno mnenje niti ne perspektiva pro ali anti HDZ, še manj pa princip kontriranja vladajočim idejam. Izhodišče njegovega pisanja sta namreč m...

David Lodge: Lepa služba

Možak se vozi v jaguarju v službo čez Temno deželo, v času razcveta industrializacije temno od saj, premogovega prahu, žlindre in smoga, za katero danes mislijo, da je dobila ime po barvi kože tistih, ki so se naselili vanjo in so zdaj glavne žrtve brezposelnosti, in poskuša rešiti, kar je še ostalo od težkoindustrijskega obrata. Ženska, na debelo namazana s poststrukturalizmom in feministično teorijo, se...

Lado Kralj: Kosec koso brusi

Ne povsem dobesedno, zakaj prof. Lado Kralj je napisal pred tem kar nekaj knjig iz teorije drame in literarne zgodovine, vodil eksperimentalno in narodno gledališče, predaval na univerzi ter prevajal. Toda, tokrat je napisal čisto literarno delo, ki je od prvega stavka naprej fascinantno. Če imajo pisatelji dandanes problem, kako najti vsebino pripovedi in kako sploh napolniti tekst, pri Kralju dominira lahkotnost...

Thomas Glavinic: To sem vendar jaz

Roman avstrijskega pisca Thomasa Glavinica je eno samo pretiravanje pri popisu pisateljskih muk: poba s hipohondrijo, kakršna je zaščitni znak tudi hrvaškega kolega Zorana Ferića, stisko jezika in ustvarjalno krizo, ki - malo tudi na srečo bralcev, to že moramo priznati - slej ko prej doleti vsakega pišočega, vidimo posredno, kot igranje igric na delovnem mestu in besno elektronsko komuniciranje.

Gustave Flaubert: Slovar splošno priznanih resnic

Veliki francoski realist, ki je poznan po »Gospe Bovary«, »Vzgoji srca« in »Skušnjavi svetega Antona«, je pustil v rokopisu tudi povsem neromaneskno delo, kot je njegov nedokončani slovar splošno priznanih resnic.

Bruce Chatwin: Utz

Chatwin, ki ga sicer poznamo po udarnem potopisu po Patagoniji, kamor se odpravi iskat sledi nekega zavra iz družinske kredence, čeprav gre potem za orjaškega lenivca, ob tem pa odkrije zaostal Divji zahod na iberoameriškem jugu, je napisal tudi roman o bivanju za železno zaveso. Nič novega, ena najudarnejših literarnih študij o izkoriščanju delovne sile kot temelju realsocialistične ekonomije in popis...

Michal Viewegh: Primer nezveste Klare

Viewegh spada v moderni val naslednikov Škvoreckega in Hrabala. Torej humorja, ki so ga nekoč češkoslovaški literati uporabljali pri srečanju z realnostjo. Brez možnosti svobode izražanja so našli zaveznika v nepopustljivi samoironiji, ki jim je omogočala distanco do stvarnosti.

Matej KrajNc: Requiem za gospo Goršičevo

Krajnc se ob literaturi ukvarja z glasbo, tam hodita teorija in praksa z licem ob licu, ob kantavtorstvu tudi recenzira in prevaja, vse, in nekaj te vznesenosti je tudi pri pisanju. Pogosto je njegova proza malo improvizirana, ne samo zaradi ekspresivnih fraz in raztegnjenih, onomatopejskih in siceršnjih formalnih prijemov, tudi struktura je bila včasih ohlapnejša.

Paul Veyne: Kako je naš svet postal krščanski

Paul Veyne je sicer zaslovel s knjigo o antiki, v kateri se je spraševal, če so stari Grki res verjeli v svoje mite? Tokrat je za premišljevanje vzel dobo rimskega cesarja Konstantina. Leta 312 je namreč cesar postavil krščanstvo kot enakovredno religijo in od tedaj kristjane niso več metali levom v arene. Sam se je oklical za kristjana, ne da bi se dal krstiti ali se podvreči sprejemni proceduri.

Jiang Rong: Volčji totem

Rong je leta 2007 dobil vseazijsko nagrado za najboljši roman, prebil vse plafone in se po prodaji uvrstil takoj za Maovo Rdečo knjižico. Verjetno zato, ker je Volčji totem precej kritičen do kulturne revolucije, do izrinjanja štirih starih poti in tradicije nasploh v imenu novega, kritičen tako kot vsi, in ker odpira ekološke teme in problematiko demografske bombe, tako kot vsi.

ur. Jože Dežman in Monika Kokalj Kočevar: Slovenija duhovna domovina

65 tisoč ljudi je v letih 1945-65 pobegnilo iz Slovenije na zahod. Kar trije odstotki današnje populacije niso našli smisla življenja v komunističnem sistemu. Knjiga ne prinaša osebnih izpovedi in motivov vseh, toda beleži pripovedi nekaj deset vidnih posameznikov ter poročila in pisma Johna Corsellisa, angleškega humanitarnega delavca, ki je vodil slovenska taborišča v Avstrij...

Matjaž Brulc: Kakor da se ne bi zgodilo nič

Brulc je eden od štirih ožjih nominirancev za letošnjo nagrado Fabula za zbirko kratke proze. Njegova zbirka sledi prvencu Diznilend, tudi po formalni raznolikosti, po dolžini zgodb in uporabljenih proznih strategijah, raznovrstnih postavitvah pripovedovalca, čeprav ji daje dovolj prepoznaven avtorski pečat obrobnost likov, malih ljudi, tistih, ki imajo dovolj problemov sami s sabo in s (pretežno) sovražnim...

Kristin Thompson in David Bordwell: Svetovna zgodovina filma

A v njem ne najdete poimenskih seznamov filmov, ne biografij režiserjev ali igralcev in tudi ne kratkih vsebin izbranih filmov. Kaj bi torej s takim knjižnim špehom?

Agustín Fernández Mallo: Nutella dream

Zbirka halucinantnih fragmentov, mozaik, sestavljen iz drobnih koščkov, nekatera od več kot sto deset poglavij so dolga samo nekaj stavkov, pogosto gre za citate, kot se šika, opremljene z imenom avtorja, druga poglavja so štrclji kratkih zgodb, nastavki, ki se redko zaključijo, ostajajo odprti in se med seboj povezujejo. Pogost občutek prepletenosti, ne tisti kot v enigmatičnem žanru, bolj neterminalen, brez...

Jean-Noël Kapferer: Govorice

Eno tistih del, ki živijo mimo avtorja. Po prvi objavi leta 1987 pri založbi »Seuil« Kapferer k njemu nima več kaj dodati, tako da ga založbe samo še ponatiskujejo, ali pa prevajajo. O govoricah je namreč povedal vse. Nekoč profesor komunikacij je zdaj strokovnjak za marketing.

Marie Ndiaye: Rosie Carpe

Ndiayeva, sicer eno zakritih, torej manj razkričanih imen francoske proze, je ravno dobila nagrado za dramatiko; če ji uspeva biti tako enigmatična in stilsko izmuzljiva kot v romanu o Rosie, bi jo morali nujno uprizoriti. Rosie Carpe je naslovna junakinja, ki jo vidimo na letališču, kako se noseča in z otrokom za svojo družino iz Francije preseli na Guadeloupe, v nekdanjo kolonijo.

Predrag Matvejević: Kruh naš

Matvejević jemlje svoje pisanje kot humanistično poslanstvo, saj si za svoj predmet obdelave vzame čas, ki mineva v letih, celo desetletjih. Njegovo zadnje delo je sicer bralno mučno, ne spada med literaturo, ki jo lahko goltamo. Kruh naš vzhaja iz svetopisemskih zgodb, faraonske dobe, antične Grčije in Rima, judovske in islamske tradicije, krščanskih samostanov, srednjeveških mest, galej in iz taboriščnih...

Annie Proulx: Ladijske novice

Proulxova, ki jo morda poznamo kot avtorico zgodbe in scenarija za film Gora Brokeback, se je ob tem wisconsinskem delu svojega opusa ukvarjala tudi z Novofund-landci. Že iz uvodnih zahval vidimo, koliko raziskovanja je vloženega v ta roman o ljudeh, ki živijo ob morju in za morje, ki namesto svojih južnih sosedov, ameriških ribičev s parangali za tune in sabljarke, ki jih poznamo iz Viharja vseh viharjev,...

Bertolt Brecht: Zgodbe gospoda Keunerja; Me-Ti. Knjiga obratov

Ta dva teksta obratov sta zbirki kratkih odstavkov, pisanih v obliki pregovorov. Toda ne dobrohotnih ali večnih modrosti, marveč kot črno duhovite osti. Vzemimo gospoda K., kateremu je pobegnil najboljši učenec. Pred razredom je odhod pospremil: »Škoda je, da je odšel. Ni pa hudo. Hudo bi bilo, če bi odšla vidva - pokaže na dva učenca, ki ju ni preveč cenil -, kajti vidva...

Evald Flisar: Opazovalec

»Na smrt obsojeni se lahko otresejo vseh iluzij. Pravzaprav se iluzije kar same odlepijo od njih. Ko se ni več treba boriti za uspeh, denar, položaj, za ugled, seks, ljubezen, se vse te stvari izkažejo kot rešetke samoustvarjene ječe«, pravi Simonu alias Bartonu Finku njegov psihiater (alias) Woody Allen in najbolje povzame idealno stanje brezperspektivnosti, sladke...

Stanley Milgram: Poslušnost avtoriteti

Stanley Milgram, prof. psihologije na univerzi Yale, se je vpisal v zgodovino pod pojmom Milgramov eksperiment. Takrat in enako danes ljudje verjamemo, da so mnogi zaradi poslušnosti vodji pripravljeni narediti marsikaj, česar bi drugače ne storili. Toda ob holokavstu smo si edini, da to ni mogoče, da je šlo za enkratni primer iztirjenosti, ki ga je povzročila oblast nacizma.