Alva Noto: Unitxt

Nemškega zvočnokonceptualnega umetnika Carstena Nicolaia je ljubljanska publika imela priložnost videti na začetku letošnjega leta v sklopu dogodkov RE-LAX, ki jih je organizirala ljubljanska neodvisna založba Rx-Tx v sodelovanju z nekoč edinim art kinematografom v mestu, Kino-dvorom. Takrat je umetnik, znan pod psevdonimom Alva Noto, predstavil prvega izmed petih načrtovanih projektov, imenovanega Xerrox, s...

Sam Shalabi: Eid

S ploščo Eid Sam (Osama) Shalabi v nekoliko subverzivnejšo formo namesti provokacijo zoper poenajstoseptembrsko arabofobijo, ki jo je pred petimi leti ostro napadel s ploščo Osama. Jezo nad »neumnimi debelimi Američani« zamenja zahodnjaškim ušesom prikrojen vposluh v arabske muzike. Prekaljeni mojster plodne montrealske improeksperimentalne scene libijskega rodu pod krinko arabskega popa preplete zvoke...

Gatuzo: Noge/ruke/glave

Gatuzo je sveža zagrebška zasedba, ki se je v slabem desetletju brušenja po različnih kevdrih iz klasične rockovske formacije preoblikovala v duo. S prvencem Noge/ruke/glave, izdanem konec lanskega leta, sta Šiljo (kitara, vokal) in Džekica (bobni) končno prebila dolgoletno stigmo demobenda in se uvrstila med perspektivnejše rock bende regije.

Flamie: Vse, kar vidm

Kaj lahko pričakujemo od zavarovalničarja na sceni, kjer je najuspešnejši rimar teolog? Zdi se, da besedilno postajajo hitro govoreči tipi vedno bolj preprosti in klišejski, muzikalični del pa je končno postal spodoben, verjetno po zaslugi že kar stalne ekipe Mistika, Cazzafure in Doše. Ekipa, ki jo po delih ali v celoti lahko krivimo tudi za Trkajevo in Zlatkovo ploščo, družila pa se je tudi z Jadranko Juras, je...

King's X: XV

Po pravici povedano sem nad skupino King's X že obupal. Hardrockovski trio iz Missourija z zavidanja vrednim, več kot dvajsetletnim stažem, je pred leti začel koketirati s takrat modno nu-metalsko produkcijo. Preproduciranost je povsem zasenčila njegov metaliziran, rahlo progresiven in z beat-lovskimi harmonijami nabit zvok. Z zadnjim ploščkom XV pa skupina postavlja stvari na svoje mesto.

Moby: Last Night

Pri zadnjih treh Mobyjevih albumih se je zdelo, da je velik del komadov posnel zato, da bi jih lahko prodal oglaševalcem, pri Zadnji noči pa se zdi, da jo je posnel, da bi prišel še v kakšen klub zunaj New Yorka. Last night je plesni album, poln retro elektro prijemov, bolj znanih iz časov, ko so elektroniki pravili techno, žurom pa rave. Stare gospel plošče je zamenjal za prave vokaliste, ohranil klavirske...

Tricky: Knowle West Boy

Se še spomnite eksplozije, ki je v začetku in sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja odjeknila v dotlej ne toliko izpostavljenem Bristolu, povzročila revolucijo v popularni glasbi in začela narekovati trende v glasbeni industriji? Mešanica različnih glasbenih slogov, ki je vključevala hip-hop, jazz, jamajško glasbeno tradicijo in veliko elektronskih posegov, je kmalu postala popularna, najprej na Otoku, nato...

Fuck Buttons: Street Horrrsing

Bristolski dvojec Fuck Buttons se je z dolgometražnim prvencem uspešno infiltriral v prvo linijo aktualne trendovske alterponudbe, njegova formula pa se vsaj na prvi posluh zdi sila enostavna. Celotno zvočno dogajanje temelji na distorziranih sintetičnih dronažah, prepletenih z možgane topljivo tribalno ritmiko in pokvečenim (puntarskim) vokalom, vse skupaj pa je umeščeno v repetitivno psihedelično formo, ki na...

Fax: Yo Recuerdo

Fax je psevdonim mehiškega minimalističnega elektronskega glasbenika in producenta Rubena Tamaya, ki se pri svojem delovanju precej naslanja na zapuščino velikih eksperimentalno-ambientalnih skladateljev, kot sta denimo Harold Budd in Robin Guthrie. Yo Recuerdo je njegova šesta plošča, na kateri nadaljuje popotovanje in raziskovanje po zasanjanih zvočnih pokrajinah in ki je nekoliko bolj optimistična, kot je bila...

Dolly Parton: Backwoods Barbie

Nesporna, zimzelena ikona popularnega countryja se po treh letih premora in po seriji milih, bluegrasovsko obarvanih albumov vrača z energičnim, prepoznavno stiliziranim izdelkom, ki bo ljubiteljem sredinsko naravnanih ritmov ameriške uglasbene govedine z lahkoto zdrknil po sluhovodih. Trajno simpatična Dolly pri 62 letih ne odkriva tople vode, ponuja idealno razmerje hitrih in počasnih ter postreže z za to zvrst...

Carla Bruni: Comme si de rien n'était

Raskav glas, skromna instrumentalna spremljava in neverjetno velik sloves so tiste tri stvari, ki bodo zaznamovale tretji album Carle Bruni. Zadnja morda celo bolj kot prvi dve. Pri Brunijevi nekaterih stvari namreč preprosto ni mogoče spregledati, pa čeprav na prvi pogled nimajo nobene zveze z njeno glasbo in najnovejšim albumom, ki je izšel prejšnji teden.

Blood Freak: Multiplex Massacre

S šundom prepojena skupina Blood Freak ponuja že tretji dolgometražni izdelek slabega okusa in zmaličenih notranjih organov. Slušatelj se v njeni družbi naužije obilice primitivnega grind/death metala s primesmi obupnega nemškega heavymetala, kar bi lahko strokovno opredalčkali kot slashmetal. Ker pa člani skupine Blood Freak svoje početje jemljejo vse prej kot resno, je vse skupaj slišati popolnoma posrečeno in...

Danko Jones: Never Too Loud

Čeprav skupina Danko Jones prihaja iz Toronta, si je ime klubske rockovske atrakcije ustvarila predvsem na severu Nemčije in v Skandinaviji. To ne preseneča, saj so na evropskem severu že desetletje in več zelo plodna tla za bende, ki srkajo iz dediščine rock klasikov po zgledu AC/DC ali Thin Lizzy. Seveda z obveznim nabritim pankovskim pospeškom.

Nils Petter Molvaer: Re-Vision

Poslušati glasbo z zgoščenke ali jo slišati v kontekstu filma, pospremljeno z gibljivimi slikami, sta popolnoma različni poslušalski izkušnji. Pri filmu se glasba pogosto izgubi zaradi vizualnih doživetij, poslušalci jo enostavno preslišimo. Zato se je Nils Petter Molvaer odločil izdati album, na katerega je uvrstil skladbe, ki jih je posnel za film.

Spiritualized: Songs In E & A

Jason Pierce alias J Spaceman je po izletih v eksperimentalne vode z dvojcem Spring Heel Jack ter nedavno s Sun City Girls in po boju z boleznijo potihem izdal novo, čudovito, elegično ploščo s svojo matično skupino Spiritualized. Gre za grenkobno izpovedno izkušnjo, ki jo prežemajo večplastne, krhke melodije in harmonije, ki v sebi nosijo opojni značaj zvočne preteklosti zasedbe, vonj mehkega bluesa in pop...

African Scream Contest

Kompilacije izdelkov manjših, marginalnih scen so vedno zanimive, saj prek njih spoznamo godbe, do katerih bi se le stežka dokopali, pogosto pa nam pomagajo tudi razumeti košček družbenega konteksta, v katerem so nastajale. African Scream Contest je zbirka afrofunka in psihedeličnega rocka iz manjših zahodnoafriških državic Benina in Toga. Plošček je skompiliral vodja založbe Analog Africa Samy Ben Redjeb, ki se...

Shawn Lee's Ping Pong Orchestra: Miles of Styles

Ameriški multiinštrumentalist Shawn Lee je človek številnih referenc. Prvi album bi moral izdati pred več kot desetletjem pri založbi Talkin' Loud (projekt je žal propadel), potem je le prišel do prvenca z založbo Wall of Sound, zadnja leta pa se je ustalil pri kalifornijski založbi Ubiquity. Vmes je delal glasbo za film, računalniške igrice, reklame, remiksal...

My Morning Jacket: Evil Urges

Po sedmih letih lebdenja na zapuščini southern psihedelije je skupina My Morning Jacket leta 2005 izdala zelo čislan album Z. Produciral ga je John Leckie, odgovoren tudi za skupino The Bends. Od tod naziv Radiohead amerikane. Pri albumu Z je šlo za oživitev koncepta albuma kot umetniške forme, leto pozneje pa je superiorni koncertni zapis Okonokos to le še potrdil.

Sigur Rós: Með Suð i Eyrum Við Spilum Endalaust

Islandija, majhna evropska otoška država na skrajnem severu, obdana z morjem in tik pod Arktiko, že nekaj časa velja za fenomen v glasbenem smislu. Čeprav ima približno toliko prebivalcev kot naše glavno mesto, ji je doslej svetovni javnosti uspelo predstaviti zavidanja vredno število glasbenih izvajalcev, med katerimi še najbolj izstopata »snežna kraljica« Björk in kvartet Sigur Rós.

Kekal: The Habit Of Fire

V zbirko godbenih mutantov oziroma deviantov lahko mirne duše vpišemo tudi zasedbo Kekal, ki se je svojega posla lotila resnično z zavihanimi rokavi. Torej, Kekal oblikuje popolnoma nedefinirano glasbeno smer, ki se sicer naslanja na različne žanre, kot so spevni poprock, bestialni death/blackmetal, hrupni industrial, mračni elektro in druge opredalčkane iznajdbe z obilico sintetične manipulacije.

Minsk: The Ritual Fires Of Abandonment

Od zasedbe Minsk je bilo v preteklost že mogoče slišati počasno, težko in mračnjaško godbo. V enakem slogu nadaljuje tudi na temle izdelku, ki ga krasi obilica težkih in valečih se kitar, prežetih z mnoštvom sintetičnih filtrov in opremljenih z digitalnim hrupom. Opisano razpoloženje je seveda glavno vodilo v godbi benda Minsk, ki svoj izraz oplemeniti še s psihotičnimi vokali in od resničnosti odtujenimi tolkali.

Letu štuke: Proteini i ugljikohidrati

Prvenec benda simpatično-prismuknjenega imena je bil prijetno presenečenje. Izdan leta 2005 je bil sodoben primer poetike stare sarajevske šole popa in rocka. Bil je odlično posnet, odigran na visoki ravni in z živopisnimi zgodbami, kot jih piše življenje. Te so delo vodje Dina Šarana, pesnika mehkega srca, ki se je s svojo očarljivo baščaršijsko liriko dobro znašel na terenu družbeno angažiranih tem in tudi na...

Jackson Conti: Sujinho

Sodelovanje med ekstraordinarnim hiphoperskim producentom Madlibom in brazilskim bobnarjem starošolske skupine Azymuth Ivanom »Mamãom« Contijem je bilo na papirju videti skoraj senzacionalno. Zasluge za to, da je sploh bilo, ima kultni fotograf B+, ki je zadevo pripravil v okviru večjega projekta Brasilintime. In prav zaradi velikih pričakovanj album Sujinho izzveni nekoliko banalno.

Coldplay: Viva La Vida or Death And All His Friends

Druščina Chrisa Martina se vrača s konceptualno bolj uravnovešenim izdelkom.
© Amazon.com

Kaj napisati o skupini, ki je nastala na pogorišču britpopa, ko se je ustvarjalnost njegovih najvidnejših akterjev, skupin Blur in Oasis, začela utapljati v ponavljajočih se obrazcih, ki jih ni mogla več prebaviti niti otoška publika? Skupini, katere največji sen je bil, da bi postala podobna svojemu idolu, bendu Radiohead, ki je ravno takrat z mojstrovino Kid A zajadral v popolnoma eksperimentalne vode.

Obituary: Xecutioners Return

Po zmagoslavni vrnitvi z izdelkom Frozen In Time, Obituary nadaljuje mrtvaški pohod in še vedno vztraja kot trio brez dodatnih članov. Ravno tako pa še vedno vztraja pri death metalu popolnoma starinskega izročila, brez kakršnih koli modnih ali posodobljenih dodatkov, tako v zvočnem kot godbenem pogledu, kar je dandanašnji že resnična redkost.

Toby Keith: 35 Biggest Hits

Toby je ameriška zgodba o uspehu. Leta 1993 je z naftnih polj s songom Should Have Been a Cowboy šinil naravnost med zvezde, a zgrešil priznanje za najuspešnejšega debitanta. Zamenjal je založbo ter po 11. septembru poletel na krilih novokomponirane patriotske evforije in Busheve retaliacijske politike. Mutiral je v trmoglavega, bankabilnega, desnosučnega kavboja, ki je z verige snel robata čustva preprostega...

Flying Lotus: Los Angeles

Steven Ellison, pred leti študent filmskih ved in navdušenec nad zgodnjimi računalniškimi igricami, danes profilirani klepač beatov z bizarnim imenom Flying Lotus, je že zelo mlad začel sestavljati zlomljene hiphoperske instrumentale. Prvo priložnost je dobil, ko je svoje demote poslal alter televizijskemu programu risank Adult Swim. Ti so njegove podlage uporabili v kratkih TV-jinglih, Steven pa je dobil toliko...

Bonnie "Prince" Billy: Lie Down In The Light

Nova plošča avtorskih skladb Bonnieja "Princea" Billyja (aka Willa Oldhama) tokrat kroji njegov svet trpkih, žalobnih, šegavih, seksualno perverznih in v boga dvomečih in verujočih vsebin v bolj intimni atmosferi sproščenega kroga prijateljev. Z njimi ponovno pluje po samosvoje tolmačeni dediščini ameriške koreninaste godbe, ki se tokrat morda intenzivneje nasloni na odmeve countryja, duhovnih pesmi in raskavega...

Radiohead: The Best Of

Kaj se zgodi, kadar se izrazito uspešna rock skupina odloči prekiniti sodelovanje z multinacionalno založbo, za katero je posnela večji del svojega opusa? Seveda, založba ponatisne njene albume, zaradi morebitnega večjega zaslužka pa sledi še »težko pričakovana kompilacija«, na kateri so zbrani največji hiti zasedbe iz različnih ustvarjalnih obdobij.

The Raconteurs: Consolers of the Lonely

Je Jack White glasbeni genij? Nedvomno. Za marsikoga pretenciozna trditev, a v njegovi karieri, razen nepotrebne stranske vloge v filmu Cold Mountain, ni najti šibke točke. S skupino White Stripes je presegel vsa pričakovanja, ki jih ponuja minimalistična kombinacija boben-kitara, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj bo razbil okvire rock minimalizma matičnega benda.