Bill Orcutt: Jump On It

Solo akustična plata zastavonoše sodobne ameriške kitarske lirike iz nekdanje noise rock formacije Harry Pussy pomeni občuten odmik od eksplozivnih kolaboracijskih albumov in svobodnjaških avantur zadnjih let. Pričara namreč nepričakovano spokojno, netipično ukročeno razpoloženje, ki sloni na zrelem pesmopisju pod vplivi velike ameriške pesmarice. Posnetki iz njegove dnevne sobe utelešajo fizičnost njegovega igranja, ki ga spremljajo vdihi in izdihi, drsenje prstov po strunah in resoniranje kitarskega trupa. Srčika njegovega prepoznavnega avtorskega sloga je še naprej igriva spontanost, ki se manifestira v fluidnosti polimproviziranih skladb, ki jih ponekod presekajo tipični orcuttovski rafali.

Mac DeMarco: One Wayne G

Pred nekaj leti je ameriška televizijska mreža PBS pripravila portretni prispevek o kantavtorju Macu DeMarcu in ga predstavila kot učbeniški primer »neodvisnega indie glasbenika, ki mu uspeva v digitalni dobi«. Televizijsko ekipo je sprejel v studiu in novinarju predvajal degustacijsko porcijo iz svoje neskončne zakladnice neobjavljenih demo posnetkov. Nekajsekundni odlomek navihanega funk džema, ob katerem se je avtor nagajivo smehljal in pozibaval glavo, kot bi bil bubblehead figura, je v značilno skromni maniri opisal kot »totalne smeti, ampak smeti, ki jih je bilo zabavno ustvariti«. DeMarcovo zvesto občinstvo se z oznako ni strinjalo. »Če so to smeti, sem jaz rakun,« je pripomnil eden od navdušencev. »To poslušam dvajsetkrat na dan in ne mislim nehati,« je priznal drugi, kar nekaj pa jih je izrazilo željo, da bi DeMarco »posnel celoten album takšne muzike«. Bili bi skromni, če bi rekli, da jih je le uslišal.

Dinner Party: Enigmatic Society

Superskupina saksofonista Kamasija Washingtona, multiinstrumentalista Terracea Martina, klaviaturista Roberta Glasperja in producenta 9th Wonderja je jazzovska le na papirju. Pod kalifornijskim soncem se je prvič zbrala leta 2019 in tudi v drugo streže z albumom, ki bolj kot na jazzovsko govorico stavi na to, čemur Američani pravijo r & b, torej na dostopen, mehek, zračen vokalni pop šablonskih jazzovskih nastavkov ali, bolje rečeno, okraskov. Mlačno baladno kopel rahlo zaziba/ ta le kakšen ritem ali dva, sicer pa sanjave in brezhibno rezbarjene popevke med sabo ločimo le stežka. Ime projekta je dobesedno: glasba za nevsiljivo tapetno spremljavo umirjenih večernih druženj.

Masayah: Zavedno

Socialno ozaveščeni, stilistično kameleonski, starošolsko potentni, a produkcijsko ziheraški solo prvenec 21-letne ankaranske šefice s prepoznavnim globokim vokalom je realistična osebnoizpovedna štorija, ki nam v neolepšanem obalnem flowu predstavi perspektivo lezbijke iz deprivilegiranega okolja. Zavedno je album levitve, hiphoperski bildungsroman ranjene duše, ki se je ob Sahareyji, Fraw Blanki in ŽENI prelevila v eno odločnejših domačih rimoklepačk. Beati Hyuja, Eraka in Emilija nas vodijo od radijskega UK garagea, formulaičnega trapa in zadržanih r&b balad do drznejše zapakiranih instrumentalnih podlag, winehouseovskega soula in pinkovskega pop rocka. Esencialna plata za domači mainstream, a obenem zakasnel odgovor na globalne trende.

Alfa Mist – Variables

Alfa Sakitoleko, eden ključnih predstavnikov brbotajoče londonske jazz scene, ki bo julija skupaj s spremljevalnim kvartetom nastopil na Jazz festivalu Ljubljana v Križankah, predstavlja svojo peto ploščo. Čeprav ta nekajkrat izda, da je glasbenik ljubezen do jazza vzgojil prek poslušanja mojstrovin beatmakerskih očakov, kot sta Madlib in J. Dilla, se avtor v dobršnem delu albuma ne spogleduje s hiphoperskimi vzorci in se kot skladatelj in pianist popolnoma razbohoti v pompoznih jazzovskih epopejah. Te so kompozicijsko precej pestre, zato lahko cenimo trenutke, v katerih avtor intenzivno vzdušje razbremeni z intimnejšimi skladbami, predvsem tiste, v katerih protagonist v značilno spokojnem slogu zarepa ob spremljavi toplih klavirskih akordov in ležernih, a čvrstih beatov.

Everything But the Girl: Fuse

Največji hit dvojca Everything But The Girl (katerega mnogi, pomotoma, obravnavajo kot one-hit-wonder) sploh ni izvirnik. No, ni čisto samo njun posnetek. Missing, kot ga poznamo, je remiksana različica, ki jo je nekaj mesecev po izidu originala posnela ikona newyorške house scene, didžej Todd Terry. Ravno nasprotno od rebrandinga so material (bolj ali manj) uveljavljenega imena pregnetli v smer trenutnih ali prihajajočih trendov in ga zapakirali brez posebnih zaznamkov preobrazbe. To sicer ni neka izjema: v devetdesetih, zlatih letih razvoja in popkulturne afirmacije klubskih muzik, je bila tovrstna praksa kar pogosta. Od Madoninega hita Express Yourself do dance projekta Nightcrawlers in posnetka Push The Feeling On (ki pa je bil pravi one-hit-wonder) smo poslušali remikse in jih ponotranjili kot originale.

Thomas Bangalter: Mythologies

Dve leti po oznanitvi konca dvojca Daft Punk je njegov nekdanji član Thomas Bangalter oboževalce razveselil z napovedjo prvega solističnega albuma po dvajsetih letih. A če se boste plošče Mythologies lotili, hrepeneč po svežih plesnih bangerjih, boste skoraj zagotovo razočarani. Gre za zbirko orkestralnih skladb, ki jih je avtor napisal kot glasbeno spremljavo za baletno predstavo, v njih pa ni ne duha ne sluha o inovativnosti, ki je Bangalterja spremljala vso ustvarjalno pot. Avtor se dokaj neposredno pokloni velemojstrom s konca 19. stoletja, pri čemer so sicer impresivne že njegove skladateljske veščine, a plošča vseeno zveni kot zbirka generičnih in anahronističnih pastišev, ki vsekakor ne bi bili deležni tolikšne pozornosti, če jih ne bi podpisal sloviti pionir francoskega housa.

Evano: Twin Paradox

V časih samovšečnega povprečništva in tiktokovske uravnilovke si malokdo upa biti čuden, hermetičen, netrendovski. Album domačega elektronskega nekonformista, ki je v zadnjih letih impresioniral z izdajami pri založbi PHI φ, samozaloženimi obskurnostmi in drznimi digerskimi miksi, pa je prav to. Primarno stavi na znani avanturizem post-Warp/Rephlexa, toda to, kako krmari med različnimi senzibilnostmi in daje prostor tišini, detajlom, odtenkom in »zračnosti« produkcij – od razštelanega bleep jungla in zatripanih, pijansko nestabilnih downtempo gruvov do darkerskih sanjarij s terenskimi posnetki, distorziranega scornovskega illbienta in rodovniškega IDM-a – oblikuje res posebno avtorsko poetiko, ki je unikum v regiji.

Dave Okumu & The 7 Generations: I Came From Love

Dava Okuma najbolje poznamo kot frontmana britanske zasedbe z leve strani popa The Invisible. Tisti, ki jih stvari malce bolj zanimajo, vedo tudi, da zna producirati stvaritve raznih uglednih glasbenic in glasbenikov. Njegova druga samostojna plošča sploh ni samostojna: je izrazito kolektivno in komunalno delo z gostujočimi muzicistkami in muzicisti, z vokalisti, kot so Anthony Joseph, ESKA in Kwabs, z verzi pesnika Aiméja Césaira in navedki sociologa Stuarta Halla. Z ikono Grace Jones v uvodu in izteku. I Came From Love je čvrsto utrjen zid zvoka, ki se potopi v izkušnjo črnstva, zapuščino suženjstva, pomen prednikov, ostaline kolonializma, gibanje »negritude« in jih preizprašuje ... Nepravičnost je dedna.

Boygenius: The Record

Ko album nasloviš The Record (kot je to s Plato naredil Koala Voice), so tvoje ambicije jasno visoke, saj pretendiraš na nekakšno brezčasnost, zimzelenost, klasičnost. Ob pogledu na članstvo superbenda Boygenius, ki ga sestavljajo tri najpomembnejše, najbolj profilirane in nasploh čislane ameriške indie kantavtorice milenijske generacije, Julien Baker, Phoebe Bridgers in Lucy Dacus, so takšna pričakovanja vsaj na papirju tudi upravičena. Potem so tu v igri še institucije, kot so NME, Rolling Stone in The Independent, ki album kujejo v zvezde, fenovska baza pa ob združitvi najljubših ustvarjalk prekipeva od sreče. Do tu vse lepo in prav. Potem pride čas za poslušanje albuma in po več prebranih recenzijah so pričakovanja še večja kot sicer. Nato pa se zgodi realnost.

Tim Hecker: No Highs

Čeprav bo plošča No Highs v veličastnem opusu Tima Heckerja verjetno obveljala le za nekoliko odvečno fusnoto, je lahko njen učinek, ko ji prisluhnemo v pravih razmerah – kot so denimo dobre slušalke, deževno vreme in eksistencialna kriza – izjemno buren in čustven. Hecker nas kot mojster ustvarjanja počasi kotaleče se drame ponovno zapelje po premišljenem dramaturškem loku, za kar si moramo resnično vzeti čas in zadevo poslušati od uverture do zadnjega izdihljaja. Album, ki pogosto spominja na glasbo, kakršno Geoff Barrow ustvarja za znanstvenofantastične filme Alexa Garlanda – v tej trditvi se resda skriva očitek neizvirnosti, a gre pravzaprav za pohvalo – je šibkejši v elektroakustičnih trenutkih in prepričljivejši, ko brnijo le synthi.

Iztok Koren: Praznina/Emptiness

Drugače kot enkraten prekmurski bluz s prvenca je drugi solo album člana zasedbe Širom, lucidnega glasbenika, ki ga navdihuje avanturistična samoekspresija, veliko bolj impulziven, niansiran, vijugast in nepredvidljiv. Je dokument celonočne seanse v neki zasavski koči, v kateri je Koren uporabil ves svoj instrumentalni arzenal (bendžo, gembri, električna kitara, modularec, balafon, tolkala, efekti itd.) in ga v značilno liričnem slogu izrabil za skorajda budistično raziskovanje stanja praznine kot temelja samospoznanja. Močno ekspresivna postžanrska avtorska glasba, ki bi ji na trenutke (skladbi 05 in 07!) celo pripisali sakralni pomen, in obilen poslušalski zalogaj, za katerega je potrebno zbrano uho.

Daniel Caesar: NEVER ENOUGH

Kadar govorimo o Torontu in r & b-ju, samodejno v hipu pomislimo na Draka. Ne gre drugače. A mesto je v zadnjih letih postreglo z marsikaterim prepričljivejšim glasom od osladnega popevkarja. Eden od teh je Daniel Caesar, ki je že z v gospel precej namočenim prvencem leta 2017 dosegel veliko. Njegov tretji album se začne s posnetkom, ob katerem takoj pomislimo na zasedbo BADBADNOTGOOD. Ker ta na njem sodeluje! Album je pričakovano sestavilo kar nekaj prvoligašev – Raphael Saadiq, Mark Ronson, Rami ... in NEVER ENOUGH (zato) zveni razdrobljeno, pa tudi razvlečeno, skoraj v celoti baladno, sanjavo, medlo in brez pravega tempa. Brezhibnost brez domišljije.

Yaeji: With a Hammer

Producentka, pevka in raperka Yaeji, Američanka korejskih korenin, ki se je sprva uveljavila kot didžejska zvezda newyorškega podzemlja, je v dobrih petih letih z ducatom izjemnih singlov, dvema malima ploščama in mikstejpom zgradila tako dodelan, v hipu prepoznaven zvok, da je težko verjeti, da je plošča With a Hammer njen prvenec.

Chlöe: In Pieces

V tandemu s sestro Halle je mlada pevka Chlöe Bailey dostavila že presenetljivo prepričljive R & B-bangerje, ki so suvereno dokazali, da lahko preobrazba otroških TV-zvezdnikov v pop glasbenike včasih obrodi tudi odlične sadove. Zdaj, ko je Halle zaposlena z razvpito predelavo Disneyjeve Male morske deklice, pa je Beyoncéjina varovanka Chlöe posnela prvo samostojno ploščo. Ta se začne zares obetavno, kmalu pa postane jasno, da bi bilo za njen sloves verjetno bolje, če bi počakala na sestro, saj se sama v studiu očitno ne znajde najbolj. Predvsem je zgrešila z izbiro sodelujočih producentov – podlage zvenijo izrazito generično –, ponesrečen pa je tudi nabor gostujočih vokalistov: njihovi medli nastopi namignejo, da so na album vskočili iz gole želje po dobičku.

Altin Gün: Aşk

Po ekskurziji v bolj elektronske, synthpopovsko obarvane in sčiščene kraje, ki je trajala dva albuma, se amsterdamska zasedba Altin Gün vrača k temu, kar zna najbolje. Peti album je vrnitev k zvoku, s katerim ji je uspel preboj, zvoku, ki skoraj dobesedno črpa iz zapuščine anatolskega folk rocka izpred petdesetih let. Aşk je v bistvu dvakrat retro: prav vsi posnetki na albumu so priredbe turških tradicionalnih pesmi, ki jih zasedba preoblači v plesno-energično psihedelijo sedemdesetih let. Je dinamičen, zrnat, melodičen ... album, ki ne samo slogovno, ampak tudi tehnično in metodološko stavi na starošolske prijeme: posnet je s klasično opremo, na trak in na kolektivno-bendovsko-studijski način.

James Holden: Imagine This Is A High Dimensional Space Of All Possibilities

Na prvi solo plati v desetih letih, ki sledi raznim ambicioznim sodelovanjem, od modularnih avantur do spogledovanja s spiritualnim jazzom, britanski elektronski posebnež dokazuje, da lahko zdravo opiranje na nostalgijo, natančneje, na najstniške reminiscence na post rejv sceno devetdesetih let, prinese precej frišen rezultat. Dolgo nismo slišali tako radožive, igrive, nerigidne, s psihedeličnimi in jazzovskimi podtoni prežete elektronike, ki jo zaznamuje kakofonija zvočnih prebliskov, spretno stkanih v kalejdoskopsko transžanrsko celoto. Gre za muziko s fantastičnim, če želite, »animiranim« karakterjem, zajetim na platnici albuma, ki mežika estetiki japonskega studia Ghibli.

Depeche Mode: Memento Mori

Čeprav je čisto na začetku kazalo drugače, je skupina Depeche Mode v sredino (synth)popa prinesla tisti nujni odmerek temačnosti in drznosti. S svojim slogom je presekala trend britanske muhave barvitosti, ki je lestvice zajahal na začetku osemdesetih let. Z vsem spoštovanjem do imen, kot so Petshop Boys, A-ha, Duran Duran, Gary Newman ... je Depeche ponudil odklon v melanholijo in mrakobnost, odklon v nekaj edinstvenega – hkrati sanjavega in bolj življenjskega, v mrak vlažnih in glasnih klubov. Drugače kot številnim sodobnikom pa mu je uspel tudi kar prepričljiv prehod v dobo emtivijevskega začetka devetdesetih let.

6lack: Since I Have a Lover

Momljajoči R & B-slavček 6lack se je mainstreamovskemu občinstvu med pandemijo približal s sodelovanjem s skupino Gorillaz in Eltonom Johnom, na tretji dolgometražni plošči pa mu zdaj skuša ustreči s standardiziranim zvokom melanholičnega R & B-ja in hiphopa, ki zvodeni, še preden se nam uspe prebiti skozi prvo tretjino te mučno predolge plošče. Avtorjev izrazito čuteči odnos do ustvarjanja je od nekdaj rahlo osladen, zdaj pa se je z obema nogama trdno zasidral v pocukranih baladah, obogatenih s sentimentalnimi kitarskimi zankami. Daleč najnapornejša razsežnost plošče je njena enoličnost: resnično, ko slišite prve tri komade, ste jih slišali vseh 19. Atlantski raper že dobrih sedem let opozarja na svoj veliki potencial, od uresničitve tega pa se, žal, čedalje bolj oddaljuje.

JPEGMAFIA & Danny Brown: Scaring the Hoes

Trendovski prvokategornik alt rapa JPEGMAFIA in detroitski rimobrcač najpogosteje tečno visokega glasu Danny Brown sta stara znanca in skupni album tako ni nobeno presenečenje. Scaring the Hoes je povsem nasičen in močno distorziran udarec hrupa, ki ga je v celoti sproduciral JPEG. Nekatere podlage kričijo tako nepotrpežljivo evforično, kot da bi jih dostavil dvojec TNGHT, plošča pa je zmiksana tako površno, da na nekaterih posnetkih besedila le mukoma dešifriramo. Kar ni nujno slabo – učinek spontanosti zveni simpatično in skladno z necenzuriranim zezanjem obeh antagonistov, vseprisotnega nihilizma drogeraških referenc in kolažnozvočnega bombardiranja pa se v dobre pol ure le malce naveličamo.

Rosalía & Rauw Alejandro: RR

Španska superzvezdnica Rosalía je nase sprva opozorila s posrečeno mešanico art popa in posodobljene različice flamenka, nato pa se je uveljavila kot vodilna ustvarjalka elegantnega, napredno mislečega raggaetona, ki ga je do popolnosti izpilila na lanski mojstrovini MOTOMAMI. Pred nedavnim se je zaročila z Rauwom Alejandrom, drugim imenom priljubljene portoriške reggaeton in latin trap scene, zaročenca pa sta slavnostni dogodek ovenčala z malo ploščo treh romantičnih duetov. Ti žal kažejo, da kemija med njima skoraj popolnoma izpuhti v trenutku, ko skupaj stopita za mikrofon. Ker nas je pevka v zadnjih letih razvadila z vztrajnim premikanjem mej v popu, nas zaročni EP pusti hladne, saj se v skoraj nobenem pogledu ne odmika od sivega povprečja visokokategornega latin popa.

Lana Del Rey: Did You Know That There’s a Tunnel Under Ocean Blvd

Globoko melanholično muziko ameriške ikone, ki je z drugim albumom Born to Die (2012) in vsemi, ki so sledili do nesporne mojstrovine Norman Fucking Rockwell! (2019), zaznamovala minulo desetletje, asociiramo z občutkom hrepenenja po nečem nedosegljivem, neubesedljivem. Lana Del Rey je smrtni gon Iana Curtisa prevedla v kontekst popa milenijske generacije. Njena glasba bi lahko bila metafora za anhedonijo, izgubo življenjske radosti, ki je po recesiji leta 2008 nedvomno prizadela našo generacijo. Najmočneje se je izrazila v samozaničevalnih memih, glasbi in drugih samoironičnih vsebinah.

Lil Pump: Lil Pump 2

Odkar je mladi floridski (t)raper lastnoročno pomagal definirati zvok novodobnega momljajočega hiphopa, ki je tedaj kraljeval na platformi Soundcloud in se od tam hitro povzpel v mainstream, je minilo le dobrih šest let, a zdi se, da je svet nanj v vmesnem času popolnoma pozabil. Novo ploščo, zbirko podpovprečnih, izrazito generičnih trap komadov, predstavlja kot nadaljevanje prelomnega prvenca, s katerim se je povzpel med zvezde. To je le cenen trik, z njim nas skuša prelisičiti, da se je vrnil v nekdanjo formo, v resnici pa njegova glasba še nikoli ni bila tako izpraznjena, tako brez domislic. Lanski nastop na Ptuju je dajal vtis, da je njegova kariera v zadnjih izdihljajih, z novim albumom pa jo bo verjetno dokončno pokopal.

Yves Tumor: Praise a Lord Who Chews but Which Does Not Consume

Artrock provokator in milenijski fashionista, ki ga z Bowiejem ne druži le priimek, temveč tudi ambicije, na novi plošči servira skoraj isti recept, kot smo ga slišali na zadnjih dveh. A je vse skupaj producentsko še bolj izčiščeno, visokoresolucijsko, optimizirano. Glomazni bobni, elektronski ritmi, seksapilni vokali in sempli, osupljiv zvok kitar – vse štima, skoraj do izumetničenosti. Kot se je izkazalo ob lanskem nastopu v Ljubljani, pa je eno studijski Tumor in drugo koncertni, kar je pogosto tudi razlika med staro gardo in novimi (hiper)esteti. Še ena ambiciozna plata novorockovskega kolažista, ki bi ga zdaj že morali odkriti tudi feni Måneskina.

Lonnie Holley: Oh Me Oh My

Pri 73 letih je Lonnie Holley v vrhunski glasbeni formi. Doslej bolj uveljavljen kot vizualni umetnik (predvsem kot sestavljavec asemblažev iz najdenih predmetov) se je z muziko resneje spoprijel šele pred približno 15 leti, njegova nova plošča pa je streznitveni spust po meandrih spominov na odraščanje na ameriškem jugu. Oh Me Oh My je jazzovsko, folkaško, bluesovsko, soulovsko ... pričevanje o doživljanju ameriškega rasizma (enega od 27 otrok!), ki v prihodnost zre z obilico optimizma in ki ne taktizira preračunljivo z zvezdniško ekipo sodelujočih. Michael Stripe, Sharon Van Etten, Justin Vernon (Bon Iver), Moor Mother in Rokia Koné tu niso zaradi boljše prodaje.

100 gecs: 10,000 gecs

Polarizirajoči ameriški dvojec 100 gecs je z radikalno eksperimentalnim odnosom do ustvarjanja popa jutrišnjega dne, s katerim se je na sceno resno prebil malo pred začetkom pandemije, dvignil zares ogromno prahu – dvignilo pa se je tudi kar nekaj obrvi. 100 gecs je čez noč postalo eno najbolj pozornost zbujajočih imen internetnega glasbenega podzemlja, iz katerega pa se je dvojec kmalu izmotal: v hipu je pridobil kultni status in naklonjenost velikanskih hord skorajda fanatičnih oboževalcev, njegov prvenec je krasil marsikateri seznam najboljših albumov leta 2019. 10,000 gecs je zato ena najtežje pričakovanih letošnjih plošč in bili bi skromni, če bi rekli, da je 100 gecs ta pričakovanja le izpolnil.

Kate NV: WOW

Razposajena plošča ruske pop avanturistke zveni prav tako, kot si v kontekstu poparta predstavljamo zven oblačka s pripisom »WOW« ali zven drugih primerov stripovske onomatopeje. Lahko bi ga uporabili kot sodobni fiktivni soundtrack Schlemmerjevega nadrealističnega spektakla Triadni balet (1922). Gre za slogovno izmuzljiv kolaž sintetiziranih »otroških« glasov, nekonsistentnih, nagajivih ritmov, »napačno« zvenečih sintov in različnih terenskih posnetkov. Kot primer dekonstruiranega synthpopa, ki se naslanja na ludistične ideje, se album v ostrem loku izogne pop aranžmajem in raje gradi svet zase. Asociacije ob poslušanju tako segajo od japonskega »city popa« in primitivne glasbe videoiger iz devetdesetih let pa vse do avantgarde 20. stoletja.

Sleaford Mods: UK Grim

Najbolj pronicljivo neposredni popisovalec kislega britanskega vsakdanjika zadnjega desetletja v sedmo stavi na že šestkrat preverjeno. A pri postpunkerskem elektro minimalizmu dvojca Sleaford Mods se že majhne spremembe močno slišijo. Na albumu UK Grim nas antipevec Jason Williamson ponovno monotono godrnjavo in nergaško bevskajoče opominja na brezizhodnost bridke stvarnosti, zato pa so podlage Andrewa Fearna bolj razgibane in natančno zložene kot kadarkoli doslej. Muzika Modsov še nikoli ni bila tako skrbno urejena, sprememb tempa in dodatkov repetitivnih odtenkov raznih inštrumentov (največ kitare) pa je ravno toliko, da Williamson komaj še deluje tečno. Twats, wankers!

BIG|BRAVE: nature morte

Kanadski trojec ni ravno novinec v sferi težkih kitarskih muzik. Bend tudi tokrat ne ponuja radikalnih reinvencij svoje neizprosno udarne, a izrazito atmosferične ekspresije, toda album izstopa iz bolj konservativnih dronovsko-postmetalsko-sludgerskih eksploracij. Najsi gre za visoki, prebadajoči, katarzični »rockerski« vokal kitaristke Robin Wattie, domiselno plastenje kitarske distorzije in mikrofonije, poigravanje z dinamiko ter tišino ali večinoma ultrapočasno lomastenje po bobnih, nature morte ponuja fino kuliso za eksorcizem lastnih demonov, četudi v drugi polovici izgubi nekaj svežine. Če vam dogajajo domači The Canyon Observer, The Body, Thou ali nasploh manj ortodoksni postmetal, nimate kaj razmišljati.

Fever Ray: Radical Romantics

Naslov nove plošče švedske krotilke avantgardno mračnega (synth)popa je (drugače od besedil na njej) precej dobeseden. Čeprav je Radical Romantics zvočno najbolj dostopen projekt Fever Ray doslej, v kontekstu smernic, zapovedi ali pravil miljeja popa še zmeraj ni ravno zmeren. Rdeča nit je ljubezen – od svoje intimne komponente do politične.