Rosalía & Rauw Alejandro: RR

Španska superzvezdnica Rosalía je nase sprva opozorila s posrečeno mešanico art popa in posodobljene različice flamenka, nato pa se je uveljavila kot vodilna ustvarjalka elegantnega, napredno mislečega raggaetona, ki ga je do popolnosti izpilila na lanski mojstrovini MOTOMAMI. Pred nedavnim se je zaročila z Rauwom Alejandrom, drugim imenom priljubljene portoriške reggaeton in latin trap scene, zaročenca pa sta slavnostni dogodek ovenčala z malo ploščo treh romantičnih duetov. Ti žal kažejo, da kemija med njima skoraj popolnoma izpuhti v trenutku, ko skupaj stopita za mikrofon. Ker nas je pevka v zadnjih letih razvadila z vztrajnim premikanjem mej v popu, nas zaročni EP pusti hladne, saj se v skoraj nobenem pogledu ne odmika od sivega povprečja visokokategornega latin popa.

Lana Del Rey: Did You Know That There’s a Tunnel Under Ocean Blvd

Globoko melanholično muziko ameriške ikone, ki je z drugim albumom Born to Die (2012) in vsemi, ki so sledili do nesporne mojstrovine Norman Fucking Rockwell! (2019), zaznamovala minulo desetletje, asociiramo z občutkom hrepenenja po nečem nedosegljivem, neubesedljivem. Lana Del Rey je smrtni gon Iana Curtisa prevedla v kontekst popa milenijske generacije. Njena glasba bi lahko bila metafora za anhedonijo, izgubo življenjske radosti, ki je po recesiji leta 2008 nedvomno prizadela našo generacijo. Najmočneje se je izrazila v samozaničevalnih memih, glasbi in drugih samoironičnih vsebinah.

Lil Pump: Lil Pump 2

Odkar je mladi floridski (t)raper lastnoročno pomagal definirati zvok novodobnega momljajočega hiphopa, ki je tedaj kraljeval na platformi Soundcloud in se od tam hitro povzpel v mainstream, je minilo le dobrih šest let, a zdi se, da je svet nanj v vmesnem času popolnoma pozabil. Novo ploščo, zbirko podpovprečnih, izrazito generičnih trap komadov, predstavlja kot nadaljevanje prelomnega prvenca, s katerim se je povzpel med zvezde. To je le cenen trik, z njim nas skuša prelisičiti, da se je vrnil v nekdanjo formo, v resnici pa njegova glasba še nikoli ni bila tako izpraznjena, tako brez domislic. Lanski nastop na Ptuju je dajal vtis, da je njegova kariera v zadnjih izdihljajih, z novim albumom pa jo bo verjetno dokončno pokopal.

Yves Tumor: Praise a Lord Who Chews but Which Does Not Consume

Artrock provokator in milenijski fashionista, ki ga z Bowiejem ne druži le priimek, temveč tudi ambicije, na novi plošči servira skoraj isti recept, kot smo ga slišali na zadnjih dveh. A je vse skupaj producentsko še bolj izčiščeno, visokoresolucijsko, optimizirano. Glomazni bobni, elektronski ritmi, seksapilni vokali in sempli, osupljiv zvok kitar – vse štima, skoraj do izumetničenosti. Kot se je izkazalo ob lanskem nastopu v Ljubljani, pa je eno studijski Tumor in drugo koncertni, kar je pogosto tudi razlika med staro gardo in novimi (hiper)esteti. Še ena ambiciozna plata novorockovskega kolažista, ki bi ga zdaj že morali odkriti tudi feni Måneskina.

Lonnie Holley: Oh Me Oh My

Pri 73 letih je Lonnie Holley v vrhunski glasbeni formi. Doslej bolj uveljavljen kot vizualni umetnik (predvsem kot sestavljavec asemblažev iz najdenih predmetov) se je z muziko resneje spoprijel šele pred približno 15 leti, njegova nova plošča pa je streznitveni spust po meandrih spominov na odraščanje na ameriškem jugu. Oh Me Oh My je jazzovsko, folkaško, bluesovsko, soulovsko ... pričevanje o doživljanju ameriškega rasizma (enega od 27 otrok!), ki v prihodnost zre z obilico optimizma in ki ne taktizira preračunljivo z zvezdniško ekipo sodelujočih. Michael Stripe, Sharon Van Etten, Justin Vernon (Bon Iver), Moor Mother in Rokia Koné tu niso zaradi boljše prodaje.

100 gecs: 10,000 gecs

Polarizirajoči ameriški dvojec 100 gecs je z radikalno eksperimentalnim odnosom do ustvarjanja popa jutrišnjega dne, s katerim se je na sceno resno prebil malo pred začetkom pandemije, dvignil zares ogromno prahu – dvignilo pa se je tudi kar nekaj obrvi. 100 gecs je čez noč postalo eno najbolj pozornost zbujajočih imen internetnega glasbenega podzemlja, iz katerega pa se je dvojec kmalu izmotal: v hipu je pridobil kultni status in naklonjenost velikanskih hord skorajda fanatičnih oboževalcev, njegov prvenec je krasil marsikateri seznam najboljših albumov leta 2019. 10,000 gecs je zato ena najtežje pričakovanih letošnjih plošč in bili bi skromni, če bi rekli, da je 100 gecs ta pričakovanja le izpolnil.

Kate NV: WOW

Razposajena plošča ruske pop avanturistke zveni prav tako, kot si v kontekstu poparta predstavljamo zven oblačka s pripisom »WOW« ali zven drugih primerov stripovske onomatopeje. Lahko bi ga uporabili kot sodobni fiktivni soundtrack Schlemmerjevega nadrealističnega spektakla Triadni balet (1922). Gre za slogovno izmuzljiv kolaž sintetiziranih »otroških« glasov, nekonsistentnih, nagajivih ritmov, »napačno« zvenečih sintov in različnih terenskih posnetkov. Kot primer dekonstruiranega synthpopa, ki se naslanja na ludistične ideje, se album v ostrem loku izogne pop aranžmajem in raje gradi svet zase. Asociacije ob poslušanju tako segajo od japonskega »city popa« in primitivne glasbe videoiger iz devetdesetih let pa vse do avantgarde 20. stoletja.

Sleaford Mods: UK Grim

Najbolj pronicljivo neposredni popisovalec kislega britanskega vsakdanjika zadnjega desetletja v sedmo stavi na že šestkrat preverjeno. A pri postpunkerskem elektro minimalizmu dvojca Sleaford Mods se že majhne spremembe močno slišijo. Na albumu UK Grim nas antipevec Jason Williamson ponovno monotono godrnjavo in nergaško bevskajoče opominja na brezizhodnost bridke stvarnosti, zato pa so podlage Andrewa Fearna bolj razgibane in natančno zložene kot kadarkoli doslej. Muzika Modsov še nikoli ni bila tako skrbno urejena, sprememb tempa in dodatkov repetitivnih odtenkov raznih inštrumentov (največ kitare) pa je ravno toliko, da Williamson komaj še deluje tečno. Twats, wankers!

BIG|BRAVE: nature morte

Kanadski trojec ni ravno novinec v sferi težkih kitarskih muzik. Bend tudi tokrat ne ponuja radikalnih reinvencij svoje neizprosno udarne, a izrazito atmosferične ekspresije, toda album izstopa iz bolj konservativnih dronovsko-postmetalsko-sludgerskih eksploracij. Najsi gre za visoki, prebadajoči, katarzični »rockerski« vokal kitaristke Robin Wattie, domiselno plastenje kitarske distorzije in mikrofonije, poigravanje z dinamiko ter tišino ali večinoma ultrapočasno lomastenje po bobnih, nature morte ponuja fino kuliso za eksorcizem lastnih demonov, četudi v drugi polovici izgubi nekaj svežine. Če vam dogajajo domači The Canyon Observer, The Body, Thou ali nasploh manj ortodoksni postmetal, nimate kaj razmišljati.

Fever Ray: Radical Romantics

Naslov nove plošče švedske krotilke avantgardno mračnega (synth)popa je (drugače od besedil na njej) precej dobeseden. Čeprav je Radical Romantics zvočno najbolj dostopen projekt Fever Ray doslej, v kontekstu smernic, zapovedi ali pravil miljeja popa še zmeraj ni ravno zmeren. Rdeča nit je ljubezen – od svoje intimne komponente do politične.

Karlowy Vary: La Femme

Arhivska izkopanina iz leta 1985 predstavlja manj znano, a za ljubitelje obdobja esencialno poglavje regionalne novovalovske ustvarjalnosti. Zagrebška zasedba, ki je razpadla le leto kasneje, je na prvi in zadnji plošči za državno založbo PGP-RTB servirala seksapilen koktajl novovalovskega misticizma, funky rock riffov, gotskih ekskurzij, barvitih sintovskih odtenkov, postpunk intelektualizma in poetičnega jugomodernizma. Dečja pesma sama govori zase. Vložki klaviatur ikonične Margite Stefanović iz Ekaterine Velike in globoki, ukazovalni, odločni ton pevke, performerke in plesalke Varje Orlić že tako slogovno precej razgibani plati vdahnejo prepričljiv »heroinski šik« vajb. Frišno tudi skoraj 40 let kasneje.

Kali Uchis: Red Moon in Venus

Potem ko je pevka Kali Uchis izdala enega prepričljivejših prvencev ameriškega r & b-ja in neosoula zadnjih petih let, je nadaljevala z resnim ovinkom v stoodstotni v španščini odpeti poskus v sodobnem popu. Z mešanimi in mlačnimi učinki. V tretje ponovno zavija, tokrat stran od radijske generike. Glavnina albuma Red Moon in Venus nas zapeljuje s svetlikajočim se in bleščečim, izrazito baladnim r & b-jem, ki se sklicuje na »slow jame« – fenomen osladnih zibalic ljubezni, ki so jahale lestvice in tako močno definirale ameriški pop milje devetdesetih let. Kali Uchis se že tretjič od treh poskusov izkaže za samozavestno vokalistko, ki obrazce preprosto obvlada, in nam tokrat na tisoč in en način pove, da je ljubezen pretežno sladka dobrina.

Slowthai: UGLY

Čeprav se na prvi pogled zdi, da hrupna kitarska plošča pomeni radikalen slogovni zasuk v opusu odličnega raperja iz Northamptona, gre pravzaprav le za logičen korak v nagli evoluciji njegove glasbe. Surova punkovska energija Slowthaia spremlja že od začetka ustvarjalne poti, po svoje pa ji poskočni ritmi, čvrste postpunkovske baslinije in distorzirane kitare laskajo še bolj kot hiphopovski beati, čez katere je v značilno vznesenem slogu kričal na prvih dveh albumih. UGLY je avtorjeva najtemačnejša plošča doslej, a ne zgolj na estetski ravni: čeprav so politično angažirani družbeni komentarji in duševne tegobe v njegovi glasbi že stalnica, še nikoli ni tako iskreno razgalil svojih duševnih stisk, povezanih z vsesplošno ogorčenostjo nad svetom.

Caroline Polachek: Desire, I Want to Turn Into You

»Za pop… mi gre na živce, da me označujejo za ‘Kate Bush te ge ne racije’,« je v razgretem tvitu nedavno zapisala ameriška pevka in glasbenica, nekdanja frontwoman indie pop benda Chairlift, ki se je v zadnjih letih profilirala kot ena bolj samosvojih predstavnic sodobnega (art) popa, razvijajočega se levo in desno od stadionskega po(m)pa. Njeno nerganje je utemeljeno. Kaže na trdovratni vpliv popkulturnih ikon, ki navdihujejo, a hkrati mečejo dolgo senco na mlajšo generacijo. Ob upoštevanju nedavne nepričakovane vrnitve Busheve na vrhove lestvic zaradi serije Stranger Things, pa gre priznati, da lahko take primerjave Caroline Polachek pomagajo pri prodiranju v širšo javnost, za kar si z novim albumom tudi nedvomno prizadeva.

Jonatan Leandoer96: Sugar World

Glasba, ki jo švedski cloud rap pionir Young Lean ustvarja s svojim stranskim projektom Jonatan Leandoer, je skorajda nadrealistična. Čeprav se sprva zdi predvsem kot neposrečena šala, v kateri protagonist, čigar pomanjkanje pevske nadarjenosti navadno rešuje ekscesna količina autotuna, zveni, kot bi se z vso silo trudil fušati, imajo njegove karaokovsko-croonerske pustolovščine neki nenavaden, težko opredeljiv čar. Očarljivost plošče lahko pripišemo predvsem prikupnim, namerno osladnim, vintidž zvenečim podlagam, ki jih podpisuje danski skladatelj Frederik Valentin, a tudi protagonistov nastop – čeprav je po tehničnih merilih enostavno porazen – pričara svojevrstno razpoloženje, v katerem lahko na trenutke uživamo tudi drugače kot zgolj ironično.

The Necks: Travel

Dobri znanci naših odrov in veteranski magi žive improvizacije podpisujejo že devetnajsti album. Drugič zapored hudo ohlapno načrtovano mantranje v štirih približno dvajsetminutnih dejanjih in kot vedno prepoznavno potovanje mikroskopskih variacij in izjemno počasnega stopnjevanja. Trojec The Necks se ponovno izkaže z mojstrstvom odmerjanja, obvezno domišljijo pri počasnem razvoju kompozicij in risanjem prostranih panoram s precej omejenim arzenalom bobnov, klaviatur in basa. Hipnotično, meditativno, ponavljajoče se, a niti za hip monotono, grajeno z zmernostjo in uigrano potrpežljivostjo. Še vedno absolutno samosvoja kolektivna metoda/praksa antiihtavosti.

Axel Holy x Marka San: Chess

Slovensko-britanska hiphop naveza ritmoklepača Marka Sana, sicer tudi enega pomembnejših predstavnikov avtohtone dubstep scene in soustanovitelja založbe DeepEnd!, in pljuvača Axla Holyja na debitantskem EP-ju streže s paketom šestih zatripanih, temačnih in tesnobnih štiklov, ki mežikajo raznim scenam in obdobjem iz zgodovine hiphopa, a si pri tem nikoli neposredno ne prisvajajo zamisli. Izdajo tu in tam zaznamuje tista prepoznavna bristolska triphopovska atmosfera v liniji kakega Trickyja ali kolektiva Young Echo, drugod pa ulični depra vajb podzemnega newyorškega hiphopa s konca devetdesetih let, ki naprej živi tudi v cinematičnih albumih kultnega newyorškega raperja Kaja. Dobrodošlo čezmejno sodelovanje, ki nedvomno obeta še več.

Gorillaz: Cracker Island

Ko vidimo, da na isti plošči nastopajo Stevie Nicks, Bad Bunny, Tame Impala, Beck in Thundercat, smo lahko takoj prepričani, da so jo zakuhali tisti navihanci, ki so v času pandemije v en komad uspešno strpali Eltona Johna in baltimorskega (t)raperja 6lacka. Seveda govorimo o napol fiktivni zasedbi risanih likov, o radikalno eklektičnih mojstrih združevanja nezdružljivega, ki pod vodstvom Damona Albarna, frontmana legendarne britpop zasedbe Blur, že dobrih dvajset let navdušujejo pod imenom Gorillaz.

Toyota Vangelis: Výklopný svě tlomety

Samosvoji kantavtor in producent, glavni oblikovalec pri delavnici sintov Bastl Instruments in eden bolj profiliranih predstavnikov srednjeevropske avanturistične pop ekspresije, ki je zadnja leta občasno prebival v Ljubljani, se na prvencu predstavlja v vlogi povezovalca mlade češke scene. Producentsko pikolovsko dodelana vokalna elektronska plošča, ki mežika fenom post-Sophie in post-Drain Gang estetik, vključuje gostovanja nadobudnega podmladka. Najbolj pa ven štrli singel VPN, v katerem nas s prepoznavnim kiborškim tonom očara naša ikona v nastajanju Zevin, ki na Balkanu zastopa sorodne struje. Hipermoderni pop z melanholičnimi podtoni, ki izstopa zaradi prikupne melodije češkega jezika.

Liv.e: Girl In The Half Pearl

Po svežem vetru prvenca Couldn’t Wait To Tell You, ki je zbudil precej pozornosti, je ameriška pevka zvedavega r & b-ja Liv.e imela dve možnosti: varno igro dobrikanja z dostopnejšim zvokom ali manj preračunljivo in bolj trnovo pot sledenja viziji. Izbrala je drugo in tako je Girl In The Half Pearl precej raziskovalna in slogovno pretresena ljubka zmeda, na kateri se mlada pevka uspešno izogiba klišejem. Nestandardni aranžmaji, manko takoj udomačenih hakeljcev in refrenov, razni šumeči ali kričeči produkcijski posegi in izrazit pridih elektronike gradijo zmerno čudaško psihedelijo, ki bo nedvomno obstala kot eden dolgometražnih vrhuncev nišno butičnega ameriškega soula in r & b-ja letošnjega leta.

Anna Wise: Subtle Body Dawn

Pred dobrim desetletjem je imela Anna Wise veliko možnosti za komercialni preboj. Njeno nadarjenost je takrat prepoznal tudi Kendrick Lamar in pevko angažiral pri ustvarjanju nekaterih svojih najbolje sprejetih hitov. To ji je leta 2016 prineslo grammyja. A očitno se odlikuje predvsem kot spremljevalna vokalistka: njeni solistični poskusi so se izkazali za precejšnje spodrsljaje. Prvenec je sicer imel nekaj svetlih točk, na novi plošči pa zares težko najdemo kaj vrednega pohvale. Popolnoma je pozabila na svoje R & B-jevske korenine in posnela neambiciozno zbirko medlih folkovskih jeremijad, v katerih srce v pretirano melodramatični maniri izliva ob spremljavi akustične kitare, godal in minimalističnih, rahlo okornih elektronskih beatov, ki se ne premaknejo nikamor.

Skrillex: Quest For Fire / Don’t Get Too Close

Prav neverjetno je, da je Sonny Moore do leta 2023 izdal le en pravi pravcati album. Čeprav gre za producenta, ki je hudo zaslužen, da se je pred kakšnim desetletjem plesna elektronika dokončno prebila v ameriški mainstream, in ki brez pretiravanja pooseblja definicijo nemirne visokooktanske klubske muzike ali brostepa – »klovnovskega pankrta dubstepa«, kot bi rekli glasbeni puristi – je s prvencem Recess čakal kar dolgo in ga izdal šele leta 2014, po njem pa stavil izključno na krajše formate. Založniško vrzel zapolnjuje velikopotezno, s kar dvema tako rekoč hkrati izdanima albumoma: napovedanim Quest For Fire, ki je namenjen (tudi) klubskim obratom, in presenečenjem Don’t Get Too Close, ki se bo verjetno več zibal po radijskih valovih.

Yo La Tengo: This Stupid World

Od prve plošče indie veteranov so minila že skoraj štiri desetletja, a Yo La Tengo s sedemnajsto dolgometražno ploščo suvereno dokazuje, da mu tudi po tolikšni kilometrini še zdaleč ne zmanjkuje ustvarjalnega elana. Nasprotno: nepričakovano je izdal enega od nespornih vrhuncev svojega pestrega opusa. Surovo ploščo, ki jo je trojec posnel kar v živo in jo tudi sam sproduciral in zmiksal, odlikuje močan kontrast med nežnostjo in hrupnostjo, med katerima bend nenehno preskakuje – tudi znotraj posameznih skladb. V najboljših trenutkih se z značilnim motorik groovom poklanja klasikom krautrocka, kot sta Neu! in Can, ko pa se potopi v bolj umirjeno, rahlo folkovsko baladno razpoloženje, ki ga zaznamujejo precej morbidna besedila o smrti in žalovanju, zadeva nekoliko zvodeni.

Symann Ulix: Seventh Stream

Domači veteran elektronske glasbe in vodja kolektiva Synaptic Uroš Klančar, ki že več let biva v švicarskem Baslu, nas zalaga z novim paketom avtorskih produkcij različnih odtenkov in razpoloženj. Od atmosferične, z raznoraznimi mikrozvočnimi dogodki prepredene uverture Overrun, v kateri morda mežika Janu Jelinku, nas v kompoziciji Unsettling vodi proti ezoteričnim zvočnim svetovom, v katerih se prepletajo organski zvoki ptičjega petja, IDM-ovski ritmični prijemi in prosojne plasti nebeških sintov. Na strani B pa naletimo na prefinjeno valujoča deep house štikla z močno čustveno noto, ki bi se lahko znašla tudi v njegovih DJ setih. Blagozvočna elektronika za lenobno krmarjenje po lastnih mislih.

The Arcs: Electrophonic Chronic

Stranski projekt »črnotipkaša« Dana Auerbacha je kar nekaj let miroval. Čeprav je bila zasedba The Arcs kmalu po izidu prvenca Yours, Dreamily v polnem pogonu in je nove pustolovščine tudi snemala, je njeno delovanje presekala smrt člana in multiinstrumentalista Richarda Swifta. Material ji je sedaj le uspelo dokončati in speglati, Electrophonic Chronic pa je zato nekakšno poslovilno pismo Swiftu. Je strnjen skupek klasičnih soulovskih in r & b-jevskih balad pedantne produkcije oprijemljivo žlahtnega zvoka, ki pa ni staromodna, kvečjemu za kakšen odtenek preveč sčiščena in prilagojena novim časom. Album absolutnih obvladačev žanra in najverjetneje tudi zadnje poglavje oziroma epilog ustroja.

Kelela: Raven

Ob izidu dolgo pričakovanega drugega albuma ameriško-etiopske vizionarke r & b-ja, na katerega smo čakali dolgih šest let, smo na Twitterju brali komentarje kot: »Pustite me pri miru, danes je Kelelin dan.« Zanos, ki je pospremil njeno vrnitev, ne preseneča, saj glasbenica s kolegicama SZA in FKA Twigs sestavlja triumvirat sodobnega avantgardnega r & b-ja. Čeprav je v primerjavi z njima zvezda manjšega formata, čemur pritrjuje tudi nadaljnje sodelovanje s kultno britansko založbo Warp, ji je pisana fenovska baza (pevka velja za ikono tudi na nišnih elektronskih scenah) povsem predana, tako zelo, da je Kelela v smislu razpolaganja z ogromnim kulturnim kapitalom nekakšna »Beyonce alter scene«. Zato se zdijo ustrezne opazke, da je njen novi album Raven, ki pomeni odmik od eteričnih in minimalističnih r & b-jevskih sanjarij proti nostalgičnim klubsko-ambientalnim eksploracijam, pravzaprav boljša verzija tistega, kar je hotel biti lanski Beyoncejin album Renaissance.

Jonah Yano: Portrait of a Dog

Jonah Yano, kanadski glasbenik japonskih korenin, je nase prvič resno opozoril s sodelovanjem z jazzovsko zvezdniško zasedbo BADBADNOTGOOD in ta je občutno pripomogla tudi k produkciji njegove druge solistične plošče Portrait of a Dog. Ta je najočarljivejša takrat, ko se avtor popolnoma prepusti jazzovskim vplivom, in precej manj takrat, ko zatava v folkovske jeremijade. Takšni preskoki se navadno dogajajo znotraj posameznih skladb, zato je dokaj težko ločiti zrno od plev. Čeprav prijetno melanholičen, rahlo osladen, a masleno gladek jazz zaznamuje dobršen del plošče, se njeno jedro, žal, skriva v baladnem kantavtorstvu, ki je pogosto pretirano sentimentalno in melodramatično, hkrati pa izrazito medlo.

Young Fathers: Heavy Heavy

Ko je škotski trojec Young Fathers za prvenec leta 2014 prejel nagrado mercury, so bile smernice za naprej jasne: »Adijo alter, živel pop!« Tri albume kasneje streže z najkompaktnejšim izdelkom doslej: z nasičeno natlačenko rocka, hiphopa in soula, ki mu jo nekako uspe ne le stlačiti, ampak elegantno pospraviti v predal estetskih zahtev sodobnega popa. Album Heavy Heavy je na trenutke res težek in distorzirano hudo hrupen – s prepoznavnimi večglasnimi napevi celo baročen – a drugje tudi tih, intimen in nežen. Vse se dogaja z veliko hitrostjo, najbolj impresivno pa je, kako druščini uspe tak maksimalizem, tak zgoščeni kaos nabora zvokov ukrotiti in urediti v tako smiselno zaokrožene pol ure.

Tomislav Simović: Professor Balthazar

Hrvaška založba Fox & His Friends skrbi za ponatise in ekskluzivne izdaje pozabljenih biserov iz skupne jugoslovanske zakladnice, od jugofuturistične elektronike in socialističnega disca do glasbe za animirane filme in telovadbo v duhu oddaj aerobičarke Jane Fonda. Zadnja v vrsti raritet, ki prispevajo k prepoznavnosti regionalne popkulturne dediščine, je soundtrack mednarodno uspešne mojstrovine zagrebške šole animiranega filma iz let 1967–1978. Otroško radoživa in razigrana, jazzovsko, tu in tam celo elektronsko obarvana feel good orkestralna muzika skladatelja Simovića, ki je spremljala psihedelične pustolovščine pacifističnega profesorja Baltazarja, bo razveselila vse, ki ste odrasli ob njej.

Lil Yachty: Let’s Start Here

Eno od največjih glasbenih presenečenj novega leta smo doživeli že konec januarja: Lil Yachty je izdal psychrock plato, ki se v več komadih spogleduje z ležernim synthpopom, le v redkih pa z avtorjevim domačim terenom – hiphopom. Ne boste verjeli, dokler ne boste slišali: sloviti momljajoči (t)raper tokrat (seveda ob pomoči ekscesne količine autotuna) srce izliva čez podlage, ki na trenutke zvenijo kot poklon Pink Floydu, še pogosteje pa kot imitacija Tame Impale. Mala jahtica se je tako pridružila trendovskemu valu raperjev, ki na svojo glasbeno širino opozarjajo z radikalnimi slogovnimi preobrati – z ostrimi zavoji na polje »alternativne«, kitarske muzike. Je bila preobrazba v tem primeru uspešna?