Sergij Verč: Mož, ki je bral Disneyjeve stripe

Verč ima že kar precejšnjo žanrsko kilometrino, za zdaj zadnji roman je četrti v zadnjih skoraj dvajsetih letih in spet požene v akcijo glavnega preiskovalca, inšpektorja Bena in njegovo ekipo. To pisanje se kar nekajkrat, kot se za kanonizirana dela spodobi, sklicuje na svoje predhodnike, omenja dogodke in napotuje na bolj poglobljeno razlago od prej.

Vaclav Klaus: Modri planet v zelenih okovih

Češki predsednik je napisal polemično knjigo, v kateri pohod okoljevarstvene retorike Ala Gora in podobnih označuje kot pogubo za demokracijo in človekovo svobodo.

Nagib Mahfuz: Ogledala

Mahfuz, nobelovec, ki ga morda najbolj poznamo po prevedeni Kairski trilogiji, v kateri opisuje tipično arabsko četrt in njene prebivalce, pa tudi sicer s strogo versko moralo sprte, skrivaj splošno priznane odklone, popivanje, prešuštvovanje, lokale s petjem in plesom za poročene, ki se skrivajo za dvolično patriarhalnostjo, se je tokrat egipčanske družbe lotil drugače.

Umberto Galimberti: Grozljivi gost: nihilizem in mladi

Gre seveda za generacijo, ki jo definira prek faktorja Q, ki je drža, način vzpostavljanja odnosa z življenjem: mojstri neodgovornosti, brez spoštovanja dolžnosti in brez strahu pred posledicami lastnega delovanja, saj je mogoče vse preklicati, od službe, zakona, spolne identitete do nosečnosti. Toda v to znano izhodišče avtor zareže z globokim filozofskim premislekom, ki pa ni pisan z distanco akademskega stila.

Martin Page: Kako sem postal neumen

Page, gre za psevdonim mlajšega francoskega avtorja, se v svojem romančku, prvencu, ukvarja s temeljnim in zato neredko postavljenim vprašanjem: ali znanje in inteligenca kakorkoli prispevata k človekovi sreči, ali sta orodje, ki naj kakorkoli pripomore k spoznanju in samozavedanju, ali nekaj življenju dodanega. Odgovor je nedvoumen: znanje in inteligenca prispevata, ampak negativno, odštevata se od sreče ali...

Timothy Garton Ash: Facts are subversive

Timothy Ash je prvo ime zgodovine sedanjosti. Kot svoj credo si je postavil vprašanje: kaj bi spraševal ljudi po pariških ulicah, če bi se lahko postavil v čas francoske revolucije 1789? In zato točno to počne danes, ko odide v Srbijo po prevratu, v Kijev oranžne revolucije, v letargični Minsk, v Makedonijo medetičnih spopadov ali v Burmo, kjer je politika zastavljena kot spopad med lepotico in zverjo.

Zoran Živković: Amarcord

Živkovićeva zbirka je dvodelna, v prvem delu so kratke zgodbe, ki se vse ukvarjajo s spominjanjem, takšnim in drugačnim; kaj je spomin, kako na starost, če se nam zdi, da nismo vsega naredili in smo vmes zabušavali, dobiti nove spomine in s tem pomiritev za nazaj, kako izbrisati del spominov kot postopek pri rehabilitaciji zločinca, kako iz celic rekonstruirati spomin genijev, ki se je zalezel tudi še v posmrtne...

J.M. Coetzee: Mladost

Coetzee je trade-mark; česarkoli se loti, zadane bralca. A sploh ne rabi velikih zgodb, norih obratov ali odisejad. Zadošča mu glavni lik, nekaj znancev, par ljubimk, spomin na starše in mesto, v katerem živi.

Patrick Modiano: Ulica Boutiques obscures

Modiano se ukvarja z identiteto kot nečim zagatnim, tesnobnim, neujemljivim, izguba preteklosti oziroma nejasnosti ob poskusih, da bi jo zajeli, so v Ulici - menda pa tudi sicer, beremo - povezane z mučno izgubljenostjo in melanholijo. Njegov pripovedovalec je možak, ki se po dolgem služenju v detektivski agenciji poda raziskat svojo lastno zgodbo.

Bora Ćosić: Consul u Beogradu

Avtor kultnega dela »Življenje moje družine v svetovni revoluciji« je v svojem zadnjem romanu popisal pol stoletja kulturno-politične zgodovine nekdanjega glavnega mesta Jugoslavije od konca tridesetih do začetka devetdesetih.

James Kelman: Preživljanje preživljanje

Kelman je razvpit avtor, njegova proza je na začetku sprožila velik odpor kritike; ta ji je očitala robatost, da jezik najdeva v jarku, surovost, takšne stvari. Ki so čisto resnične, samo da je vmes zmagal pank in se je pokazala potreba po socialnem angažmaju, s Thacherjevo in po njej so šle zadeve nepovratno navzdol in ta izbor iz kratke Kelmanove proze je detekcija tega stanja; od prve zbirke iz leta 1983 do...

Mirjana Bobić Mojsilović: Dnevnik srbske gospodinje

Roman je prvič izšel l. 2000, bil prezrt od medijev in književne kritike, a doživel 53 ponatisov. Od kod takšna erupcija? Obravnava dobo devetdesetih in posredno odgovarja na vprašanje, zakaj so množice tako strastno podpirale velikosrbsko agresijo po ex-jugoslovanskih deželah. Toda kot case-study ne vzame seljaka s šajkačo niti ne bojevitih bradačev, ampak prikupno mladenko, ki se je kulturno oblikovala ob branju...

David Malouf: Umišljeno življenje

Umišljeno življenje je roman o Ovidovih zadnjih letih, možak, navajen na skoraj zvezdniško pesnjenje med rimsko aristokracijo, zapade v nemilost pri cesarju in se potem na skrajni meji sveta, ob Donavi, v ograjeni vasi, ki jo večino leta bičajo mrzli vetrovi, kjer čez zaledenelo reko prihajajo plenit volkovi in še bolj barbarski barbari, takšni sovražni, spominja vsega, očeta, bratove smrti, svojega prejšnjega...

Jacques Sémelin: Očistiti in uničiti

Francoski zgodovinar je napisal komparativno študijo množičnih pobojev na primerih iztrebljanja Judov in zločinov v nekdanji Jugoslaviji ter Ruandi.

Pico Iyer: Videonoč v Katmanduju

Tisto, nad čemer so se navduševali Jugoslovani, ko so njihovo deželo in voditelja poznali v tretjem svetu, se toliko bolj dogaja pripadniku imperialnega naroda, Britancu, Indijcu, Američanu. Iyer se je odločil, da bo potopisno obdelal vpliv ameriškega in britanskega imperija na Vzhod, stehtal dobre in slabe plati, in se tako odpravi v Nepal in Tibet, na Bali in v Bangkok, v indijska in kitajska velemesta v času po...

Veljko Rus: Tretja pot med antikapitalizmom in postsocializmom

Sociolog Veljko Rus se je v svojem najnovejšem delu lotil razmisleka o tretji poti družbenega razvoja. Tega ne počne v obliki političnega projekta ali vizije. Vzpostavil je poligon, na katerem preizkuša temeljna stališča evropske levice, svoje razmišljanje pa je umestil v evropski kontekst, kjer imamo zaradi demontaže države blaginje in hipertrofije neoliberalizma opraviti z nevarnim procesom ustvarjanja tržne...

Cormac McCarthy: Ni dežela za starce

McCarthy je čisto navdušil s Cesto, z dovolj abstraktno in nalašč nedorečeno, skrivnostno in pošastno sugestivno podobo nekega možnega jutri, čeprav smo ga verjetno že takrat najbolj poznali ravno zaradi filma Ni dežela za starce; tudi predloga potrjuje njegovo pisateljsko kondicijo. Zgrajena je iz monologov teksaškega šerifa, ki se spominja tega in onega, predvsem vidimo, da ima kljub - ali ravno zato - neskončni...

Michael Winterhoff: Zakaj postajajo naši otroci tirani

To ni priročnik za starše, temveč esej o moderni družbi, ki ga je napisal otroški psihiater.

Tadej Golob: Svinjske nogice

Risar svinjskih stripov se s partnerko in sinom občutljivcem preseli v še eno v nizu najemniških stanovanj, seveda nekje skoraj na podeželju oziroma na mestnem obrobju, kar je še dodatna zagata, saj mu ob deževju ne vžge nobeden od obeh avtov oziroma avtomobilskih podrtij, in je potem s stanovanjem veliko sranje. Skoraj hkrati dobi naročilo za malo bolj drzno, no, opolzko varianto stripa o Martinu Krpanu, Krpanov...

Samo Rugelj: Gledalec/bralec

Čeravno naslov meri na filmskega gledalca in knjižnega bralca, knjiga ni izbor filmskih in knjižnih recenzij. Avtor preskakuje med različnimi vlogami: od kupca knjige, kakopak bralca, recenzenta, obiskovalca knjigarn in antikvariatov, trgovca s knjigami, knjižnega založnika pa do urednika, ki ureja revijo, ki govori o izdanih knjigah. In podobno pri filmu, kjer se vrstijo perspektive filmskega gledalca, urednika...

Saša Stanišić: Kako vojak popravi gramofon

Tako so nam včasih predstavljali Informbiro; v Partljičevem Kulaku mulo neutrudno pesni o politiki in ponavlja gesla o prijateljstvu s Sovjetsko zvezo in velikem Stalínu, tudi ko je v vasi že ad hoc preiskovalna komisija, ki mora pač najti informbirojevce in jih spraviti na marmorni otoček, v Sidranovem scenariju Oče na službeni poti je očetov odhod na to eksotično - zaradi skrivnostnosti, ne oddaljenosti -...

Ervin Hladnik Milharčič: Pot na Orient

Zbrani v knjigi niso le zaključena enota, ki bralcem prikaže reportažni duh Palestine, Egipta, Turčije in Irana, ampak so doživeli pravo metamorfozo, zakaj nekdaj časopisni članki se danes berejo kot literatura. Iz njih prasketata iskrivost in duhovitost, vznikajo paradoksi in hudomušna začudenja. Po žanru bi jim lahko rekli kar arabeske.

Andre Dubus: Prešuštvo in druge zgodbe

V zbirki Prešuštvo je zbranih pet novel, ki se vrtijo okoli ljudi, temeljno zaznamovanih z izgubo. Gre večinoma za pripadnike ameriškega srednjega sloja, privilegirano mesto minimalistov, recimo Carverja, in njihove vsakodnevne zagate, ki jih usodno določajo; tista iz naslovne zgodbe je samo ena od mnogih. Vendar je Dubusov postopek drugačen od minimalističnega, bolj poglobljen in psihološko podkleten, zastrto...

Luisa Passerini: Ustna zgodovina, spol in utopija

Namesto klasičnega brskanja po arhivih, listanja starih časopisov in prebiranja literature, avtorica zagovarja in prakticira princip oralne zgodovine. Ko torej proučuje fašizem, beleži izjave, spomine, zagovore, vice, smešnice, obrambe na sodišču, vendar ne velikih likov kulture ali antifašizma, temveč tovarniških delavcev in slehernikov. Smeh je bil torej oblika rezistence režimu, toda tudi smeh samim sebi, ki so...

Ivan Klíma: Ljubimčeve klopotače in druge ženske grozljivke

Klíma je eden bolj prevajanih čeških pisateljev, eden tistih, za katere smo bili prepričani, da v celoti sodijo med velika in uporna pisateljska imena iz časov samozaložb, v tujini tiskanih avtorjev, pretihotapljene literature, takšen je tudi njegov PEN-ovski angažma ob srečevanjih na Bledu. Glede na stanje sodobne češke zvišane in popularne literature sem podnaslov zbirke o 'ženskih grozljivkah' najprej...

Andrej Drapal: Kako stvari vznikajo

Tako oblikovno kot bralno. Ko je Barthes pisal o Zadovoljstvu v tekstu, je meril na bralca, medtem ko pri Drapalu dominira užitek avtorja, da piše. Vendar to ni skribomanija ne reciklaža starih besedil, ampak kreiranje memskih etud.

Pavao Pavličić: Lepopis

Pavličić je profesor, literarni praktik in teoretik, prej privrženec fantastike, potem trivializacije, in nič čudnega ni, da se v njegovo prozo vpleta tudi teorija, tisti segment, ki se ukvarja s samorazumevanjem literature, da v njegovi prozi nastopajo bolj ali manj osmešene in karikirane pojave z literarne scene, nekatere čisto konkretne in druge čisto abstraktne, ki so jim pridodane literarne osebe iz proze...

Salomon Volkov: Pogovori z Josifom Brodskim

Po ingenioznem delu » Spomini Dmitrija Šostakoviča« še ena mojstrovina Salomona Volkova.

Michal Viewegh: Angeli vsakdanjega dne

Kar nekaj proze je, ki se ukvarja z angeli, ali pa z oddaljenimi, distanciranimi in skoraj brezčasnimi pogledi na človeško minevanje in mizerijo, ki se potem spremenijo v pripovedno instanco, včasih čudno brezbrižno, drugič spet čutečo in sočutno; od Flanaganove Smrti rečnega vodnika do Uweja Timma in njegovega romana Rdeče, od Časovne puščice Martina Amisa do Jančarjevega Pogleda angela.

Andrej Marušič: Javno duševno zdravje

Psihiatri običajno pišejo o posameznostih, naj si bo to tip bolezni, ali pa anonimni primeri pacientov, ki problem ponazarjajo. Psihiater Marušič pa je zadevo postavil na glavo,