Roman Rozina: Sto let slepote

Z letošnjim kresnikom nagrajeni roman Romana Rozine (rojen 1960) se osredišča okoli slepega Matije, ki se rodi v noči, ko se zdi, da se je zlo spustilo na zemljo. Na sosednjem hribu zdrsne cerkev, njim odnese pol hiše, lije kot iz škafa in vse se zdi, da bo po takšnem silovitem, tudi nekoliko kataklizmičnem, skoraj gotskem začetku vse naprej eno samo prekletstvo. Posebej še, ker so – po naturalističnem ključu – zaznamovani, to so kraji, v katerih so moški trdi, nepopustljivi, pa tudi zapiti, in če bi sledili logiki krvi in rodu, bi moralo iti z družino samo navzdol. Pa ne, Matija je svetal lik onstran vsake ideologije, tudi glasbeno nadarjen in z glasbo ustvarja podobe iz tistega, kar sliši in sluti in kar mu o svetu pripovedujejo bližnji videči, in njegovo ponotranjeno, glasbeno videnje je drugim všeč, jih nagovori in pretrese.

Samo Rugelj: Soncu naproti

Delo ne pripada redu del potopiscev, ki mesece ali celo leta stopajo po daljnih deželah in potem opišejo popotne izkušnje s srečanji z domačini. Avtor je reč poenostavil na desetdnevni dopust v paru z družico. Žanrsko zato malo spominja na Branka Gradišnika in njegove družinske izlete po Irski in Siciliji. S pomembno razliko – Rugelj ne stremi za prigodami z lokalci, njegova tema je pohodniški podvig pod peklenskim soncem. Kaj tam običajno počno turisti v vročem juniju? Pohajkujejo od zaliva do zaliva, posedajo po tavernah in se slastijo s prvinsko grško hrano. Knjiga obrne perspektivo: namesto da bi sledila agencijskim itinerarjem industrije prostega časa, si omisli avtorski pristop. Pohod od svita do mraka po kozjih stezicah gorovja, po katerem v tem letnem času ne bo stopala živa duša, pač – Krečani znajo povedati, da je nekaj turistov drznost pokončala.

Svens Kuzmins: Hohma

Že v prvem poglavju je jasno, da je Hohma generično mesto, ki ustreza stanju duha nacije v prehodnem obdobju. Da je Hohma nekaj sorodnega Butalam, le zemljepisno položenim drugam. Da je Hohma kar Latvija v malem in njena srčika in duh, kakor se je izvil iz steklenice vodke v času tranzicije.

Biti mlad v kapitalizmu

Roman Luster (naslov bi lahko prevedli kot Lesk) zadnje leto kraljuje na lestvicah vrhuncev milenijske književnosti. »Napeta, ostra, zabavna knjiga o tem, kako je biti mlad ta hip. Brutalna je in briljantna,« ga je posrečeno opisala znana britanska pisateljica Zadie Smith, ki je njegovo avtorico le nekaj let prej poučevala na Univerzi v New Yorku. Gre za Američanko Raven Leilani, rojeno leta 1990, ki je diplomirala iz angleščine in psihologije, ukvarja pa se tudi z vizualno umetnostjo. Roman Luster je njen prvenec in takoj po izidu konec leta 2020 se je v ZDA zavihtel na lestvico najbolje prodajanih knjig, prejel je nagrado kirkus za leposlovje, nagrado Dylana Thomasa, bil nominiran za žensko nagrado za leposlovje in druge. V slovenskem prevodu ga še nimamo, a zaradi aktualnosti in odlično ujetega zeitgeista si kljub temu zasluži pozornost.

Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

Vsebina je variacija literature NOB, ki pa je prosta tradicionalne ideološke indoktrinacije. Faktičnost z elementi ironije in kdaj črnega humorja zapelje tudi bralca, ki mu klasične partizanarice niso pogodu. Ključen je seveda osrednji lik najstnika, ki se mu v potikanje po mestu vsili italijanska okupacija. Najprej jo vključi v del mladostniške igre, a ta postane tako fatalna, da mora na hitro odrasti.

Colson Whitehead: Fantje iz Nickla

Nickel ni mesto ali vas, Nickel je prevzgojna ustanova, kamor pride Elwood zaradi avtoštopa; ustavi mu namreč avtomobilski tat in najdejo ga, ker je avto predrag in preveč nobel za njegovo barvo polti. To so časi gibanja za državljanske pravice in Elwood dobi v dar ploščo z govori Martina Luthra Kinga. Ker je nadarjen, ga spodbujajo, da bi šel na kolidž, in hkrati hodi na proteste proti segregaciji, na katerih bele gospodinje pod zaščito policije pljuvajo na sedeče. Zbašejo ga torej v Nickel, kjer zvok velikega ventilatorja v Beli hiši, hiši bičanja in kaznovanja, preglasi krike pretepenih, ki odmevajo do trenutka, ko od bolečine izgubijo zavest.

Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Zločin in kazen

Zastavek je enostaven: Razkolnikov po temeljitem načrtu ubije oderuško starko, za njim ne ostane nobena sled, a potem ga tako grize vest, da se sam preda. Popolni zločin, ki pa ga sam junak ne prenese.

Sergej Lebedjev: Dežela pozabe

S konca zemlje, z zahodnega roba Evrope in s pečin, s Heraklejevih stebrov, zre pripovedovalec v brezmejnost in se zave, da je njegova izkušnja naložena v jeziku, in se začne spominjati prejšnjih poti, vandranj in krajev službenih nalog, ki so povezane z geologijo in izrazitimi, včasih industrijsko devastiranimi krajinami. Predvsem pa je roman Dežela pozabe napol potopis, napol etnološko pričevanje in hkrati rekonstrukcija usode človeka, Dedka Mraka, ki mu je bil blizu in se je zanj tako rekoč žrtvoval, izkrvavel po darovanju krvi, služboval pa je v daljnih severnih pokrajinah Sovjetske zveze.

David Graeber in David Wengrow: Pričetek vsega: nova zgodovina človeštva

Skupna knjiga sicer ni prinesla napisane nove zgodovine, njena tema sta v prvi vrsti pradavnina in čas pred našim štetjem. Tja seveda Graeber presadi svoje antiavtoritarne poglede, ko dokazuje, da tečejo začetki civilizacij brez hierarhične oblasti. Kako avtorja rešujeta problem pičlih virov? Arheološke izkopanine, ki nakazujejo oblike življenja v velikih naselbinah, nadgradita zdaj s spoznanji evolucijskih psihologov, zdaj etnomatematikov. Šarlatana, ki ju vodijo spektakularni preobrati spoznanj? Ne, ohranjata stik s fakti.

Franci Novak: Obvoz

V Obvozu, naslovni zgodbi zbirke domačega avtorja Francija Novaka (1969), se skupina potnikov v visokem snegu znajde na čudežni in fantastični vožnji. Avtobus in njegov skrivnostni voznik sta, kot bi ušla iz kakšnega od tistih akcijskih filmov, v katerih ne smejo popustiti pri hitrosti in je potem vse pod visokimi obrati, šofer je prav strniševski vrag s steklenim očesom, čuden in čudežen glede sposobnosti, in ko po vrtoglavih bližnjicah spet pridejo na redno traso, ga pripovedovalec vpraša, kdaj. Kdaj bo ponovitev, da se bo lahko spet vkrcal, očitno mu je bolj kot varna vožnja pri srcu divja in nenadzorovana, pomeni mu adrenalinski in eksistencialni izziv.

Ramón Gómez de la Serna: Gregueríe

Čeravno spominjajo na aforizme, kdaj na cinizme, avtor pravi, da so pogum, da označimo, kar se ne da označiti, ujamemo, kar je bežno, predvsem pa ne smejo biti podobne ničemur, kar je bilo že povedano. Torej jih bo malo, saj jih ni mogoče stresati kot verze ali domislice.

Hervé Le Tellier: Anomalija

Z Goncourtovo nagrado – nagrajenca izbirajo tudi slovenski frankofonski študentje – ovenčani roman Anomalija Hervéja Le Telliera (1957), sicer predstavnika eksperimentalne literarne skupine Oulipo, se začne s svarilom Zhouang Zija, da tudi on, ki nam pravi, da sanjamo, živi v sanjah, s svarilom, da je življenje sen. Oziroma kopija, kot rečejo strokovnjaki nekje vmes, navdihnjeni z nenavadnim dogodkom, pri katerem se letalo med izrazito turbulenco reši in pristane dvakrat. To je izziv za strokovnjake za fiziko in kognitivno znanost, pa tudi za različne verske voditelje, skupaj jih naberejo iz kar nekaj ver in ločin, da bi se teološko opredelili do pojava. Ker če se ne bodo oni, se bo razjarjena, na biblični fundamentalizem oprta množica, in to predvsem proti udeleženim v izrednem dogodku.

Marc Perelman: Barbarski šport

Knjiga je pisana enosmerno, avtorju je vse vnaprej jasno in tako bralcem niza zgolj argumente o malecioznosti vrhunskega športa, ne da bi vsaj skušal pobijati njegove afirmativne momente. Od športnih tekmovanj posebej obravnava predvsem nogometne, kolesarske in atletske spektakle, a še to paberkuje selektivno. Pisanje je kdaj tavtološko: Kitajska z režimom politične diktature je organizirala olimpijske igre z namenom samopromocije, toda šport tu ni gibalo politike, ampak le še eden izmed terenov totalitarnosti. Kdor ne čuti odpora do globalnih športnih manifestacij, knjigi ne bo sledil.

Pavla Horáková: Teorija čudnosti

Češka pripovednica Pavla Horáková (1974) v romanu Teorija čudnosti okoli urbane nadizobražene intelektualke, ki dela na čudnem inštitutu, kjer proučujejo vse mogoče, če je le dovolj odbito, postavi pisano paleto čudakov. Nekaj jih je iz vrst sodelavcev, od katerih so nekateri s sinekuro in prostim časom čisto zadovoljni, drugi bi se prerivali in delali kariero. Čudaški je oče, ki si koplje luknjo v pesek na mestu stare nemške domačije, še bolj pa je čudna in presenetljiva sama narava resničnosti, ki jo Ana, kakor je glavnemu liku in pripovedovalki ime, ugleda skozi razsuto mrežo na prvi pogled nepovezanih drobcev.

Ur. Dan Podjed in Katarina Polajnar Horvat: Nevidno življenje odpadkov

Zbornik razprav, ki postavi smetenje kot obliko uničevanja planeta. Združuje dva pristopa: spoznavni in svetovalni, ki pa dominira. Jezikovna študija je denimo simpatična z evokacijo besed, kot so izmečki, nesnaga, svinjarija, nečistoča et simile, vendar se ukvarja le s poljem vidnega in skozi meščansko ideologijo, tako da opusti poskus aplikacije terminov na zrak in vodo; pomislimo le na paradoks, ko nekdo z močnimi kemikalijami kreira aseptično stanovanje in rakotvorna čistila meče v smetnjake in odtoke. Geografska posebej omeni Kornate in turizem, ki je največji dejavnik poplave plastike v morju. Antropološke pa denimo ugotavljajo, da je v Ljubljani okoljsko ozaveščena petina, a še ta večinoma na deklarativni ravni. Od tod stopi v polje metod, kako povečati udejanjeno okoljsko ozaveščenost in odgovornost. Recimo s smetnjakom, ki se pogovarja z odlagalci odpadkov in jim sporoča, koliko in kaj vse so vanj že zmetali, s čimer pritisne na njihovo slabo vest. Tu pa iz antropologije prestopa v prevzgojo oziroma v preobrazbo posameznikov s sistemi spodbud in nagrad. Bolj pragmatično bi bilo sicer navesti primere komunalnih praks posameznih mest po svetu.

Milan Dekleva: Pet za kvartet

Milan Dekleva (rojen leta 1946) se pogosto loteva portretnega romana, včasih naslonjenega na biografije izstopajočih posameznikov, zgodovinskih osebnosti, literatov ali izrazitih predstavnikov lastne generacije; razpon sega nekje od Pirjevca Ahaca do Slavka Gruma in Tomaža Pengova. V zadnjem času je njegova pisava zavila proti lahkotnejšemu, jezično okretnemu ter po pristopu in izplenu skoraj operetnemu romanu, ki naj zareže v aporije današnjosti. To zaznamujejo splošna negotovost zaradi bližajoče se kataklizme, tesnobnost in poplava tehnologije, razvezanost smisla in razblaženi, a vseprisotni občutek absurdnosti.

Gregor von Rezzori: Spomini antisemita

Deček avstrijsko-italijanskega rodu, ki je odraščal v Bukovini, na skrajnem robu habsburške monarhije, se je spominjal: »Večina drsalcev je bila žal Judov. Na mojo žalost je bilo med njimi veliko lepih punc, v katere sem se proti svoji volji zaljubljal do ušes.« Živel je v družbi, kjer so pokali štose: »Veš, kaj je smola? – Greš na lov, po poti pa srečaš Juda.« Roman torej razkriva predvsem duh časa dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja, ki je vel po romunskih in avstrijskih mestih, vsebina pa zadeva njegove ljubezenske zveze z Judinjami. Ko je iskal ženske čare, se je kot antisemit često zagledal prav v objekte prezira svojega kroga, zaradi česar ga je bilo sram pred svojimi. Tudi Judov ni imel za manjvredna bitja, nasprotno – imel je precej prijateljev med njimi. Njegov antisemitizem nikakor ni bil rasističen, zanj so bili to bolj ljudje z neke druge zvezde. Ko je torej na Dunaju po anschlussu leta 1938 doživel preganjanje Judov, je nacistično sistematično izničenje teh pri njem ugasnilo podedovani antisemitizem; zdaj so človeški odnosi prevladali nad stereotipi in ideologijami. Seveda ni postal antinacist, saj je bil vendar pobalin in dandy, ne pa junaški upornik.

Dino Pešut: Očetov sinko

Krajši roman mlajšega hrvaškega pisatelja Dina Pešuta (rojen leta 1990) je iz po nekaj strani dolgih poglavij sestavljeno posredno pismo očetu, ki se znajde s hudo boleznijo v bolnišnici v rojstnem mestu brezimnega pripovedovalca – kadar ga bližnji pokličejo po imenu, zapiše, da so ga poklicali po imenu. Pripovedovalec je zaradi splošne homofobije in nasilja someščanov pobegnil, kot iz države bežijo njegovi prijatelji in vrstniki, razselili so se čezcelinsko in v Berlin in v mesta, ki omogočajo več svobode, manj prikrivanja spolne usmerjenosti, kjer za enako delo dobiš več in imaš občutek, da živiš bolj polno in zares.

Rafael Mihalič: Energetika za vsakogar in za vse ostale

Všečne ideje je preprosto premeril s številkami. Apokaliptični krik, da Grenlandija zaradi globalnega segrevanja izgubi 100 milijard ton ledu na leto, je ocenil z njenim volumnom ter postavil, da bi potrebovali 12.500 let, da se stali polovica. Tirado, da fosilna goriva drastično povečujejo CO2 v atmosferi, odplakne preprost izračun celotnega volumna atmosfere, ki pokaže, da CO2 v njej na merilu dvosobnega stanovanja pomeni dve kapljici. Navdušenje nad baterijami odpihne izračun, da za izdelavo baterije, ki hrani energijo enega sodčka nafte, porabimo 100 naftnih sodčkov. Če hoče človeštvo ohraniti dosedanjo ponudbo energije, potem ne more staviti na dominacijo solarne in vetrne, zakaj tudi v dnevih, ko ni sonca in ne piha, energetski sistem potrebuje sočasno stabilni vir energije, saj po fizikalnih zakonih elektrike ne moreš skladiščiti kot običajne produkte. Ali nesmisel biodizla: če bi na Slovenskem vse njive zasadili z oljno ogrščico, bi pridobili sedmino potrebne nafte in ostali brez hrane. In sploh fama o sončni elektriki: solarni kotlovnik na strehi je bistveno bolj donosen od sončnih celic.

Damir Karakaš: Proslava

Hrvaški pripovednik Damir Karakaš (1967), popisovalec Like in njenih ljudi, je trdno zasidran med bralci neizprosne, ogolele, skoraj etnološke proze. Že v zbirki Kino Lika, kjer so v slovenskem prevodu v dolenjščino združili dve njegovi zbirki, poleg Kina Like še sedem let kasneje izdane Eskime, se posveča trdim in neizprosnim, tudi strah prikrivajočim staroselcem iz zakotja, ki se potem preselijo v mesta, vendar ohranijo navezanost na plemenskost, patriarhalnost, potlačeno čustvovanje, ki ga ne smejo pokazati, ker sodi vse človeško med šibkosti. Edino, kar šteje, je junačenje, prenašanje življenja s stisnjenimi zobmi in ignoriranje bolečine, vse do zadnjega diha. Roman Šumenje gozda je bil zaostrovanje te poetike z dodatnim brisanjem pripovedi na račun opisnega, predvsem žive, nevarne in nespoznavne narave in nelagodja, ki ga zbuja.

Paolo Cognetti: Divji deček

Ta ameriški filozof je v prvi polovici 19. stoletja za dve leti zapustil mestno civilizacijo in si postavil kočo sredi divjine. Cognetti je njegov čas skrčil na četrtino in tudi ni bival kot eremit. Toda postavil je antipod hribovskemu turizmu, ki pritegne meščana, da odide iz betonske džungle v lično hišico, kjer ima ves luksuz bivanja in high tech ter dnevno zre na planine in pohaja po njih, zvečer pa pošilja fotke po družabnih omrežjih. Zaživel je namreč kot gorjan v skromnem bivališču brez tople vode, plina in elektrike. Od tod se potika po brezpotjih, išče jezero, ki ga ni, spi med potmi v spalki v polpodrtih lopah, običajno lačen, vseskozi utrujen in izčrpan, za posladek si speče žaltave pistacije, ki jih je nekoč nekdo pozabil v šupi. Živi kot divjak. Odkriva samoto: ni ga bolj družabnega bitja, kot je samota, sicer pa – človek, ki misli, je vedno sam. Osama kot terapija duha – če smo v družbi, smo kmalu izčrpani. Čeravno običajno sam, zahaja v družbo gorjanov. Ta je posebna, saj ne potrkaš na vrata in ne začneš klepeta ob ponujenem šnopsu. Divji gorjan zre hribolazce kot mimobežnike, z njimi se ne bo ukvarjal, bo kratko odrezav in ignoranten. Kako pristopa avtor, divji deček? Pritegne jih s samobitnostjo, se jim ponudi v pomoč pri delu. Gorjan je posebno bitje: nima družine in ne hiše, ne voli, prek spleta je nedosegljiv, ne potrebuje denarja za hrano in pijačo, nima televizorja in avta. Njegov pastir je anarhist, ki je v nekem hipu spoznal, da mu manjka besed, in je zato začel brati Sartra in eksistencializem. Koliko meščanov pomisli, da bi razširili svoj besedni zaklad, ki je besedišče, pobrano s spleta in iz kramljanj? Koliko jih obrne načelo dnevnega ugodja in opiše potikanje: opijanil sem se s soncem, naporom in vetrom?

Goran Vojnović: Đorđić se vrača

Razvpiti in nadvse uspešni prvenec Gorana Vojnovića (1980) Čefurji raus! govori o odraščajnikih z ljubljanskih Fužin, natančneje o Marku Đorđiću, ki se po krizi v športnem udejstvovanju znajde v bližini delinkvence in dela z vrstniki težave, tako da ga oče pošlje v Bosno, k svojim, da bi poglobljeno razmislil o kariernih možnostih. Že v Čefurjih je Marko enako izkoreninjen in brez temeljev v obeh provizoričnih domovinah. V nadaljevanju, romanu Đorđić se vrača, je občutek brezdomnosti in brezdomovinskosti še močnejši. Predvsem so se pri Marku, še bolj pri njegovih mladostnih prijateljih, zaostrile in nabrusile značajske poteze, ki jih pri mladcih še razumemo, hormonalne nevihte in neprilagojenost in podobno, v zrelih letih pa delujejo kot tovor in kot zid med posameznikom in svetom, torej drugimi, zato nenehni poskusi zoprvanja, izzivanja in opozarjanja nase.

Miodrag Majić: Otroci zla

Osnovni žanr je kriminalka, postavljena v sodobni Beograd, ozadje pa zakrita nedavna srbska zgodovina. Poligon je sojenje, ki določi glavne akterje: advokata, politika, tožilko, sodnika, kriminalista, novinarko, klošarja, plesalko, osebnega stražarja, advokatskega pripravnika, vdovo in detektiva, ki so upodabljani kot psihološki portretiranci. Sočasno ob ljubezensko-morilskih skandiranjih izstopata razkrivanje sistemske korupcije in vloga medializacije sodnih procesov. Tema, ki je na Slovenskem celo literarni tabu – smo kdaj naleteli na roman o podkupljenem predsedniku sodišča in od kriminalcev plačanih tožilcih?

Darko Tuševljaković: Vrzel

Vrzel iz romana srbskega pisatelja Darka Tuševljakovića (1978) je na vse strani, najopaznejša je tista med obema deloma; Vrzel je namreč diptih, katerega prvi del se dogaja srbskemu oficirju Bogdanu na dopustu na grškem otoku Krfu, na katerega se je v prvi svetovni vojni umaknila srbska vojska in je tam Modra grobnica, torej morje, v katero so metali umirajoče vojake. V drugem delu vstopi sinov – Damirjev – glas, ki popisuje študentska leta v Šumadiji, potem ko ni opravil sprejemnih v metropoli in se je zatekel v Kragujevac, kjer harajo primitivni starejši kolegi.

Damir Globočnik: Spomeniki

Trije ducati javnih spomenikov iz časa Franca Jožefa, Karađorđevićev in prvi partijski iz poletja 1945 običajno prinesejo togo faktografijo, umetnostni zgodovinar Globočnik pa jih je spremenil v napeto branje, v katerem zgodbe vratolomno preobračajo svoje tokove. Ko so za Prešernov spomenik v Kranju 1852 rodoljubi zbrali lepo vsoto goldinarjev, je nekdo protestiral, da medtem njegovi otroci umirajo od lakote, in so del vsote primaknili deci. Za misijonarja Knobleharja so sklenili, da iz Neaplja pripeljejo njegovo truplo in mu postavijo velik spomenik, a so ga v mnoštvu idej postavili v Kartumu, na domačiji spominsko ploščo (1867), večino denarja pa dali za misijone, za pisca njegovega življenjepisa in za skupino, ki je obiskala in odprla grob. Odkritje spomenika Anastaziju Grünu (1886) je ljubljanski župan hotel prepovedati, potem so stari Slovenci divje demonstrirali in v slabem letu nanj izvršili 27 atentatov z barvami in jajci. Slava cesarju Francu Jožefu (1908) bi morala biti samoumevna, a vmes se je pripetilo, da je podjetje z marmorjem bankrotiralo in trije advokati so marmornatega cesarja reševali iz stečajne mase; ko so ga desetletja kasneje zamenjali z Miklošičem, je arhitekt protestiral, ker ga niso vprašali za privolitev. Slomškov kip v Mariboru (1878) je doživel prepoved svečanosti, še prej je organizacijski odbor prosil Bleiweisa za posrednika pri nižanju cene kiparja, ki je bil izbran pod pogojem, da kip spremeni, da bo bolj podoben Slomškovemu portretu.

Max Seeck: Lov na čarovnice

Max Seeck (1981), finski avtor kriminalk z nagrajenim prvencem Hamurabijevi angeli, je že v prvi knjigi trilogije dokazal, da zna vzpostaviti zapleten svet intrig, v katerem le najbolj penetrantnim in umnim preiskovalcem uspe razplesti kompleksno in kompaktno spletko, za katero stoji visoko motivirana in usposobljena ekipa. Protistran mora biti tako ves čas na preži, tisti blizu se kmalu izkažejo za krte, delajo vsaj za drugo, če ne še za kakšno stran. V Hamurabijevih angelih je bila iskana skupina nekdanjih vojnih kameradov iz časov balkanskih vojn, sledi pa so vodile na finsko veleposlaništvo v Zagrebu in so se prepletale s trgovino z orožjem. Napačno sem predvideval, da bo Seeck nadaljeval z izbrano in preverjeno ekipo: Lov na čarovnice se namreč dogaja globoko na finskem podeželju.

Malcolm Gladwell: Pogovarjanje z neznanci

Torej priročnik o smereh pogovorov z ljudmi, na katere trčimo prvič? Stare vzgoje so predpostavljale nevarnost in so zato mladim polagale na dušo – ne pogovarjaj se z neznanimi, ki te ogovorijo na ulici. Enako Gladwell opisuje tragične primere, ki jih je porodila napačna komunikacija z nepoznanimi. Na začetku je presoja – kako oceniti neznančev značaj? Nekaj, kar se sliši enostavno, zgledi hitro ovržejo. Tu avtor opusti slehernike in pobira zglede velikih likov. Britanskega premiera Chamberlaina, ki se je sestal z nemškim kanclerjem Hitlerjem in ga zgodovinsko usodno napačno ocenil. Ne, to ni bila izjema, tudi CIA je zgrešeno presodila svoje agente na Castrovi Kubi. Podobno je bilo pri zloglasnem finančnem prevarantu Madoffu, številnih žrtvah posilstev na zabavah v ameriških kampusih, ubitih aretirancih pri policijskih intervencijah etc. Seveda ni dileme, kdo so tu negativci, a pisec naredi korak naprej: ali bi se žrtev lahko izmaknila katastrofi? Njegova finalna poanta je logična – ker se ne znamo pogovarjati z neznanci, nazadnje obsojamo neznanca, kadar gre kaj narobe. Toda čemu potem knjiga? Mar bralcu razkriva veščine varne distance pri srečevanju z nepoznanimi?

Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal

Hiša brez ogledal domače jezikoslovke in pisateljice Simone Klemenčič (1971) je distopični roman, postavljen nekam v bližnjo prihodnost. Ta ni tako daljna, da se za najbolj goreče vernike, ki so priplavali na vrh, potem ko so pridigarji o pravih vrednotah prevzeli oblast in oblikovali zvezo nekaj držav – omenjata se Poljska in Madžarska, vodi pa jo Katoliška zveza –, ne bi vedelo, da so se nekoč tudi partijsko udejstvovali, in to enako goreče kot zdaj. Po ulicah namreč poleg redne milice patruljirajo tudi posebne moralne in bontonske. Črna je potihoma prepovedana, saj je barva žalovanja, ki je lahko samo posledica omajane vere v vstajenje in božjo voljo. Trgovine z lepotili so sicer še legalne, vendar skrite v kleteh. Ljudje nosijo sledilne čipe, saj s tem kažejo, da so neoporečni, nravno čisti in zaupanja vredni.

Civilizacija: zgodovina sveta v 1000 predmetih 

Zasnutek je vratolomen, saj namesto zgodovine političnih režimov prinese predmete, ki so dominirali skozi čas. V starem Egiptu so imele denimo plemkinje lepotilne potrebščine, kot so lonček za črnilo za oči, posoda za belo kremo, palička, kamenček za drobljenje, pa tudi kamena paleta, na kateri so drobile in mešale barvila. Ali koncept knjige torej poudarja, da je vse tu že pet tisoč let, da so razlike le v finesah? Nak, vsako obdobje prinaša drugačen set instrumentov, zaradi njih številčnosti pa zmanjka prostora za pojasnila, kako so bili uporabljani v vsakdanu, od kod so prišli, kateri sloji so jih uporabljali. Rezultat je zatorej podoben, kot če se laik znajde v velikem muzeju, kjer sledi predmetom ali v galeriji slikam, ne da bi poznal njihove smisle oziroma kontekste.

Daisy Johnson: Sestri

»Če bi naju razparali, nobene od naju ne bi presenetila ugotovitev, da si deliva organe, da ena pljuča dihajo za obe, da eno samo srce bije dvojni, vročični pulz,« pravita sestri September in July ob začetnem skupnem »nastopu« v tem novodobnem gotskem romanu, ko se njuna glasova popolnoma, brez preostanka zlijeta in uglasita. Medtem se z materjo vozijo v novo hišo nekam stran in je mati na robu joka, in to v časih, ko »je bila groza nekaj drugega«. Takoj zaslutimo, kako bo angleška pripovednica Daisy Johnson (1990), prozni vzhajajoči up in generacijski glas, speljala pripovedno strategijo in kam poselila napetost – v tesnobo, ki jo povzročata preveliki, neločljivi, skoraj siamski (na mentalni ravni) bližina in zlitost.