Jorja Smith: Falling Or Flying

Leta 2018 je bil prvenec Jorje Smith preveč naličen, a hkrati nevpadljiv kos dokaj generičnega popa, sedaj mlada britanska šefica R & B-ja vtis nekoliko popravlja z nadaljevanjem. Falling Or Flying je sicer prav tako povsem mehek, v večini počasen, baladno sčiliran in polikan izdelek (nevpadljive) radijske muzike, pa vendar premore precej več plasti, podtonov, dinamike in z Little Things vsaj en nalezljiv plesni hitič. Jorja Smith ničesar ne tvega, ostaja umirjeno prizemljena in ne posega po pompozno kričečih in bleščečih trikih za zbujanje pozornosti. Album, ki razen po počasnosti tempa ne izstopa posebej, a mu prav to daje nekakšen pečat nepreračunljive integritete.

Omega Sun: Roadkill

Druga plata obalne tovarne rifov Omega Sun nam servira šesterico brezhibno zapakiranih, žanrsko neoporečnih stoner/doom/psych petard, prežetih s fuzzovskimi kitarskimi toni, psihedeličnim basiranjem in počasnimi sinkopiranimi ritmi. Žal pa vse skupaj zveni sumljivo familiarno in domačno, kot pač še ena zadovoljiva, a ne zares sveža mutacija znanih oldskul rifov in stonerskih zvokov. Obenem vokal Igorja Kukanje ne le po barvi, ampak tudi po artikulaciji in intonaciji, neposredno spominja na brezčasnega Johna Garcio iz kultne zasedbe Kyuss. Naj rifi še tako zažigajo, naj so solaže še tako poredno umazane, težko se je otresti občutka, da je Roadkill predvsem iskreno, a hkrati tudi občutno preveč »zvesto« posvetilo bendovim herojem.

Animal Collective: Isn’t It Now?

Z lansko ploščo Time Skiffs se je Animal Collective končno vrnil v formo. Po dobrem desetletju vztrajnega, sila avanturističnega iskanja novih izrazov, ki ni obrodilo skorajda ničesar zares prelomnega in je vodilo v številne medle stranske projekte članov, so se sodobni klasiki ameriške neopsihedelije začeli ponovno spogledovati s freakfolkovskimi koreninami. To je teren, kjer zna bend zares zasijati, četudi se njegovo mojstrstvo kdaj porazgubi v brezciljnem džemanju. Ker pa so tokrat vsi člani zasedbe po izjemno dolgem času ustvarjali v istem prostoru, jim je uspelo divje zamisli natančneje uskladiti in ustvariti presenetljivo celovit in dramaturško premišljen album, ki naboja ne izgubi niti, ko se bend zatakne v dvajsetminutnih džemih.

James Blake: Playing Robots Into Heaven

Zares neverjetno je, kako britanskemu kantavtorju in superproducentu Jamesu Blaku pri vseh projektih, ki jih soustvarja z različnimi najuglednejšimi pop in rap zvezdami, uspe najti čas še za solistične dolgometražne projekte. Playing Robots Into Heaven je že njegov šesti v dvanajstih letih, v tem času pa je med drugim podpisal dela prvoligašev, kot so Kanye West, Beyoncé, Jay-Z, Kendrick Lamar, Frank Ocean, André 3000, Rosalía in Travis Scott. Že produkcija, ki jo ustvarja za druge izvajalce (in z njimi), zgovorno priča o neizmerni širini njegovih glasbenih zamisli, ko pa prisluhnemo jedru njegove diskografije, torej petim albumom baladne kantavtorske elektronike in trem malim ploščam postdubstepovskih inovacij, s katerimi si je ustvaril ime, postane jasno, kako kameleonski je njegov ustvarjalni naboj.

Irreversible Entanglements: Protect Your Light

Glavne značilnosti ali označevalci chicaškega impro-prostojazzovskega kolektiva Irreversible Entanglements so na prvih treh albumih bile: ohlapnost, svoboda, političnost. Z menjavo založbe – neodvisne International Anthem za žanrsko specializirano velikanko Impulse! – se igra nekoliko spreminja. Album Protect Your Light je predvidljivo bolj »v gruvu«, bolj kompakten in strukturiran, posnetki so se prej (tudi na živih nastopih) prelivali drug v drugega, sedaj so krajši, jasno postavljeni in ločeni, a brez izletov v odpičeni hrup še zmeraj ne gre. Zvočni repertoar je oprijemljivejši in bohotnejši, mojstrica spoken worda Moor Mother konsistentno konkretna. Zrelo in prav zato manj razburljivo.

Loraine James: Gentle Confrontation

»Emo IDM« glasba britanske kvir ustvarjalke v sodobni robni elektroniki zaseda posebno mesto. Njen glasbeni jezik izhaja iz drum’n’bass, techno, R & B, postrock, emo, hardcore in glitch pop tradicij, toda te žanrske fragmente v avtentičnem slogu lepi, šiva in gnete v celoto, ustvarjajoč intimen, poetičen elektronski izraz. Avtobiografskost aranžmajsko fragmentiranih, ritmično sinkopiranih produkcij se izraža v krhkih šepetavih vokalih in odkritosrčnih besedilih o izgubah in travmah. IDM-fenom starejših generacij se album lahko zdi nekoliko sanjav, celo neoprijemljiv. Toda kot emo milenijka Loraine James najstniške vplive staplja v prepoznavno avtorsko estetiko, ki odraža tesnobo in lepoto sodobnega časa.

Tinashe: BB/ANG3L

Založba velikanka je iz pevke Tinashe želela narediti tovarno hitov, vendar je to imelo ravno nasproten učinek: ker jo je usmerjala v napačne smeri, jo pajdašila z nekompatibilnimi producenti in jo parčkala v slabo premišljene duete, je zatrla njen potencial. A ko se je Tinashe predlani osvobodila okovov dušeče pogodbe, je lahko končno pokazala, kaj zna. Odlikuje se v rahlo abstraktnih, izrazito melanholičnih in celo nekoliko eteričnih baladah, ne pa v standardiziranem popu, ki so ji ga skušali dolga leta vsiliti. Z albumom Songs For You je vstala kot feniks iz pepela, z novo, izjemno, a izrazito prekratko ploščo BB/ANG3L, pri kateri so sodelovali tudi future beats klasiki, kot sta Nosaj Thing in Machinedrum, pa se je popolnoma razbohotila.

Tschimy: Princ 

Human OS, prva izdaja tedaj 22-letnega ljubljanskega glasbenika Tschimyja, ki je pozimi 2020 marsikomu popestrila življenje, je pomembno zaznamovala domačo pop sceno. Bila je svež piš na javnem radiu, kjer je izstopal hitič Hera, in tudi vznemirljiva kurioziteta za mladino, ki je glasbenike s sorodno senzibilnostjo dotlej iskala onkraj domačih meja. V naslednjih letih je glasbenik ogreval za velike kalibre, kot je Thundercat, dokaj redno nastopal, izdajal nove single in sodeloval z glasbeniki, kot so Matter, Tsujigiri in lav. Toda uspeh ga je skoraj prestrašil. Nekaj težav je imel tudi s »prevajanjem« svoje »spalnične pop muzike« v živi kontekst. Včasih mu je umanjkalo vokalne širine, drugič prezence, vse je bilo posledica manka odrske kilometrine v popu. Toda v zraku je visel občutek, da je to le naravni proces v formiranju umetnika. »Veliko nadaljevanje« je bilo vselej na obzorju.

Teezo Touchdown: How Do You Sleep At Night?

Ekscentrični pevec in raper Teezo Touchdown je nase resno opozoril z gostujočimi verzi na ploščah velikanov, kot sta Tyler, The Creator in Travis Scott, ker pa je s kilami žebljev vselej okrašen kot punkovsko božično drevesce, ga je hitro posvojil tudi svet visoke mode. Njegov prvenec namiguje, da bi avtor svetu naredil uslugo, če bi se osredotočil na kariero modne ikone: to je porazna, na trenutke prav boleča plošča. Teezo je sicer razvpit šaljivec in trol in morda je album pravzaprav parodija, a zares ni jasno, ali se ob poslušanju smejimo njemu ali njegovim štosom. Naj gre za rockovske popevke, nafunkirani soulovski R & B ali milenijski pop punk, plošča je ves čas tako osladna in klišejska, da bi se ob poslušanju kar nekajkrat najraje pogreznili v zemljo.

Romy: Mid Air

Romy je čas, ko ima njen matični bend the xx nekakšen odmor, izkoristila za izdajo samostojnega prvenca. Ta je še eden v dolgi vrsti albumov praznovanja zlatih let komercializacije plesne kulture, je osebno nostalgično ljubezensko pismo času, ko je pevka veliko ždela in plesala v kvirovskih klubih. Produkcijska ekipa je impresivna, saj so plošček podpisali Romyjin sobendaš Jamie xx, trenutno najbolj nahajpan mojster elektronike Fread again.. in prekaljeni maček Stuart Price. Mid Air je logično skupek plesnih kosov, ki močno posegajo po euro dance in trance generiki s preloma tisočletja, muziki neskončnega dvigovanja in spuščanja med evforijo in melanholijo. Za vse je kriv Cherin comeback!

Laurel Halo: Atlas

»Akvarelne« zvočne barve novega albuma ameriške glasbenice Laurel Halo delujejo kot kakšna podvodna različica klasik impresionističnega skladatelja Clauda Debussyja. Njene »tekoče« skladbe vas bodo spomnile na kompozicijo Watermusic II minimalista Williama Basinskija, fragmentirane orkestracije producenta Jana Jelinka ter protoambientalna dela Gymnopédies in Gnossiennes Erika Satieja. Toda njena zvočna slika je večplastnejša, celo rahlo psihedelična. Atlas nas transportira na posebne prostore, naj bo to tepka ob babičini hiši ali sublimni pogled na pozlačene Alpe v mraku, je pa tudi hvaležna zvočna kulisa za obiske notranjih svetov.

The Chemical Brothers: For That Beautiful Feeling

Ali ima dvojec Chemical Brothers po slabih treh desetletjih neprekinjenega jahanja največjih svetovnih festivalov, občasno pa tudi vrhov lestvic sploh še pokazati kaj, kar bi bilo vredno posluha? Vprašanje je v trenutku, ko eno od močno priljubljenih elektronskih imen streže z jubilejnim desetim albumom, tako rekoč samoumevno. Pri plesnih projektih, ki se (nepričakovano in hitrostno) zavihtijo v višave mainstreama, je opazna težnja, da se hitro izpojejo, se začnejo mučno ponavljati ali grejo preprosto v EDM-ovske franže, po navadi, ker gre za kratkotrajen trend, ki ga industrija izkoristi in izpljune, ali ker se preprosto preveč prilagajajo zahtevam velikih odrov in širokih množic poslušalstva.

Jalen Ngonda: Come Around and Love Me

Sliši se tako preprosto, pa ni: za dober soul potrebuješ najprej dvoje – glas in aranžmaje. Jalen Ngonda ima oboje: spremlja ga prvoligaška domača ekipa brooklynske založbe Daptone, čez njene »avtentične« podlage pa njegov glas vabi mehko, sladko in žametno. Prvenec mladega pevca dosledno odkljuka vse glavne sestavine žanra, saj vsebuje sledi bogate orkestracije, polžasto osladne balade, plesne drnce in nebroj ljubezenskih motivov. Come Around and Love Me je tako skrbno izdelan, Ngonda pa tako nevsiljivo prepričljiv, da ob poslušanju na trenutke ne moremo ne misliti na Marvina Gaya. Brez sodobnega zvočnega pridiha, produkcijskih trikov ali žanrskega mešetarjenja – preprosto klasična soul godba.

Morvern: Welcome To Hell

One-man projekt plodnega kantavtorja/producenta Jana Cizeja se je v zadnjih letih razširil v razigrani petglavi ansambel, ki na domači grudi vztrajno zastopa s trendi neobremenjeno indie podzemlje. Welcome To Hell, preplet lo-fi garažne distorzije, novodobne psihedelije in »peklenske« estetike grozljivk b-kategorije à la Braindead, je najbolj dodelan izdelek v Morvernovi obsežni, slogovno raznovrstni diskografiji (26 izdaj od leta 2017!). Ta retro zveneč, duhovito samoironičen album neobremenjeno koketira s »trashy« tendencami King Gizzardov in nažigaškimi riffi v slogu multiinstrumentalista Johna Dwyerja. A ne gre za parodiranje ali pastiš, pač pa za povsem iskren poklon stari in novi psych-rock gardi.

Tirzah: trip9love…?

Britanska R & B-outsiderka Tirzah je za produkcijo tretje dolgometražne plošče ponovno angažirala Mico Levi. Doslej se je zdelo, da gre za nerazdružljiv tandem, album trip9love…? pa to tezo postavi pred preizkušnjo. Tirzah in Levi z novim albumom nadaljujeta pot intimnega, melanholičnega in rahlo razglašenega popa, a se tokrat zatakneta v (namerni) repeticiji, ki celoten izdelek naredi tako enoličen, da je rahlo utrujajoč. Začetek plošče je obetaven, naslednja skladba pa zveni kot reinterpretacija prejšnje in tako naprej. Monotono razpoloženje od časa do časa presekajo ambientalne balade, hrbtenico albuma pa zaznamuje vztrajno ponavljanje istega ritmičnega vzorca, kar ima resda hipnotičen učinek, a po pol ure se zdi, kot da v različnih vzporednih vesoljih poslušamo ves čas isto skladbo.

Róisín Murphy: Hit Parade

V enem od prizorov v filmu Tár (2022), psihološki drami o sodobni kulturi izbrisa, se protagonistka, superuspešna dirigentka Lydia Tár, s študentom prereka o vlogi prešuštniškega Bacha v klasičnem kanonu. Karikirani »woke« študent razloži, da mu kot panspolno usmerjeni temnopolti osebi Bachovo mizogino življenje onemogoča, da bi njegovo glasbo jemal resno. To »študijo« na temo nove morale, medgeneracijskih napetosti in relacije umetnica– delo sem si ogledal v dneh, ko je bila ena (doslej) najbolj soglasno čislanih sodobnih glasbenih ikon, danes 50-letna irska pevka Róisín Murphy, »izbrisana« na Twitterju. Ta vplivna glasbenica z močno fenovsko bazo v skupnosti LGBTQ+ si je pred izdajo novega albuma zabila žebelj v krsto z zapisom na temo hormonske terapije pri mladih trans osebah, s katero je od sebe odvrnila številne fene. Toda pomemben je kontekst. V zasebni skupini zapisani komentar, v katerem je obsodila uporabo zaviralcev pubertete in farmacevtsko industrijo, ki izkorišča »zmedene mladostnike«, je nekdo posnel in delil na spletu. Eklatanten primer sodobne kulture izbrisa.

Genesis Owusu: Struggler

Genesis Owusu, avstralski pevec in raper ganskih korenin, je nase resno opozoril že s prvencem, žanrsko izmuzljivim in rahlo shizofrenim albumom, ki je morda nekoliko preveč zgovorno pričal o avtorjevi eklektični širini, a ga je zares odločno postavil na zemljevid – tudi kot izjemnega pisca besedil. Navdih zanje je tokrat črpal iz Beckettovega Godota in Kafkove Preobrazbe, našel pa je tudi slogovni fokus, zasidral se je v dokaj edinstveni, s hiphopom prepojeni interpretaciji postpunka in synthpopa, ki jo nekajkrat preseka s synthfunkovskimi poskočnicami in sladkobnimi soul komadi izrazito vintidž narave. Nova žanrska preobleka mu zelo lepo pristoji in po naključju večkrat spomni na izjemen prvenec kalifornijskih novincev Paris Texas.

Alabaster DePlume: Come With Fierce Grace

Britanski ekscentrik, posebnež, saksofonist-pesnik samouk … Alabaster DePlume je lanski album GOLD skrbno destiliral iz neštetih plasti sedemnajstih ur materiala. Iz obilice »ostankov« je zdaj zlepil še en album, ki je – bolj kot nadaljevanje ali poseben dodatek – dopolnilo ali komplementarni del prvega. GOLD je bil skrbno sčiščen in instrumentalno razkošen, Come With Fierce Grace pa je osnoven, surov in ohlapen. Več je delov, ki zvenijo improvizirano, manj je toge strukture. Srčika je še vedno prijetno razštelana in mehko razglašena mešanica folka in jazza, s preprostimi melodijami, ki vlečejo na ethio jazz, le da je jezik tokrat skromnejši. Smiseln dvojček albumov istih sestavin in različne predelave.

Victoria Monét: Jaguar II

Če vam ugajajo izrazito senzualne, avtorsko izstopajoče izdaje predstavnic sodobnega r & b-ja (Janelle Monáe, Kelela, SZA), lahko prvenec ameriške pevke, producentke in kantavtorice mirne vesti uvrstite na svojo plejlisto. Je plod več kot desetletnega vztrajanja na mainstreamovski sceni, sodelovanja z različnimi superzvezdniki (Ariana Grande, BLACKPINK, Selena Gomez itd.) in postopnega, potrpežljivega prebijanja v ospredje (nasprotno od fenomenov s TikToka à la Ice Spice). Zaradi razkošnega zvoka žive zasedbe, trobil in godal v spomin prikliče brezčasni orkestralni soul sedemdesetih let, a obenem deluje kot iskren primerek razigranega novošolskega r & b-ja. Pogrešamo sicer malo več »osebnega značaja«, toda obeti so veliki.

Slowdive: Everything is Alive

Trideset let po izdaji prelomne plošče Souvlaki, kultne klasike, ki je precej pripomogla k definiciji dream popa devetdesetih let, se britanski shoegaze veterani iz zasedbe Slowdive (ponovno) vračajo s še eno (skoraj) mojstrovino.

jaimie branch: Fly or Die Fly or Die Fly or Die ((world war))

Skoraj točno leto po smrti hrupne-angažirane-zavzete-avantgardne trobentačice jaimie branch smo dobili njen četrti in zadnji album. Fly or Die Fly or Die Fly or Die ((world war)) ni postumna lepljenka, saj je izjemna pihalka lani poleti ploščo pripeljala tako rekoč do ciljne črte. Muzika ni malenkostna in je ne le zvočno, ampak tudi slogovno grandiozno bogata, zamisli so gosto nakopičene v divje aranžmaje, ki pa nikoli ne zbezljajo v prosto formo, ampak raje ostajajo v žmohtu stalnega gruva. Od povorkarske zabave do uporniških napevov, od karibskih ritmik do redkih zračnih premorov, to je visokooktansko početje in glasni poslovilni glasbeni telegram s težo. Praznik muziciranja!

Sigur Rós: ÁTTA

Ko bend enkrat dokončno zacementira svojo estetiko in se z njo proslavi po vsem svetu, je to lahko obenem tržni blagoslov in prekletstvo za ustvarjalnost. Sigur Rós je že skoraj 30 let sopomenka za islandski, pravzaprav globalni postrock, dolge atmosferične skladbe in melanholične melodije. Prav zato je njegov prvi album po letu 2013 težko slišati kakorkoli drugače kot nabor manirizmov in kompozicijskih klišejev, otožnih »vilinskih« vokalov in dramatičnih godalnih crescendov 41-članskega orkestra, ki nekako reflektirajo inercijo in milino islandske pokrajine. Nova plošča pritiska na sorodne čustvene gumbe kakor njeni predhodniki, zaradi tega pa bolj kot vrnitev v velikem slogu deluje kakor klavrn poskus ziheraštva.

SPELLING: Spelling & The Mystery School

Čisto vsako ploščo kalifornijske artpop glasbenice SPELLING zaznamuje dokaj korenit slogovni zasuk, kar zgovorno priča o neizmerni globočini morja zamisli, iz katerega črpa pri svojih radikalnih zvočnih eksperimentih. Zdaj je na kup zbrala vrhunce iz skromnega opusa treh plošč in jih skupaj s spremljevalno zasedbo The Mystery School zapakirala v prenovljene, ponekod nadgrajene, drugod oskubene aranžmaje. Domiselne reinterpretacije skladb izvorno gradivo postavijo v tako svež kontekst, da se zdi, kot bi ga slišali prvič: minimalizem ponekod preobrazijo v skorajda baročno pestrost, elektronika se transformira v organskost, dobršen del nabora skladb pa postane veliko bolj prebavljiv in dostopen, kot je bil v svoji prvotni, izrazito avantgardni obliki.

Earl Sweatshirt & The Alchemist: Voir Dire

Konkretnejše sodelovanje dveh izstopajočih protagonistov kletnega levega pola ameriškega rapa je že nekaj let viselo v zraku kot megla v zimski Ljubljani. Skupni posnetek tu in tam, občasne fotke iz studia, razni zapisi – namigi ... Eden najbolj samosvoje privlačnih emsijev mlajše generacije Earl Sweatshirt in morda zadnje desetletje kar najproduktivnejši producent žanra The Alchemist se pogosto družita.

Noname: Sundial

Kjer mnogim spodleti, Noname zabije žebljico na glavico. Njen drugi album je novosoulovsko zmehčan, a ne presladkan, umirjen, a ne otopel, do ušes prijazno in skulirano odrapan, a ne sporočilno impotenten. Chicaška emsijka se ne sprijazni s puhlicami in se prostodušno, celo duhovito loti svojih zdrsov in nedotakljivih avtoritet, ki jih ošvrkne kar poimensko: Obamo in njegovo bombardiranje, Kendricka, Rihanno in Beyoncé in njihovo kolaboracijo z militariziranim Superbowlom. Če dodamo še, da v gostujočih verzih Jay Electronica izkaže spoštovanje Louisu Farrakhanu in disa Volodimirja Zelenskega, je Sundial za ameriške razmere že resno drzen

N3: HAKL

Od časa avtohtone eurodance produkcije na prelomu tisočletja pri nas ni bilo zaznati veliko zanimanja za radijsko vokalno elektroniko. Debi mladca Bineta Kramarja, člana trap kolektiva Capital Crew, posega na področje trendovskega vokalnega (hip) housa v liniji Channela Tresa (trap forma pač izgublja pomen že vsaj od koronske krize!). Tovrstna »H&M-elektronika« s sentimentalnimi »jebačkimi« verzi à la The Weeknd sicer pogosto spremlja nakupe v verigah s hitro modo, v kontekstu naše medijske krajine pa je nadvse dobrodošla alternativa kitarskemu mainstreamu generacije Z, ki še kar dominira. Poletje 2021 se je v anale spletne kulture zapisalo kot »white boy summer«, to poletje pa z albumom HAKL dobivamo svoj »ljubljanski boy summer« trenutek.

Jon Batiste: World Music Radio

Za izvajalca, ki je bil lani ovenčan s kar petimi grammyji, leto pred tem pa z oskarjem in zlatim globusom za avtorsko glasbo za Pixarjev film Duša, je neworleanški glasbenik Jon Batiste deležen presenetljivo malo pozornosti mainstreamovskega občinstva. Zdi se, da se je pri ustvarjanju nove plošče tega zavedal, zato je shizofreno nametanko obogatil s kopico pompoznih, tovarniško zloščenih pop komadov, ki mu enostavno ne pristajajo. World Music Radio se konceptualno dotakne morja glasbenih tradicij z vseh mogočih koncev sveta, a se v nobeni zares ne zasidra, zato izdelek deluje zmedeno, nekoherentno in tudi nekoliko preračunljivo: kot bi Batiste računal, da se bo med 21 skladbami našlo kaj za vsakogar.

Sonic Youth: Live in Brooklyn 2011

Koncertni albumi že leta izgubljajo pomen v smislu neke posebnosti. Stara garda morda še kupuje žive plošče rock legend in drugih velikih kalibrov, mlajši pa se raje zadovoljujejo z nekajsekundnimi viralnimi izseki z nastopov svojih najljubših glasbenikov. Institucije, kot je Metallica, položaj rešujejo s projekcijami svojih koncertov po kinematografskih verigah. Celo na Radiu Študent je pred leti ugasnila dolgoletna rubrika RŠ koncert. Kulturo živih posnetkov pri nas na srečo še naprej goji platforma Izštekani. Živi posnetek je enkratna kategorija, ki jo nemalokrat zaznamuje tehnična nepopolnost, a tudi presežna energičnost, skorajda erotičnost, kot denimo pri posnetkih Johna Coltrana iz Village Vanguarda. Kultura bootlegov (neavtoriziranih živih posnetkov), tako značilna za punk in alter sceno, je zadnja leta sploh ugasnila. Živimo v času izpopolnjenih kulturnih artefaktov, kjer slabi posnetki nekih prelomnic v popularni kulturi pač nimajo istega kulturnega kapitala, kot so ga imeli denimo v devetdesetih letih.

Turnstile & BADBADNOTGOOD: New Heart Designs

Baltimorski (post)hardcore prvaki iz zasedbe Turnstile so predlani presenetili s sila eklektičnim albumom GLOW ON, polnim nalezljivo spevnih refrenov in nepričakovanih slogovnih zasukov, a to očitno ni bil njihov zadnji as v rokavu. Zdaj so moči združili s kvartetom BADBADNOTGOOD, kanadskim zastavonošo množicam dostopnega, s hiphopom prepojenega jazza, in dostavili malo ploščo presenečenja, zbirko treh svilnato gladkih, zares posrečenih jazzovskih reinterpretacij spevnejših, nekoliko baladnih vrhuncev s Turnstilove predlanske mojstrovine. Nenavadna zmes slogov se v teoriji ne zdi pretirano obetavna, a kanadski virtuozi v Turnstilove epopeje vnesejo novo življenje in hkrati osvetlijo neko dodatno, prej neopazno razsežnost izvirnih posnetkov.

Jungle: Volcano

Četrti album londonskega projekta Jungle lovi sonce poznega poletja. Volcano je prijazno lahkoten izbruh slavljenja enotnega veselega razpoloženja, je vreča novosoulovske in diskoidne dobre volje, ki neverjetno močno spominja na muzike mestnih anonimnežev iz zasedbe SAULT. Pravzaprav Jungle tokrat poslušamo kot njihovo rahlo spolirano, slogovno bolj enoznačno in sporočilno šibkejšo različico, rabo vokalov pa celo kot čisto kopiranje. Fanta, ki stojita za projektom, sta ključni vpliv na njuno delo in usmeritev tudi priznala. Podobnost ni naključna in mali slogovni obrat ni napačen, dokler ne pridemo do posnetkov z raperskimi gosti, kjer muzika postane preprosto preveč mimobežno predvidljiva.