Jernej Šček: Kavarna Italija

Spraševalec je atipični novinar, saj postavlja vprašanja, ki so kdaj daljša od odgovorov. Zgled, kako ne pristopiti k sogovorniku? V tem primeru ne, saj Jernej Šček prav s tem stke vezi s sogovorniki; predstavi se kot poznavalec njihovih knjig in del, s čimer ustvari zvedavi dialog, v katerem se njegovi gostje odprejo in nazorno pojasnjujejo svoje misli. Projekt, ki prinaša spoznavni učinek, a ne le na ravni dejstev, večinoma skozi šolo razmišljanja.

Igor Štiks: W

Nekje v partizanarici o uporu obleganega mesta zamenjajo nemškega poveljnika, ki neuspešno preganja Valterja – med drugim je bilo to eno od Titovih konspirativnih imen – in ta nasledniku kot nekakšno oporoko, kot zbir podatkov o nadsposobnem in vseprisotnem nasprotniku, reče nekaj v slogu, poglejte to mesto, to, to je Valter! Podobno funkcijo imata v Štiksovem romanu Valter in Vladimir, vojni siroti, ki v šestdesetih letih pobegneta v Pariz in potem sodelujeta pri vseh pomembnih akcijah levice, od študentske zasedbe pariških univerz do RAF in Rdečih brigad, zapatistov … ni da ni, vseprisotna sta.

Ryszard Kapuściński: Imperij

Veliko ime med svetovnimi reporterji Kapuściński (1932– 2007) je v člankih in knjigah združeval tri vrste spoznanja: kar je videl in doživel na lastni koži, pogovore z domačini ter branje literature in zgodovinopisja, kar je potem povezal v refleksivne pripovedi o stvarnosti. Njegov angažma je bil edinstven: najprej otroška leta v Pińsku pod sovjetsko okupacijo, potem novinarsko potovanje s transibirsko železnico konec petdesetih let, nato reportaže iz šestdesetih, s konca osemdesetih in iz prvih let devetdesetih. Leta in meseci osebnih izkušenj. Mož je vedel, o čem piše. In pisal je v slogu, ki velja za vrhunec literarnega novinarstva. Ki pa ne prinaša literature, ampak spoznanja. Tako denimo ni le navedel uničevanja religije in ikon, ampak je postregel z detajli – uničenih je bilo več kot 30 milijonov ikon: v vojski so jih uporabljali za tarče, rudarji so z njimi prekrivali z vodo zalite rove, na tržnicah so jih uporabljali kot gajbice za krompir, v kuhinjah so na njih sekljali meso in zelenjavo, v stanovanjih so jih kurili v pečeh. Lik omnipotentnega partijskega voditelja je utelešal Gajdar Alijev, ki je Azerbajdžanu vladal več kot 40 let, zadnjih deset let kot predsednik države; osebno je izročal ključe dobitnikom novih stanovanj. Drugače Lenin; samo v Ukrajini so mu po smrti postavili pet tisoč spomenikov. Avtor je v Moldaviji srečal nekoga, ki je bil deset let zaprt: v dnevno sobo si je hotel postaviti Leninov kip, a ker ni šel skozi vhodna vrata, ga je privezal z vrvjo okoli vratu in ga ob steni bloka dvigoval v drugo nadstropje: toda še preden ga je slavnostno postavil, so ga že odpeljali agenti KGB, ker je obesil voditelja revolucije.

Tone Partljič: Strnišča. Zgodbe o otrocih in vojni

Tone Partljič (1940) se je tudi v svojih drugih delih posvečal otroškemu pogledu; njegova prva prebojna in nagrajevana zbirka Hotel sem prijeti sonce je bila zbirka zgodb, namenjena odraščajnikom. V komediji Moj ata, socialistični kulak je Tinček, ki pridno pobira in ponavlja vse, kar sliši, ne da bi razumel politično razsežnost, motor komedijskega zapleta, in to v časih, ko je bilo treba biti še posebej previden, kaj in kje govoriš. Podobno v komediji En dan resnice Katka postavi svet na preizkušnjo, ko od dedka zahteva, da se en sam dan ne zlaže, pa gre potem vse narobe, od službe do zakona. Sicer daje Partljič glas in pripovedno perspektivo – če ne ravno otrokom – malemu človeku, ki je pogosto prevrtljiv in upogljiv pri svojih odločitvah, torej načeloma neheroičen in z močnim preživetvenim gonom. Da je zbirko devetih novel ali zgodb Strnišča posvetil otrokom v tako občutljivem času, kot je vojna, samo potrjuje njegovo siceršnjo pisateljsko usmeritev.

Tomaž Mastnak: Civilna družba

Avtor je legenda in sinonim za civilno družbo na Slovenskem. V razpravah jo je teoretsko utemeljeval in bil hkrati še najprebojnejši pisec Mladine v osemdesetih. Zaradi njegovih člankov so časopis zaplenjevali, njega pa so tožilci preganjali na sodišču. Ko je navedel argumente, zakaj nasprotuje postavitvi Branka Mikulića za predsednika vlade, je prestopil meje dopuščenega, saj je javno izrekel takrat nezamisljivo kritiko na račun državnega voditelja. Združeval je pogum in ostrino misli, ki jo je oblikoval na poznavanju zahodne tradicije družboslovja in praksi vzhodnoevropskih civilnih gibanj tistega časa.

Mariana Enriquez: Kar smo izgubile v ognju

Mariana Enriquez (1973), argentinska pripovednica in novinarka, strašno in čudežno uzre čisto blizu vsakdanjega življenja; njene pretežno protagonistke in pripovedovalke zgodb se zdijo malo stabilnejše in pogosto precej bolje gmotno preskrbljene kot svet, v katerega trčijo in jih navda z grozo in poruši njihove predstave o njem. Pogosto so to odraščajnice, ki si šele ustvarjajo identiteto, tudi spolno, in so zato rahle na vsak dražljaj iz okolice; večinska mnenja in prepričanja, s katerimi se spoprijemajo, so pretežno sestavljena iz moških, nasilnih, tudi kriminalnih glasov.

Marko Babnik: Sadne rastline  

Zeleni prehod, a ne kot politična floskula, temveč praktična pot, kako si na vrtu ustvariti sadno samooskrbo. Ne zadošča namreč, da kupiš nekaj sadik in čakaš, da te v naslednjih letih obdarujejo z letinami. Pradedje, ki so nasadili sadovnjake brez priročnikov v rokah, so imeli večja posestva, na katerih so se bohotila visokodebelna drevesa, ki so dobro rodila tudi brez sadjarjevih veščin. Toda sodobne sadne vrste lepo uspevajo le ob umnem angažmaju. Tu avtor ponudi bralcu vrsto orodij mišljenja. Ne le pravila, kje in kako obrezovati, ampak koncepte o rasti poganjkov in brstov, perspektive oblikovanja volumnov krošenj, skrivnost »klik« rezi, ki izkorišča fenomen apikalne dominance. Sadjarstvo namreč ni vrtno delo, marveč kreacija, h kateri sodi pogled leto in več vnaprej, obenem pa tudi neprestano odpravljanje napak in polomij. Knjiga je tu v oporo, saj poleg naukov prinaša številne primere napak pri rezi in vzgoji ter potem nasvete, kako jih odpraviti. Zato to ni čtivo, ki ga prebereš in nato odložiš, ampak biblija na bližnji knjižni polici.

Metka Zupančič: Tisto neustavljivo

Metka Zupančič (1950) je profesorica in literarna zgodovinarka, strokovnjakinja za nouveau roman in Clauda Simona, ki ga je tudi prevajala, in Tisto neustavljivo so prozni zapisi, nujno tudi avtofikcijski, kot zapiše v uvodu, ki so nastajali v času njenega bivanja in poučevanja v Kanadi pred četrt stoletja in so izšli v francoščini.

Massimo Recalcati: Učna ura: zagovor pedagoškega erosa 

Knjiga za tiste, ki učijo, in za one, ki bi se učili. Jasno, da je trdo branje, saj je utemeljena na lacanovskih konceptih, s katerimi se loteva fenomena učenja. Nekoč je dominirala Ojdipova šola, v kateri je avtoriteta producirala nekritično poslušnost, moderna Narcisova šola pa je prinesla iluzijo o neomejenem in brez truda dosegljivem znanju, v kateri je postal učitelj motnja proti podatkovnim računalniškim zbirkam. A kaj je pravzaprav učenje? Zgolj prenos znanja iz knjig in znanja predavateljev na učence? Tak sistem proizvaja le plagiate, njegov antipod je sokratska metoda, ki med učitelja in šolarja postavi zev, ta pa slednjega spodbudi, da poišče svoje znanje. Šele učiteljev zgled lahko podžiga željo po znanju, po rušenju predsodkov in odpiranju novih svetov. A te ni brez transferja in erosa, v katerem učitelj v otroku prebudi željo, ki učenca premakne, ga aktivira. In ne brez muke, travme, kjer namesto hedonizma in nediscipline prevlada strast po spoznanju.

Irene Solà: Pojem in gora pleše

Pojem in gora pleše katalonske pesnice in pisateljice Irene Solà (1990) je nenavadna, z glasovi prepredena, poetična in malo tudi iracionalna zbirka fragmentov, ki so spisani skozi različne glasove, od katerih so nekateri nenavadni in jim sprva težko določimo izvor. V množini spregovori dejavno in misleče v gromu, ki trešči v nož možaka, medtem ko ta rešuje zapleteno govedo, pa črne trobente s svojim kolektivnim in za individualno povsem ignorantskim glasom. Do besede pripusti tudi psice in gorsko verigo, Pireneje, ki se spominja svojega nastanka in iz večnostne perspektive zre na mizerijo spodaj, na smrti in tegobe zakotja.

Igor Bašin, Marko Doles, Tomaž Zaniuk: Brez nagobčnika: Radio Študent že od 1969 

Ta je zgodovinsko gledano laboratorij medijskega ustvarjanja: če pogledamo imena, kdo vse je tam začenjal svoj curriculum vitae, je spisek fascinanten. V sami knjigi pogrešamo nekaj sistematičnosti, od časovne preglednice uredništev pa do imenskega kazala. A to lahko vzamemo tudi kot slog pisanja, ki pač sledi neformalnim okvirjem delovanja RŠ.

Judith Hermann: Doma

Naslov romana nemške pripovednice Judith Hermann (1970) zavaja ali pa namiguje, da je dom povsod, torej nikjer. Od prvega trenutka, ko se pripovedovalka, takrat še delavka v tobačni tovarni, predstavi, se izmika skupinskim delovnim ritualom in je do konca nedružabna. Premišlja, ali naj sprejme ponudbo, da bi iluzionistu rabila za žaganje na pol v čarobni skrinji in se mu pridružila na turneji na ladji za križarjenje, tem privilegiranem prostoru tujstva in nomadstva. Ves čas čutimo njeno izločenost. Nepripadnost jo spremlja tudi še, ko se preseli v bližino bratovega bifeja nekje na Severnem morju in pomaga pri strežbi in nabavi, kadar ni plaža opuščena in je samota še glasnejša in opaznejša na vsakem koraku. Čeprav se za družabnost trudi, na sebi lasten način.

Florence Williams: Strto srce

Je svojo tezo o prirodi, ki pozdravi tudi duševne bolečine, preizkusila na sebi? Seveda, odpravila se je na tedensko vožnjo s kanujem po divjini, a odrešilnega preobrata ni bilo. Sindrom strtega srca zahteva celega človeka. In res – Florence in bol sta postali kot eno, vendar je pisateljica počela vse, da bi novo zvezo razdrla. S hirajočim bitjem, zdaj s komaj 47 kilogrami, se ji ni uspelo zares identificirati. Proučevati je začela statistične študije: tako neobetavne (ločitev je pomembnejši dejavnik za smrt kot kajenje) kot bolj spodbudne (samske ženske živijo dlje kot poročene), se odločila za terapijo EMDR, drugič poskušala s filozofijo, tretjič v objemu moških, vmes hodila na teste biomarkerjev, da bi izvedela, kaj se dogaja z njenimi geni (si pridobila dve avtoimunski bolezni), se potem pridružila skupinski terapiji za bivše spolne sužnje, spet drugič se prepustila zdravljenjem z ekstazijem, naslednjič ekopsihoterapiji, preizkušala na sebi koncepte trdoživosti, osuplosti in eudaimonične sreče, iskala ravnotežje med trpko osamljenostjo in možnostjo, da v njej odkriva občutek sebe, odkrila, da imajo v Veliki Britaniji celo ministrstvo za osamljene, si potem ogledala njegove delavnice in programe, obiskala Recovery Café, prišla celo do Muzeja propadlih razmerij v Zagrebu.

Katarina Marinčič: Ženska s srebrnim očesom

Katarina Marinčič (1968) je v prejšnjih proznih delih pokazala precejšnjo jezikovno izbrušenost, bolj kot zgodba so jo zanimali sofisticirani opisi in poglabljanje v notranjo dinamiko protagonistov, pač ustrezno njenemu siceršnjemu profesorskemu in prevajalskemu početju. Ženska s srebrnim očesom, sicer krajši roman z zapletom in zgodbenim obsegom novele, je ena redkih njenih proz, v katerih se ne vrača v preteklost, temveč srednjeletnega protagonista in rezonerja, pisatelja Emila, postavi v tukaj in zdaj, v zaostrene razmere čisto blizu njegovega resda urejenega, a precej neodločnega vsakdanjika.

Robin Vose: Indeks prepovedanih knjig 

Na njem so se znašli vsi, ki v zgodovini književnosti kaj pomenijo: od Erazma do Sartra. Na pogled enostavno početje – izdajanje seznamov, potem pa preganjanje bogoskrunskih avtorjev in bralcev. Toda kanadski profesor zgodovine v proučevanju tega fenomena odpre nesluteno brezno problemov. Indeks ni bil centraliziran: na pariški univerzi so imeli svojega, enako španski in portugalski inkvizitorji, beneški, parmski etc. Predvsem pa je bil za projekt potreben enormen intelektualni vložek. Komisije profesorjev so po dolgem in počez prebirale svetovno literaturo, kdaj prav pikolovsko – v Don Kihotu so odkrili en sam pregrešni stavek. Ker rimski cenzorji niso znali angleško, so Miltonove heretične misli tolerirali še stoletje po njegovi smrti, dokler jih niso naposled prepoznali v italijanskem prevodu. Konec 18. stoletja si jih je privoščil Mirabeau s knjigo o seksualni svobodi, na katere platnice je natisnil, da je izšla z dovoljenjem Vatikana. Četudi so Dekameron uvrstili med prepovedane, so bili primorani iskati rešitev glede na njegovo priljubljenost – na novo so ga izdali v prečiščeni izdaji. Resda so prepovedovali širjenje opolzkosti, a kot intelektualci niso mogli zanikati antike, pa so zanjo iznašli odvezo: Ovida, Katula in Homerja so navzlic obscenosti dovoljevali, ker so pisali v prefinjenem jeziku in slogu. Njihove prepovedi so sicer karierno onemogočile marsikaterega avtorja, a uvrstitev na indeks je pomenila najglasnejšo reklamo za prepovedane knjige. Zakon trga ter poplava tiskarn in piratskih izdaj sta sproti uničevala domet prepovedi.

Susan Abulhawa: Jutra v Dženinu

Jutra v Dženinu palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawa (1979), ustanoviteljice organizacije za pravice Palestincev in njihovo resnico (tudi sama se je rodila beguncema iz arabsko-izraelske vojne), se začne in skoraj konča s prizorom, ki se potem ponavlja v različnih oblikah, z različnimi osebami in v daljšem časovnem obdobju, nekje od začetka štiridesetih let prejšnjega stoletja: vojak meri v civilista, v žensko, v civilista. Ženska s puškino cevjo med očmi, Amal oziroma Amy, je potem osrednja pripovedovalka obširnega in krajevno in časovno razvejenega romana, ki se začne v Palestini med figovci in oljkami, in nadaljuje z njenim šolanjem in delovanjem v Ameriki.

Reinhold in Diane Messner: Podobe smisla

Zvezdništvu preprosto ne more uiti. Ga je pa pri 75 letih žena prosila, da se odseli iz njenega stanovanja. Polomija življenja, sploh, ker je svojo lastnino poprej razdal otrokom. Toda mož lahko z eno potezo pride do milijonov. Osemdesetletnik, ki še enkrat pripleza na vrh sveta, je vnaprejšnji medijski hit.

Josef Winkler: Natura morta: rimska novela

Josef Winkler (1953), koroški pisec, je obseden s smrtjo, je tanatolog in zbirka zgodb in avtopoetskih izpovedi Trepalnico si izpulim in z njo do smrti te zabodem že z naslovom poudarja veliko občutljivost, ko lahko las prebije kožo, to edino zastavo, kot bi rekel Curtio Malaparte v Koži. S citatom iz tega dela pisec začne in z drugimi citati kolegov nadaljuje, piše čez njihove ugotovitve, zaostruje in polemizira, zato so zgodbe polne obsesivnih podob, fascinantnih in estetiziranih vzorcev in ponovitev. To nas od smrti v vseh pojavnih oblikah za čuda ne oddaljuje, temveč zadrsa vedno bližje črni luknji izničenja.

Adriano Fabris: Etika uživanja hrane 

Vladajočim načelom torej spodmakne njihovo bit. Brillat-Savarin je z rekom Povej mi, kaj ješ, in povem ti, kdo si, postavil miselni temelj za kulturo slow-fooda, ki pa ga Fabris zavrže, tako kot vegetarijanstvo, veganstvo, gurmanstvo in hitro prehrano. Še bolj idejo dobre družbe na pojedini. Bo za zgled postavil meniško odrekanje z žvečenjem posušenih kruhovih skorij? Ne, približa se norveškemu filozofu Arneju Naessu in ekosofiji, ki za izhodišče vzame vse bivajoče na planetu.

Douglas Stuart: Shuggie Bain

Irsko-ameriški avtor Douglas Stuart (1976) nas v prvencu, za katerega je prejel bookerja in je posvečen materi, najprej sooči z odraščajočim Shuggiejem, ki v ceneni sobi ždi in se malo upira pohotnim starcem, ki mu malo tudi plačujejo, punce iz trgovine, v kateri dela, ga skoraj posvojijo in malo ošlatavajo; naslovni junak se nam zdi precej izgubljen, sramežljiv in brez preživetvenih strategij. Pa ni, samo prehitro je odrasel, ker je moral, in potem se spuščamo v prejšnje faze njegovega življenja – k skrbi za zapito mater, k izpostavljenosti vrstnikom zaradi nešportnega, za klene knapovske vnuke tudi feminilnega obnašanja, zaradi čudne neodločnosti in dezorientiranosti, kadar ga napadajo priložnostni pohotni pijanci in seveda duhovnik.

Borut Pahor: Zmaga je začetek

O spominih in zakulisju več kot 30-letnega angažmaja v politiki? Ne, delo ima podnaslov Priročnik za politične & druge začetnike. Torej vodnik po političnem obnašanju, ki pa ga je meriti z drugimi priročniki o javnem nastopanju in ustvarjanju imidža.

Janja Rakuš: Tri barve za eno smrt

Janji Rakuš se pozna, da je vizualna umetnica. Njena proza je zato izrazito fragmentarna, bolj kot za ugodje pri naraciji gre za kopičenje in ponavljanje fragmentov, aforizmov in mnenj, ki napadajo različne spektre linearnega in strnjenega pisanja: v »lingvističnem kabaretu« Hotel Andro.gen je ustvarila bohotno mrežo referenc in samonanašalnosti, ki je pobirala tudi iz prejšnjih romanov Električna zadrga in Amsterdam 12.45 Ram. Predvsem je prepoznavna njena naravnanost k širjenju pisanja v splet, enkrat so to reference, tokrat, v sprimku Tri barve za eno smrt, pa pogoste navezave na tisto, kar se skriva v QR-kodah – za tiste, ki jih bodo med branjem odklepali. Za vse druge je sklicevanje na avtoričina vizualna dela samo še dodaten način širitve teritorija, in kakor je bil Hotel Andro.gen nekakšne litanije, je zgoščenka proznih fragmentov Tri barve za eno smrt posvečena barvam. Njihovemu mitičnemu izvoru, svetotvornosti, predvsem pa – kar je spet prepoznavno avtorsko – nezmožnosti besede, jezika, da bi poimenovala vse odtenke, da bi vzpostavila dovolj gosto in natančno mrežo označevalcev, ki bi lahko zajeli celoten barvni spekter.

Michel de Montaigne: Eseji I–III

Mož izpred pol tisočletja pa nam ne razkriva le duha svoje dobe, postreže nam s kulturno zgodovino od Perzijcev, antike, indijanskih kraljev, papežev in poganskih vladarjev. A ne v smislu leksikonskih gesel, marveč v esejih, katerih naslovi se nam zdijo, kot da so pobrani iz našega vsakdanjika: o starosti, o umetnosti razpravljanja, o moči domišljije, o vzgoji otrok, o smrti, o negotovosti naše presoje, o brezdelju …

Matt Haig: Človeška bitja

Angleški pisatelj Matt Haig (1975), tudi pisec stvarnega, priročniškega čtiva, na koncu romana Človeška bitja doda za literaturo sicer nepotreben dodatek o vzrokih za nastanek tega pisanja. Upraviči ga kot samoterapevtsko, po depri se je usedel za tipkovnico, da bi videl in sprevidel, kako je čutiti in govoriti o čustvih, ki so mu bila prej nedostopna. Da bi razumel skrivnosti človekovega srca, zapletene mehanizme, ki nam omogočajo preživeti in se včasih celo izvleči iz depresije, si je omislil Nezemljana na tajni misiji. Ta je nesmrten, kot se za visoko razvita bitja spodobi, a se preveč ufura v svojo nalogo in je zato za nadrejene izgubljen. Mogoče tudi nevaren za razkritje civilizacije nekje tam daleč in njene namere, da izbriše človeški rod z obličja Zemlje in mu prepreči, da bi zavojeval neke daljne in s tem njene svetove.

Francesco Petrarca: Pisma v antiko

Mož je večidel bival na teritoriju med Firencami, Avignonom in Benetkami, a ne prav ležerno, pred sovražniki je že od rojstva bežal iz kraja v kraj. Bil je slaven, razglašen za lavreata pesniške Evrope, a ni ustvarjal le poezije, ampak tudi iz prijateljev sovražnike. V času, ko ni bilo spleta, je v javno objavljenih pismih ironično zbadal tedanje kulturne korifeje, ko je dokazoval, da so si slavo gradili na tujih izrekih in prisvajanju idej drugih avtorjev. Obnašal se je kot gospodar časa: pisal je pisma Liviju, Varonu, Seneki, Vergilu, ki so živeli krepko tisočletje pred njim. A tudi Homerju: dva tisoč let po njegovi smrti se nanj obrača z opravičilom, ker mu piše v latinščini, saj mu v grščini ni enakovreden.

Andrej E. Skubic: Pa čeprav buldožer

Čeprav na koncu žena komentira, da je roman, ki se ravno končuje, eden bolj filozofskih, torej manj pripet na izkušnjo in bolj špekulativne narave, sodi Pa čeprav buldožer med osebnejše romane domačega pisatelja in prevajalca Andreja E. Skubica (1967). Tudi zato, ker se tokrat pojavi v fokusu in dobi glas pisatelj in ne oglaševalci, odvetniki poštenjaki (vsaj po lastnih besedah) ali izraelski znanstveniki, ki poskušajo izločiti notorično h kregarijam nagnjeni gen Praslovenca in ga podtakniti Palestincem, da jim zaradi notranjih driblarij nikoli ne bi uspelo ustvariti države. Pa zato, ker roman obdeluje teme, ki so pisateljskemu poklicu lastne: težave s samotnim nočnim pitjem v imenu kreativnosti, premislek, kako resnično življenje in osebe iz pisateljevega kroga vstopajo v njegovo literaturo, tu so nujno še etični zadržki pred razprodajo svoje preteklosti in intime.

Uroš Ahčan: Skalpel

Zdaj je iznenadil drugače: namesto s kirurškim skalpelom se je predstavil z obširno izpovedjo o življenju kirurga. Prvo poglavje v obliki dnevnika mladega kirurga ne obeta veliko. Frenetično napolnjeni dnevi s kratkimi refleksijami sicer ilustrirajo delovni ritem, a bralca puščajo na distanci. Nadaljevanje z zgodbami o opravljenih operacijah pa prinese preobrat: naenkrat skozi tekst privre strast plastičnega in estetskega kirurga, ki mozga o idejah in rešitvah – kako iz polomljenih, povoženih in prežaganih teles nazaj sestaviti človeka; ne za silo skrpanega, temveč denimo planinca, za katerega ni kazalo, da bo po poškodbi sploh še kdaj hodil, potem pa je svojemu rešitelju poslal razglednico z osvajanja himalajskih vrhov. A himna profesiji prestopi v naslednjem poglavju v kritiko medicinske industrije, zdravstvenih zavarovalnic in nizkocenovnega medicinskega turizma lepotne kirurgije, ki pa ni pisana apriorno, marveč iz lastnih izkušenj, često v obliki mehkega cinizma. Sploh, ko na svetovnem kongresu naleti na zvezdo, ki poskuša zasijati s primeri, podprtimi s fotkami njegovih posegov. Ali z razkrivanjem spektakla neposrednih prenosov kirurških operacij, ki bolnišnice spreminjajo v športne arene. Z ironijo pa ne varčuje niti pri sebi, saj niza anekdote iz zasebnega življenja, kjer v maniri črnega humorja slika svoje poslanstvo – maloprej je še veseli svat, zdaj kirurg z ženinom v operacijski dvorani, pri čemer jima uspe, da ko se vrneta, večina še opazi ne, da je dve uri rajala brez njiju.

Kazuo Ishiguro: Klara in Sonce

Nobelovec Kazuo Ishiguro (1954, Nagasaki), pripovednik japonskih korenin, ki je v angleški pripovedni tradiciji domač in zato prevzema zahodne žanrske predpostavke, je zaslovel z romanom Ostanki dneva, v katerem je združil japonski način služenja in manire angleškega visokega plemstva. V romanu Ko smo bili sirote je dogajanje prenesel v Šanghaj v času japonske okupacije, v katerem detektiv, ki je odraščal v Angliji, išče svoje starše in se ukvarja z njihovo skrivnostno ugrabitvijo; vendar je velemesto s svojimi iracionalnimi zakonitostmi preveč kaotično, da bi ga lahko zaobjel z razumom, zato se pripoved izteče v razočaranje, v deziluzijo, stvari pa se izkažejo za popolnoma drugačne od preiskovalčevih pričakovanj.

Kakršen gospodar, takšen pes

Knjigo Imena slovenskih psov, nedavno izdano pri založbi ZRC SAZU, je Marko Snoj, dr. jezikovnih znanosti, etimolog in slovaropisec na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, posvetil »bitjem, ki nam krajšajo čas in podaljšujejo življenje«. Publikacija, ki jo avtor opisuje kot »spomenik živalim, ki so se pred 15.000 leti ali več odločile živeti v podrejenem in brezpogojnem sožitju s človekom«, je nastala na pobudo njegove žene Alenke, ki je, kot je dr. Snoj povedal v pogovoru za Mladino, »vsaj duhovna soavtorica knjige, če ne še kaj več«. Rekla mu je: »Iz vsake stvari narediš slovar, zakaj ga ne bi še iz psov.« In tako je tudi storil.

Nastassja Martin: Verjeti v zveri

Dogodek, ki ustvari knjigo. Seveda s pomočjo pisateljice, ki na podlagi dveh minut spiše 150 strani minuciozno sestavljene pripovedi, ki prav do zadnjih strani zadrži vsebino smrtonosnega srečanja.