Richard Flanagan: Plosk ene dlani

Nemogoči zvok ploska ene dlani je seveda eden od koanov iz zbirke Mumonkan, vendar Flanagan tokrat misli vrženost v svet bistveno bolj tesnobno in zavezujoče kot daljnovzhodni budisti; tudi bolj srednjeevropsko, zablokirano, otožno in melanholično. V ospredju je družina slovenskih povojnih in z vojno zaznamovanih izseljencev v Tasmaniji, spremljamo njihovo naselitev in ženin odhod, potem s petintridesetletnim...

Adam Smith: Bogastvo narodov

V letu 1776 je Smith izdal Bogastvo narodov, ki že četrt tisočletja velja za eno temeljnih knjig politične ekonomije; eden njegovih pozornih proučevalcev in kritikov je bil tudi Karl Marx. Tokrat je naposled neposredno prestavljen pred slovenske bralce. Od padca komunističnih režimov intelektualci praktično ne prebirajo več knjig o ekonomiji, družba je pač spontano sprejemala, da so menedžerji in ekonomisti...

Dubravka Ugrešić: Jaga baba je znesla jajce

Avtorica popularnega in ufilmljenega romana Štefica Cvek v krempljih življenja, ki je zdaj preveden, se tokrat loteva mitologije, namreč slovanske zgodbe o Jagi babi, čarovnici, katere odmev so številne pravljice o čarovnicah in izobčenkah, njihovem prekletstvu in močeh. Seveda je do pisanja o tej vrsti izločenk še posebej upravičena, saj je sodila med t. i.

Plinij Starejši: Naravoslovje

Njegovi opisi živali, kot denimo levov, so z današnje perspektive resda preprosti, pa vendar hkrati silni prispevki h kulturni in zoološki zgodovini. V rimski dobi sta namreč lomastila še dva tipa afriških levov: čokati, kratki in bolj plašni ter dolgi in napadalni leo. Predvsem pa jih je bilo v izobilju, zakaj Pompej je priredil spopad kar 600 levov v areni, Mark Antonij pa se je vozil v kočiji, vpreženimi z levi.

Jonathan Franzen: Območje nelagodja

Roman Območje nelagodja je podnaslovljen kot 'osebna zgodovina' in res v njem Franzen, ki ga poznamo predvsem po obsežnem romanu Popravki, opisuje otroštvo in puberteto, tudi in predvsem neprijetne stvari, sramote, tesnobe, nesporazume s sabo in svetom, sramežljivosti, strahove, prikrivanja in laži. Nelagodje je vseprisotno, kot podton, hrum, motnja.

Mike Davis: Planet slumov

Običajni pogled na naseljenost planeta bo menil, da večina ljudi živi po mestih in vaseh, nekaj malega pa tudi po predmestnih barakah oz. slumih. Davies s svojo študijo slumov razbije to iluzijo, saj pokaže, da obrobni pojem postaja dominanten.

Gonçalo M. Tavares: Naučiti se moliti v dobi tehnike

Tavaresov roman, ki sodi med njegove 'črne' knjige, pri nas imamo preveden Jeruzalem, še najnatančneje povzame odlomek iz enega od poglavij: »Lenz Buchman, ki se je že rodil z geni, v katerih je prevladovala lucidnost, se je kasneje pri medicini naučil ohranjati razdaljo v odnosu do trpljenja drugih, razdaljo, ki bi jo drugi lahko označili za nezmožnost empatije ali celo za izprijenost; ali pa bi jo lahko...

Serge Latouche: Preživeti razvoj

Zakaj bi se torej ne veselili napredka, ki ga kažejo številke o rasti BDP? Latouche se loti samoumevnosti, kot je denimo ta, da bogatenje multikorporacij prinaša posledično dvig standarda za vse. S primerjalno analizo prikaže, da to ne velja za vse sloje in vse prebivalstvo. Razvoj je v sebi protislovni pojem: na eni strani pomeni akumulacijo kapitala skupine oligarhov ali kapitalistov, na drugi pa povečanje...

Rabindranath Tagore: Izbrane zgodbe

Tagore, Bengalec, modrec, nobelovec, socialni in duhovni revolucionar, ki se je iz razočaranja nad slojnimi delitvami in spori, ki jih povzročajo religije, zavzemal za 'religijo človeka', jo oprl na stare bengalske pesnike in mislece in jo plemenitil z njimi, v tokratnem izboru, povzetku angleških izpred slabega desetletja, pošilja na pot skoraj vedno isto junakinjo.

Ljubo Sirc: Dolgo življenje po smrtni obsodbi

Ljubo Sirc je živa priča zgodovine 20. stoletja. Živel meščansko življenje v dvajsetih, smučal v Planici v tridesetih, kot član Stare pravde sodeloval v OF, med vojno diplomiral na ljubljanski univerzi, nato pobegnil v Švico, se pridružil prekomorski brigadi, ki se vrne v Jugoslavijo, s partizani doživel evforijo osvoboditve, takoj po vojni vzel demokracijo zares in ustanavljal opozicijo, bil zato obsojen na smrt,...

Philip Roth: Umirajoča žival

»Človek ne bi imel niti dveh tretjin problemov, ki jih ima, če mu ne bi bilo toliko do fukanja. Spolnost je tisto, kar naša ponavadi urejena življenja spravi v nered,« pravi David Kepesh, poleg Zuckermanna eden stalnih pripovedovalcev v Rothovem opusu, profesor književnosti, kritik, ki na lokalni televiziji komentira sprotno produkcijo, predvsem pa zvijačen erotoman.

Andrej Hrausky in Janez Koželj: Maks Fabiani: Dunaj, Ljubljana, Trst

Doživel je skoraj stoletnico (1865-1962), doktoriral na Dunaju, tam bil redni profesor na dunajski univerzi za predmet arhitekturna kompozicija, vodja povojne obnove Gorice, župan Štanjela 1935-1945, častni inšpektor za lepe umetnosti v Goriški provinci, obenem pa arhitekt Narodnega doma v Trstu, avtor urbanističnega načrta za poljsko mesto Bielsko, palače Urania na Dunaju, ki jo je zasnoval kot veliko ladjo,...

Guadalupe Nettel: Bodljikave zgodbe

Vse zbrane - čeprav nabrane iz treh zbirk - zgodbe mehiške srednjeletne prozaistke so ubrane na isto temo, naj se dogajajo v Španiji, Mehiki in na njenih otokih, v Franciji, na Japonskem ali v sanatoriju za odvisnosti in kompulzivnosti: gre za posameznike, ki so se specializirali na področju spolnosti in sorodnih dejavnosti, ki niso čisto brez zveze s spolnostjo.

Mirko Kovač: Elita gora od rulje

Chomsky je od intelektualcev zahteval, da v javnosti nastopajo s svojimi kritičnimi mislimi o vladavinah enoumja, Kovač pa je za objekt kritike vzel pisatelje, ki so slavili ali soustvarjali režime nasilja. Navadno kot zgledi nastopajo Knut Hamsun, Ferdinand Celine in Ezra Pound, literarni velikani, ki jih je kontaminiral nacizem oziroma fašizem.

Fadila Nura Haver: Ko umrem, naj se smejem

Črni humor je nedvomno eden glavnih izvoznih bosanskih artiklov, zdi se, da gre za avtohton, endemen in učinkovit defenziven pojav, ki je na poseben način reguliral delovanje skupnosti in bil, kot preberemo recimo pri Jergoviću, tudi navznoter represiven, regulativen, vendar prizanesljiv in skoraj sprijaznjen, čisto drugače od recimo slovenskega zavidanja in privoščljivosti.

Lojze Kovačič: Zrele reči

Lojze Kovačič (1928-2004) je svoj zadnji roman pisal med letoma 1990 in 2001. V obliki dnevnikov in z vsebino romanesknega junaka je sicer formalno nedokončan, a vendar popoln - avtor je namreč beležil bivanje svoje betežne starosti, ki se je pač ustavilo s hudo boleznijo, ko je odložil peresnik.

Jáchym Topol: Hladna dežela

Roman Jáchyma Topola, češkega prozaista in alterrokerja, se začne kot zgodba o getu blizu Prage, na ruševinah katerega ob uradni turistični ponudbi deluje tudi podtalna; ljudje, ki so našli v starih utrdbah in v rovih bivališče, sicer bi bili brezdomni, ljudje, ki so preživeli pogrom med drugo vojno in so zdaj polni grozovitih zgodb, te prodajajo in tržijo.

Pozdrav z vrhov: planinstvo na starih razglednicah

Kaj torej prinaša knjiga? Vsekakor pot s časovnim strojem, ki nas prestavi v dobo med zadnjim desetletjem devetnajstega stoletja in tja do začetka štiridesetih naslednjega. Skratka, ozek segment zgodovine vsakdana, ki v prvi vrsti predstavlja stare fotografske razglednice očakov, gorskih koč, hribolazcev in poti. Za sodobne planince primerjava na dlani, a pomenljivo branje tudi za klimatologe: letni posnetek...

Boris Vian: Srceder

Srceder je močno odhakljan roman. Takšnih danes ne delajo več, niti zahecni pisci ne. Pozna se mu, da je bil napisan - in to na hitro, Vian je napisal po enega na leto, ob scenarijih, šansonih, dramoletih, posvečanju kriminalnemu žanru, preden je pred svojim 40. letom umrl - v času radikalnega modernizma in malo tudi splošne zmage psihoanalize, v času po omilitvi odporov nanjo, s čimer je lahko postala žlahten...

Zdenko Vrdlovec: Zgodovina slovenskega filma

Zbirka halucinantnih fragmentov, mozaik, sestavljen iz drobnih koščkov, nekatera od več kot sto deset poglavij so dolga samo nekaj stavkov, pogosto gre za citate, kot se šika, opremljene z imenom avtorja, druga poglavja so štrclji kratkih zgodb, nastavki, ki se redko zaključijo, ostajajo odprti in se med seboj povezujejo. Pogost občutek prepletenosti, ne tisti kot v enigmatičnem žanru, bolj neterminalen, brez...

J. G. Ballard: Nebesa na zemlji

Ballard je bil vedno kontroverzen avtor. Ne samo Trk, ki govori o slasti bolečine ob prometnih nesrečah; očitno se mora tudi v našem brezobličnem in neheroičnem času sprostiti enaka količina adrenalina in stresnih hormonov, in razvlečene žajfnice in ustvarjanje afer iz nič tega ne zadovoljujejo več. Zato hotene avtomobilske nesreče, zato izpraznjujoči nakupovalni rituali in iracionalno kopičenje.

Alma M. Karlin: Smrtonosni trn Alma M. Karlin: Smrtonosni trn

Celjska potopiska in pisateljica Karlinova predstavlja briljantno stran potepuštva. Ko se je leta potikala po Peruju, Panami in po Karibih, ni bila na plačilni listi evropskih založb in časnikov, ampak je živela od priložnostnih del. Diplomiranka iz osmih jezikov na »society of Arts« v Londonu je v sili poučevala tuje jezike za prgišče hrane, v boljših časih delala kot sodna tolmačka, spet drugič kot...

Sebastijan Pregelj: Mož, ki je jahal tigra

V prejšnjem romanu Na terasi babilonskega stolpa je Pregelj združil ljudstva knjige, muslimane, jude in kristjane, s specialci okoli ljubljanskega Nebotičnika in jih vključil v globalno zaroto proti preroku, ki ga nosijo v bovli, tokrat pa poteka bitka za Besedo na tleh Sovjetske zveze.

Zdravko Zima: Bordel u plamenu

V njih avtor premišljuje o temah, ljudeh, škandalih, knjigah, razstavah in dogodkih, ki formirajo sodobno Hrvaško. Torej komentar vesti, ki jih prinašajo tiskovne agencije? Nikakor, Zime ne vodi primarna želja izraziti svoje čim bolj originalno mnenje niti ne perspektiva pro ali anti HDZ, še manj pa princip kontriranja vladajočim idejam. Izhodišče njegovega pisanja sta namreč m...

David Lodge: Lepa služba

Možak se vozi v jaguarju v službo čez Temno deželo, v času razcveta industrializacije temno od saj, premogovega prahu, žlindre in smoga, za katero danes mislijo, da je dobila ime po barvi kože tistih, ki so se naselili vanjo in so zdaj glavne žrtve brezposelnosti, in poskuša rešiti, kar je še ostalo od težkoindustrijskega obrata. Ženska, na debelo namazana s poststrukturalizmom in feministično teorijo, se...

Lado Kralj: Kosec koso brusi

Ne povsem dobesedno, zakaj prof. Lado Kralj je napisal pred tem kar nekaj knjig iz teorije drame in literarne zgodovine, vodil eksperimentalno in narodno gledališče, predaval na univerzi ter prevajal. Toda, tokrat je napisal čisto literarno delo, ki je od prvega stavka naprej fascinantno. Če imajo pisatelji dandanes problem, kako najti vsebino pripovedi in kako sploh napolniti tekst, pri Kralju dominira lahkotnost...

Thomas Glavinic: To sem vendar jaz

Roman avstrijskega pisca Thomasa Glavinica je eno samo pretiravanje pri popisu pisateljskih muk: poba s hipohondrijo, kakršna je zaščitni znak tudi hrvaškega kolega Zorana Ferića, stisko jezika in ustvarjalno krizo, ki - malo tudi na srečo bralcev, to že moramo priznati - slej ko prej doleti vsakega pišočega, vidimo posredno, kot igranje igric na delovnem mestu in besno elektronsko komuniciranje.

Gustave Flaubert: Slovar splošno priznanih resnic

Veliki francoski realist, ki je poznan po »Gospe Bovary«, »Vzgoji srca« in »Skušnjavi svetega Antona«, je pustil v rokopisu tudi povsem neromaneskno delo, kot je njegov nedokončani slovar splošno priznanih resnic.

Bruce Chatwin: Utz

Chatwin, ki ga sicer poznamo po udarnem potopisu po Patagoniji, kamor se odpravi iskat sledi nekega zavra iz družinske kredence, čeprav gre potem za orjaškega lenivca, ob tem pa odkrije zaostal Divji zahod na iberoameriškem jugu, je napisal tudi roman o bivanju za železno zaveso. Nič novega, ena najudarnejših literarnih študij o izkoriščanju delovne sile kot temelju realsocialistične ekonomije in popis...

Michal Viewegh: Primer nezveste Klare

Viewegh spada v moderni val naslednikov Škvoreckega in Hrabala. Torej humorja, ki so ga nekoč češkoslovaški literati uporabljali pri srečanju z realnostjo. Brez možnosti svobode izražanja so našli zaveznika v nepopustljivi samoironiji, ki jim je omogočala distanco do stvarnosti.