Matej KrajNc: Requiem za gospo Goršičevo

Krajnc se ob literaturi ukvarja z glasbo, tam hodita teorija in praksa z licem ob licu, ob kantavtorstvu tudi recenzira in prevaja, vse, in nekaj te vznesenosti je tudi pri pisanju. Pogosto je njegova proza malo improvizirana, ne samo zaradi ekspresivnih fraz in raztegnjenih, onomatopejskih in siceršnjih formalnih prijemov, tudi struktura je bila včasih ohlapnejša.

Paul Veyne: Kako je naš svet postal krščanski

Paul Veyne je sicer zaslovel s knjigo o antiki, v kateri se je spraševal, če so stari Grki res verjeli v svoje mite? Tokrat je za premišljevanje vzel dobo rimskega cesarja Konstantina. Leta 312 je namreč cesar postavil krščanstvo kot enakovredno religijo in od tedaj kristjane niso več metali levom v arene. Sam se je oklical za kristjana, ne da bi se dal krstiti ali se podvreči sprejemni proceduri.

Jiang Rong: Volčji totem

Rong je leta 2007 dobil vseazijsko nagrado za najboljši roman, prebil vse plafone in se po prodaji uvrstil takoj za Maovo Rdečo knjižico. Verjetno zato, ker je Volčji totem precej kritičen do kulturne revolucije, do izrinjanja štirih starih poti in tradicije nasploh v imenu novega, kritičen tako kot vsi, in ker odpira ekološke teme in problematiko demografske bombe, tako kot vsi.

ur. Jože Dežman in Monika Kokalj Kočevar: Slovenija duhovna domovina

65 tisoč ljudi je v letih 1945-65 pobegnilo iz Slovenije na zahod. Kar trije odstotki današnje populacije niso našli smisla življenja v komunističnem sistemu. Knjiga ne prinaša osebnih izpovedi in motivov vseh, toda beleži pripovedi nekaj deset vidnih posameznikov ter poročila in pisma Johna Corsellisa, angleškega humanitarnega delavca, ki je vodil slovenska taborišča v Avstrij...

Matjaž Brulc: Kakor da se ne bi zgodilo nič

Brulc je eden od štirih ožjih nominirancev za letošnjo nagrado Fabula za zbirko kratke proze. Njegova zbirka sledi prvencu Diznilend, tudi po formalni raznolikosti, po dolžini zgodb in uporabljenih proznih strategijah, raznovrstnih postavitvah pripovedovalca, čeprav ji daje dovolj prepoznaven avtorski pečat obrobnost likov, malih ljudi, tistih, ki imajo dovolj problemov sami s sabo in s (pretežno) sovražnim...

Kristin Thompson in David Bordwell: Svetovna zgodovina filma

A v njem ne najdete poimenskih seznamov filmov, ne biografij režiserjev ali igralcev in tudi ne kratkih vsebin izbranih filmov. Kaj bi torej s takim knjižnim špehom?

Agustín Fernández Mallo: Nutella dream

Zbirka halucinantnih fragmentov, mozaik, sestavljen iz drobnih koščkov, nekatera od več kot sto deset poglavij so dolga samo nekaj stavkov, pogosto gre za citate, kot se šika, opremljene z imenom avtorja, druga poglavja so štrclji kratkih zgodb, nastavki, ki se redko zaključijo, ostajajo odprti in se med seboj povezujejo. Pogost občutek prepletenosti, ne tisti kot v enigmatičnem žanru, bolj neterminalen, brez...

Jean-Noël Kapferer: Govorice

Eno tistih del, ki živijo mimo avtorja. Po prvi objavi leta 1987 pri založbi »Seuil« Kapferer k njemu nima več kaj dodati, tako da ga založbe samo še ponatiskujejo, ali pa prevajajo. O govoricah je namreč povedal vse. Nekoč profesor komunikacij je zdaj strokovnjak za marketing.

Marie Ndiaye: Rosie Carpe

Ndiayeva, sicer eno zakritih, torej manj razkričanih imen francoske proze, je ravno dobila nagrado za dramatiko; če ji uspeva biti tako enigmatična in stilsko izmuzljiva kot v romanu o Rosie, bi jo morali nujno uprizoriti. Rosie Carpe je naslovna junakinja, ki jo vidimo na letališču, kako se noseča in z otrokom za svojo družino iz Francije preseli na Guadeloupe, v nekdanjo kolonijo.

Predrag Matvejević: Kruh naš

Matvejević jemlje svoje pisanje kot humanistično poslanstvo, saj si za svoj predmet obdelave vzame čas, ki mineva v letih, celo desetletjih. Njegovo zadnje delo je sicer bralno mučno, ne spada med literaturo, ki jo lahko goltamo. Kruh naš vzhaja iz svetopisemskih zgodb, faraonske dobe, antične Grčije in Rima, judovske in islamske tradicije, krščanskih samostanov, srednjeveških mest, galej in iz taboriščnih...

Annie Proulx: Ladijske novice

Proulxova, ki jo morda poznamo kot avtorico zgodbe in scenarija za film Gora Brokeback, se je ob tem wisconsinskem delu svojega opusa ukvarjala tudi z Novofund-landci. Že iz uvodnih zahval vidimo, koliko raziskovanja je vloženega v ta roman o ljudeh, ki živijo ob morju in za morje, ki namesto svojih južnih sosedov, ameriških ribičev s parangali za tune in sabljarke, ki jih poznamo iz Viharja vseh viharjev,...

Bertolt Brecht: Zgodbe gospoda Keunerja; Me-Ti. Knjiga obratov

Ta dva teksta obratov sta zbirki kratkih odstavkov, pisanih v obliki pregovorov. Toda ne dobrohotnih ali večnih modrosti, marveč kot črno duhovite osti. Vzemimo gospoda K., kateremu je pobegnil najboljši učenec. Pred razredom je odhod pospremil: »Škoda je, da je odšel. Ni pa hudo. Hudo bi bilo, če bi odšla vidva - pokaže na dva učenca, ki ju ni preveč cenil -, kajti vidva...

Evald Flisar: Opazovalec

»Na smrt obsojeni se lahko otresejo vseh iluzij. Pravzaprav se iluzije kar same odlepijo od njih. Ko se ni več treba boriti za uspeh, denar, položaj, za ugled, seks, ljubezen, se vse te stvari izkažejo kot rešetke samoustvarjene ječe«, pravi Simonu alias Bartonu Finku njegov psihiater (alias) Woody Allen in najbolje povzame idealno stanje brezperspektivnosti, sladke...

Stanley Milgram: Poslušnost avtoriteti

Stanley Milgram, prof. psihologije na univerzi Yale, se je vpisal v zgodovino pod pojmom Milgramov eksperiment. Takrat in enako danes ljudje verjamemo, da so mnogi zaradi poslušnosti vodji pripravljeni narediti marsikaj, česar bi drugače ne storili. Toda ob holokavstu smo si edini, da to ni mogoče, da je šlo za enkratni primer iztirjenosti, ki ga je povzročila oblast nacizma.

Roberto Bolaño: Noč v Čilu

Bolaño, boem, je umrl zaradi odpovedi jeter pri petdesetih, menda zaradi džankozne preteklosti; omenjam samo zato, da poudarim, da je njegova življenjska špura kar najbolj različna od špure pripovedovalca njegovega romana Noč v Čilu. Tam mlad jezuit, član Opusa Dei, »apolinični« kritik in »dionizični« pesnik, ki sovraži in odjebava vse po vrsti, sodeluje v celi kopici obskurnih akcij...

Andrej Studen: Pijane zverine

Moralna in patološka zgodovina alkoholizma na Slovenskem od začetka 19. stoletja do dvajsetih let dvajsetega stoletja.

Connie Palmen: Zakoni

»Pravzaprav imam čedalje pogosteje občutek, da sem se znašla v knjigah, ki sem jih sama vnaprej lastnoročno podpisala, in sicer v svoji glavi,« pravi pripovedovalka tega sedemdelnega romana, punca v poznih dvajsetih, nekje proti koncu, na seansi. Da se bo zazankala, se nam zdi že prej, saj je ena tistih, ki se jim zdi znanje, vse do konca, nesporna vrednota.

Rastko Močnik: Spisi iz humanistike

Močnik kakopak ostaja zvest svojemu principu pisanja: pred seboj namreč nima bralca, ki bi ga nagovarjal oziroma zapeljeval v tekst, ampak se preda razvijanju svoje misli. Pač klasični primer teorije, katere dešifriranje je trdo miselno delo, ki presega ležerno esejistično prebiranje.

Tim Winton: Vdih

Samo na začetku se nam zdi, da bo Vdih blizu mladinski literaturi, pa še to, potem ko pozabimo, da čisto na začetku skozi oči reševalca ugledamo stanovanje, ki je odlično pospravljeno in kadaver našamponiran, da bi bilo vse skupaj videti kot samomor. Ostalo je ekskurzija v čase odraščanja, gre za prepoznavna sedemdeseta; dva poba v kraju nekje na jugu Avstralije, kjer je v glavnem žaga in poleti nekaj kopalcev in...

Ivan Esenko: Vrt, učilnica življenja

Avtor številnih del s področja človekovega bivanja z naravo je tokrat zastavil s primarnim korakom: od kod naj človek dobi prvinski odnos do opazovanja narave, če ne bo imel izkušnje vrta?

Mohsin Hamid: Ugovor vesti nekega fundamentalista

Poba, ki se predstavi kot ljubitelj Američanov, študent Princetona in nekdo, ki mu je odprta pot na harvardsko poslovno podiplomljenje, nagovori tujega turista, malo kramlja o vsem mogočem, takšne vsakdanje stvari, o čaju in sebi, in malo komentira njegovo West Point frizuro in malce nervozno pošiljanje telefonskih sporočil vsako uro in občasno tipanje po - predvidevamo - pištoli pod pazduho.

Charles Darwin: O nastanku vrst

Darwin je sinonim za evolucijo in za idejo o razvoju vseh živih bitij iz istega izvora. Tokrat pa je na voljo kot tekst, se pravi kot kraj mišljenja.

Dimitrij Rupel: Predsednik ali Tako, kot je bilo (Globokarjev rokopis)

Rupel kljub obsežnemu proznemu, esejističnemu in dramskemu opusu ni samo pisatelj in izpostavljen, že tudi odstavljen politik, je prav tako štipendist. Na ameriških univerzah v sedemdesetih se je pod pokroviteljstvom Fulbrightove ustanove temeljito seznanil s takratno naratologijo in ameriško metafikcijo, njene prozne strategije uspešno prenesel v svojo pisavo in bil eden pomembnejših inovatorjev iz generacije...

Igor Omerza: Edvard Kocbek - osebni dosje 584

Tema ni nova, večji del vsebin je poznan, mnoge študije so povzete, avtorju, ki ni zgodovinar, kdaj uide moralistični vzklik, pa še knjiga je špeh na skoraj 600 straneh. Dizaster? - Nasprotno, knjiga je bralni magnet.

Bernhard Schlink: Konec tedna

Schlink, avtor odmevnega Bralca, je skoraj blagovna znamka. Prej je pisal kriminalke, zato smisel za zadrževanje, za zapeljevanje publike, ob tem je profesor prava, zato ga pisateljsko zanima predvsem etika. Bralec, zgodba o nepismeni čuvajki v kacetu in njenem ljubimcu, nas postavlja pred vprašanje, ali je ona zaradi podizobraženosti upravičena do neustreznega reagiranja, ali lahko zapeljan in zavedên...

Igor Grdina: Svetovna vojna ob Soči I.

Avtor si je izbral obdobje brez pričevalcev. Kot sam pravi, nikogar izmed udeležencev ne more več poklicati po telefonu, da bi mu povedal, kako je takrat bilo. Njegove reference so torej časniki, memoarji, arhivi in knjige drugih zgodovinarjev ter proučevalcev dobe. Iz katerih potem postavlja različna izhodišča, ki so bila takrat na voljo, in zgodovino osvetljuje iz različnih z...

Hanif Kureishi: Nekaj ti moram povedati

Vemo, vsako pismo slej ko prej prispe do naslovnika. Malo kasneje, če je nenapisano, skrito, še kasneje, če dela v ekspeditu terapevt. Kureishi, sicer eden opaznejših britanskih piscev, se tokrat loteva zgodbe socialno uspešnega ločenega srednjeletnika pakistansko-angleškega rodu, kot je tudi sam, ki postane terapevt po uspešni lastni terapiji in je avtoriteta za mentalno zdravje, piše knjige o bolezenskih...

Mojca Širok: Zadnji rimski cesar

Mojca Širok je svoje dolgoletno novinarsko poročanje iz Italije nadgradila še s študijskim proučevanjem italijanske politike, s čimer je uspela narediti preskok iz hipnega pogleda v poglobljeni premislek. Sama knjiga je sestavljena iz treh tem: Berlusconijeve medijske manipulacije, zgodovine italijanskih političnih strank po drugi svetovni vojni in primera TV Capodistria.

Suzana Tratnik: Dva svetova

Tratnikova se je doslej prozno ukvarjala predvsem z razcepom med večino in manjšino; vedno, naj je šlo za popise pretežno ruralnega okolja, v katerem se odraščajnice zavejo svoje drugačnosti in izločenosti, manjšinskosti, ali za epizode iz urbanega vsakdanjika ozaveščenih lezbijk, pa tako, da so bile simpatije jasno razdeljene.

Ingmar Bergman: Laterna magica

Ja, po tem je živel še dvajset let, vendar ni več nadaljeval z ažuriranimi spomini na svoje življenje. Pač, leta 1991 je v »Den goda viljan« - nekakšna avtopsihoanaliza rodu - opisal življenjske vzgibe svojih prednikov, njihovih poti in stranpoti, ki ga zaključi pred časom zero - s svojim spočetjem.