Röyksopp: Profound Mysteries II

Norveški dvojec electropopa in mlačnega housa je leta 2014 naznanil, da je The Inavitable End njegov zadnji izdelek v klasični albumski formi. Zdaj obljubo prelamlja z nič manj kot trilogijo, in še to ne čisto navadno, saj prav vsak posnetek velike poteze spremlja videospot druge avtorice ali avtorja. Drugi del je poklon otroškim navdihom – od skupin Kraftwerk in Depeche Mode do žanrov britanskega rejva in italodisca. A kaj ko so prikloni albuma Profound Mysteries II nič kaj prodorno skrivnostni, zato pa medli, bledi, površni, včasih predvidljivi, drugič samo suhoparni. Prvi takti sicer obetajo – ironično s poklonom samemu sebi in prvencu Melody A. M. –, sledi pa ena sama ravnica. Röyksopp v vsako dvigalo!

Kaitlyn Aurelia Smith: Let’s Turn It Into Sound

Baročna umetelnost in aranžmajska nepredvidljivost vsekakor ne sodita med najaktualnejše smernice v sodobnem popu, ki ljubi maksimalizem, bučnost in bombastičnost. Seveda najdemo izjeme, kot so islandska avantpop šefica Björk, ameriška konceptualna glasbenica in umetnica Laurie Anderson ali predstavnik zgodnje vaporwave garde Oneohtrix Point Never, ki znajo bolj ali manj aktualne estetske anomalije zapakirati v prepričljivo zvočno podobo. Prav nekam vmes med ta imena lahko uvrstimo novi album ameriške glasbenice in skladateljice Kaitlyn Aurelie Smith, ambasadorke ikoničnega sinta znamke Buchla, ki je skozi delo skladateljic z zahodne ameriške obale, kot je Suzanne Ciani, zaslovel po vsem svetu. Kaitlyn Aurelio Smith smo doslej poznali predvsem po novodobnem lotevanju newageevskih sintovskih eksploracij iz osemdesetih in devetdesetih let, ki včasih mejijo na glasbo za jogo ali vaje za čuječnost. Na novem albumu pa glasbenica konkretno razrašča glasbeni izraz v sfere vokalnega avantpopa.

Hot Chip: Freakout/Release

Londonski synthpop kvartet Hot Chip, prvo ime novega vala indietronice, ki je skupaj z britanskim indie rockom cvetel v kratkem obdobju po prelomu tisočletja, še naprej navdušuje tudi v tretjem desetletju svoje pestre poti. Že s predlansko ploščo A Bath Full of Ecstasy je dokazal, da mu ustvarjalnega zagona še zdaleč ne primanjkuje, zdaj, ko je moči združil s švedskim producentskim dvojcem Soulwax, pa mu je uspelo pričarati enega od nespornih vrhuncev svojega opusa. Plošča krmari med elektro-funk poskočnicami, kakršne bi s ponosom podpisal denimo LCD Soundsystem, med spokojnimi synthpop baladami, počasnimi disko džemi in malce tršimi, skorajda newraverskimi bangerji, pri katerih na površje privrejo Soulvaxove avtorske posebnosti.

John Ondolo: Hypnotic Guitar of John Ondolo

Arhiv popularne muzike 20. stoletja, ki je ušla radarjem takratnih založb in urednikov ter tonila v pozabo, skriva nesluteno količino zaprašenih mojstrovin. Glasba tanzanijskega, a večinoma v Keniji živečega kitarista Johna Ondola s konca petdesetih in z začetka šestdesetih let je tak primer spregledane avtorske lucidnosti. Avtsajder v svojem času in goreč katoličan, ki je odprto uglasitev kitare, značilno za ameriški blues, prikrojil svojim potrebam, je za sabo pustil škatlo plošč na 78 obratov, na katerih slišimo preplet vzhodnoafriških ritmik in rock’n’rolla z druge strani Atlantika, vokalnih prijemov s takratne nairobijske pop scene in inventivnega ubiranja strun onkraj tradicije. Zunajserijsko.

Megan Thee Stallion: Traumazine

Svojeglavo samozavestna teksaška raperka Megan Thee Stallion je sama proti vsem, zlasti proti mrhovinarjem iz kompleksa glasbene industrije. Še toliko bolj na drugem albumu, na katerem strupeno strelja v vse smeri. Jedrnato opravi z najrazličnejšimi škodljivci, mehkužci, fejkerji, hejterji, izdajalci in negativci, pri tem pa sproti še barvito izdeluje popis svojih spolnih praks. Bahaško brcanje polen izpod nog Megan izpelje z lahkotno suverenostjo uličarsko izpiljene tehnike in vsebinske eksplicitnosti. A na plošči Traumazine ne manjka niti premalo skuhanih podlag in ne najprepričljivejših gostovanj. Sveženj raperske kredibilnosti, ki je v kalup popa usidran nekoliko površno in na trenutke mlačno.

Pussy Riot: Matriarchy Now

Razvpiti ruski kolektiv Pussy Riot, ki je med turnejo Riot Days na začetku poletja gostoval v Ljubljani, ni nikoli zares slovel po glasbeni produkciji – ta je pri njegovem delovanju vselej drugotnega pomena –, prah je v medijski krajini od nekdaj dvigoval predvsem s kontroverznimi protestnimi akcijami, ki so pogosto privedle do aretacije članic. Največ prahu med temi je vsekakor dvignila Punkovska molitev, gverilski performans, zaradi katerega so ruske oblasti tri članice skupine obsodile na dvoletno zaporno kazen v sibirskih delovnih taboriščih. Desetletje za tem škandalom, ki je zbudil pozornost mednarodne javnosti, je zdaj Pussy Riot po ducatu singlov in treh malih ploščah končno izdal dolgometražni prvenec, mikstejp Matriarchy Now. To je porazna zbirka cenenega plesnega popa in okornega trapa, v njej pa ni ne duha ne sluha o zasedbinih punkovskih koreninah.

Hudson Mohawke: Cry Sugar

Zadnja leta smo bolj kot samostojnih plošč glasgowskega čudežnega dečka vajeni njegovih prispevkov k velikopoteznim in visokoprofiliranim megaprojektom krajine popa. Najpogosteje v navezi s Kanyejem Westom, a tudi z Drakom, Futurom ... Hudson Mohawk si na tretjem albumu da duška. Toda kdaj si ga pa ni? Cry Sugar je absolutni over-the-top maksimalizem rušilnih klubskih potresov, basovskih pretiravanj, patetičnih melosov ultra popa, kričanja synthovskih linij in gospelovskih semplov. Piskanja, cvrčanja in neskončnega hreščanja. Plošča živčno trzajočega zvočnega overdosa, ki je pretirana čisto vsak hip. To ni parodija ali satira apokalipse dobe neoliberalizma, ampak glasba, na katero ta divje pleše.

Kali Malone: Living Torch

Ena bolj znanih predstavnic sodobnega dronovskega minimalizma v tradiciji legendarne Éliane Radigue na četrtem dvodelnem albumu vzpostavlja zvočno okolje za globoko kontemplacijo vsakdanjega sranja, bogov in večnosti. Mogočni zvok orgel, ki je definiral njen doslejšnji opus, je razširila z elektroakustičnim ansamblom, vključila pa je tudi razne orkestralne instrumente, zvočilo za dromljanje boîte à bourdon in vintidž sintetizator. Njena laična sakralna glasba zveni kot žarenje še ne povsem prebujenega sonca ali vibriranje nevidne prezence v prostoru. Na prvi posluh statična skladba Living Torch ob postopnem uvajanju aranžmajskih sprememb in vpeljevanju raznih mikroelementov ustvarja možnosti za razodetja vseh sort.

Panda Bear & Sonic Boom: Reset

Panda Bear, frontman »freak-folk« benda Animal Collective, se je spajdašil z očakom neopsihedelije Petrom Kemberjem, ustanovnim članom kultne zasedbe Spacemen 3, ki zadnje desetletje na ameriški indie sceni deluje predvsem kot stric iz ozadja, kot producent zasedb, kakršni sta MGMT in Beach House. Sodelovanje je torej trk generacij, tandem predstavnikov psihedeličnega popa različnih obdobij. Reset zveni kot časovna kapsula, kot poklon zasanjanemu psihedeličnemu popu s konca šestdesetih let. Tandem je skladbe zgradil okoli semplov uvertur raznih redkih skladb iz petdesetih in šestdesetih let, nato pa jih je obogatil s čudovitimi zimzelenimi harmonijami, ki močno spominjajo na brezčasne klasike, kot je plošča Pet Sounds, prelomna mojstrovina zasedbe The Beach Boys.

Danger Mouse & Black Thought: Cheat Codes

Naveza enega najdomiselnejših producentov zadnjih petnajstih let in enega tehnično najbolj izpopolnjenih emsijev sodobne dobe je bila v okolju popa – ne le rapa – zadnje desetletje ena najteže pričakovanih. Ja, zadeva se je hudo zavlekla, ni pa pri tem same sebe tudi pokopala. Imperativ je bil jasen: posneti brezčasen, klasičen raperski album.

Kokoroko: Could We Be More

Londonski afrojazz oktet si je pred leti ime ustvaril z nepričakovanim hitom Abusey Junction, ki so ga YouTubovi algoritmi iz neznanega razloga priporočali tako rekoč vsakemu uporabniku, čigar zgodovino brskalnika je krasil kakšen ležeren jazzovski komad. Skladba sicer še danes zveni zares čudovito, a zdi se, da Kokoroko od njene izdaje ustvarja v senci te srce parajoče melodije. Takšen vtis je sprva naredil že njegov koncert v Trstu, potrdil ga je nastop na Drugi godbi, zdaj pa ga je zabetoniral zasedbin dolgometražni prvenec. Could We Be More je sicer povsem elegantna zbirka spokojnih jazz in funk kompozicij ter občasnih felakutijevskih poskočnic, a potrjuje, da je Kokoroko one-hit-wonder, katerega poslanstvo je predvsem ustvarjanje prijetne, a ne pretirano impresivne zvočne kulise.

Two Shell: Icons

Če bi me vprašali, kdo danes uteleša duha napredne plesne elektronike, bi vas hipoma usmeril na anonimni dvojec Two Shell, trenutno eno najaktualnejših imen z Otoka. Njegova vizija tako imenovanega UK techna (ki ima drugačno genealogijo od nemškega oziroma ameriškega) obstaja v postčloveškem času omamnih kiborških vokalov in razvrednotenih popkulturnih časovnic, kjer preteklost in sedanjost sobivata v tihožitju. Predstavlja poroko nizkega popa in visoke avantgarde, možatega techna in nebinarnega hyperpopa, resnega in samoironičnega, resničnega in virtualnega. Drugače, kot velja za večino hajpanih sovrstnikov, ima priljubljenost tega dvojca oprijemljivo substanco v dejansko unikatnih produkcijah, ki v mnogočem presegajo naš kulturni čas.

Carlos Niño & Friends: EXTRA PRESENCE

Vsaka scena ima svoje skrite nosilce. Losangeleška ima med drugim Carlosa Niña – muzikološkega multitaskerja in vsestranskega glasbenega delavca, ki projekt »& Friends« neguje že kakih petnajst let. EXTRA PRESENCE je nadgradnja dve leti stare plošče Actual Presence, na njej pa – z zajetno druščino prijateljev – lepi »spiritualni, improvizirani, vesoljski kolaž«. Ta je odpičen, eteričen, nežen, z občutkom precizen ... Po uvodni jazzovsko razpoloženi nemirnosti se hitro ugnezdi v polju mnogoplastne mojstrsko sestavljene ambientalne muzike, ki se premika potrpežljivo. Noben zvok ni odveč, oziroma vsak ima svoj mini namen. Če se že moramo vdati vsem pozivom k meditiranju, naj bo tole soundtrack te kapitulacije.

Caterina Barbieri: Spirit Exit

Zgodovina glasbene avantgarde 20. stoletja (in razprava o ključnih akterjih), v kateri najpogosteje opletamo z imeni, kot so Schaeffer, Stockhausen, Xenakis in Cage, večinoma ni dovolj temeljita pri popisovanju epohalne vloge vizionark, ki so postavile temelje sodobne elektronske glasbe. Delia Derbyshire, Daphne Oram, Wendy Carlos, Pauline Oliveros, Laurie Spiegel, Suzanne Ciani in Éliane Radigue so le nekatere od ikoničnih glasbenic 20. stoletja, brez katerih ne bi bilo sodobnih avantgardistk, kakršna je skladateljica in mojstrica analognih sintov Caterina Barbieri. Predstavnica aktualnega vala konceptualno uokvirjene, producentsko in aranžmajsko progresivne, po vseh klasičnih parametrih avantgardne elektronske glasbe, ki najpogosteje (za)živi v kontekstu raznih muzejev, galerij, napredno kuriranih festivalov in drugih visokih kulturnih institucij, se je v zadnjih letih (ob imenih à la Eartheater in Lyra Pramuk) na mednarodni sceni vzpostavila kot ambasadorka robnih sfer med eksperimentalno, elektronsko in sodobno komponirano glasbo. Toda čeprav je bil njen pristop k elektronskemu minimalizmu, repetitivnim arpeggio melodijam, nenavadnim vokalnim vložkom, ekstazi trance glasbe in večplastnim ambientalnim sozvočjem še pred pol desetletja nekaj revolucionarnega, nas njen peti album pušča dokaj hladne.

Rico Nasty: Las Ruinas

Ekstravagantna ameriška raperka Rico Nasty z novim mikstejpom resda utrjuje status ene od najdrznejših izvajalk na polju brezkompromisnega, punkovsko surovega hiphopa, a Las Ruinas je hkrati projekt brez repa in glave, ki kar kliče po bolj razdelanem, bolj kohezivnem konceptu. Začne se sicer po pričakovanjih, v avtoričinem značilno hrupnem slogu, polnem kričeče vznesenega rapanja in hudo distorziranih podlag, ki so tokrat pogosto začinjene z naspidiranimi jungle beati, a zadeva kmalu zatava v nepovezan žanrski eklekticizem, ki z zavoji na polje EDM-a – ter s sodelovanjem s producenti, kot je Marshmello – ustreli v prazno, spodrsne pa ji tudi pri spokojnejših skladbah, s katerimi zaključi ploščo. Čeprav mikstejp ne deluje kot celota, je na njem nekaj najboljših singlov v njenem odličnem opusu.

DOMi & JD Beck: NOT TiGHT

Prvenec, na katerem se kot gosti zvrstijo Herbie Hancock, Snoop Dogg, Busta Rhymes, Mac DeMarco, Anderson .Paak ...?! Naveza dveh mulcev, wunderkindov klaviaturistke DOMi in bobnarja JD Becka, je dobila zalet s spletnimi odlomki, v katerih ležerno, a virtuozno nametava izjemno zahtevne gruve mehke plati jazza. Podobno se loti tudi albuma NOT TiGHT, ki je na prvi posluh nežna, mila, prijetna in prijazna pletenica instrumentalov in novojazzovskih popevk s soulovskim pridihom. A pod glazuro tiči ohlapno, vendar stoodstotno zastrašujoče uigrano preigravanje obrazcev, ki jih v učbenikih jazza ne najdemo. Tiči drobljenje domiselno nemogočih ritmičnih zank in nenadnih melodičnih ovinkov. Hudič je v podrobnostih.

Florist: Florist

Debitantska plata newyorškega indie kvarteta pod vodstvom kantavtorice Emily A. Sprague, ki je nastala v slikovitem okolju doline reke Hudson, vzpostavi zares idilično zvočno okolje. Zasedba je razvila svojo vizijo spokojnega sodobnega folka, prepredenega z božajočim ženskim vokalom, mehkimi kitarskimi blagozvočji in zelo diskretnim bobnanjem. Estetsko album ne prinaša ničesar zares omembe vrednega. Njegova moč je v tem, da nas posrka v ljubek ruralni kontekst, gorsko kočo v zgodnji jeseni ali barako ob kakem pozabljenem jezeru. Četudi bend stavi na tako imenovano estetiko cottagecore (fetišizacija podeželja), je v tem precej pristen in prepričljiv. Za fene Sufjana Stevensa, Clairo in Gregory and the Hawk.

Beyoncé: Renaissance

Malokomu uspe, da se na vrhu obdrži toliko časa, kot to uspeva R & B-veteranki Beyoncé. Dobitnica 28 grammyjev kult osebnosti med drugim ohranja tudi z dolgimi diskografskimi zatišji, med katerimi skrivnostno ponikne, nato pa jih sunkovito prekine z velikopoteznimi albumi, ki razburkajo tokove v mainstreamovskem popu. Na sedmem solističnem albumu Renaissance to stori s poklonom veličastni zapuščini temnopoltih pionirjev plesne elektronike in queerovske klubske kulture.

Joey Bada$$: 2000

Brooklynski metalec rim se je pred skoraj natanko desetletjem pojavil kot rapovsko-skejterski fenomen, kot wunderkind boombapovskega jezika ulice. Pri rosnih sedemnajstih je izdal izrazito newyorško, ne-čisto-pravo plato 1999, ki je odmevala daleč onkraj njegovega okraja. Prah se je polegel, Joey Bada$$ ni več najstnik, njegova muzika pa je izgubila kar nekaj neposrednosti in ostrine. 2000 je sterilizirana različica preteklih podvigov, poskus rafiniranja zvoka, ki brez zrnatosti ne izgubi samo svojega čara, ampak tudi svoje bistvo. Je varno nametavanje neizstopajočih kosov, pri katerem se Bada$$ zanaša na prepoznavno prepričljiv flow. Kandidatka za najmanj razburljivo plato raperske srenje letošnjega leta.

Kode9: Escapology

Zvočni futurolog, pionir dubstepa in šef založbe Hyperdub se po sedmih letih vrača s prvim poglavjem ambicioznega multidisciplinarnega projekta zvočne fikcije. Escapology je zasnovan kot soundtrack njegovega nastajajočega virtualnega univerzuma Astro-Darien. Srhljiva in napeta atmosfera mestoma spominja na igranje ikoničnih igric s konca 90. let (Silent Hill, Resident Evil, Half-Life), pa tudi na retrofuturizem zgodnjega jungla. Krčevite ritmične strukture podpirajo glomazne basovske mase in ultramodernistično zvočno arhitekturo (mežik avantgardistu Xenakisu?). Izkušnja poslušanja je prvoosebna in potopitvena, kot bi si nadeli VR očala. Avdiofuturizem v tradiciji detroitske Drexciye, ki stavi na grajenje alternativnih svetov.

Billie Eilish - Guitar Songs EP

Billie Eilish je že na drugi dolgometražni plošči močno obrzdala skorajda vse eksperimentalne art-pop tendence, ki so zaznamovale njen odlični prvenec, na novi mali plošči presenečenja, zbirki dveh folkovskih soft-rock balad, pa je pesmi aranžmajsko oskubila do najosnovnejših elementov: kitare in glasu. Pretanjeno akustično vzdušje sicer laska njenemu čutnemu, ASMR-jevsko šepetajočemu vokalu, a v tako minimalistični, kantavtorski formi je iz njene glasbe odstranjena vsa produkcijska drznost, zaradi katere je na vrhuncu diskografskih podvigov tako zelo izstopala iz sivega povprečja intimnejše plati zoomerskega popa. Splošnemu vtisu pa ne pomaga niti dejstvo, da skladba TV, prepričljivejša izmed dveh, zveni sumljivo podobno kot pesem Blouse ameriške kantavtorice Clairo.

Lizzo: Special

Zaradi svoje absolutno inkluzivne drže, sproščenosti in neobremenjenosti z normami telesne pripravljenosti je Lizzo v zadnjih letih postala ne le svetovna zvezdnica, ampak tudi simbol LGTBQ skupnosti, zaveznica tinejdžerskega osamosvajanja in ikona navadnih ljudi »nepopolnih« telesnih linij. Ameriška raperka je neskončen vir pozitivnosti, njena visokomotivacijska besedila pa navadno niso pretirano oguljena ali osladna – zna biti precej duhovita, pogosto preklinja.

Steve Lacy: Gemini Rights

Za štiriindvajsetletnika iz Comptona, ki je glasbo do nedavnega snemal kar z iPhonom, je mladi virtuoz Steve Lacy prilezel že zelo daleč. Nase je sprva opozoril kot basist neosoul zasedbe The Internet, kasneje je produciral podlage za velikane, kot so Kendrick Lamar, Solange in Mac Miller, zdaj pa se že drugič preizkuša kot one-man-band. Gemini Rights, elegantna zbirka prefinjenih poklonov vintidž R & B-ju, je sicer nesporna nadgradnja prvenca Apollo XXI, a je, žal, eden tistih albumov, ki z izjemnimi napovednimi singli preprosto zbudijo prevelika pričakovanja. Če bi se Lacy tokrat oklepal krajših formatov in ne bi tako pogosto zataval v razvlečeno zankanje ležernih, a čez čas nekoliko utrujajočih rifov, bi preizkus druge plošče nedvomno prestal z odliko.

Lip Rouge: Tūndâr

Predstavnici mlajše generacije raziskovalno usmerjenih muzičark Eva Mulej in Karmen Ponikvar nas na kratkometražnem prvencu vodita skozi prijetno potopitveno, eksplicitno meditativno glasbeno doživetje na obrobjih elektroakustične in ambientalne glasbe. Za estetsko referenco si glasbenici jemljeta tundro, ki s polarno inercijo ponuja številne poetične asociacije in izhodišča za grajenje prostranih zvočnih pokrajin, ki jih sestavljajo skrivnostne deklamacije, abstraktni človeški zvoki, neskončno medzvezdno dromljanje in drugi subtilno umeščeni elementi (flavta, valiha, kitara), ki skladbam vdahnejo mistično razsežnost. Obetaven prvenec v liniji mednarodnih sopotnic, kot so Martyna Basta, Perila, Ulla Straus in Sarah Davachi.

Ezy-G & YNGFirefly: ATAMORGANA

Pred časom polovica mariborskega dvojca zunajmodnega imena Dandrough in tako soavtor enega prvih raperskih albumov v zgodovini slovenskega naroda vstaja iz upokojitve! Ezy-G v navezi z enim najdejavnejših beatmakerjev domačije YNGFireflyjem streže s povratniškim albumom trdih zvočnih udarcev in ravno pravšnjega odmerka mrakobnosti, samohvale, cinizma, ulične pripovedi in humorja. ATAMORGANA je produkcijsko izvrstna in kompaktna mešanica surove stare in nove šole, ki skupaj z brezhibnim pretokom rim v temačnejših trenutkih v spomin prikliče ameriško nišo horrorcora, in je album, ki kljub celostni retrogradnosti ne učinkuje preveč fotrovsko. Je prostor za starce!

Black Midi: Hellfire

Če se ponašate s svojim glasbenim okusom, ste v zadnjih letih težko spregledali izdaje najbolj samosvoje britanske »rockovske« zasedbe 21. stoletja. Z neutrudnim koncertiranjem po angleških luknjah in sporadičnimi koncertnimi posnetki, polnimi eksperimentalnega kaosa, so si takrat še golobradi mulci hitro priigrali veljavo na mednarodni sceni, in to še pred izdajo prvenca Schlagenheim (2019). Z lanskim nadaljevanjem, albumom Cavalcade, so položaj ultramodernistov samo še utrdili. Black Midi sodobno glasbo zares premika proti terri incogniti, daleč stran od ubogih preroditeljev kitarskih muzik prejšnjega stoletja, ujetih v nereflektirano recikliranje žanrskih klišejev in subkulturnih simbolov, oropanih kakršnekoli subverzivnosti.

RotorMotor: Istra EP

Frišni dvojec, ki si je v zadnjem letu z energičnimi nastopi naredil ime na širši sceni (Škisova tržnica, Butik), na drugem kratkiču servira štiri slogovno generične in idejno suhoparne štikle iz sfer nu (italo) diska in housa v liniji producentov, kot so Gerd Janson, Lauer in domači veteran Ichisan. Ponekod vlečejo celo na electroclash (oziroma indie dance) moment s preloma tisočletja. Včasih jih sicer popestrijo nadležno sprocesirani slovenski vokali, ki pa delujejo zelo enodimenzionalno. Istra je lahko fina vstopnica za novo generacijo fenov sintovske nostalgije in neštetokrat recikliranih moroderskih arpeggiev, toda vse skupaj spominja na preračunljiv plesni populizem, zavit v bleščeč celofan instagramovskega hajpa.

Slowmotion Livestream: Strange Repeats

Matevž Kovačič, hiperproduktivni producent, ki ustvarja pod psevdonimom Slowmotion Livestream, je lani pri založbi Beton izdal kar tri male plošče, shizofrene zbirke outsiderskih beatov in ambientalnih kompozicij. Na trenutke se je spogledoval tudi s plesnimi 4 x 4 ritmi, ki jih zdaj bolj poglobljeno raziskuje na novem EP-ju, svoji najcelovitejši, najbolj osredotočeni in koherentni izdaji doslej. Strange Repeats je zbirka vrhunsko sproduciranih, avanturistično psihedeličnih, a vseeno skorajda stadionsko dostopnih house bangerjev, ki so hkrati udarni in subtilni ter vselej izrazito nepredvidljivi. Odlične so tudi ambientalne kompozicije, ki na plošči delujejo kot pomirjujoče vezivno tkivo. Ko Betonovo promocijsko besedilo ploščo primerja z deli velemojstrov, kot sta Four Tet in Floating Points, zadene žebljico na glavico.

Lupe Fiasco: Drill Music In Zion

Lupe Fiasco se je z izjemnima singlicama na svetovni rapovski zemljevid vrisal pred več kot petnajstimi leti, njegov ples z glasbeno industrijo pa se je kasneje sprevrgel v pravi fiasko. Sledil je poteg logične poteze in zadnja leta hodi po svoje. Album Drill Music In Zion je nastal nalašč v sunku nepopolnosti pičlih treh dni ždenja v studiu in je neke vrste obrat k minimalizmu. Je najkrajši Fiascov album doslej in je kompakten sveženj sčiščene in rudimentarne produkcije jazzovsko zazibanih podlag. Jasna, skoncentrirana in maloplastna podstat zvesto služi brezhibno vtkanim besedilom chicaškega pripovedovalca, ki največ pozornosti nameni temi nasilja. Na ulici in v raperskem biznisu.

Nick Cave: Seven Psalms

Čislani avstralski pesnik in glasbenik Nick Cave spet žaluje. Pred osmimi leti se je usodno ponesrečil njegov najstniški sin Arthur; globoko žalovanje za njim je obrodilo nekatera najpretresljivejša in najotožnejša, a hkrati tudi najbolj spokojna dela v Cavovem bogatem opusu: katarzično mojstrovino Ghosteen (2019), ki jo je posnel z zasedbo The Bad Seeds, in lanski epohalni album Carnage, ustvarjen v sodelovanju z dolgoletnim pajdašem Warrenom Ellisom. Pred nekaj meseci je v tragičnih okoliščinah pokopal še prvorojenca, 31-letnega manekena Jethra Lazenbyja, in se v žalovanju ponovno obrnil k veri, poeziji in glasbi.