Broken Bells: Into The Blue

Poti ameriškega superproducenta Briana Burtona, bolj znanega pod imenom Danger Mouse (in zaslužnega za nespregledljive mainstreamovske sunke projektov, kot so Gnarls Barkley, Gorillaz, Black Keys ...), so se po osmih letih ponovno križale s potmi pevca skupine The Shins Jamesa Mercerja. Dvojec Broken Bells tokrat sanjavo nostalgično ziblje v razne smeri – od synth popa do formulaičnih baladnih popevk in prostranosti folk rocka. Into The Blue torej slogovno kar grobo preskakuje iz ene modrine v drugo, razdrobljeno pa vendar ne zveni zaradi songwritinga; temu ni moč prav nič oporekati. Danger Mouse se ponovno izkaže kot mojster produkcije, a dvojec se ne zna odločiti, kaj točno bi s tretjim albumom sploh rad povedal.

The 1975: Being Funny in a Foreign Language

Po predlanski plošči, na kateri je manchestrski prvak rockovskega synthpopa The 1975 močno pretiraval z žanrskim eklekticizmom, je bend zdaj pod taktirko producenta Jacka Antonoffa (ki podpisuje dela pop velikank, kot sta Taylor Swift in Lorde) ponovno našel fokus. Zasedba, ki sicer slovi po predolgih albumih s predolgimi naslovi, predstavlja najbolj jedrnat izdelek v svojem opusu, a na njem ne predstavi nič zares novega, temveč se sklicuje predvsem na svoje korenine: krmari med spokojnimi, navadno precej osladnimi baladami in evforičnim, stadionsko pompoznim pop rockom, močno začinjenim z bliščem osemdesetih. The 1975 se v značilnem slogu nekajkrat spotakne ob prevelike ambicije, vendar ponovno dostavi kar nekaj nalezljivo spevnih hitičev, ki bodo nedvomno še dolgo doneli po radijskih valovih.

Daphni: Cherry

Kanadski veteran Dan Snaith, znan predvsem kot Caribou, alter ego Daphni že desetletje uporablja za slogovno avanturistične plesne štikle, ki jih navdihujejo avtsajderski disko osemdesetih let, francoska house špura v tradiciji dvojca Daft Punk in aktualne estetske smernice sopotnikov, kot sta Four Tet in Floating Points. Njegove prepoznavne produkcije zaznamujejo organska in zaprašena patina, premišljena raba fino razrezanih vokalov in poudarjena melodičnost, ki se odraža v sofisticiranih sintovskih arpeggiih in ekspresivnih jazzovskih akordih. V beri zasanjanih, melanholičnih in poskočnih komadov najdemo tudi hita Cherry in Cloudy, favorita didžejev na letošnjih poletnih festivalih. Plesna romantika za sentimentalne trenutke v klubu ali domači sobi.

Gabriels: Angels & Queens pt. 1

Gabriels je redka sorta znotraj širše krajine pop muzike. Soulovski trojec, sposoben skoraj popolne izvedbe, nam je od nikoder padel na glavo leta 2020 s čistim hitom in kmalu zatem tudi malo ploščo Love And Hate In A Different Time, ki mu je po burnem odzivu javnosti kaj kmalu zagotovila pogodbo z založbo velikanko. Še pred izidom (prve polovice) prvenca Angels & Queens pa je tudi že nastopil na festivalu Glastonbury. Hitri veliki koraki za malo (izdane) muzike. A pojdimo na začetek.

Sun Ra Arkestra: Living Sky

Skoraj 30 let po smrti medzvezdnega glasbenega vizionarja in ikoničnega afrofuturista njegova godba živi naprej pod taktirko najzvestejšega učenca. Vodja aktualne postave, alt saksofonist Marshall Allen, pri častitljivih 98 letih še naprej ohranja vitalnost učiteljevega kozmičnega jazza, tokrat v družbi ubrane 18-članske zasedbe. V odsotnosti prepoznavnih hipnotičnih vokalov druga postumna Sun Rajeva plata prinaša prikupno filingaške in hipnotične priredbe skladb iz starejšega repertoarja, priredbo Chopina in Marshallove skladbe novejšega datuma. Arkestra je tokrat manj avantgardno gromoglasna in nebrzdana ter otipljivo lagodnejša, lenobno lebdeča, ukrojena za vsakogar, ki uživa v brezčasnem jazzu.

DrummingCellist: Zabučale gore

Slikoviti promocijski opis novega albuma Kristijana Krajnčana – rojstvo ideje v džungli in iskanje »slovenske identitete« – se resda bere kot poglavje koncepta zamišljenih skupnosti, vendar nas to ne sme zavesti. Glavnina ploščka Zabučale gore so senzibilno radikalne pregnetenine ljudskih viž z dodatkom dveh avtorskih posnetkov. Bobnar-čelist se naloge loti domiselno, večplastno, dinamično, prožno, predvsem pa izvirno. Predelave so v formi razdelane presenetljivo svobodno, v izrazu pa raznolične. Krajnčan enkrat v mogočne panorame tolkal in čela vpenja več kot sto let star posnetek belokranjske pesmi, drugič gradi zvočne balvane iz izhodišča enega preprostega motiva. Elastično grmenje z odmevi ostalin.

Freddie Gibbs: $oul $old $eparately

Freddie Gibbs nas je zadnja leta zalagal z novodobnimi klasikami, ki jih je ustvarjal z ultimativnima šefoma na sceni, Alchemistom in Madlibom, zato so bila pričakovanja za prihodnje diskografske izdelke zares visoka. Zdaj, ko je moči združil z malo vojsko producentov, med katerimi najdemo tudi denimo Jamesa Blaka in Keytranado, jih je dosegel le deloma, saj smo se feni navadili na resnično osredotočene, enovite izdelke, $oul $old $eparately pa je rahlo shizofrena plošča. To nikakor ne pomeni, da je album slab – daleč od tega: karizmatični Gibbs ponovno očara z nabritimi uličnimi anekdotami, ki krmarijo med gangstersko surovostjo in duhovito igrivostjo, tudi tokrat pa jih dostavi z visokohitrostnimi flowi, ob katere se v značilnem slogu nekajkrat skorajda spotakne, a vselej mojstrsko ohrani ravnotežje.

.travnik: Pubeci ne spijo

Mariborski trap pop kvartet je s prvencem Pubeci ne jočejo, zbirko luštnih komadov v štajerski govorici, prepredenih z iskrenim poznonajstniškim sentimentalizmom, dodobra prevetril domače hiphop dogajanje. Fantje so v ospredje postavili teme prijateljstva, srčne težave, urbano melanholijo in druge vidike svojega vsakdanjika, ki so bližje indie rock imaginariju kot pa hiphop repertoarju. Njihovi singli (med drugimi Piki in Izvini) so postali hitiči minulega poletja. Z energičnimi nastopi na Tresku in Mentu so si zgradili predano medgeneracijsko fenovsko bazo. Poleg metliških Klincev, pomurskega Leopolda I. in mariborskega Mita (njihovega mentorja, ki je tudi tokrat odličen v vlogi gosta) so postali predstavniki lokalno obarvanega avtohtonega hiphop izrazja.

Makaya McCraven: In These Times

Založniško početje Makaye McCravna je nekoliko predvidljivo. Njegova muzika z vsakim albumom postaja bolj polna, kompleksnejša, bolj dodelana, bolje sproducirana in, ne nazadnje, milejša. Bobnar in tolkalec z živahne chicaške jazzovske scene je za tokratni izdelek, ki je nastajal več kot sedem let, zavil v kar devet različnih studiev in dvoran in nanovačil štirinajst muzicistk in muzicistov. In These Times skoraj monumentalno in razkošno sega vse do prostora orkestralnega. Hrupnih intervencij, ki so prečile in tresle McCravnove pretekle plošče, ni več, številni postsnemalni montažni posegi, ki veljajo za njegovo posebnost, pa so vse bolj subtilni in prikriti. Skrbno glajen kondenzat.

Christian Kroupa x LCN: Worlds Connect EP

Žanrska paleta produkcije, ki jo podpisuje logaški glasbenik Christian Kroupa, je zares bogata: med drugim je očaral z (lo-fi) house bangerji, neprizanesljivimi tehno koračnicami, ambientalnimi zvočnimi krajinami in okultnim plemenskim tehnom, ki ga izdaja kot Alleged Witches. Tokrat se v tandemu s hrvaškim producentom in vokalistom LCN-jem preizkusi še v vodah temačnega starošolskega elektra, ki ga LCN-jevi vokali močno zaznamujejo s surovo EBM-estetiko. Izjemna mala plošča Worlds Connect, prva izdaja novonastale ljubljanske založbe KRI, se spoštljivo klanja klasični zapuščini elektro in darkwave očakov, a nikakor ne zveni kot le nostalgično obujanje spominov po mračni strani osemdesetih, saj je močno začinjena z domiselnimi, sodobnimi produkcijskimi zasuki.

Arne & Tao: A veš kaj mislm?

Prvenec gostobesednega Ljubljančana in kolega Taa, nadarjenega ritmoklepača, ki slogovno izhaja iz trendovskih žanrskih mutacij z Otoka in onstran, je v esenci ljubezenska, celo erotična plata. Gravitira okoli napihnjenih egov in nabreklih udov, neskromnih samohval in laskavih hvalospevov njegovi punci, raperki (in gostji) Ženi. Ne manjka niti mačo trepljanja po ramenih in starošolskega »merjenja kurcev«. Arneju večinoma uspeva ohraniti tisto lucidno samoironično tekstopisje z začetkov, po katerem se je ločil od drugih, a se trkanje po prsih tu in tam izrodi v zguljeno podobo raperja, ki se gleda v ogledalu in si ponavlja, da je »najjači«. Igrivi, frišni in včasih tečni hitiči z »lover boy« pozo à la Drake.

Björk: Fossora

Poslušanje albumov islandske ikone Björk načelno nikoli ni prav lahkotno doživetje. Po napovedih, da je deseto ploščo Fossora v izolaciji napisala v odziv na mamino smrt in da jo je pri ustvarjanju med drugim navdihoval gabber – brutalni, visokohitrostni podžanr nizozemskega hardcore rejva, ki včasih (pre)trese tudi z več kot 200 udarci na minuto –, pa je pritisk na gumb »predvajaj« terjal kar nekaj psihičnih priprav. Te so se obrestovale: Fossora je najintenzivnejša plošča v avtoričinem bogatem opusu, ki od poslušalca zahteva res veliko, a mu, če ji ta prisluhne z odprto glavo, tudi veliko da.

Nils Frahm: Music for Animals

Albumi sodobnosti morajo biti kalibrirani nekje proti optimali tričetrturne znamke. To zapoved Nils Frahm zdaj vehementno krši, saj njegov novi izdelek traja več kot tri ure. Ne samo to, nemški minimalist elektroakustike se tokrat tudi ne zanaša na svoj prepoznavni inštrument, torej klavir. Daleč iz območja udobja streže z nežno elektronsko meditacijo, s počasi pulzirajočimi zvočnimi tapetami repeticije mikromelodij, konkretnih nevsiljivih tekstur, mehkega zvena in želvjega tempa. Music for Animals je izjemno natančno konstruirana glasba za ozadje, pri kateri se mojstrstvo kaže predvsem v tem, da kljub maratonski razvlečenosti teka na mestu nikoli ne postane preveč enolična. Spremljava miru deževne nedelje

Alex G: GOD SAVE THE ANIMALS

Čeprav danes obstaja na tisoče izrazno sorodnih muzičarjev iz alter folk/rock sfer, ki jih zaradi pristopa copy-paste komaj lahko razlikujemo med sabo, ameriški kantavtor Alex G ostaja prepoznavno samosvoj tudi na devetem albumu, ohlapno posvečenem verovanju v nekaj višjega (v ljubezen, živali, ljubezen do živali?). Komade, ki so tokrat aranžmajsko kompleksnejši in pogosto zgrajeni okoli nosilnih klavirskih motivov, preveva nekakšna »midwest emo« senzibilnost. Avtor se z rabo avtotuna, elektronskih ritmov in raznoraznih semplov, ki krasijo končno zvočno podobo, igra tudi s sodobnejšimi (hyper) pop punk elementi. Avtorsko zaznamovana indie godba v sodobnem pakiranju, ki terja večkratno poslušanje.

Blood Orange: Four Songs EP

Britanec Devonté Hynes, ena od osrednjih figur newyorške artpop scene, ustvarja kot po tekočem traku: te dni je na Marnijevi modni reviji premierno predstavil novo orkestralno kompozicijo, za najnovejši celovečerec Paula Schraderja je posnel izvirno glasbo, zdaj pa je izdal še čudovito malo ploščo, pri kateri sam podpisuje vse mogoče vloge, od igranja instrumentov prek produkcije do pisanja besedil in glasbe. Dolgometražni albumi, ki jih izdaja kot Blood Orange, so navadno nekoliko napihnjeni z odvečnim polnilom, zdaj, ko se je omejil na krajši format, pa je dostavil zares čvrsto in jedrnato zbirko izjemnih singlov, ki v njegovem značilno zasanjanem slogu krmarijo med romantičnim dreampopom in alternativnim r & b-jem.

The Comet Is Coming: HyperDimensional Expansion Beam

Ko govorimo o ne več tako novi »novi londonski stvari«, o zadnjem trendovskem sunku tamkajšnje scene sodobnega jazza, najprej pomislimo na nekoliko mehkejše odvode, ki se najraje pajdašijo s soulom (in afrom). Pa vendar, njegovo osišče, za katero se zdi, da se vse nekako vrti okoli njega, je Shabaka Hutchings, saksofonist in splošno gromki pihalec, ki se le redko zanaša na ležernejše pristope.

The Mars Volta: The Mars Volta

Povratniška plata enega bolj odpiljenih rock dvojcev tega tisočletja, ki se je pred desetletjem po izdaji zadnjega albuma sprl zaradi scientologije, vmes zasnoval supergrupo Antemasque in oživil kultno zasedbo At The Drive In, je zamišljena kot novo poglavje in priložnost za manj sofisticirane podvige. Zavozlani aranžmaji in hermetična besedila so stvar preteklosti. Naveza postreže s presenetljivo neposrednimi, v avanturističnem popu usidranimi komadi, ki mežikajo Bowieju, Wellerju in podobnim kalibrom, ohranjajoč prepoznavni avtorski pečat, utelešen v studioznih kitarskih prijemih, sredjeameriških ritmikah in ambicioznih vokalnih linijah. Včasih neimpresivno, drugič domiselno »ljudska« Mars Volta, kot je nismo bili vajeni.

Ari Lennox: age/sex/location

Drugi album Ari Lennox je bolj osvežujoč in nekoliko manj zguljen od avtoričinega opisa »prehodnega prostora pred trenutnim popotovanjem jej, moli, ljubi«. Ameriška pevka in članica ekipe Dreamville, ki jo vodi J. Cole, tokrat pedantno stavi na zvok zlatih let r & b-ja okoli preloma stoletja, a pri tem ne zveni zastarelo. age/sex/ location ni retro, ampak klasičen. Je album, narejen tako spretno, da mu ne moremo očitati staromodnosti, zato pa lahko le prikimamo slogu, ki je pred dobrimi dvajsetimi leti osvajal vrhove lestvic in deluje še danes. Ari Lennox se z gibko vokalno interpretacijo in besedili ljubezni (do sebe), telesnosti in seksa pri taki produkciji počuti povsem domače in udobno. Brez forsiranja.

Mura Masa: demon time

Po predlanskem zavoju v obujanje nostalgije po milenijskem pop punku, s katerim se je britanski wunderkind spogledoval tudi tako, da je prijel za kitaro in stopil pred mikrofon, se je Mura Masa vrnil k temu, kar mu gre najbolje od rok: k produciranju igrivih klubskih bangerjev, ki vedno zvenijo precej komercialno, a nikoli prežvečeno. Ponovno je angažiral malo vojsko odličnih gostujočih vokalistov, ki so vselej hrbtenica njegovih studijskih izdelkov, avtor tokrat zgreši le z dvakratnim vpoklicem neizkušene pevke LEILAH. Čar njegovih albumov se vedno skriva v nebrzdanem, nepredvidljivem eklekticizmu, in tako je tudi na novi plošči: Mura Masa na njej iz sveže perspektive raziskuje predvsem hyperpopovske in EDM-trende, zares pa se izkaže, ko se pokloni avtohtonim britanskim žanrom, kot sta garage in grime.

Lou Reed: Words & Music, May 1965

Zadnja leta se kar kopičijo arhivske izdaje »boomerskih« glasbenih velikanov, ki pozornost širše javnosti od aktualnejših izdaj preusmerjajo k nostalgiji po »zlati dobi«. Po nedavnih izdajah Neila Younga in Joni Mitchell je pred nami nova izbrskanina, tokrat izpod prstov gonilne sile ikonične zasedbe The Velvet Underground, seksapilnega šarmerja, uglajenega džankija in popisovalca boemstva newyorškega podzemlja šestdesetih let, ki je pisal zgodovino popularne muzike in v navezi z Metallico v poznih letih postregel tudi z enim najbolj popljuvanih albumov vseh časov.

Sampa The Great: As Above, So Below

Sampa Tembo, avstralska raperka zambijskih korenin, se je med pandemijo vrnila v domače kraje in tam dodobra posvojila glasbene vplive rodne celine. Pri tem se je precej oddaljila od neosoulovskih vzorcev, ki so zaznamovali njen dolgometražni prvenec, a se po svoje ponovno približala abstraktnemu hiphopu, kakršen je odlikoval njene prve mikstejpe. Rezultat je izjemno prepričljiv trk zahodnih in afriških glasbenih tradicij, nekakšen hiphoperski afrofuturizem, pri katerem ima veliko zaslug producent Mag44, ki ga je avtorica okronala za »afriškega Timbalanda«. Sampa Velika je album naknadno obogatila z zares širokim naborom gostujočih vokalistov, afriških, ameriških in britanskih, a je z udarnim, s prefinjenim pesniškim jezikom podkovanim nastopom poskrbela, da je prav nobeden od gostov ne zasenči.

Sudan Archives: Natural Brown Prom Queen

Sudan Archives se je v zadnjih letih uveljavila kot vešča multitaskerka – kot pevka svojstvenega r & b-ja, ki zna zase tudi producirati, ki se med instrumenti najbolj znajde z violino v roki in ki postreže s takim nastopom, da ga ne pozabimo zlahka. Njena muzika je bila precej dostopna že prej, zdaj je še bolj. Prej je bila zelo kalifornijska, zdaj je povsem. Natural Brown Prom Queen je sončen kos dobrega počutja, prijaznih melodij – včasih plesnega koraka, drugič lenega čiliranja – in dokaj dobesednega tekstopisja. Prav besedila so morda najšibkejši člen debelega svežnja žanrske neobremenjenosti, ki v formi teče obrtniško brezhibno in gladko, z vsebino pa nas pusti nekoliko neprepričane.

Sarah Davachi: Two Sisters

Psevdosakralni izraz losangeleške skladateljice z nenavadno evropsko senzibilnostjo za krščansko muzikologijo izhaja iz tradicije minimalizma in drona, a obstaja onstran zehavega izkustva po regelcih uokvirjene komorne glasbe. Preveva ga duh hermetičnega in ezoteričnega, značilen za mistične verske struje pozne antike in srednjega veka. Z dolžino celovečerca nas album sili v odklop od banalnosti vsakdanjika in nam omogoča pogled za zaveso naše dolgočasno pozitivistične resničnosti. Ta sakralna umetnost nas sooča z ono stranjo, z neubesedljivo lepoto božanskega, ki je drugačna v očeh in ušesih vsakega slehernika. Če bi pri nedeljskih mašah vsakokratne pridige nadomestili s to glasbo, bi bile cerkve polne novih vernikov.

Jockstrap: I Love You Jennifer B

Pevka in jazzovska violinistka Georgia Ellery (sicer članica čislanega benda Black Country New Road, enega od prvakov novega vala britanskega artrocka) in producent eksperimentalne elektronike Tyler Skye, ki sta se spoznala na londonski akademiji Guildhall School of Music and Drama, sta prah začela dvigovati že v študentskih letih. Pri prvih skupnih projektih se je zdelo, da si prizadevata predvsem za rušenje vseh žanrskih, kompozicijskih in aranžmajskih konvencij, ki so jima jih skušali v glavo vbiti med šolanjem na uglednem konservatoriju, kar je bil dvorezen meč.

Pantha Du Prince: Garden Gaia

Glasba nemškega producenta »techna-ne-techna« Hendrika Webra postaja vse bolj ozaveščena v stiku z naravo. Njegov zadnji album je bil gozdni pogovor z drevesi, novi je utopistika alternative planetarne samooskrbe. Garden Gaia je celostno ozvočen z zvoki narave in torej pretežno meditativen, a z debelim plastenjem tolkal, zvončkljavih mikromelodij in oprijemljivih elektronskih bobnov hitro postane tudi konkretno ritmičen, s tem pa zaide v tiste meandre ležernega poslušanja plesne (no, bolj zibalne) nevsiljivosti, v katere spada kakšen Bonobo in bolj eterični kotički diskografije Four Teta. Spretno izdelana muzika neštetih detajlov, katere učinek je dokaj statičen. Čas je, da se ustavimo.

Sahareya: Improvised Colors

Kdor je prodorno raperko v zadnjem letu ujel v živo, bo poznal vsak komad z njenega (pre)dolgo pričakovanega prvenca (razvlečeno napovedovanje je zadušilo prvotni hajp). Sestavljanka slogovno razgibanih hitičev s presečišča nove šole hiphopa, r’n’b-ja in footworka stavi na karto nebrzdane »tomboy« eksplozivnosti. Sahareya pljuva suvereno in konfrontacijsko, njene rime so mladostniško neolepšane, a tu in tam tudi na prvo žogo. Kljub precej obetavnim nastavkom se zdi, da bi lahko komadi v slovenščini (ali srbohrvaščini) njenemu britansko zvenečemu flowu dodali kanček regionalne pristnosti, s katero bi se otresla asociacij na Little Simz ali M.I.O. in presegla ustaljeni model zapoznelega uvažanja zahodnih formul.

Kenny Beats: Louie

O Kennyju Beatsu – ekstremno online superproducentu, ki je s spletnim pretakanjem studijskih seans med pandemijo zgradil edinstveno internetno skupnost – smo v tej rubriki pisali že večkrat, a vselej kot o soavtorju, ki podpisuje dela drugih izvajalcev. Veliko se jih pojavi tudi na njegovem solističnem prvencu Louie, vendar so njihovi vokalni vložki na plošči uporabljeni izrazito pretanjeno: v ospredju so vselej ležerne hiphop podlage, začinjene z obskurnimi soul posnetki, in ker gostujoči vokalisti niso navedeni poimensko, moramo navadno zares napeti ušesa, da jih prepoznamo. Čeprav je v zbirki sedemnajstih beatov zgolj peščica očitnih presežkov, odlično deluje kot celota, ki zaradi premišljene dramaturgije in izjemno gladkih prehodov med skladbami zveni kot enovita polurna skladba.

Roc Marciano & The Alchemist: The Elephant Man’s Bones

Med bolj priljubljenimi ameriškimi raperkami in raperji najdemo ohlapno druščino, ki jo poleg občasnega sodelovanja povezuje še edinstvena podrobnost: njena muzika ni »lestvičarska«. Glasbeni donos izvajalcev, kot so Action Bronson, Danny Brown, Joey Bada$$, člani ekipe Griselda in Roc Marciano, zaradi precej nepopevkarskega stava, včasih tudi surovosti izvedbe sicer mobilizira obsežno poslušalstvo, a ne pleza po lestvicah. Tja preprosto ne paše. K temu pripomore tudi, da se ti ustvarjalci pogosto ne pečajo z založbami velikankami, ampak delajo po svoje – muziko izdajajo pri manjših, včasih lastnih, manj odvisnih etiketah.

JID: The Forever Story

Atlantski wunderkind JID je končno dostavil tretjo dolgometražno ploščo, enega najtežje pričakovanih rap albumov leta. Varovanec J. Colove založbe Dreamville, ki je pravzaprav njen daleč najmočnejši člen, z novim albumom suvereno zacementira status enega najbolj veščih in tehnično dovršenih raperjev v igri. JID pri bahanju z raperskimi sposobnostmi ne sklepa kompromisov: ko se ponaša z brzostrelkasto hitrostnimi flowi, nikoli ne žrtvuje vsebine besedil; ta so vselej izrazito osebnoizpovedna, lucidna in do konca nabita z domiselnimi, duhovitimi pančlajni. The Forever Story je po svoje nadgrajena repriza njegovega prvenca The Never Story, saj JID ponovno obdeluje podobne teme in poglavja iz svojega pestrega življenja in s tem zgovorno dokaže, kako zelo je napredoval v petih letih.

Rush To Relax: Misli

Sobno rokenrol trubadurstvo bitolskega Ljubljančana Damjana Manevskega na drugi plati dobiva ubranejše efektirani kitarski zven onstran lo-fi nasičenosti, prefinjeno razplastene vokalne linije in robustnejšo studijsko zvočno podobo. Nalezljive melodije za žvižganje v jutranji gužvi in verzi v makedonščini diskretno mežikajo diskografiji založbe The Flying Nun iz osemdesetih let in ameriško-avstralski predmestni indie liriki 21. stoletja. Jedro njegove navznoter obrnjene, prepoznavno nostalgične d.i.y. godbe ostaja nedotaknjeno, a so Misli v smislu razgibanosti pesmopisja bolj dodelane. Muzika za brezskrbno surfanje proti jeseni s pogledom na poletje v vzvratnem ogledalu.