BabyTron - Bin Reaper 3: New Testament

BabyTron je prvo ime izjemno nišnega odvoda podzemnega hiphopa, ki pogosto meji na parodijo, saj se v osnovi vrti okoli duhovitih enovrstičnic o vprašljivih virih zaslužka, predvsem o spletnih prevarah. Te poleg obskurnih popkulturnih referenc in opevanja Luke Dončića sestavljajo glavno tematsko rdečo nit BabyTronovih pesmi. Ne le zaradi prismuknjenih besedil, temveč tudi zaradi apatičnega sloga rapanja in ironične izbire semplov, na katerih temeljijo podlage, je BabyTronova glasba delovala predvsem kot posrečena šala, zdaj pa je zadevo ponesel na višjo raven: moči je združil z nekaterimi pomembnejšimi imeni s scene, a kljub temu ostal zvest svojim koreninam. Rezultat zveni kot kompromis med trolanjem in muziciranjem, ki uspešno združuje najboljše iz obeh svetov.

Ryuichi Sakamoto: 12

Polbog elektronske, ambientalne in filmske glasbe Ryuichi Sakamoto je predlani sporočil, da bo od zdaj moral živeti z boleznijo ob boku, a ta se v njegov tempo izdajanja albumov ne vmešava. 12 ni njegov dvanajsti album (prej okoli dvajseti), ampak je album, ki je predstavljen kronološko, kakor je nastajal, kot neke vrste glasbeni dnevnik – dvanajst poglavij v ciklu enega leta. V strukturi je izjemno preprost in hudo minimalističen, je niz posnetkov le nekaj plasti zračnih klavirskih melodij in nežnih synthovskih panoram, ki se nikoli ne razvijejo, ampak le lebdijo. V krhke, a močne atmosfere se od časa do časa komaj slišno vključi avtorjevo dihanje. Mojstrski v tem, da z zelo malo muštra pove veliko.

Iggy Pop: Every Loser

Mašina z usnjenim telesom, neuklonljivi oporečnik, dvoživka, razcepljena med mainstreamom in alternativo, in punk dedek, ki bo za vedno mlad, tudi pri 75 letih ohranja »raw power« vitalnost, zaradi katere ga obožujemo že od konca šestdesetih let. Povratniški album, ki ga podpisuje čislani pop producent, prejemnik producentskega grammyja za leto 2021 Andrew Watt, se sicer naslanja na predvidljive, v njegovi diskografiji že večkrat uporabljene recepture, a se Every Loser vseeno ponaša s stadionskimi ambicijami, podkrepljenimi z avtorsko globino in širino. Prinaša vse od nažigaškega protopunka in poetičnih himn v slogu njegovega berlinskega obdobja do kabarejskih pustolovščin in croonerskega baladarstva v liniji Toma Waitsa.

Laibach: Love Is Still Alive

Popularna kultura je bila vedno poligon za manifestacijo ali – bolje rečeno – razkazovanje fascinacije človeštva nad vesoljem, kozmosom, nad nebesnimi telesi, planeti, asteroidi, sateliti in zvezdami, nad neznano črnino nad nami. Še posebej popularna glasba, in to vse, odkar obstaja. Od zgodnjega space age popa in super hita Telstar, ki ga je leta 1962 vizionarski producent Joe Meek napisal za skupino The Tornadoes (no, nekako »ustvaril«, sproduciral in posnel, saj not ni znal ne brati ne pisati), do jazzovskega sprevoda ikone Suna Raja in njegovih občasnih obiskov Zemlje.

Kali Malone: Does Spring Hide Its Joy

Nova kompozicija mlade ameriške skladateljice, ki jo je pri nas predstavila na lanskem nastopu v Cukrarni, je pravi preizkus potrpljenja. Triurni postminimalistični sežetek sinusnih tonov oscilatorjev Kali Malone, čelovskega dromljanja Lucy Railton in električnih kitarskih tonov Stephena O’Malleyja iz kultne metalske zasedbe Sunn O))) deluje kot nekakšen zvočni hologram, sonična skulptura oziroma prosojna prikazen, ki s svojim sinusnim žarčenjem v celoti zaobjame prostor, čeprav ne gre za fizični objekt. Je primer časovno megalomanske, a hkrati miniaturne glasbe, odvisne od počasnih aranžmajskih sprememb in zvočnih mikromodulacij. Idealna plata za seanse globokega poslušanja.

Mac DeMarco: Five Easy Hot Dogs

Čudaški trubadur nizkotehnološke psihedelije si je vzel odmor. Mac DeMarco namreč na svojem petem albumu sploh ne poje, ustvarjal pa ga je na roadtripu med domačim Los Angelesom in hišico v Utahu. Na poti se mu res ni nikamor mudilo. Five Easy Hot Dogs je počasno, ležerno, pritajeno in ljubko razštelano potovanje v čistem leru, saj instrumentalni posnetki tako rekoč sploh niso aranžirani. Lenobno tečejo in se potem preprosto končajo. Prav neambiciozna ali naivna rudimentarnost materiala deluje izjemno simpatično, posnetke, ki so pravzaprav le odtenki istega zamaknjenega razpoloženja, pa zlahka poslušamo v naključnem zaporedju in s tem prav nič ne spremenimo doživetja.

Ice Spice: Like..? EP

Množični hejterski odzivi na vesoljni uspeh mlade raperke iz Bronxa, ki ob spremljavi drill beatov rapa pod psevdonimom Ice Spice, so trenutno eden večjih spletnih misterijev. Čez noč je postala priljubljena tarča spletnih memov, v poplavi komentarjev pod njenimi viralnimi videospoti pa zares stežka najdemo kakšno pohvalo. A roko na srce, avtorica s kratkometražnim prvencem suvereno dokazuje, da je vse to sovraštvo popolnoma neutemeljeno: bahaške, vendar duhovite verze, ki so morda za njene raperske veščine na trenutke res nekoliko pregostobesedni, vselej dostavi v neusmiljeno hladni maniri, vse skupaj pa lepo zaokrožijo risankasto navihane podlage, ki že same po sebi pričarajo precej edinstveno razpoloženje. Če se Ice Spice, kot pravi, s tem EP-jem šele ogreva, bo zagotovo dvignila še ogromno prahu.

John Cale: Mercy

Osemdesetletni Valižan, avanturistično usmerjeni glasbenik in producent, soustanovitelj ene najvplivnejših zasedb vseh časov The Velvet Underground in avantrockovski estet, ki je avantgardne dronovske prakse glasbenega modernizma 20. stoletja prevedel v svet popularne glasbe, je novo ploščo s svežim avtorskim materialom postopoma napovedoval že vsaj sedem let. Vse od izdaje zadnjega albuma M:FANS (2016), na katerem je postregel z reinterpretacijami svojih starih komadov. A kot je za legende z gromozansko zapuščino (16 soloalbumov, diskografija The Velvet Underground, nešteto sodelovanj) in številnimi vzporednimi projekti tipično, je izdajo prestavljal iz leta v leto, vse do končnega izida na začetku tega leta.

03 Greedo & Free Mike: Free 03

03 Greedo, novodobna legenda zahodnoobalnega gangsta (t)rapa in nekdanji član razvpite tolpe Crips, je bil pred dobrimi štirimi leti zaradi posesti drog in strelnega orožja obsojen na dvajsetletno zaporno kazen. Če se vam bodo nekateri posnetki z njegovega najnovejšega albuma, ki ga podpisuje skupaj s producentom Free Mikom, zdeli nekoliko nizkofidelični, je to zato, ker jih je kar nekaj posnel za rešetkami, brez profesionalne studijske opreme. Novi album, ki je zato izrazito surov in poln očitnih pomanjkljivosti, za katere je precej odgovoren tudi Free Mike, lahko dojemamo kot hladno predjed za vse, kar prihaja zdaj, ko je bil pogojno izpuščen. Držimo pesti, da bo pri prihodnjih studijskih pustolovščinah moči združil s kakšnim drugim producentom.

Mimika Orchestra: Altur Mur

Oznaka »Sun Ra Arkestra Mediterana« je hudo naivna. Čeprav gre za orkestralni ustroj ohlapno fluidnega (20+!) članstva, teatralne prezentacije, folkaško lokalnih motivov, vesoljske univerzalnosti ... Mimika vendarle pripoveduje drugačne zgodbe v drugačnem jeziku. Oziroma jezikih. V Zagrebu ustaljeni ustroj tokrat govori jezike Sredozemlja, natančneje Jadrana, artikulira pa jih v razvejenih pletenicah mogočnih aranžmajev med ljudskim in jazzom, med lokalnimi ritmičnimi vzorci in kompozicijskimi pravili kanona. Markantno prepričljiva vokalna interpretacija teče v mrtvih narečjih Istre in Dalmacije, katerih ostanke najdemo na Baretićevem Trećiću (knjiga Osmi poverjenik). Dosledna študioznost.

Earth: Even Hell Has Its Heroes

Kultni Dylan Carlson, vodja najpočasnejšega benda na svetu, oče drone metala in umetnik mikrofonije, je bil v formativnih letih cimer Kurta Cobaina, po njegovi smrti pa dolga leta hud heroinski odvisnik. Morda je res tragična figura zgodnje grunge scene, a tudi pionir unikatne glasbene senzibilnosti, ki je estetike začetnikov dronovskega minimalizma prevedel v svet kitarske glasbe in ustvaril metal v počasnem posnetku. Začetek leta smo dobili soundtrack, ki sta ga z bobnarko Adrienne Davies pripravila za bendov novi dokumentarni film Tudi pekel ima svoje junake – potopitveno seanso psihedelične americane, neskončnih kitarskih mikrofonij, raztegnjenih riffov in polžjega bobnanja. Muzika dolgega trajanja.

Fred Again: Actual Life 3

Producent, multiinstrumentalist, pevec in didžej Frederick John Philip Gibson, bolj znan kot Fred Again, je hiperproduktivna tovarna hitov na dveh nogah, ki se je učila od najboljših; že v najstniških letih je sodeloval s pionirjem ambientalne glasbe Brianom Enom. Čeprav danes ne šteje niti trideset let, se lahko pobaha že z dvema nominacijama za nagrado grammy in kupom pop uspešnic, ki so v zadnjih letih krasile vrh lestvice najpopularnejših skladb v Veliki Britaniji.

PinkPantheress: Take me home

Trenutno ena od najbolj nahajpanih izvajalk z britanskega otočja med najstnike na TikToku še naprej pridno širi klasično zapuščino britanske klubske glasbe, ki jo zakamuflira v zoomerski lo-fi pop, obogaten z risankasto sladkobnimi napevi. Uspešno leto, v katerem je pevka izdala odličen debitantski mikstejp, je zakoličila s (pre)kratko, a sladko ploščo, ki deluje predvsem kot nosilec naslovne skladbe. Ta je verjetno ena najboljših v njenem skromnem opusu, vsekakor pa je ena prvih, ki so daljše od dobre minute, kar kliče po praznovanju. Žal preostanek izdelka zveni kot reciklaža gradiva s prvenca, zato za zdaj še ni jasno, ali govorimo o muhi enodnevnici ali o nekom, ki bo dvignil še veliko prahu.

Oygn: Oygn II – Roko v ojgn

Pa je le tu. Komadi so kapljali počasi, po približno treh dolgih letih pa smo le dobili nadaljevanje enega impresivnejših pristavkov k slovenski rapovski založniški dejavnosti zadnjega desetletja. Brez vsakršne promocije ali napovedi. Oygn je antipod popularnim izrazom štajerskega hip-popa in je raziskovalen, mračen in temačen, oster, ekspliciten, distorziran, pokajoč, surov in hudo artikuliran udarec po glavi. Dvojec – naveza mladega producenta YNGFireflyja in veteranskega emsija Mita – ponovno in v drugo zvočno še bolj drzno, umazano in hreščeče niza trde podlage in trde zgodbe, obrača močno oprijemljive bobne in neposredno metaforične besedne zloženke. Roko v ojgn dam, ampak ne za Dee Jay Time!

Različni izvajalci: Clockwork Voltage Vol. 1 – Happy Little Voltages

Skupnost domačih ljubiteljev modularnih sintetizatorjev po zgledu nekaterih sorodnih iniciativ iz tujine predstavlja prvo pregledno kompilacijo avtohtone modularne ekspresije. Izdaja prinaša 17 komadov predstavnic in predstavnikov slovenske elektronske familije, od novejših imen, kot so 08080, Joondroid in Obscur, do veteranov Shekuze, Zergona in BeatMytha, producentk beepblip in Kikiriki ter drugih. Ne le z eklektičnim naborom izrazov, od robustnega techno pokanja, IDM-ovskega masiranja in cinematičnih modularnih eksploracij do abstraktnega eksperimentalnega šravfanja ter vsega vmes, tudi z nenadejanimi preskoki energije zbirka ponuja zadovoljivo dinamično poslušalsko seanso.

Leland Whitty: Anyhow

Multiinstrumentalist Leland Whitty, ki se najbolj vešče oprijema saksofona, streže s sanjavim, zaradi nežno vpetih godalnih aranžmajev pa tudi skoraj mini orkestralnim in zvočno premožnim prvencem. Kar je še toliko bolj impresivno, če vemo, da je večino snemalnih nalog opravil kar sam. Anyhow je med drugim intimen poklon obdobju klasične »library« glasbe, torej časom, ko so glasbene opreme velikih studiev in produkcijskih hiš delali mojstrsko progresivni skladatelji.

Fousheé: softCORE

Če ime Fousheé prepoznate zaradi pevkinega sodelovanja z izvajalci, kot sta Steve Lacy in Blood Orange, ali pa morda zaradi njenih zasanjanih R & B-jeremijad, ki so med pandemijo kraljevale na TikToku, vas bo njena druga dolgometražna plošča močno presenetila že v uvodu. Dobršen del albuma softCORE ni nič kaj »soft«, temveč gre za presenetljivo trdo in izjemno svežo interpretacijo zoomerskega pop punka. Avtorica, ki je po novem od glave do pet odeta v usnje, glasilke bolj kot kadarkoli napreza ob spremljavi distorziranih kitar in naspidiranih beatov, ki včasih tolčejo tudi z dvesto udarci na minuto, intenzivno glavnino plošče pa nekajkrat preseka s spokojnimi pop in R & B-baladami.

Canyon Observer: Figura

Domači brezkompromisneži iz skupine Canyon Observer, ki smo jih doslej poznali kot izrazito kitarski (in ohlapno metalski) šus zida distorzije, z novim ploščkom razširjajo in odpirajo. Z elastičnim in dokaj radikalnim širjenjem članstva (torej instrumentarija) se neizbežno odpirajo tudi žanrsko. Dva violončela, še ena baterija in dva saksofona početje raztezajo v smer anahronistično rečeno avantgarde presečišča metala, noisa, jazzovskega prostega sloga, klasike … A pozor, to nikakor ne pomeni, da značilna intenzivnost kaj prida popušča. Figura je še zmeraj projekt ekstremne jakosti, klobčičev čistega hrušča, neizprosnega zvočnega bombardiranja in teženja … Le da tokrat z nekoliko bogatejšim vokabularjem.

Blackxwash: HIS HAPPINES SHALL COME FIRST EVEN THOUGH WE ARE SUFFERING

Zaključek serije treh albumov s pretirano gostobesednimi naslovi, s katero se je zambijsko-kanadska raperka in producentka odločno postavila na zemljevid, je zgovoren (in izjemno hrupen) dokaz, da prekletstvo neposrečenih finalov trilogij bremeni predvsem filmsko umetnost. Blackxwash je trilogijo začela in končala v pičlih treh letih, vsako izdajo pa je spremljal očiten napredek in vse bolj opredeljena avtorska identiteta: pri prvem delu se je mogoče še zdelo, da Blackxwash predvsem zapolnjuje vrzel, ki je na sceni nastala zaradi diskografskega zatišja tria Death Grips, do konca trilogije pa je dokazala, da to, kako se loteva ustvarjanja težkokategornega, gotskega industrial in hardcore hiphopa, pripelje do nečesa izredno kakofoničnega, a popolnoma edinstvenega.

Octex: Idei Lahesna (20th Anniversary Edition)

Naša elektronska scena še nima izoblikovanega kanona producentov, didžejev in kultnih izdaj, ki so najbolj zaznamovale njen razvoj. Od generacij, ki niso doživele dobe rejva, težko pričakujemo kaj več od poznavanja ponarodelih, z Ambasado Gavioli povezanih imen. Toda zaprašeni arhiv slovenske elektronike skriva veliko več, denimo albume, ki so bili v tujini deležni večje pozornosti kot katerakoli izdaja zadnjih let. Da je slovenski elektronski album prava redkost, je v Mladinini recenziji prvenca Numrebs dvojca Random Logic že leta 2001 opozoril kolega Kacin. Med redkimi, ki jim je tuji javnosti uspelo predstaviti svojo muziko, je predstavnik druge techno generacije Jernej Marušič oziroma Octex. Njegov mednarodno kritiško čislani prvenec Idei Lahesna (Tehnika, 2002) na forumih opisujejo kot eksemplaričen primer post Basic Channel (pionirski berlinski dvojec) dub techna, ki je prepričal fene tega nišnega, progresivnega, kontemplativnega podžanra (istega leta je izšla prva kompilacija iz serije Chilli Space, ki je odprla vrata novejšim, chillout odvodom).

Metro Boomin: Heroes & Villains

Stari znanec z vrhov lestvic Metro Boomin je superproducent, ki sodeluje predvsem s traperskimi prvoligaši. Na svoj drugi »samostojni« album, na katerem deluje kot avtor beatov in kurator jagodnega izbora gostujočih vokalistov, je povabil predvsem tiste favorite, s katerimi navadno podpisuje absolutne hite: to so velikani tipa 21 Savage, Travis Scott, Young Thug in Future, seznam častnih gostov pa je tokrat obogatil še s pop slavčki, kot so The Weekend, John Legend in, žal, tudi razvpiti nasilnež Chris Brown. Če želimo na albumu najti kakšen šibek člen, moramo zares močno napeti ušesa, eno pa postane kristalno jasno že pri površnem poslušanju: Metro Boominovi mrki klavirski beati in surovi flowi 21 Savagea so kombinacija, ki ji ni para.

Ka: Woeful Studies / Languish Arts

Osamelec ameriškega rapovskega miljeja, noirovski pesnik newyorških ulic, izobčenec glasbenoindustrijskega kompleksa in avtorsko najprepričljivejši rimometalec iz Velikega jabolka zadnjega desetletja. Ka je letos navrgel kar dva vzporedna albuma, ki se med seboj ločita po ... Ločnica pravzaprav ni jasna, saj sta oba temačna skupka natančne igre metafor in lucidnega komentarja neglamuroznih obronkov New Yorka. Mestna politika ne deluje. Ne za vse. Veteran ne spreminja absolutno ničesar, do potankosti premišljene verze ponovno raskavo umirjeno niza čez preproste zanke zrnatega minimalizma. Še dve enoti v edinstvenem katalogu unikatne konsistentnosti. Študijsko gradivo.

Duval Timothy: Meeting with a Judas Tree

Za londonskim pianistom je precej uspešna sezona. S svojimi producentskimi prijemi je prispeval k opaženemu albumu Kendricka Lamarja, to pa je njegovo ime z novojazzovskih obrobij poneslo med širšo javnost. Leto zaključuje s kratkim, a sladkim albumom naelektrenih klavirskih meditacij na presečišču spiritualnega jazza, avanturističnega hiphopa in filmske glasbe. Njegove čustvene, z efekti procesirane klavirske melodije v duhu McCoya Tynerja se prepletajo s plejado terenskih posnetkov živali, sintetičnih zvočnih barv, distorzij, prasketanja, šumov in drugih »anomalij«. Introspektivna instrumentalna muzika, posvečena naravi, ki spominja na kultni soundtrack filma Večno sonce brezmadežnega uma.

King Gizzard & The Lizard Wizard: IDPLML / Laminated Denim / Changes

Avstralski sekstet tako kipi od zamisli, da je kar težko slediti njegovi neustavljivi hiperproduktivnosti. V enajstih letih delovanja je posnel že več kot dvajset dolgometražnih plošč, pri tem pa ni nikoli sklepal kompromisov: kljub tako bogatemu diskografskemu izkupičku se zdi, da King Gizzard & The Lizard Wizard kvalitete nikdar ne žrtvuje kvantiteti – tudi ko v enem letu izda kar pet albumov, kot je prvič storil leta 2017 in ponovil letos, ko nas je manj kot pol leta po izdaji odličnega dvojnega albuma Omnium Gatherum presenetil s serijo treh plošč, izdanih v manj kot mescu dni.

Special Interest: Endure

Tretja plata angažiranega kvir punk kvarteta iz New Orleansa, zloglasnega po energičnih nastopih, daje vtis posodobljene, eksperimentalne pop izpeljanke newyorškega no-wave eklekticizma osemdesetih let, prikrojene za potrebe novega poslušalstva. Kraljujejo namreč udarni, distorzirani pulzi ritem mašine in sintetične zvočne barve, ki pa obstajajo znotraj igrivega, mutantskega disko punk okvira. Njihova muzika je urgentna, konfrontacijska, disonančna, a tudi glamovsko barvita, klubsko poskočna, polna presenečenj, kot so mežiki čikaškemu housu, r & b-ju in eurodanceu. Endure ni nikoli klišejsko všečen ali predvidljiv. Uteleša frišnega, času primernega punkovskega duha, podkrepljenega z močnimi teksti in večglasjem vokalov.

Ab-Soul: Herbert

Kalifornijski raper, ki se ga je prijel imidž tistega, ki zna med člani ekipe Top Dawg rimati najbolj temačno psihedelične kulise, je zadnja leta nekoliko poniknil. Življenje z njim ni ravnalo najbolj nežno, vrača pa se z odgovorom, ki veliko namigne že z naslovom. Herbert je Ab-Soulovo pravo ime in je album čiste intro-/retrospektive, zmerno optimistične samokontrole in mehko melodičnih podlag. Divja leta so preteklost, čas je za sprehod po poti spominov preživetja, čas za hvaležnost za male stvari, čas za napotke, kako premagati odvisnosti ... Streznitev umirjenega tempa prihaja v različnih oblikah – od novega soula do klasičnega »nahrbtniškega« rapa, prav zato pa se nikakor ne sestavi v kompaktnost albumovske forme.

Lucretia Dalt: ¡Ay!

Tropski nokturno vajb novega albuma vselej samosvoje kolumbijske glasbenice, ki je bila doslej cenjena predvsem v nišnih sferah eksperimentalne glasbe, je osvojil stare in (kot kažejo komentarji na spletu) številne nove fene. V zadnjih tednih je ta zanjo prelomni, karierno transformativni avant pop album pristal na nekaterih vplivnih seznamih albumov leta. S premišljeno znanstvenofantastično premiso, igranjem z dediščino tropicálie, flamenka in bolera, uglajeno elektroakustično patino, skrivnostno, tu in tam nelagodno, a hkrati omamno atmosfero v duhu nedavno preminulega Angela Badalamentija in hipnotičnim španskim glasom se je avtorica z »margine« prebila v zavest in ušesa širše javnosti. Več kot zasluženo.

Ezra Collective: Where I’m Meant To Be

Drugi album londonske zasedbe Ezra Collective je predvidljivo premišljen korak proti prijetnemu, prijaznemu, jasnemu, tekočemu, oprijemljivemu, žmohtnemu, radiofoničnemu ... Kvintet, ki ga vodi bobnar Femi Koleoso, z njim le izčiščuje pretekle prakse.

dvidevat: Pulse Defusion

V samo dveh letih se je štajerska producentka in didžejka, ki je postala redna gostja ljubljanskih klubov, prebila v ospredje. Postala je ena slogovno bolj profiliranih predstavnic našega elektronskega podmladka, sinonim za galopirajoče electro koračnice, distopični breakbeat techno in druge nabrejkane plesne odvode. Njena tretja izdaja je v smislu idejne zasnove, pestrosti aranžmajev in zvočne silovitosti otipljivo robustnejša od predhodnikov. Propulzivni lomljeni ritmi se držijo ustaljenih obrazcev, izstopajo pa njene melodične domislice, od didžeridujevskega valovanja uverture Format in retrofuturističnega acid zavijanja komadov Disc Detective in M87 do spiralastega, lasersko ostrega sintovskega rjovenja pokalice Circuit X.

birds of unknown: Gently sailing

Če pri oznaki »lahkotne jazzy glasbe« takoj začutite nelagodje in pomislite na »nouvellevaguovske« priredbe, ki ubijajo duha in telo, je za to verjetno kriva predvsem uniformna glasbena izbira kafičev brez domišljije. Obstaja namreč tudi prikupen, domiseln in senzibilen pol tovrstnih izrazov. Takšnega goji štajerski trojec birds of unknown, ki nevsiljivo leti v nežni sapici počasne jazzovske popevke. Glas pevke Patricije Škof včasih pelje skladno z melodijami kitare in saksofona, drugič z njima plete mehke dialoge izčiščenih nastavkov, pri katerih sploh ne pogrešamo manka očitnega – celotne ritemsekcije. Povsem zračna in pridušena muzika dokaj klasičnih zamahov, ki pa jadra posebej ubrano in z jasno določeno smerjo.