Regina Spektor: Home, before and after

Rusko-ameriška pevka in mojstrska pianistka Regina Spektor je ubrala pot »naredi sam« stare šole. Prvih nekaj albumov je izdala v samozaložbi, najprej osvojila malo sceno (anti-folka) East Villagea v New Yorku, v zadnjih petnajstih letih pa postala ena svetovno najprepoznavnejših mestnih glasbenic. Home, before and after je bogato naloženi skupek balad – najpogosteje intimno klavirskih, a tudi elektronsko »posodobljenih« in ne ravno stadionskih, vendar precej »velikodvoranskih«. Glasbeničin občutek za pisanje popevk je nesporno brezhiben, manj posrečeni so aranžmajski dodatki in rešitve. Uporaba programiranih ritmov in dramatičnih orkestralnih ornamentov zveni nenaravno, načičkano in preprosto kičasto.

JAŠA with Kalu & Bowrain: BLOOM

Ljubljanska elektronska institucija predstavlja plod sodelovanja med domačim vizualnim umetnikom Jašo Mrevljetom in glasbenikoma Luko Uršičem ter Tinetom Grgurevičem, ki prinaša skupek vokalno-elektronskih, atmosferično zasnovanih skladb, nastalih med letoma 2012 in 2020. BLOOM je prepričljiv pri vzpostavljanju introspektivnega cinematičnega razpoloženja z rabo melanholičnih klavirskih tonov, blagozvočnega ambientalnega dromljanja, terenskih posnetkov, vokalnih odmevov in govorjene besede. Ti elementi v spomin prikličejo nedavno izdani album »sedmih psalmov« Nicka Cava in mehkejše tone skupine Bon Iver, a okus pokvari občutek neke izumetničene sentimentalnosti, predvsem ko Mrevlje recitira v patosa polni angleščini.

Gwenno: Tresor

Valižanska kantavtorica Gwenno na tretji dolgometražni plošči ponovno poje v kornijščini, obskurni veji otoških keltskih jezikov, ki jo govori le nekaj tisoč ljudi: po svoje hodi po očetovih stopinjah – pesnik Tim Saunders si s pisanjem poezije v kornijščini prizadeva za ohranjanje tega skorajda izumrlega jezika. Tudi glasbena razsežnost albuma Tresor je močno zaznamovana s folkloro, a Gwenno tradicionalno keltsko glasbo modernizira z domiselnimi prijemi: zapakira jo v prefinjen synthovski eklekticizem, ki krmari med vintidž psihedelijo, ambientalno indietronico ter spokojnim psych popom in dream popom, obogatenim z resnično eteričnim vokalom. Tresor je odlična plošča, ki v najboljših trenutkih spominja na zasanjane mojstrovine bendov, kot sta Stereolab in Broadcast.

Moor Mother: Jazz Codes

Nova plošča Moor Mother prihaja tik za tem, ko je glasbenica v Ljubljani nastopila kar dvakrat. Prvič samostojno (ne zares, saj jo je prepričljivo gibko spremljal multiinstrumentalist Dudù Kouate) na festivalu Druga godba in drugič v navezi s chicaškim jazzovskim ustrojem Irreversible Entanglements na Jazz festivalu Ljubljana. Dvakrat v dobrih dveh tednih. Če sta nastopa precej različnih izrazov kaj pokazala, sta to: Camae Ayewa se suvereno znajde v različnih kombinatorikah. Njen jezik je vedno jezik ostro pronicljivega, tudi repetitivno gromkega spoken worda, vendar ga zna vpenjati v različne slogovne zgodbe.

Hercules And The Love Affair: In Amber

Nova plata paradnega projekta Andyja Butlerja je hkrati radikalen odklon od vsega preteklega dela in vrnitev k začetkom. Če ste pričakovali klasičen zvok zasedbe Hercules – »lučaj nazaj«, plesni disco house praznično bogatega newyorškega šmeka –, ste se povsem ušteli. In Amber je mrakobna industrijska utež s težkimi temami nasilja, homofobije, odtujenosti ... ki prav nič ne meri na plesišče. Njena moč se skriva v tem, da na albumu Butler prvič po prvencu ponovno sodeluje z eno najprepričljivejših avtoric čudne, temačno privlačne plati popa Anohni, ki ne samo poje, ampak je tudi soavtorica polovice posnetkov. Svoje delo vedno zaznamuje s songwritersko perfekcijo močno oprijemljivega zvoka. Tudi tokrat.

Zola Jesus: Arkhon

Nekoč so epske, postindustrialne balade Zole Jesus, ki so bile hkrati nežne in surove, na ameriški indie sceni dvigovale ogromno prahu, ko pa je kasneje izčistila zvočno sliko, je njena glasba izgubila nekaj moči. Nova plošča sledi petletnemu diskografskemu zatišju, ki je bilo posledica ustvarjalne krize, iz katere se je izmotala ob pomoči Randalla Dunna – producenta zasedbe Sunn O))) – in Matta Chamberlaina, tolkalista, ki navadno sodeluje s Fiono Apple. Izbira sodelujočih je posrečena: teatralni aranžmaji laskajo pevkinim melodramatičnim napevom, organske perkusije pa pestrim kompozicijam dopustijo, da zadihajo. Arkhon je sicer dobrodošel (instrumentalni) preobrat v Zolinem opusu, a precejšnja enoličnost pompoznega petja kaže, da ustvarjalna blokada še ni popolnoma popustila.

Yaya Bey: Remember Your North Star

Yaya Bey je vse od prvih založniških korakov pred nekaj več kot petimi leti gibka žanrska kombinatorka. Je pa tudi multitaskerka. Ameriška pevka je svoj najpomembnejši projekt doslej v celoti napisala sama, opravila pa je tudi velik delež produkcije. Remember Your North Star je po njenih besedah »disertacija« na temo črne ženskosti, ki jo piše skozi osebno pripovedništvo. Je tudi disertacija z izhodiščnim vprašanjem, ali spajanje soula, r & b-ja, hiphopa, jazza, reggaeja, afrobeata ... lahko botruje koherentni in kohezivni glasbeni tvarini. Album hipotezi suvereno pritrdi, saj gre za enega najprepričljivejših kosov takšnih pobud onkraj Atlantika letošnjega leta. Glasbena podlaga poletnih početij ’22.

Angel Olsen: Big Time

Obstajajo albumi, ki jih recenzenti kujemo v zvezde zaradi svežine in inovativnosti, in albumi, ki jih cenimo zaradi utemeljenosti na dediščini nekega žanra in spretnega »citiranja« predhodnikov ter izogibanja pastišu. Šesta plošča ene bolj znanih ameriških kantavtoric zadnjega desetletja nedvomno spada v drugo skupino.

Soccer Mommy: Sometimes, Forever

Tretji album indie prvakinje iz Nashvilla sopodpisuje vsestranski retronostalgik in filmski skladatelj Daniel Lopatin. Estetski okvir je tokrat spevni in melanholični alt/ pop rock iz zgodnjih let drugega tisočletja (à la Natalie Imbruglia in Avril Lavigne), prijetno dolgočasen v svoji mehkobi in prežet z duhom predmestne brezskrbnosti premožnih ameriških belskih najstnikov (podobno kot albumi Clairo in Olivie Rodrigo). A Lopatinovi avtorski vložki, sintetične zvočne barve in nesterilna produkcija albumu vdihnejo poseben karakter, razgibana selekcija komadov (tudi drznejših, kot je Unholy Affliction) pa mu zagotavlja mesto v letošnji »indie« smetani. Dobrodošla poživitev milenijske kitarske muzike iz pozne MTV dobe.

Drake: Honestly, Nevermind

Kanadski R&B slavček Drake je presenetil z nenapovedano ploščo, na kateri se po dolgem obdobju enoličnih pop-rap izdelkov ponaša z dokaj radikalnim slogovnim zasukom: namesto čez hiphop beate tokrat srce izliva ob spremljavi ritmov generičnega (deep in tech) housa, s čimer se je pred leti posrečeno spogledoval s singlom Passionfruit, tokrat pa ustreli v prazno. Spodleti mu tudi pri skladbah, ki v pop kontekst vnašajo elemente klubskih zvokov Baltimora in New Jerseyja, kar se v teoriji zdi kot obetaven recept. Po lanskem poraznem albumu Certified Lover Boy od superzvezdnika sicer še zdaleč nismo pričakovali veliko, a z novim albumom ni dosegel niti teh ubogih pričakovanj: že uvodno skladbo odpoje v tako nerodnem falzetu, da ga ne more rešiti niti najbolj ekscesna količina autotuna.

Zlatko Kaučič: Pogum pogumnih

V živo posneta jazz rock suita briškega tolkalskega mojstra v izvedbi 11-članske zasedbe, ki jo sestavljajo učenci njegove šole Kombo, je posvetilo nepreračunljivemu altruizmu in refleksija na medkoronsko recesijo preudarnega mišljenja, prepredena z mislimi nekaterih izstopajočih osebnosti 20. in 21. stoletja. Vezivno tkivo je skupnostno muziciranje, pri katerem sozvočja funkovskih ritmov in bas linij štejejo prav toliko kot kolektivni izbruhi improvizirane ekspresije, monkovski hard bop gruvi ali kitarsko nažiganje v duhu Zappe. Aranžmaji so živahni, instrumentalni dialogi med glasbeniki vseskozi iskrivi, vse skupaj pa preveva duh pristnega glasbenega kolektivizma kot metafore za življenje v skupnosti.

Vid Vai: Laminar Flow

Ljubljanski brkljač elektronske glasbe Vid Vai že dobro desetletje potiho, a konsistentno niza izdaje tako za domače kot tuje etikete. Čeprav zna zaviti marsikam – v bolj globoke, bolj dubovske ali bolj raziskovalne meandre (ob)klubskih muzik –, pa svoj pečat vtisne s svojstveno retro držo, s katero se redno obrača proti drugi polovici 90. let, proti stilskim spojem, ki prečijo rigidnost žanrskih konvencij. Njegov prvenec Laminar Flow to afiniteto povzema zavestno zavzeto in nič manj kot sijajno.

Purity Ring: graves

Če je kanadski tandem Purity Ring na začetku svoje poti ustvarjal napredno misleč pop jutrišnjega dne, njegov značilni zvok po dobrem desetletju delovanja zveni nekoliko passe. Pravzaprav se je že pri zadnjem albumu WOMB (2020) zdelo, da počasi izgublja občutek za drzno ustvarjanje zunaj ustaljenih okvirov, z novo malo ploščo pa to suvereno potrdi. Resnično, podlage na trenutke zvenijo kot generične royalty free kompozicije, kakršne slišimo v tutorial videih na YouTubu, glas pevke Megan James pa je ves čas tako enoličen, da se skoraj zdi, kot bi nenehno poslušali isto skladbo. A ne bodimo prestrogi: kljub vsem spodrsljajem lahko iz izdelka izluščimo kar nekaj dobrih – predvsem produkcijskih – idej, ki najbolj prepričajo takrat, ko zavijejo na polje mračnega witch housa.

Post Malone: Twelve Carat Toothache

Med zvezdniki popa je Post Malone pri samem vrhu tistih, ki jim raperska skupnost očita neokusno apropriacijo in manko »realnessa«. Morda tudi zato, ker je z nizom viralnih balad ekspresno splezal tako visoko. Kakorkoli, s svojo ekipo je dokazal, da ima nos za hite številka 1. Teh res ni bilo malo. Njegov četrti album je tako pretiran pop, da na njem Malone zveni kot parodija samega sebe. Je overdose neskončnega zaporedja gostih srce parajočih melodij emo popa in vokalne obdelave, ki je tako temeljita, da bi trapovskega popevkarja zlahka zamenjali za kakšnega od njegovih neštetih posnemovalcev. Generični medeninasti zobobol, praktično od začetka do konca.

Regen: Youth

Prvenec mlade ljubljanske indie pop formacije ima vse potrebne elemente za umestitev na sredinske kuratorske plejliste in radijske programe: dostopni songwriting, rahlo nostalgična melodičnost, žametni ženski vokali in preprosti angleški teksti o mladosti in ljubezni. V domačem prostoru je tak obrtniško izpiljen indie produkt res redkost. Gledano globalno pa je Youth zgolj še ena v neskončni množici »brezobraznih« indie plat, ki brez avtorskega pečata reproducirajo iste instrumentalne vzorce in tekstovne obrazce. Prepogosto izpade kot marketinški album za poslovalnice s hitro modo. Domiselni teksti v slovenščini, več lastnega karakterja in zavestno izogibanje generičnosti bi lahko bend popeljali v nove, bolj vznemirljive smeri.

Haiku Garden: Loose Contacts / Tense Present

Domači prvaki shoegaza Haiku Garden so se druge dolgometražne studijske plošče lotili počasi in skrbno. Prav je tako: njihov prvenec Where If Not Now je izjemna plošča – mesto je našla tudi v Mladininem izboru najboljših albumov leta 2018 –, zato so bila pričakovanja za njeno naslednico zares velika. Bratovščina tisoč in enega efekta še zdaleč ni razočarala: Loose Contacts / Tense Present je v mnogih pogledih nadgradnja ustaljenega zvoka zasedbe, čeprav se je zdelo, da v tem ni bilo prav veliko prostora za izboljšave.

Matmos: Regards

Legendarni baltimorski tandem Matmos, ki nas že skoraj 30 let zalaga z izrazito konceptualnimi ploščami – semple navadno črpa iz nenavadnih virov, kot so denimo zvoki, nastajajoči med kirurškimi posegi ali med centrifugiranjem pralnega stroja –, se vrača s še enim odličnim albumom, že 12. poglavjem izjemnega opusa. M. C. Schmidt in Drew Daniel sta tokrat semplala elektroakustične eksperimente obskurnega poljskega skladatelja Bogusława Schaefferja, ki je v šestdesetih letih ustvarjal pod pokroviteljstvom vplivne ustanove Polish Radio Experimental Studio. Dvojec se ponovno sprehaja na tanki meji med abstraktnim in težko prebavljivim, a tudi tokrat nekajkrat preseneti s trenutki, ki se iz kakofoničnega kaosa sestavijo v nekonvencionalne plesne ritme.

700 Bliss: Nothing to Declare

Ameriška mojstrica šundra in trušča Moor Mother se je že večkrat izkazala kot iznajdljiva kooperantka, nazadnje z izjemnimi rezultati z raperjem Billyjem Woodsom. Tokrat v sodelovanju s staro sohrupašico Dj Haram, s katero sta pred leti skupaj tresli philadelphijsko klubovje, streže z albumom distorziranih plesnih brc in noizerskega rapa, ki pa na trenutke zabrede tudi v manj grobo zvočnost, značilno za sodelavke institucije robnih elektronskih praks Hyperdub z druge strani Atlantika. Na albumu Nothing to Declare kraljujejo ritmi – neposredni udarci in hudo oprijemljiva tolkala – in kraljuje Moor Mother z značilnimi verzi svojstvene metaforične ostrine in pronicljivosti. Zbrana jedrnatost.

It’s Everyone Else: Pirouette

Povratniški četrti album enega najglasnejših domačih dvojcev, ki že nekaj let biva v Leipzigu, ni za tiste s slabim srcem. Intenzivnost komadov je morda res nekoliko manjša, stopnjevanje napetosti počasnejše in bolj dramatično kot na predhodniku Heaven Is An Empty Room (2016), toda zvočna slika ostaja prepoznavno nasičena in ostra, ponekod celo eksplicitno nasilna. It’s Everyone Else raziskuje estetiko zvočnega kaosa na presečišču različnih tradicij hrupnih glasbenih izrazov na obrobju industriala in hardcora. Vnetljiva zmes saturiranih sintov, nebrzdanega hreščanja, piskanja in škrtanja, izmaličenih žensko-moških vokalov in obrednih tolkal za fene bendov kalibra Youth Code, Uniform, Health in The Body.

Masayah & Hyu: H2SO4

Nekaj pomembnega moramo razčistiti že v uvodu: slaba ocena albuma H2SO4 ni zares povezana z delom njegove avtorice, odlične ankaranske raperke in pevke Masayah, niti ne z delom nadarjenega, hiperproduktivnega producenta Hyuja, ki podpisuje instrumentalno plat tega spodletelega projekta. Pravzaprav je skoraj nemogoče ocenjevati glasbeno razsežnost albuma H2SO4, in to ne glede na dejstvo, da so Masayah, Hyu in mala vojska gostujočih vokalistov (tu so Ezra, N3, Matter, Leyre, Smirbe, Chrio, Žena, Ghet, Emkej, Drill, Zlatko, Slick in Vazz) vanj več kot očitno vložili ogromno truda in se pri tem skoraj vsi – predvsem ustvarjalci mlajše generacije – zelo izkazali. Celoten izdelek je pokvarjen z izumetničenim, pretirano vznesenim recitiranjem Igorja Sakside, literarnega zgodovinarja in profesorja književnosti na ljubljanski Pedagoški fakulteti, ki se je pred leti z namenom, da bi prek hiphopa mladim približal klasično slovensko poezijo, ob Trkajevi pomoči infiltriral na slohiphop sceno in začel odisejado nespretne apropriacije urbanih muzik.

There Be Monsters: Rubikon

Primorski mojster saksofona Boštjan Simon (znan iz bendov, kot so Etceteral, Litošt in Trus!) na tretjem albumu svojega akustičnega kvinteta nadaljuje kartiranje neraziskanih zvočnih svetov, ki obstajajo onstran znanega jazzovskega zemljevida. Album, premierno predstavljen na 27. festivalu Jazz Cerkno, skozi zvok raziskuje koncept čezmejnosti. Četudi gre za »resno glasbo« v liniji evropske avantgardne tradicije šestdesetih in sedemdesetih let na sečišču improvizacije in kompozicije, abstraktnega in (po)znanega (nekaj dolguje celo Messiaenu), je Rubikon nadpovprečno evokativna in širšemu poslušalstvu dostopna »svobodnjaška« jazzovska plata, ki jo odlikujejo izvirna ekspresivnost posamičnih instrumentalistov in domiselno misteriozen vajb.

Drill: Rojeni da blestimo

Protagonist obalne rap scene se vrača s petim albumom, svojim najskrbneje sproduciranim izdelkom doslej, ki je nastajal skoraj štiri leta. Enaintridesetletni Izolčan z novim projektom razširja slogovni razpon: po eni strani je še vedno zasidran v boombapovskih beatih in starošolskih flowih, po drugi pa se uspešno preizkuša tudi v sodobnejših odvodih hiphopa, predvsem v – kako prikladno – ritmih drilla, ki resnično laskajo njegovemu slogu repanja. Ta je vselej, blago rečeno (z nekoliko krepkejšim izrazom), zajeban, zato se odlično znajde v kontekstu mračnih bangerjev, ko pa zavije na polje feel-good popa, pogosto ustreli v prazno. Kljub občasnemu spotikanju ob slorap klišeje – denimo vztrajna samohvala in prepogosta raba do radia prijaznih refrenov – pa Drill z dobršnim delom (rahlo prenapihnjenega) albuma suvereno dokaže, da je rojen, da blesti.

Pantaloons: Zbounce

Od prvih brušenj odrskih veščin na Klubskem maratonu pred tremi leti do danes je Pantaloons postal eden koncertno najdejavnejših domačih ustrojev zunaj mehanizmov vaških veselic in sponzorskih »spektaklov«. Trojec mikropihalnogodbenega nastavka »saksofon-tuba-bobni« tako kot v živo tudi na prvencu najpogosteje stavi na plesno, visokooktansko in gibko vnemo, v kateri slišimo sledi sprevodov iz New Orleansa, funka, sodobnih elektronskih prijemov ... Zbounce je karneval pletenic spevnih melodij in divjega drnca, ki se umiri le na redkih delih. Zvočno (preveč) sčiščen, z enim rapovskim vložkom z ne najbolj posrečenim refrenom in enim posnetkom, ki slogovno udari precej drugam od drugih.

Quelle Chris: Deathfame

Aprila 2020, na vrhuncu karantenske introspekcije, je nekonformistični detroitski pljuvač v sodelovanju s producentom Chrisom Keysom dostavil soulovsko blagozvočni hiphop biser Innocent Country 2, eno najlepših zgodnjekoronskih izdaj, ki me vsakič vrne v tisto neponovljivo liminalno razpoloženje. Da je Quelle čisto v svoji ligi, je dokazal že veliko prej, denimo na albumu Everything’s Fine z mojstrico Jean Grae in na nasledniku Guns, na katerem je kritično seciral trikotnik strelnega orožja, nasilja in rasizma. Sproščenost in prizemljenost, s katerima Detroitčan podaja svoje pronicljive verze, ter skoraj popolna odsotnost klišejskih raperskih egotripov so glavni dejavniki, zaradi katerih ga marsikdo uvršča med smetano sodobnega angažiranega rimoklepanja.

Black Star: No Fear of Time

Leta 1998 je dvojec Black Star postregel s prvencem, ki velja za enega od vrhuncev poznega obdobja zlate ere hiphopa. Nadaljevanje smo nestrpno pričakovali, a ga ni bilo. Do zdaj. Neverjetnih 24 let kasneje sta Yasiin Bey (nekoč Mos Def) in Talib Kweli le mukotrpno pokrpala in končala drugi album. Po besedah slednjega je nastajal štiri leta v hotelskih sobah in zaodrju šova Dava Chappella. Tako tudi zveni. No Fear of Time deluje nametano in sestavljeno, kot da je delan po kosih in ne v naletu, in to čeprav je celotno produkcijo podpisal šampion ameriškega podtalja Madlib. Iz vse nedodelanosti pa na trenutke tu in tam zasije subtilni odtenek surove lucidnosti. Napol spečeno.

Florence + The Machine: Dance Fever

Florence Welch se je v zadnjih 15 letih uveljavila kot ena najizvirnejših, negeneričnih in avtorsko prepričljivih zvezdnic miljeja popa. Z gromkim glasom, ki trese gore. Izhodišče njenega petega albuma je koreomanija, pojav nekontroliranega skupinskega plesa, znan iz srednjega veka. Največji glasbeni navdih pa je Iggy Pop. Zanimiva kombinacija. Dance Fever je slogovno nemiren izdelek, na katerem se avtorica resno posveti premisleku o svojih dosežkih in temu, kaj ti pomenijo v kontekstu njenega načina življenja. Ključno, ne brez kančka humorja in samoironije. To je sklenjena plošča prefinjenega občutka za pisanje besedil in dramatičnih, glasnih, epskih, pretiranih in motivacijskih refrenov. Pop v svoji res suvereni obliki.

Ravyn Lanea: Hypnos

Hypnos ni prvenec, ki bi zgolj veliko obetal za prihodnost mlade chicaške pevke: odkar jo je v producentsko varstvo vzel wunderkind Steve Lacy iz zasedbe The Internet, je 23-letna Ravyn Lanea zasijala v vsem svojem potencialu. Poleg Lacyja ploščo podpisujejo še drugi izjemni producenti, kot so Sango, Kaytranada in Monte Booker, katerih igrivi prijemi resnično laskajo avtoričinemu ležernemu in zasanjanemu, a skorajda zunajzemeljsko psihedeličnemu slogu R & B-ja. Ta se klanja klasični zapuščini izvajalk, kot je na primer Brandy, hkrati pa je močno zazrt naprej – v napredno mislečo, prefinjeno vejo (neo)soulovsko, sytnhfunkovsko obarvanega R & B-ja, polnega božanskih, eteričnih harmonij, ki je – upajmo – prihodnost žanra.

The Smile: A Light for Attracting Attention

Čeprav je Radiohead znan po odklonilnem odnosu do ponavljanja samega sebe, tudi on ni odporen proti zahtevam glasbene industrije. Lani je izšla posebna ponovna izdaja kultnih albumov Kid A in Amnesiac ter drugega ekskluzivnega materiala. Toda frontman Thom Yorke in kitarist Jonny Greenwood, gonilni sili enega vplivnejših britanskih bendov zadnjih 30 let, med pandemijo nista počivala na lovorikah. Za ritmične aranžmaje frišnega karantenskega materiala in starih zamisli, ki sta jih razvijala zadnja leta, sta angažirala bobnarja Toma Skinnerja, ki smo ga pri nas že večkrat gledali v družbi londonskih jazzerjev iz zasedbe Sons of Kemet. Pod imenom The Smile se je trio prvič predstavil na lanskem spletnem koncertu v sklopu Festivala Glastonbury. Če smo zaradi Skinnerja pričakovali zasuk proti jazzovskim vodam, smo se motili. Prvenec skupine The Smile je veliko bližje Radioheadovemu materialu zadnjih let kot vsi drugi stranski projekti članov skupine skupaj.

Warpaint: Radiate Like This

Mineva šest let od izdaje zadnje plate losangeleških art rock prvakinj, ki so s prefinjeno minimalistično in zasanjano godbo močno zaznamovale indie produkcijo minulega desetletja. Med pandemijo so se Američanke ponovno zaprle v studio in ustvarile dolgo pričakovano nadaljevanje, a medtem je na plano prišlo veliko novih imen, kot so Soccer Mommy, Phoebe Bridgers, Snail Mail in Japanese Breakfast, ki izhajajo iz sorodne senzibilnosti. Zaradi tega četrti album ne premore več tiste izrazne svežine, ki smo jo cenili pri njihovih zgodnjih izdajah. Učinkuje preveč blago, neopazno, čustveno enolično … Samo čakaš, da te bo kateri izmed komadov izraziteje zdramil, pretresel ali vzradostil, a je albuma prej konec.

Out-Lot: IMERA

Primorskega glasbenika Out-Lota smo doslej poznali predvsem kot didžeja – bodisi kot trap zabavljača na klubskih večerih kolektiva Nimaš izbire bodisi kot občasnega odrskega spremljevalca obalnega rap prvaka Drilla – zdaj pa se s studijskim prvencem IMERA javnosti predstavlja še kot producent in pevec. Petnajstminutni minialbum je večkulturna mineštra: Slovenec italijanskih korenin z angleškim psevdonimom v italijanščini srce izliva ob spremljavi ritmov ameriškega drilla, od časa do časa pa se zasidra tudi nekje na presečišču med trapom in R & B-jem. Ploščo odlikuje predvsem dodelan melanholičen vajb, vsebinsko je sicer nekoliko enolična in predvidljiva, a vseeno kaže na avtorjev potencial – zaradi trendovskega zvoka in besedil v tujem jeziku tudi na potencial za mednarodni preboj.