Ministry And Co-Conspirators: Cover Up

Ker naj bi menda letos skupina Ministry končala dolgoletno delovanje, nam je striček Al (po novem Alien) za slovo podaril še plošček s priredbami, ki jih je ustvaril skupaj s člani zasedb, kot so Fear Factory, Prong, Revolting Cocks, Static-X in podobne. Na zgoščenki najdemo enajst izbranih skladbic, ki po vsej verjetnosti izvirajo bolj ali manj iz najstniških let omenjenih glasbenikov, saj med drugim naletimo na...

Akira Rabelais: Hollywood

Ameriški skladatelj in raziskovalec zvokov Akira Rabelais je nazadnje presenetil z izjemno ambientalno kolekcijo starodavnih islandskih napevov Spellewauerynsherde, pri čemer je petje uskladil z obdelanimi zvoki iz okolice. Rojeni Teksašan se tokrat posveča mestu, v katerem zadnje čase živi in ustvarja: Hollywoodu. V najprometnejšem delu mesta je posnel za štiri ure najrazličnejših zvokov, jih kasneje zrezal in...

The Black Angels: Directions To See A Ghost

Če si bend izbere ime po skladbi The Black Angels's Death Song vplivnega Velvet Undergrounda, za logo izbere motiv pokojne Nico in prihaja iz istega mesta (Austin, Teksas) kot kultni psihedeliki 13th Floor Elevators, so stvari jasne kot beli dan. Če pa referenčni okvir skupine The Black Angels razširimo še na britanski shoegazing (My Bloody Valentine, JAMC, Spaceman 3), sodobne predstavnike neo-psihedelije (BRMC,...

Diamanda Galas: Guilty Guilty Guilty

Kraljica teme Diamanda Galas se vrača s ploščo morbidnih, a hkrati toplih ljubezenskih pesmi o trpljenju in izgubi, s katerimi v bluesovski maniri sočustvuje z družbenimi obstranci in nas opozarja na njihovo odrinjenost. To čustvovanje je daleč od naše običajne bežne empatije, ki nam jo narekujejo podobe tragedij skozi medijsko bombardiranje.

Dej še'n litro: Na mizo!

Čisto pravi trubački orkestar made in Slovenia? Zakaj pa ne. Spoznali so ga v Srbiji, Italiji, Nemčiji, Avstriji in Grčiji, čas je, da ga glasno navijemo tudi doma. Na še toplem prvencu ureže pet avtorskih komadov, dve priredbi tradicionalnih napevov, češnjica na torti pa je sodelovanje s Salome v komadu Laži me. Trinajstčlanski kolektiv obstaja že približno devet let, in čeprav preigrava dokaj raznolik repertoar,...

The Black Crowes: Warpaint

Čeprav je že pred leti kazalo, da je zgodba skupine Black Crowes končana, so vrani spet v sedlu. Brata Robinson, vodilni avtorski dvojec benda, v zasebnem življenju mogoče ne slovita kot zgled bratske ljubezni - v bendovi odsotnosti tri leta nista spregovorila niti besede -, zato pa toliko bolj sobivata v glasbi. Na odru je njuna telepatija skoraj otipljiva.

Niet: Bil je maj 1983-2008

Spet je bil maj in čas za aktualno vprašanje: premoremo kaj, kar bi s starimi časi rajcalo in obenem kultno odzvanjalo? Po Pankrtih je tu zdaj še temačnejša zapoved našega glasbenega osamosvajanja: Niet. Obogateni, prečiščeni ponatis ponatisa razgrabljenega ploščka, ki obuja vse različice te zasedbe ter skompilira vse njene hite oziroma prvinske izbruhe nelagodja, ki so kalili jeklo slovenskega panka in hardkora.

The Roots: Rising Down

Skupina The Roots se po odličnem predlanskem albumu Game Theory vrača z osmim studijskim albumom, ki je nekoliko paradoksen izdelek. To je zvokovno najostrejša in politično najbolj angažirana plošča te skupine doslej, vendar hkrati tudi najokornejša in najtrša. Zvoke toplih električnih klavirjev so zamenjali surovi sinti, bobnanje prvega moža zasedbe je udarno.

Sphericube: Jugda

Izdaja prvega albuma za vsako mlado skupino pomeni nekakšno vodilo za bodoče delovanje in ustvarjanje. Navsezadnje so prvenci navadno nosilci izvirne ustvarjalne energije, mladostnega zanosa in neobremenjenosti, kar jih pozneje postavi na posebno mesto v diskografiji posameznega izvajalca. Primer prekmurske zasedbe Sphericube je poseben: v sklopu Klubskega maratona RŠ 2004 so se mladi in neizkušeni fantje dokazali...

Devian: Ninewinged Serpent

Devian je ena izmed zasedb, ki so bile že takoj ob nastanku deležne velike pozornosti privržencev, saj se v skupini glasbenikov najde nekdanji pevec in bobnar black metal mašinerije Marduk. Devian slušatelju ponuja malce manj ozkogledno glasbeno podobo, kot jo je bilo mogoče slišati na primer ravno pri Marduku, še zmeraj pa je to le pravoverni metal, ki se ne spogleduje z nobenim drugim žanrom.

Ólafur Arnalds: Variations of Static

Ólafur Arnalds, mladi islandski skladatelj in multiinštrumentalist, se po lanskem uspešnem prvencu Eulogy For Evolution vrača z novo neoklasično stvaritvijo, EP-ploščo Variations of Static, na kateri nadaljuje glasbeno popotovanje s prejšnjega ploščka. Čeprav so temelj njegovih kompozicij godala in minimalističen klavir, se ne boji poseči tudi po moderni, elektronski inštrumentaciji, ki jo skorajda neopazno...

Elevators: Elevators

Ekipa, ki je pred kakimi sedmimi leti iz dobro umerjenih sestavin funka, jazza in rocka zamešala razvedrilni koktajl Elevator Music, se - tokrat morda še bolj na poskok - vrača z novim paketom visokokakovostne godbe, ki tudi naključnega poslušalca pritegne s kategoričnim izogibanjem prevladujočim glasbenim trendom in s simfoničnim vzdušjem, skladnim s tako rekoč vsakim razpoloženjem.

Edo Maajka: Balkansko a naše

Pred šestimi leti je Edo Maajka brez velikega promocijskega pompa - precej težko je namreč našel razumevajočo založbo - pretresel eksjugoslovanski glasbeni prostor z izvrstnim prvencem Slušaj mater, ki je do danes pridobil status kultnega izdelka popularne kulture. Album je izšel ravno v času razcveta hrvaške hiphop scene, kamor lahko Maajko uvrstimo, čeprav prihaja iz Brčkega v Bosni, od takrat pa se je zgodilo...

Septic Flesh: Communion

Po krajšem, očitno ustvarjalnem premoru se je med žive iz peklenskega brezna vrnila grška zasedba Septic Flesh. Bestialni death metal s kančkom črnine skozi celoten plošček obogatijo vložki klasične glasbe, ki jo izvaja nihče drug kot že na nekaj metalskih izdelkih slišani Praški filharmonični orkester. Da bi vse skupaj zvenelo še bolj intrigantno, se Septic Flesh potrudi tudi na vokalnem področju, kjer se precej...

The Hellacopters: Head Off

Album Head Off je sklepno dejanje v karieri zastavonoš skandinavskega rokenrol preroda devetdesetih let in hkrati epilog medsebojnih trenj, zaradi katerih je bil razpad skupine The Hellacopters zadnja leta ves čas v zraku. Bend, ki je začel kariero kot bučen, neukrotljiv primer spajanja protopunkovske in hardrockovske estetike sedemdesetih, je v novem mileniju zapadel v krizo srednjih let.

Def Leppard: Songs From the Sparkle Lounge

Petčlanska zasedba, ki se je leta 1977 v Sheffieldu zbrala zato, da bi z glasbo preganjala kruto resničnost te socialno devastirane prestolnice britanske jeklarske industrije, je v naslednjih desetih letih postala pojem visokokakovostnega, bogato aranžiranega in sijajno sproduciranega hard rocka, ki ga je kakopak utelešal album Hysteria (1987).

Irmin Schmidt & Kumo: Axolotl Eyes

Skupina Can je verjetno ena izmed najvplivnejših ikon rockovske glasbe, ki pa jo je širša javnost precej spregledala. Poleg Kraftwerka jo lahko označimo za najprepoznavnejšo skupino tako imenovanega krautrocka, ene izmed številnih iznajdb večno inovativnega britanskega glasbenega tiska, nenehnega ustvarjalca neologizmov, ki se pozneje ustalijo v vse debelejšem slovarčku popularnoglasbenih žanrov.

Benga: Diary of an Afro Warrior

Benga je, ko je bil najstnik (producirati je začel pri trinajstih letih na playstationu), s kolegi, kot sta Skream in Kode9, pacal temelje zadnjega britanskega klubskega trenda, dubstepa. Zdaj je, še zmeraj star le 21 let, izdal prvi album za pionirsko založbo, ki pa ni le kompilacija mastnih klubskih svinjarij. Aranžmaji so kontrastni, uvodi panoramski in nehvaležni za miksanje, glavnine razbijaške.

La Cor de la Plana: Tant Deman

Francoski moški sekstet iz soseske Plana v Marseillu na albumu Tant Deman (Mogoče jutri) inovativno posodablja polifone, sakralne in posvetne tradicionalne pesmi (slogovno sorodne italijanski tradiciji trallalera) v arhaičnem okcitanskem jeziku in jih spaja z igranjem na severnoafriške bendirje (in tudi z brass band zvoki iz New Orleansa). Intriganten in eklektičen spoj predstavlja izredno ritmično, tesno...

Does It Offend You, Yeah?: You have no idea what you're getting yourself into

Kadar naletimo na ime, kakršnega imajo obravnavani elektro-punk-disko veseljaki, ne vemo, ali gre za ime benda ali za neposreden nagovor bralca. Prvenec readinško-londonske četverice pritegne že z naslovom, čeprav ta po podrobnejšem poslušanju ne upraviči osnovnega pomena. Glasbeni izraz skupine temelji na že preverjenih obrazcih: izrazito ritmična podlaga, ki se ujema z do konca navitimi zvoki sintetizatorjev,...

Žoambo Žoet Workestrao: Lahko je s polno ritjo celibati

Šestnajstletni glasbeni stvor Žoambo Žoet Workestrao je pred kratkim izvrgel svoj najnovejši, peti studijski album Lahko je s polno ritjo celibati, s katerim je preskočil dva razreda in z zrelostjo dosegel kreativno polnoletnost. Njegovi trije člani so že profesorji, doktorji, očetje, samostojni umetniki (ne vsi vse), ki jim je s svojo obstransko dejavnostjo uspelo ustvariti prvovrsten glasbeni izdelek.

Scarpoint: The Silence We Deserve

Prvenec švedske skupine Scarpoint lahko ob površnem poslušanju kaj hitro roma v pozabo, če si prisluži ponovno pozornost slušatelja, pa razkrije več kot le prgišče obetavnih izhodišč za nadaljnje vrtenje v predvajalniku zvoka. The Silence We Deserve ponuja korektno odžagano metalsko godbo, ki ji Scarpoint v zmernih količinah priklopi nekaj sintetičnih dodatkov, podprtih z občasnimi izbruhi agresije in blage...

Jamie Lidell: Jim

Po sijajnem samostojnem prvencu Multiply se ekscentrik Jamie Lidell vrača s skoraj popolnoma organskim in melodičnim izdelkom. Pri produkciji je Lidllu pomagal Mocky, pri aranžmajih pa klaviaturist Gonzales. Oba sta zverzirana glasbena obrtnika in morda ravno zato Jim zveni preveč linearno. Čeprav je Lidell nadarjen vokalist, klasično strukturiran album deluje banalno, vsaj za publiko, ki si jo je nakopal z...

Adi Smolar: Brez dlake na jeziku

Bržčas najbolj ljudski izmed slovenskih kantavtorjev z neomejenim rokom trajanja se po štirih letih zatišja vrača z desetimi svežimi skladbami, za katere ne gre dvomiti, da bodo tako kot malodane ves Smolarjev opus takojci zlezle v uho in od tam pod kožo. Tokrat ponuja manj očitnega moraliziranja in direktnega pihanja na dušo, zato pa toliko več slovenske aktualnosti, ki gre všečnih verzov veščemu Smolarju tudi na...

Portishead: Third

Bristolski elektromelanholiki, poleg Massive Attacka in Trickyja najprepoznavnejši snovalci trip-hopa, popularnega »brand« žanra devetdesetih let, so bili daljnega leta 1994 prijetno presenečeni nad uspehom izvrstnega prvenca Dummy. Plošča je kljub slabi promociji in majhnim pričakovanjem doživela velik uspeh na obeh straneh Atlantika, saj je zaradi prepletenosti različnih glasbenih žanrov pritegnila...

Impaled Nazarene: Manifest

Finska vojna mašina ponuja slušateljem že deseti celovečerni nosilec zvoka samooklicanega nuklearnega metala, ki ga je bilo prejšnja leta mogoče slišati tudi na marsikaterem slovenskem odru. Manifest ponuja samosvojo deviacijo med punk rockom in black metalom v prav posrečeni in godbeno izredno nezahtevni izvedbi. Žal pa tudi Manifest, podobno kot skoraj vsi predhodni nosilci zvoka, ne dosega obskurnosti prvenca...

Laibach: Laibachkunstderfuge

Laibach nikoli ni bil zgolj glasbena skupina, njegovo delovanje je bilo veliko širše, usmerjeno v nekakšno konceptualno umetnost z izrazitim družbenopolitičnim angažmajem. Preziran od nekdanjega socialističnega sistema, predvsem zaradi ikonografije, ki je navidezno (in namerno) spominjala na nacistično, je doma in tudi na Zahodu postal fenomen in predmet napačne interpretacije svojih idej: čaščenja nacistične...

Cataract

Že vrsto let je pri številnih zasedbah malodane nemogoče potegniti ravno črto in jih zakoličiti v posameznem žanru. Pri skupini Cataract je to početje precej enostavnejše, saj svoj godbeni navdih črpa izključno iz agresivnega hardcore metala, s čimer konec koncev ni prav nič narobe. Cataract na tak način slušatelju ponudi zvrhano mero napadalnega metalskega struženja brenkal in čisto pravega hardcore kričanja brez...

Black Diamond Heavies: Every Damn Time

Plimi minimalizma pod geslom »manj je več« in navalu duetov različnih rockovskih profilov, ki ga je sprožil tandem The White Stripes, se pridružuje tudi dvojec z ameriškega juga, Black Diamond Heavies. Na prvencu predstavlja svojo vizijo surovega bluesa novega tisočletja, ki temelji predvsem na umazanem, analognem zvoku električnega piana Fender Rhodes, gruvi, boogie ritmu in prepitem, hropečem glasu...

M83: Saturdays = Youth

M83, izvirno duet, je na prvih dveh albumih negoval tradicijo t. i. shoegaze, glasbenega žanra, katerega vidnejša predstavnica je bila britanska skupina My Bloody Valentine. Po uspehu drugega albuma Dead Cities, Red Seas & Lost Ghosts je skupino zapustil Nicolas Fromageau in M83 je postal psevdonim Anthonyja Gonzaleza, ta pa se je na svojih naslednjih ploščah posvetil nekoliko drugačni glasbeni poti in vpeljal...