Irvin D. Yalom in Robert L. Brent: Poklical bom policijo

Knjiga Poklical bom policijo je v angleščini kajpak izšla kot samostojna knjižica. Resda šteje le 41 strani, toda njena moč je tolikšna, da jo celo slovenska izdaja ne otopi.

Igor Karlovšek: Še sem živa

Igor Karlovšek (rojen leta 1958), po poklicu odvetnik in torej poznavalec pravnih zank in slepih peg zakona, se je v romanih ukvarjal s temnimi platmi tranzicije, s tem, kako so olastninili podjetja prek odvodnih firm iz tujine, kako so zadevo zabrisali in kako pobasali denar. Njegovo pisanje ni bilo le napeto, ampak zraven še poučno, predvsem v tistem delu, kjer je popisoval odpiranje bančnih računov v tujini in sorodne načine pranja denarja; zadeva je v hipu, ko so takšne obvode javno in glasno začeli oglaševati živine z vrha finančne uprave in bivši kaznjenci, izgubila aktualnost. Se preselila iz literature v javnost in nato v medije.

Janko Prunk: Zgodovina slovenske politične misli

Že kazalo je obetavno; avtor ni segel do Karantanije, ampak je začetek postavil v leto 1848. Tudi končna letnica je za zgodovinarja stvarna – čas po osamosvojitvi 1992 je resda mamljiv objekt obravnave, a nekaj časovne distance spada v akademsko držo, sploh danes, ko najdemo knjige o zgodovini vojne v Ukrajini, napisane sredi vojaških spopadov.

A. M. Ollikainen: Zabojnik

Čeprav se s kolonialno preteklostjo po dolgih letih srečujejo bolj pomorski in mediteranski narodi, tudi Finci niso kar tako. Ker so imeli v Zahodni Afriki kolonije, še zdaj štejejo tisti del sveta za svoj. Zaradi pomoči je tam menda – piše v kriminalki – kar nekaj lokalcev dobilo imena, za katera avtohtoni ne vedo, da so finska. Potem so na podlagi misijonarjenja v Namibiji stekli projekti, iz njihovih presežkov pa se napaja humanitarnost finančno sumljivega izvora in Zabojnik finskega pisateljskega tandema A. M. Ollikainen, ki ga sestavljata mož Aki (1973) in žena Milla (1974), poseže ravno v delovanje na tujih trgih. Nekajkrat se zlovešče pojavi svarilo, da Finca zlahka nategneš le, če za prevaro stoji drug Finec.

Julio Valdeon et al.: Zgodovina Španije 

Podrobno se prične šele pri muslimanskem formiranju Al Andaluze, ki doseže materialno in duhovno blaginjo v X. stoletju. Posebna v Evropi, saj jo formira muslimansko-krščansko-judovska dediščina. Entiteta, ki je doživela malone vse: od delitve na pet kraljestev, imperialne moči, angleških in francoskih zasedb, habsburške roke, številnih državljanskih vojn, treh revolucij samo v XIX. stoletju, poskusov štirih vojaških udarov v desetletju in pol v naslednjem stoletju, diktature generala Franca, ki je doživela mirno tranzicijo v parlamentarno demokracijo, ta pa ni obračunala z diktatorskim režimom, ampak je za ceno pomiritve sprejela neverjetno načelo – preteklost se prepusti pozabi.

Tanja Špes: Nedaleč stran

Sedemnajst kratkih zgodb v prvencu domače avtorice Tanje Špes (1992) Nedaleč stran je zaokroženih okoli iste teme; gre za nadaljevanje današnjosti z istimi sredstvi, včasih za radikalizacijo, drugič za razširitev tendenc sedanjosti. Predvsem v smeri vse večje družbene delitve vlog, poklicne specializacije, nadzora in splošne ne-čustvenosti, tudi atomizacije družbe, ki je posledica načrtnega raz-skupinjenja, kar vse vodi v manj upora in manj dela za represivce.

Mira Furlan: Imej me rajši od vsega na svetu

Jasno, emigrirala je v ZDA, živela na dnu kot priložnostna natakarica, obstranka; ko je njen režiser Rajko Grlić prišel v Ameriko, je ni tovariško podprl, brez zadrege jo je v restavraciji vzvišeno jemal samo kot točajko; podobno Emir Kusturica. A še enkrat je preživela – v novem jeziku je postala priljubljena igralka tudi onkraj oceana (Babylon 5, Izgubljeni), po desetletju spet igrala v teatru, tokrat na Brionih, posnela še en izjemen film Cirkus Columbia z Mikijem Manojlovićem. Tik pred smrtjo je napisala avtobiografijo, tako trpko knjigo, da jo lahko bereš le po koščkih, a te njena zgodba vsakič znova uroči v nadaljnje branje. Nad zvezdo v blatu se naslajajo na beograjskih avtobusih, hrvaški publicisti pišejo o »težkem življenju lahke ženske«, še huje njeni sopotniki. V trenutku, ko v New Yorku obupuje, ko po cesti pobira stole in kavče, povabi ikono yu-feminizma na večerjo, ta pa ji tedaj oznani, da bo po njenem pismu napisala esej za ameriške medije. Mira, ki nima ničesar, bi rada sama objavila svojo zgodbo, gospa Slavenka Drakulić pa jo, jedoč njeno večerjo, hladno zabije, da ne, da nima avtorskih pravic do svojega medijskega življenja. Enako šarmer Rade Šerbedžija, ki jo povabi kot Medejo v svoj teater na Brionih, a ker ona novinarjem ne spregovori v duhu sprave, jo odtlej ignorira. Zanj postane nič – na finalnem sprejemu se noče niti rokovati z njo, da si ne pokvari svojega novega imidža. Slike življenja, vse od otroštva (s staršema Golootočanoma), ki so v subtilnosti bolečine še fatalnejše od njenih filmov.

Benedict Wells: Hard Land

Priljubljeni nemško-švicarski pisatelj Benedict Wells (1984), ki ga poznamo po romanu o prebolevanju O koncu žalosti, je tokrat spisal roman o odraščanju in žalovanju. Fantu na šestnajsti rojstni dan umre mama, medtem ko se zabava s prijatelji, ki se bodo ravno študijsko raztepli, se prvič zares poljublja in počasi gleda, kako njegovo mestece Grady v ameriški zvezni državi Misuri zlagoma propada. Po tovarni, zaradi katere so odrasli brezposelni, bo neizbežno propadlo tudi osrednje zbirališče in vse, kar bo od mesteca ostalo, bosta oponašalec Walta Whitmana in njegova menda sporočilno zakodirana zbirka narativne poezije Hard Land, ki morda govori o izgubi nedolžnosti.

Mauro Corona: Dvajset veselih in ena žalostna 

Za Homerjem so še naslednji dve tisočletji in več po Balkanu krožili potujoči pevci, rapsodi, ki so peli in pripovedovali fascinantne zgodbe, zaradi katerih so jih gostitelji izdatno gostili. Ta poklic je medtem izumrl, zgodbe pa nam odtlej prinašajo filmi, televizije in spleti.

John Williams: Klavčev Prehod

Roman Klavčev Prehod je vestern, sodi v žanr, ki se posveča osvajanju in podrejanju nove celine, sporom s staroselci in obvladovanju neugodnih naravnih danosti ter spopadanju z atmosferilijami. Običajno je podobno spodbuden kot brodolomna avantura Robinsona Crusoeja, ki je, obdarjen z umom in pridnostjo, na samotnem otoku ne le preživel, temveč tudi obogatel. Le da ameriški pisatelj John Williams (1922–1994) žanr subvertira, in sicer tako, da ga prižene do roba in čez, namesto bogatenja in uresničitve ameriškega sna so na koncu kupi odrtih trupel, katerih kosti bodo pobelile krajino in bodo v opomin prihodnjim rodovom. Ob tem spremenjeni, tudi poškodovani moški, ki so vsemu temu pričevali.

Miha Lampreht: Kratka zgodovina vojne v Ukrajini

Naslov se je pojavil v protislovnem trenutku: ukrajinska vlada je ravno sprožila veliko ofenzivo, pisec pa je že spisal zgodovino vojne!? Zgodovinarji potrebujejo časovno distanco, pisanje o aktualnih dogodkih je domena publicistov. A knjiga je tu: o čem torej pripoveduje?

Jernej Dirnbek: Ledena kraljica

Domači avtor Jernej Dirnbek (rojen leta 1971), tudi član glasbene zasedbe Mi2, je roman Ledena kraljica spisal, kot da bi ga navdihnila ena tistih novic iz črne kronike, kar ni nič slabšalnega, navdih ima svoja pota in tudi veliki svetovni klasiki so za kakšno delo priznali, da so jih drobni izseki iz stvarnosti, kakršna se kaže skozi optiko zločinov, prekoračenj in čudaštev, spodbodli k pisanju velikih del.

Ludwig Wittgenstein: Logično-filozofski traktat

Wittgenstein (1889–1951) ni osupnil akademskega sveta samo s svojimi traktati, o njegovem liku bi lahko snemali filme. Po študiju pri Russllu, ki v njem prepozna genialni um, se po prvi vojni zaposli v Avstriji kot učitelj v srednji in nato v osnovni šoli. Mož, ki bi moral predavati na svetovnih univerzah, poučuje podeželske otroke matematiko, pri čemer pa ne slovi kot izjemen učitelj, ampak po incidentih zaradi pretepanja šolarjev. Eden najbogatejših ljudi svoje dobe živi kot asket, ki večerja kos trdega kruha z maslom in koščkom kakava. Ko da sestri postaviti hišo, sam načrtuje od kljuk in radiatorjev do višin stropa. Počel je vse, da bi ne delal tega, v čemer je bil najboljši. Ni mu uspelo – leta 1927 je postal predavatelj na Cambridgeu.

Haruki Murakami: Vsi božji otroci plešejo

Harukija Murakamija, japonskega pripovednika (rojenega leta 1949) z veliko privrženci ter enako številnimi bralci z zadržki in pomisleki, je potres v Kobeju, ki je leta 1995 razdejal mesto, pri čemer so ruševine pokopale več kot šest tisoč ljudi, očitno močno prizadel. O njem je konec devetdesetih let spisal in revijalno objavil pet zgodb, zadnjo pa je napisal posebej za zbirko Vsi božji otroci plešejo. Vendar potres in njegove posledice ne vplivajo na usode zgodbarskih protagonistov, vsaj ne neposredno, se pa v nekatere literarne osebe naselita tesnoba in negotovost. Podobe na zaslonih in poročila o smrtih vdrejo v njihov vsakdanjik in poslabšajo stanje odtujenosti, brezsmiselnosti, pač občutje modernosti, ki jo Murakami priklicuje tudi s sklicevanjem na zahodno množično kulturo, plošče, kultne in kulturne produkte.

Sylvain Tesson: Na črnih poteh 

Leta 2014 pa je ob izidu nove knjige odšel mrtvo pijan iz restavracije ter se za alpinistično vajo povzpel na bližnjo stavbo, od koder je zgrmel z višine osmih metrov. Dolgo v komi, nato pa na novo sestavljen iz vijakov in žebljev je začel prve korake rehabilitacije. A nezadovoljen s počasnim tretmajem je sklenil, da stopi na pot samoozdravljenja s hojo, in se nameril prehoditi Francijo po kozjih stezicah, vrisanih na specialkah.

Tereza Vuk / Zakaj ima moj hudič krila

Roman domače avtorice Tereze Vuk (rojene leta 1976) sodi med tiste klateške, pikareskne romane, v katerih si protagonisti skoraj ne morejo zares privoščiti, da bi bili pošteni, njihovo življenje na margini je namreč en sam boj za preživetje in je zato tudi upravičeno, vsaj po njihovem globokem prepričanju, kaj odtujiti. Recimo najbližjim, recimo roditeljski generaciji, saj je ta najbolj kriva, da so sploh na svetu, kjer je vse skupaj ena sama jeba. No, večinoma jeba, pa tudi lepi trenutki zadetosti pred mačkom, pa vesele posteljne dogodivščine z negotovim, večinoma vnaprej zanikanim izidom.

Jacques Le Goff: Trgovci in bankirji v srednjem veku

Tako se vrstijo razvoj menic, bankirstvo, zavarovanje trgovskega blaga, sejmi, menjalci denarja, a obenem stalen prehod trgovcev med ljudi plemiških nazivov. Čas ni statičen, ob transformacijah gospodarstva, ki jim stari bankirji niso več kos, ti preusmerijo kapital v nakupe zemljišč in stavb. Cerkev v teoriji nasprotuje posojanju denarja, ker se s tem prodaja čas, ki pa ni individualna lastnina, temveč last Boga. Oderuhe sankcionira z ekskomunikacijo in prepovedjo cerkvenega pogreba, toda v praksi jih tolerira, potem pa jih prek pridigarjev in slikarjev, ki slikajo grozote pekla trgovcem, pripravi do tega, da odidejo med menihe ter premoženje razdelijo cerkvi in revežem, že prej jih kajpak napelje na dobrodelnost. Ob likvidacijah podjetij je bil Bog prednostno izplačan!

Alain de Botton: Tok ljubezni

Alaina de Bottona, sicer v Švici rojenega francoskega pisca, uvrščajo med pop filozofe, saj se ukvarja z marsičim, na to namigujejo že naslovi njegovih del, recimo s tem, kako ti lahko Proust spremeni življenje, ali z uteho ljubezni. Tokrat se je lotil poteka ljubezni, recimo nekje od zaljubljenosti do starosti, ko se nesporazumi in pričakovanja obrusijo in postanemo, tako de Botton, pravzaprav šele zreli za ljubezen in zakon.

Renata Salecl: Čas grobosti

Avtorica izbira drobne dogodke, ki dominirajo v vsakdanjiku, in jih povzdigne v objekt razmišljanja. Najsi bo brezbrižnost do izkoriščanja tujih delavcev, slow-food, za katerim se često skrivajo slabo plačani manualci, ali pa učinek selfijev, ko ta producira množice nezadovoljnih z lastno podobo; če zreš na spletu ure v samohvalne fotke, boš sam kajpak utonil v nejevolji nad samim seboj. Njena strategija pisanja povezuje te male incidente, ki se zgodijo tu ali kjerkoli na svetu, s knjigami in teorijami, ki jih družbeno osmišljajo. Slog je marsikje vpet v blagi cinizem, kot recimo ta, ko brezposelne bombardirajo z idejami, da se morajo znati prodajati, ali pa, naj si revni poiščejo življenjskega trenerja, da se rešijo revščine. Vsakdanje preprostosti sodobnega časa tako postajajo objekt sociologije, ki je na voljo vsaj nekoliko razgledanemu laiku. A k temu dodaja tudi nevidno, denimo fenomen »tihe odpovedi«, ki v kapitalizmu podira Webrovo protestantsko delovno etiko, saj zdaj številni delajo v službi le toliko, da jih ne odpustijo.

Anja Mugerli: Pričakovanja

Roman domače avtorice Anje Mugerli (rojene leta 1984) Pričakovanja se ukvarja z letom, ko na Goriškem živeča Primož in Tina prvič obiščeta kliniko za reprodukcijo, kjer visi ogromna slika žensk, ki so ravno nakupile dojenčke; v nekakšnem nakupovalnem središču ali na promenadi jih nosijo v plastičnih vrečkah, kot stvari med stvarmi, ne kot sad telesa in kri krvi. To idilično podobo in lahkotnost nakupa potem skozi celoten roman demantira praksa umetne zanositve oziroma takšne z medicinsko pomočjo.

Dean Komel: V paralelah smisla

Recimo pojem enciklopedije, ki ga večina vzame za samoumevnega. A kaj se zgodi, ko ga začnemo misliti skozi paralele z antologijo, panoramo, slovarjem? Ali ko brskamo po vzporednicah tako, da se ustavljamo pri konkretnih primerih enciklopedij? Jasno, od Wikipedije nazaj mimo Diderot-d’Alembertove enciklopedije, vendar to predvidljivo pot avtor zapelje do nepredvidljivega – bizantinski patriarh Foti (810–893) je zapustil Myriobiblos, ki je zbirka 280 knjižnih recenzij. Recenzija je torej enako oblika enciklopedije. Po drugi strani se mišljenje kaže skozi zaznamke, ki jih pripisujemo k tekstom, toda od tod spet odskok k paralelnim spiskom, seznamom, ki pripelje do avtoritete avtorja. Stvari mislimo tako, da jih postavljamo v odnose, ustvarjamo red, ki daje vtis zaključenega spoznanja. Ki se lahko uporablja kot arhiv. Toda v hipu, ko potegnemo vzporednico s spominom, tudi arhiv ni več isti. Španski filozof Preciado gre recimo tu po drugi poti kot Komel: spominu zoperstavi pozabo, ki pa jo vzame za objekt spoznanja – ravno to, kar sem pozabil, mi pove največ o meni. A naš filozof prav s koraki prek paralel podarja bralcu izzive, kako se lotevati sveta. Ko parafrazira Foucaultovo igranje z Borgesovo taksonomijo živali: tiste, ki pripadajo cesarju, balzamirane, udomačene, tiste, ki jih je mogoče prešteti etc., resda prinaša nekonsistentne vzporednice, a hkrati osvobaja od vsiljenih perspektiv. Zakaj ne bi reči pogledal od drugod? To te pripelje do drugačnega smisla. Toda ali so najbolj razširjeni smisli oziroma dominantna politična pojmovanja tudi resnica sveta?

Peter Handke: Ponovitev

Nobelovec Peter Handke (1942), avstrijski Korošec, je o rojakih svoje slovenske matere že pisal, recimo v romanu Žalost onkraj sanj pa v napol proznem in napol dramskem delu Še vedno vihar, ki je sploh posvečeno kleni skupnosti na senčni strani Karavank. Tokrat se v tridelnem romanu ukvarja z dvajsetletnikom Filipom Kobalom, ki ga lasten nemir in samoiskanje, materino umiranje in očetovo pogrezanje vase poženejo na popotovanje za izginulim bratom. Opremljen z dvema njegovima knjigama prespi v predoru blizu jeseniške železniške postaje, prekinjeno potovanje nadaljuje skozi Bohinj in Posočje na Kras.

Benjamin Abelow: Kako je zahod pripeljal vojno v Ukrajino 

Avtor je ameriški raziskovalec in pisatelj, njegovo knjigo pa je podprl tudi osrednji filozof Zahoda Noam Chomsky. Njegova teza je bogokletna: zgodba o Putinu – sodobnem Hitlerju, ki je kanil zavzeti vzhodno Evropo, je lažna. Pogled na napol uničeno in razseljeno Ukrajino jo vnaprej demantira. Toda Abelow jo postavi v sodobni zgodovinski kontekst, v katerem so ameriške vlade sistematično širile Nato do meja Rusije, financirale protiruske prevrate in režime v njenih sosedah, v njih nameščale raketne sisteme in z najsodobnejšim orožjem v dvomestni milijardni vrednosti oboroževale vojske v ruski soseščini. Je bilo nameščanje ameriških raket srednjega dosega, podprto z mrežo protibalističnih izstrelkov, pot k miru ali v vojno? Ko bi Rusi počeli podobno na Kubi, kakšna bi bila reakcija ZDA? Pisec poleg faktičnih podatkov uporabi tudi načelo drugačnega toka zgodovine: bi se vojni lahko izognili? Namesto hipotez vzame politično realnost: Zelenski je postal predsednik z napovedjo, da bo kot iskalec miru preprečil eskalacijo nesoglasij z Rusijo, toda predsedniške politike ni vršil v skladu z volilnim programom, ampak pod ameriško taktirko; zavrgel je opcijo nevtralnosti in za zahodni svet postal junak. K temu pridoda še poročanje ameriških medijev, ki so cenzurirali kritiko na račun ameriških vladnih jastrebov. Abelow poleg tega replicira na študije Chomskega o medijski politiki, ki je podpirala ameriške vojaške intervencije v Vietnamu, Nikaragvi etc., vendar brez podrobnih analiz. No, v dihotomnem spopadu dobrega in zla mu uspe zamenjati vlogo negativca. Knjiga, ki je v Ukrajini seveda ne bodo prevedli. A to odpira še drugačno raziskovanje: kdaj, kako in s kakšnimi sredstvi je tamkajšnjo tradicijo svobodnih političnih duelov med proruskimi in proameriškimi pogledi odpravila apriorna aklamacija, namenjena ZDA?

Ana Marwan: Krota/Wechselkröte

»Zima je bila dolga. Obraz se mi je pod masko FFP2 polenil. Kar čutim, da je tako. Obraz kot maska. /.../ zdaj pa že dolgo nimam nobenega svežega obraza, samo dva ali tri ponošene, če lahko k temu prištejem še obraz za poštarja, ki si ga nadenem le za delček dneva; vsi moji obrazi, ki niso v rabi, počasi lenijo v neuporabljivo,« zapiše v povesti Krota/Wechselkröte, za katero je prejela ugledno avstrijsko nagrado Ingeborg Bachmann, v slovenščini in nemščini pišoča pisateljica prekmurskih korenin Ana Marwan (1980). Na literarnem nebu je zasijala že s prvencem Zabubljena, duhovitim romanom o odraščanju in težavah pri lovljenju vseh vrst identitet in odločanju med njimi; ravno zaradi takšnih težav se roman dogaja nekje med nebrzdanim fantaziranjem in psihiatrično ustanovo.

Lucijan Zalokar: Dirka od bloka do drevesa 

Avtor je kompetenten: kot novinar pozna zgodovino športa in dopingiranje šampionov, kot nekdanji atletski reprezentant pa se zna postaviti v kožo lovcev na zmage.

Sally Rooney: Kje si, prelepi svet?

Irska pripovednica Sally Rooney (1991) je v prejšnjih romanih, v Pogovorih s prijatelji na primer, skozi prijateljstvo in partnerstvo dekliškega para, ki se zaplete z drugim, bolj hetero parom, premišljala o prihodnosti svoje generacije, obveljala je tudi za njeno glasnico in v imenu tega dosegla ne le priljubljenost, temveč tudi podirala prodajne letvice. Njeni liki načeloma sodelujejo v družabnem in kulturnem življenju, so jezikovno artikulirani in premišljajo prihodnost, če se jim že fluidna in neulovljiva sedanjost izmika in jim polzi skozi prste. Predvsem se jim zdi, da so časi težki in odgovori na vprašanje, kaj početi in kako stvari početi v splošno zadovoljstvo, tudi notranje, še težji.

Ryszard Legutko: Demon v demokraciji

Avtor je bil disident pod komunizmom, profesor filozofije na Jagelonski univerzi v Krakovu, minister in evropski poslanec. Teza njegove knjige je kajpak šokantna – vladajoče ideje liberaldemokratov so moderna variacija idej starih komunistov, še več – nekdanji komunisti vzhodne Evrope so zdaj v prvih vrstah liberalne demokracije (LD). Ponudi številne argumente: v obeh primerih je na delu družbeni inženiring, s katerim svoje ideje vsiljujejo celotni družbi kot edino alternativo, kot absolutni napredek. Obe ideologiji pripovedujeta, da svet spreminjata na bolje. Tako kot pod partijskimi režimi tudi danes vsako zakonodajno spremembo in nove predpise spremljajo medijsko orkestrirane hvalnice.

Mirt Komel: Akiles

Literarne osebe filozofa in pisatelja Mirta Komela (rojen 1980) tokrat niso poimenovane z anagrami avtorjevega imena in priimka, kot so bili preiskovalci z nejasnim ontološkim statusom v Medsočju ali v romanu Detektiv Dante, posvečenem Goricama, kjer je mesto, predvsem pa simbolni prelomi, ki omogočajo vpogled v vzporedne in fantastične svetove, igralo skoraj enako pomembno vlogo, kot je bila za preiskavo nepomembna preiskovalčeva prisotnost. Nepomembna je bila zato, ker je bolj kot za kriminal šlo za iskanje prehoda v fantastične svetove, v kroge dantejevskega pekla, vse kot variacija in parodiranje žanra. V romanu Akiles je Komel našel še bolj vzvišeno in žlahtno temo – junaštva antičnih junakov z zvijačnim in okrutno okretnim Ahilom na čelu.

Louis Althusser: Za Marxa

Danes še vedno priljubljeno čtivo med marksisti in marksologi, za preostalo publiko pa je deplasirano. Vzemimo na primer Althusserjevo razpravo »Marksizem in humanizem«, ki jo je sprožil nastop sovjetskega vodstva, ko je razglasilo konec diktature proletariata in začetek socialističnega humanizma. Preprosto – namesto parol o razrednem boju in proti izkoriščanju delavcev prihaja v ospredje človek, torej humanizem. Avtor v minuciozni analizi dokaže, kako nova usmeritev ni utemeljena na znanstveni podlagi Marxovih tekstov, saj na mesto konceptov postavi ideološko predstavo humanizma. Odlično, toda Althusser je za dogodek vzel politični razglas, ne pa stvarne realnosti. V času, ko je polemiziral s parolo gospodarjev Kremlja, ki postavlja v ospredje človeka, je ta režim poslal v gulag pesnika Josifa Brodskega, ki ga je sodišče obsodilo na večletno zaporno kazen, češ da je bil družbeni parazit. Navzlic verbalnim deklaracijam, da je zdaj v ospredju človekova svoboda, je sovjetski režim še naprej zapiral svoje prebivalce in onemogočal njihove svoboščine.

Leïla Slimani: Dežela drugih. 1. del: Vojna, vojna, vojna

V prejšnjem prevedenem delu, v Uspavanki, se je francoska pripovednica maroških korenin Leïla Slimani (1981) potapljala v odnose med služabniki in gospodarji doma, v Franciji. Zgodba se že začne v luži krvi, krvava je tudi storilka, ki je poklala varovance. Ker začne s krvoprelitjem in ni dvoma, kdo ga je zagrešil, se potem roman ukvarja s tistim zakaj. Podobno kot Marie Ndiaye v romanu Moje je maščevanje tudi Leïla Slimani secira odnose med priseljenci in domačini, med državljani z več pigmenta in vladajočimi z manj, med elitami in tistimi, ki jim služijo. Le da se tega tokrat loti z drugega zornega kota, maroškega.