Little Simz: No Thank You

Eden od najmočnejših raperskih glasov z britanskega otočja je pripravil novo mojstrovino. No Thank You, tretja dolgometražna plošča z nagrado mercury ozaljšane raperke, je album presenečenja, ki se zaradi nerodnega časa izida ne bo znašel na večini seznamov plošč leta, a bi se praviloma moral. To je zares prefinjena zbirka izrazito ležernih, pa vseeno udarnih skladb, v katerih Little Simz razgali duševne stiske, povezane s tegobami vpetosti v neprizanesljivo glasbeno industrijo. Instrumentalno plat plošče podpisuje hiperproduktivni Inflo, idejni vodja skrivnostne zasedbe Sault, ki je z Little Simz že sodeloval, a njene glasbe ni še nikoli tako zaznamoval s tako izrazito saultovsko naravnanostjo, ki tokrat na površje privre predvsem v obliki gospelovskih vplivov.

SZA: SOS

Leta 2017 izdani trojni platinasti prvenec CTRL prizemljene, za zvezdniško življenje nerazpoložene ameriške alter R & B-zvezde SZA je postal eden najbolj reprezentativnih R & B-albumov minulega desetletja. S priljudno persono in zbirko nežnih, romantično obarvanih komadov, v katerih so rezonirale izkušnje milijonov mladostnikov, se je prikupila fenicam in fenom z vseh vetrov. Album je postal soundtrack za čilanje, džuskanje in ljubimkanje celotne generacije. SZA medtem ni počivala. Izdala je 16 singlov, med njimi uspešnico Kiss Me More z raperko Dojo Cat, in sodelovala z raperjem Kendrickom Lamarjem za hollywoodski blockbuster Črni panter, prav zdaj pa se pripravlja na prvo filmsko vlogo.

SAULT: 11, AIIR, Earth, Today & Tomorrow, Untitled (God)

Na papirju anonimni kolektiv SAULT je na začetku novembra v nekaj dneh postregel ne z enim, ne z dvema, ampak s kar petimi zastonjskimi albumi. Čeprav smo se pri številnih izdajah v zadnjih letih že navadili slogovnih presenečenj, je zajetni petdelni nabor mogočnosti zborovskega petja, žlahtnih soula in funka, zahodnoafriške poliritmije, simfoničnega orkestriranja, distorzije ... res impresiven. Nepotrjeni, a najverjetnejši mastermind projekta, producent Inflo (znan po sodelovanju z Adele in Michaelom Kiwanuko) očitno zna delati prekleto hitro. V peterčku kontinuiteto s preteklimi dosežki ekipe zagotavljata AIIR in 11, po sprinterskih enajstih albumih v treh letih pa je morda pravi trenutek za počitek.

SPIRAL MIND: The Inbetweens

SPIRAL MIND se je začel kot solistični projekt multiinstrumentalista Manuela Brajnika, zablestel pa je kot bend – včasih trojec, drugič kvartet –, ki nenehno krmari med elektronskim in organskim zvokom in se trmasto izogiba kakršnemukoli žanrskemu predalčkanju. Če bi morali zvok zasedbine nove plošče zreducirati na en žanr, je verjetno najočitnejša izbira postrock, a SPIRAL MIND zatripane instrumentalne epopeje plete okoli široke palete vplivov, od afrobeata prek jazza do žanrsko izmuzljive elektronike, Brajnikovo intenzivno brenkanje pa na trenutke – še posebej v povezavi z virtuoznim bobnanjem Gaja Bostiča – spomni tudi na kakšne mathrockovske ekscese. Odlična zbirka zares kompleksnih in večplastnih skladb, ki pa jih na trenutke obremeni pretirano bahanje s tehničnimi veščinami.

Zhlehtet: Portals Vol. 1

All-star formacija mlajše slovenske jazz (avant)garde pod vodstvom hiperproduktivnega pianista Roka Zalokarja na novi plošči servira izbor raznorodnih skladb, ki smo jih v zadnjih letih v različnih utelešenjih slišali na njenih nastopih. Fantje tokrat meandrirajo po familiarnih zakotjih spiritualnega in fusion jazza šestdesetih in sedemdesetih let minulega stoletja in obenem vzpostavljajo iskriv dialog s sodobnejšimi izraznimi tangentami. Ubrani kvintet ponekod stavi na zimzelene akordne prijeme in atmosferična blagozvočja, tu in tam pa avanturistično razteguje izraz z rabo digitalnih procesov obdelave zvoka, iščoč glasbeno »nikogaršnjo zemljo«. Nekje na pol poti med klanjanjem očakom in razigranim tipanjem po temi.

Mount Kimbie – MK 3.5: Die Cuts | City Planning

Mount Kimbie je pred dobrim desetletjem veljal za enega od najobetavnejših elektronskih projektov z britanskega otočja, ki je lastnoročno definiral zvok postdubstepa in z odličnim dolgometražnim prvencem Crooks & Lovers (2010), ki še danes zveni napredno (in, roko na srce, naravnost čudovito), svoje ime odločno postavil na zemljevid.

MGMT: 11-11-11

Točno enajst let po koncertu, ki ga je MGMT 11. novembra 2011 odigral v newyorškem Guggenheimovem muzeju, lahko prvič slišimo glasbo, ki jo je dvojec napisal posebej za odprtje retrospektivne razstave slovitega italijanskega kiparja Maurizia Cattelana. Nastop je bil posnet v obdobju, ko se je MGMT iz tovarne elektropop hitov presenetljivo preobrazil v psych pop zasedbo, posnetek pa zaznamuje začetke izživljanja bendovih eksperimentalnih teženj po ustvarjanju izrazito psihedelične glasbe, v kakršno se je potapljal naslednje desetletje. Del posnetka sicer zveni kot razvlečen jam session, za kakršnega naj na studijskem albumu ne bi bilo prostora, vključuje pa tudi nekaj konkretnih, zares dodelanih skladb, ob katerih se lahko le čudimo, da niso bile nikoli deležne podrobne/dejanske studijske obravnave.

nikson: 3D

Rosno mladi Niko Komac z diskretno samozaloženo zbirko zbrkljanih avtorskih beatov ponovno dokazuje, da spada med domačo producentsko elito. Ohlapni hiphop žanrski okvir komaj še stoji, saj mladenič vanj vpenja stotero frišnih idej … od navezovanja na spektralno produkcijo pionirskega dub techno dvojca Basic Channel, podvodnega atmosferičnega prasketanja Buriala in razštelanih, »wonky« ritmov domačega očaka Octexa do vključevanja skandiranja afrofuturista Leeja Scratcha Perryja in sintovskih prijemov prog rocka osemdesetih let. Kot je jasno iz naslova, se Nikson zvoka loteva skulpturalno, prostorsko, v treh dimenzijah, predvsem pa z gromozanskim poudarkom na bogatih zvočnih teksturah z melanholičnim značajem. Neobremenjena virtuoznost.

Brockhampton: TM

Za fene Brockhamptona, ene od najvznemirljivejših hiphop zasedb zadnjega desetletja, je to obdobje tragično. Ne le zato, ker se bend za vselej poslavlja, temveč tudi zato, ker je pompozno slovo obrodilo dve dokaj medli plošči. Najprej album The Family, ki je pravzaprav solistični izdelek frontmana Kevina Abstracta, nato pa še ploščo presenečenja TM, na kateri pred mikrofon dejansko stopijo vsi člani, a še zdaleč ne dajo vsega od sebe. Čeprav TM vključuje nekaj bangerjev, ki bi lahko mesto našli celo na bendovi presežni trilogiji Saturation (denimo skladba New Shoes), večidel zveni kot nedodelana zbirka ostankov, izpadlih iz lanskega dolgometražca Roadrunner. To je epilog, ki vas bo pustil hladnejše kot tretji del Botra.

Loraine James: Building Something Beautiful For Me

Med pobudami, s katerimi se opozarja na izjemnost skladateljskega opusa skoraj popolnoma pozabljenega Juliusa Eastmana in katerih frekvenca se počasi stopnjuje zadnje desetletje, je tudi tista založbe Phantom Limb. Ta se je v navezi z britansko elektronsko vizionarko Loraine James, ki je v zadnjih letih pri etiketi Hyperdub izdala dva albuma, deležna precejšnje pozornosti, lotila reinterpretacije koščka njegovega kataloga.

Richard Dawson: The Ruby Cord

Zaključni tretji del gostobesedne, nadvse nenavadne avantfolk-sreča-art rock trilogije angleškega posebneža, ki nas po srednjeveškem vsakdanjiku prvega in sodobni stvarnosti drugega albuma naposled vodi v kiborško prihodnost, ne dosega visokih standardov predhodnikov. Razvlečena 41-minutna »uvertura« The Hermit, ki je v resnici soundtrack za spremljevalni kratkometražni film, albumu ne dela usluge. Njegov arzenal prijetnih čudaštev, nekonvencionalnih zvenov in vznemirljivih pripovedovalskih trikov ne dosega več istih učinkov. Izraz sicer ostaja tipično žmohten, a je tudi predvidljiv. Čeprav je ideja eksperimentalnega folkovskega albuma iz prihodnosti všečna, je britanski bard tokrat ustrelil mimo.

Etceteral: Rhizome

Domači avdiovizualni trojec je s sila obetavnim prvencem opozoril nase pred dvema letoma. Sedaj okope trdno utrjuje z udarnim nadaljevanjem, ki oprijemljivo združuje veliko: od modularno sintetizirane psihedelije do glasne jazzovske govorice – igrivo nepredvidljivega dialoga saksofona in bobnov –, ki nemirno, a ubrano drvi med gruvom in prostim slogom, med markantnimi temami in atonalnimi klobčiči. A Rhizome ni tako abstrakten ali naključen, kot namiguje naslov, in se večplastno sklicuje na preteklo zvedavost krautrocka in sodobnejša elektronska naredi-sam brkljanja. Na redkih mestih nežno ambientalno, sicer pa hrupno, plesno, izrazito ritmično, gosto prepleteno ... skratka, prožno!

Brockhampton: The Family

Kolektiv Brockhampton nas z napovedmi konca delovanja draži že, odkar se je prvič povzpel na lestvice. Ko je zasedba na začetku leta odpovedala turnejo, je pod geslom »vse dobre stvari se morajo končati« pompozno napovedala poslovilni album. The Family je konceptualna plošča, ki govori o razpadu skupine, a, žal, sploh ne zveni kot delo ducata njenih članov, temveč kot solistični mikstejp frontmana Kevina Abstracta. Ta je z verzi, ki se poglabljajo predvsem v Brockhamptonov vzpon in padec, sebično uzurpiral skorajda celoten izdelek, in če zasedba naslednji dan ne bi izdala plošče presenečenja, ki dejansko zveni kot plod kolektivnega ustvarjanja – in bo v tej rubriki natančneje secirana prihodnji teden –, bi bili oboževalci nad sklepnim poglavjem te epske zgodbe izjemno razočarani.

Weyes Blood: And in the Darkness, Hearts Aglow

Večino sodobnih albumov zaznamuje sindrom hipnosti. Niti zvezdnikom, kakršna sta Taylor Swift in Kendrick Lamar, ni ravno lahko pritegniti pozornosti širše javnosti za več kot dan ali dva. Izdaja albuma je postala bežni popkulturni dogodek, ki začasno mobilizira Twitter, Reddit in podobne forume, dokler ga ne nadomestijo drugi tatovi pozornosti. Vse redkejši so albumi, ki bi jim uspelo poslušalstvo omrežiti za daljši čas, se udomačiti, postati klasika svoje dobe. To posebej velja za albume s sodobnejšim zvokom, zato ne preseneča, da se vse več glasbenikov zateka h klasičnim formulam. Bolj kot beg od tradicije se zdi trenutno dobrodošlo naslanjanje nanjo.

Benjamin Clementine: And I Have Been

Neprilagodljivec se je le prilagodil. Mojster klavirja in vokalist takoj prepoznavnega glasu Benjamin Clementine po petih letih streže z albumom, ki ga je sam pisal, sam igral, sam produciral in sam izdal. Kar je toliko impresivneje glede na to, da gre za orkestralni art pop s podporo zborovskih spremljevalnih vokalov. A plošča And I Have Been je od zadnje I Tell A Fly precej manj odbita, čudaška in zvočno avanturistična. Kombiniranje klavirsko-godalnih drncev in osnovno programiranih ritmov na trenutke deluje popevkarsko ukalupljeno, odvečnost kakšnega elementa pa je potrdil tudi Clementinov poletni solo koncert na festivalu No Borders. Nove skladbe so v klavirski izvedbi preprosto lažje dihale.

Horse Lords: Comradely Objects 

Akademsko pedantne, toda avtorsko lucidne jazz rock invencije baltimorskega instrumentalnega kvarteta na njegovi peti plošči dobivajo še bolj studijsko izpiljeno zvočno podobo. Kot duhovni nasledniki krautrock ikon Fausta in Cana so člani zasedbe Horse Lords nesporni mojstri hipnotične repeticije, vozlastih dialogov med kitaro, basom, saksofonom in bobni, nekonvencionalnih uglasitev in elektroakustičnih spojitev. Njihov eruditski eksperimentalni slog, utelešen v fuziji math rock, free jazz in postpunk form, house idiomov in bluegrass brenkanja, njihovim kirurško natančnim komadom ne jemlje živahnosti in živosti. Izstopajoča, nadpovprečno domiselna »kitarska« plata za fene bendov à la Battles, Squid, Guerilla Toss ipd.

Jeff Parker: Mondays at the Enfield Tennis Academy

Čeprav Jeff Parker tako rekoč že uživa kultni status na področju novih muzik, še ni posnel ne dvojnega ne živega albuma. Do zdaj. Mondays at the Enfield Tennis Academy je štiridelni izvleček treh nastopov kitaristovega kvarteta v miniaturnem losangeleškem klubu, na katerem glasbenik sijajno demonstrira, da za čisto prosto formo ni nujno potreben hrup, ki kričeče opozarja nase: »POZOR, TOLE JE ČISTA IMPROVIZACIJA!« To je na površju ambientalna muzika mojstrice in mojstrov, pri kateri se brez ihtenja neprestano dogajajo mikrospremembe, melodični dialogi in gruvi odmevov šole hiphopa. Impro perfektno zmer(je)nega doziranja – osnovne repeticije, solističnih vložkov in odločitev za spremembe na podlagi izkušenj.

Smino: Luv 4 Rent 

Z laskajočim pridevnikom ’edinstveno’ smo kritiki sicer pogosto pretirano radodarni, a pri opisovanju glasbe tega karizmatičnega raperja in pevca iz St. Louisa, je ta izraz popolnoma upravičen, pravzaprav skorajda neizogiben. Čeprav je Smino pevski kameleon, ki gladko krmari med kakšnim ducatom različnih glasov, njegov gospelovsko-soulovski slog ležernega melodičnega rapanja prepoznamo v stotinki sekunde. Močno izstopa tudi nekonvencionalna produkcija brezhibnih podlag, ki jih najpogosteje podpisuje izjemni Monte Booker in jih Smino v enem od komadov zgovorno poimenuje »lepi klavirski beati«. Skupaj ustvarjata glasbo, ki jo je protagonist opredelil kot razpotje med »futurističnim funkom in soulovskim rapom«: čeprav se spoštljivo klanja klasični zapuščini gospela, funka, soula, R & B-ja in (večidel južnjaškega) hiphopa, je sočasno izrazito zazrta v prihodnost.

Drake & 21 Savage: Her Loss

Čeprav Drake v tandemu s 21 Savageem zveni veliko prepričljivejše kot kadarkoli v zadnjih sedmih letih svojih solističnih projektov, je bilo ob napovedi skupnega albuma takoj jasno, kateri od protagonistov bo zasenčil drugega. Predvidevanja so se izkazala za še kako upravičena: ko rapa Drake, komaj čakamo, da taktirko prevzame Savage, ko pa je v ospredju on, to vselej mine prehitro, saj je kanadski slavček uzurpiral skoraj tri četrtine tega močno prenapihnjenega izdelka. Album sam po sebi torej ni ravno presežek, a je v primerjavi z Drakovima zadnjima ploščama prava mojstrovina: odmik od s housom navdihnjenih autotune popevk je dobrodošel, toda avtorjevo infantilno pesništvo, ki se ponovno zanaša predvsem na hvalisanje, žaljenje in šopirjenje, še vedno močno zaznamuje sindrom Petra Pana.

Douchean: The Relentless Struggle of Gravity

Eden izvirnejših in drznejših predstavnikov domačega elektronskega podmladka ter samooklicani producent »eksperimentalne telesne glasbe« (poklon pionirjem iz Borghesie?) na prvencu za britansko založbo pluje globoko po sotočju birminghamske industrial metal in techno šole (poguglajte imena Scorn, Godflesh in JK Flesh). Njegova neizprosno abrazivna, s kitarskim feedbackom zapacana zvočna paleta, utelešena v glomaznih pokalicah različnih hitrosti in form (preplet EBM-a, IDM-a, perkusivnega techna, electra, illbienta in DNB-ja), bo odbila častilce populističnega švajsanja, a prijetno vznemirila vse, ki sodobnega techna ne asociirate a priori s funkcionalnostjo in stilistično ortodoksnostjo.

Joji: Smithereens

Nekoč spletni komik, ki je množice zabaval v vlogah Filthy Franka in Pink Guya, se zdaj že s tretjo ploščo predstavlja kot otožni trubadur, ki ustvarja izrazito melanholičen pop, v katerem ni ne duha ne sluha o duhovitosti, s kakršno se je sprva povzpel med internetne zvezde. Jojijeve balade so tudi tokrat zgrajene okoli srce parajočih klavirskih zank, tematsko pa se vselej vrtijo okoli avtorjevih ljubezenskih tegob, kar se hitro izpoje in še hitreje postane utrujajoče. Odlično prvo ploščo je zaznamovala lo-fi estetika, medlo drugo bolj spolirana zvočna slika in intenzivnejše spogledovanje s popom, na tretjem albumu pa je našel srednjo pot med tema svetovoma. V zasnovi ima ta kompromis izreden potencial, a Joji je ploščo, žal, izdal, še preden mu jo je uspelo zares dokončati in aranžmajsko izpopolniti.

Silence: The Vocabulary of Madness

Michel Foucault, največja avtoriteta, kar zadeva pisanje o norosti, norcih in predvsem institucijah, ki jim surovo preprečujejo prosto norenje v družbi, je o razmerju med umetnostjo in norostjo leta 1961 v knjigi Zgodovina norosti zapisal: »Norost je popoln prelom z umetniškim delom; tvori konstitutivni moment ukinitve, ki v času raztopi resnico umetniškega dela.« Umetnost je nasprotje norosti, saj jo ustvarja nekdo z znanjem in spretnostjo in ta komunicira z opazovalcem (konzumentom). Po Foucaultu tako v umetniškem delu ni nobene norosti, ta vstopi šele ob interakciji med tem delom in svetom, ki o njem sodi. Dvojec Silence s prvim albumom po desetih letih družbeno napetost norosti zastavi drugače: norost je jezik, ki ga vsi tekoče govorimo. Umetniki in neumetniki. S tem namiguje na izredne razmere časa, v katerem je delo The Vocabulary of Madness (sl. Besednjak norosti) nastajalo. In brez katerih verjetno preprosto ne bi.

Loyle Carner: Hugo

V zadnjih nekaj letih se je Loyle Carner priključil glasbenemu srednjetoku predvsem s konsistentnim nizanjem gostovanj pri bolj znanih izvajalcih novega soula, jazza in hiphopa. Južnolondonski stresalec rim se s tretjim albumom sicer ne bo znebil imidža prijaznega raperja, zato pa tokrat zakoplje globlje, introspektivno nas povleče v gosto meglo britanskega rasizma in nasilja iz perspektive novopečenega očeta. Hugo je mehko blag plošček, k melanholiji razpoloženja pa poleg narativnega realizma prispevajo tudi rahlo zasanjane, čeprav precej sčiščene podlage, ki črpajo največ iz predala jazza in soula. Projekt, ki se zaradi ostrine vsebine in njene dostave nikoli ne prekucne v polje vljudnega.

Burial: Streetlands EP

Drugi letošnji nenapovedani EP britanskega elektronskega anonimneža, o katerem se najpogosteje razpravlja in je največkrat memiziran, bi lahko skupaj z njegovim januarskim kratkičem Antidawn sestavljal enourno impresionistično ambientalno ploščo s prepoznavno eteričnim zvočnim dizajnom v tradiciji The Caretakerja. Stilistično prepleteni polovički se dopolnjujeta v ASMR-jevskih težnjah poustvariti izrazito atmosferično, potopitveno gejmersko izkušnjo. Predstavljajte si apokaliptične prizore v duhu Eseja o slepoti, kjer ob zori sami zapustite klub in ugotovite, da se je vmes zgodila kataklizma in ste edini preživeli na opustelih mestnih ulicah. Meditativne postrejverske žalostinke, ki zbudijo neobvladljiv občutek osamljenosti in hrepenenja.

Not Exactly Lost: Not Exactly Lost

V založništvu domačega sedativnega art popa se odpira novo poglavje. Naveza Bowraina in Kaluja, ki ju vsakega posebej poznamo iz neštetih in raznoličnih glasbenih udejstvovanj, streže s skupkom rahlo retro obarvanega synth popa, klasičnih klavirskih balad in kozmopolitskih besedil v angleščini. Not Exactly Lost je prvenec zmernega in zibajočega se teka kompaktne elektroakustične kombinatorike, na katerem si dvojec upa tvegati z – predvsem vokalno – zahtevnimi aranžmaji in na katerem pri zadnjem posnetku bolj kot besedilo v slovenščini preseneti vrinek kratkega, staromodno vljudnega ritmičnega vrhunca. Muzika, pri kateri »vse stoji« in hkrati ni še vse povsem na svojem mestu.

Dry Cleaning: Stumpwork

Podobno kot prva plošča tega londonskega kvarteta tudi druga poslušalcu ponuja zgolj dve možnosti. Ali jo sprejme v vsej njeni zadržanosti in vsesplošni nezainteresiranosti za to, da bi bila impozantna, ali jo preprosto zavrne kot milenijsko sranje. Po svoje namreč uteleša vse, kar bi »boomerji« lahko očitali aktualni milenijski kitarski produkciji. Izžareva energijo nekoliko izžetega milenijskega introvertiranca, ki se v času stanovanjske krize in zastrašujoče inflacije ravno postavlja na svoje noge – včasih samozaničevalnega in nedoločnega, drugič odkrito prezirljivega do privilegirane generacije staršev, toda vseeno navdušenega nad sodobnim človekom, ki zavoljo produktivnosti in funkcionalnosti vztrajno tlači lastne občutke tesnobe. Stumpwork je precej nenavadna plošča, na kateri so instrumentalne podlage, najsi bodo še tako domiselne in ubrane, postavljene v drugi plan. Delujejo kot panoramsko ozadje, ki zgolj vzpostavi atmosfero, kajti v ospredju ostaja globoki glas vokalistke Florence Shaw. Ta predvsem melodramatično pripoveduje, na glas razmišlja in le redko zapoje.

Armani Caesar: THE LIZ 2 

Armani Caesar, prva dama slovitega kolektiva Griselda, za mikrofonom sije z neizpodbitno karizmo, ki ji resnično ni para. Vodilne raperke na sceni, ki plezajo po vrhovih lestvic, ji ne sežejo niti do kolen, a Caesarjeva je vendarle obsojena na to, da bo ostala v podzemlju. Za to poskrbijo že zgolj estetske smernice založbe Griselda, ki jih narekuje njen šef, odlični raper Westside Gunn. Ta je ploščo podpisal kot izvršni producent. To, da Armani rapa čez abstraktne, nizkofidelične, jazzovsko-soulovsko obarvane loope, ki navadno niso podkrepljeni niti z bobni, sploh ni sporno – pravzaprav ravno to pričara zares edinstveno razpoloženje –, temeljna težava je v nedodelanih strukturah in razštelanih aranžmajih prekratkih skladb, ki se pogosto končajo ravno v točki, ko zares zacvetijo.

Ana Pupedan: Naši u kantini

Poleg pršuta in terana so pivški »gwdci« eden najprepoznavnejših kraških produktov zadnjih 30 let. Poznamo jih kot ambasadorje poosamosvojitvenega rock’n’rolla, ki so trdoživo kraško besedo ponesli v svet. Igrali so na več kot tisoč feštah, šagrah, veselicah in koncertih ter z naslovnim komadom za Vrtičkarje prišli v vsak slovenski dom. Pupedanovska godba na peti plošči ostaja prepoznavno veseljaška stilistična premetanka kitarskih smernic devetdesetih let, kabarejskega folka ter avtohtonega punk in reggae izrazja. Frontman Avsec hudomušno pika na prava mesta, šankovsko nerga, servira poetične prebliske o »krampjrju, rjpi in zjlju«, zbuja nostalgijo, veliko nazdravlja, slavi prijateljstvo in se radosti. Klasična Ana.

The Brother Moves On: $/he Who Feeds You ... Owns You

Suvereni krotilec odrov, čigar ime je referenca na kultno serijo The Wire, načenja novo poglavje delovanja. Četrti album južnoafriškega kolektiva The Brother Moves On je namreč začetek njegovega sodelovanja z založbo Native Rebel britanskega pihalca Shabake Hutchingsa. Hkrati svoje pretekle založniške vnose nadgrajuje predvsem v tehničnem smislu – z izjemno čvrsto produkcijo. $/he Who Feeds You ... Owns You je prepričljiva predstava resnih dramaturških zasukov od milih napevov do gromkega grmenja, od konkretnega plesnega gruva do emancipatorno pevskega večglasja in nežne meditativne poetike. Zvočno hudo oprijemljiv izdelek zasedbe v zrelem obdobju delovanja.

Arctic Monkeys: The Car

Radikalna preobrazba Alexa Turnerja in njegovih arktičnih opic, ki so se iz mladostniških, nonšalantnih in udarnih indierockerjev prelevili v umirjene, prefinjene in nostalgične baladnike, je z novo ploščo The Car dosegla vrhunec.