Lintver: The Worst Is Yet To Come

Kolikor so lahko teme vladavine moloha vojne, jedrskih spopadov in posledične jedrske zime, raznovrstnih epidemij, ki jih povzročijo smrtonosni virusi, ter neskončnega pohlepa finančnih, političnih in gospodarskih elit zlajnan metalski kliše iz osemdesetih let, nas cikličnost časa vsakič znova opomni, da živimo v civilizaciji večnega vračanja istega zla. Prav to reflektira tretja plata primorske thrash metal brigade, ki še naprej ostaja zvesta estetskim nazorom žanra, znotraj katerega se je formirala. Slogovno starošolska, produkcijsko sodobna in sporočilno univerzalna metalska plata brez nepričakovanih zasukov, ki se ponaša s poživljajočo količino headbangerskih riffov, galopirajočih ritmov in prebadajočih verzov, namenjenih eksorcizmu vašega gneva.

Kendrick Lamar: Mr. Morale & The Big Steppers

Pa je le tu. Čakanje je bilo dolgo in prav tak je album Mr. Morale & The Big Steppers. Peti dolgometražec nespornega kralja ozaveščenega rapa in fantastično izpiljene tehnike je dvojni. Ti so v rap muziki prava redkost in pomenijo posebno obliko potrditve. Ali pretirane samozavesti. Wu-Tang Clan, 2Pac, Notorious B.I.G. ... so vsi pokazali, da se znajdejo tudi v obilnem formatu dvojnega dolgovezja. Med tistimi, ki so malce precenili kakovost svojega materiala, pa nazadnje lahko omenimo Draka s plato Scorpion.

Branko Mataja: Over Fields And Mountains

Pred kratkim na novo odkrito mojstrovino hrvaškega priseljenca in izdelovalca kitar, ki je po burni življenjski poti leta 1964 pristal v Hollywoodu in se do smrti nikdar ni vrnil v domovino, bi lahko opisali kot sinonim za jugonostalgijo – v najboljšem možnem pomenu. V njegovih mističnih in spokojnih, po rodni zemlji hrepenečih kitarskih meditacijah, ki jih zaznamuje preplet brezčasnega tradicionalnega melosa, emotivne avtorske poetike in raznih tehničnih inovacij, odmevajo melodije dalmatinskih klap, Morriconejeva filmska psihedelija, prijemi egipčanskega brenkača Omarja Khorshida in ekspresivnost sodobnih kitarskih lirikov à la Jeff Parker. Neprecenljiva glasbena izkopanina, ki te zadane v živo.

Jack Harlow: Come Home The Kids Miss You

Kljub nekaj resnično viralnim uspešnicam, s katerimi je karizmatični raper Jack Harlow zadnja leta vztrajno osvajal vrhove lestvic, se je zdelo, da bo avtor le muha enodnevnica. A čez čas se je izkazal za zares produktivno tovarno hitov, pa čeprav, roko na srce, že od začetkov ustvarjalne poti zveni kot očitna imitacija Draka. Ta zdaj, ko se je Harlow dokončno povzpel med velikane – skupaj z nekaterimi prvimi imeni pop rapa s preloma tisočletja –, gostuje na drugem albumu novopečenega superzvezdnika, ki pa nas pričakovano pusti precej hladne. Z izjemo nekaj posrečenih, a še vedno precej generičnih pesmi je plošča, ki je ustvarjena po tisočkrat preverjenih formulah, tako enolična, predvidljiva in vsebinsko plehka, da resnično pogrne na celi črti.

Vazz: KODEKS

Tretji album pri nekaj malega več kot dvajsetih letih ni mala malica. Vazz je začel zgodaj in začel je disciplinirano in študiozno. Študiral je starešine, tekstopisje, pravila igre ... Tudi KODEKS eksplicitno sledi smernicam šole klasičnega hiphopa, večino produkcije je opravil en producent, Hyu, gostov je le peščica. Spretne igre besed, pronicljiv komentar in natančno prevračanje zlogov stojijo ob boku bolj nerodnih klišejev (npr. staranje kot vino ...), podlage, v katere so večkrat vrezani koščki slovenske popevke, pa deloma podležejo sindromu slovenskega rapa, v katerem velja prepričanje, da dodajanje živih inštrumentov semplanim zankam početje plemeniti. Dodelano, izčiščeno, po pravilih in precej ukalupljeno.

Bad Bunny: Un Verano Sin Ti

Vprašanje, kateri glasbenik je danes največja pop zvezda na obličju Zemlje, nima jasnega odgovora, a med resnejšimi kandidati, ki se potegujejo za ta naziv, je brez dvoma portoriški reggaeton in »latin trap« velikan Bad Bunny – prvak latinskoameriškega zvoka, ki vztrajno pronica v vse možne konce sveta. V letih 2020 in 2021 se je avtor lahko bahal z daleč največ pretoki na vodilni glasbeni platformi Spotify – govorimo o dobrih sedemnajstih milijardah pretokov – in vztrajno podiral rekorde, ki jih je malo prej postavil sam; v letu 2020, ko je hiperproduktivni glasbenik izdal kar tri dolgometražne albume, je večkrat podrl rekord najbolj poslušanega albuma na Billboardovi lestvici, ki je v celoti odpet v španskem jeziku.

Fontaines D. C.: Skinty Fia

Dublinski art punk kvartet, ki je slavo doživel z udarnim albumom A Hero’s Death (2020), se na tretji plošči naslanja na zasanjano darkersko spevnost skupine The Cure iz časa mojstrovine Disintegration (1989), hkrati pa kot sovrstnik Iceagea še naprej gradi na posodobljenem melanholičnem kitarskem zvenu v tradiciji skupin Joy Division in Bauhaus. Komadi tečejo brez sile, na trenutke baladno počasi, malone letargično, razpoloženje pa je večinoma resno in slovesno. Osišče besedil Griana Chattena, ki jih podaja v značilno monotonem, polpetem slogu, so tokrat notranji boji, ki jih Irec doživlja v Londonu, od občutkov izdaje domovine do identitetne razcepljenosti. Solidna, a tu in tam slogovno suhoparna plata.

Pouch Envy: VIP Club Edits Vol. 2

Z novo izdajo »ilegalnih« bangerjev ponovno navdušuje Pet Pintarič alias Pouch Envy, slovenski producent, ki živi in ustvarja v New Yorku. Študent avdioprodukcije z Berkleeja na ameriški podzemni sceni že nekaj časa dviguje prah, njegova brezkompromisna, mojstrsko sproducirana glasba postaja stalnica v setih številnih mednarodno priznanih didžejev. Zdaj je prav tem dostavil že drugo zbirko tako imenovanih club editov, divjih klubskih koračnic, zmiksanih z akapelami brezčasnih pop komadov, ki si jih je med drugim »izposodil« pri Madonni, Spice Girls in evropop fosilih iz zasedbe Aqua. To so pestre, slogovno med seboj precej raznolike skladbe, ki se veliko bolje kot v izolaciji znajdejo v didžejskih miksih, kar je tudi njihovo prvotno poslanstvo.

Bakalina Velika: Zviezdna srebruo

Brata Kutin, gonilni sili avantljudske ustvarjalnosti Posočja, se pri ustvarjanju obilno napajata iz mitičnega domačega okolja. Ob pomoči štirih uveljavljenih muzikantov (brez ustanoviteljice Renate Lapanja) sta nedavno na svet spravila drugi album zasedbe – izrazito poetično delo, posvečeno posoškemu panteizmu (če želite, staroverstvu) ter nevidnim vezem, ki ljudi iz ruralnih in gorskih okolij vežejo na zemljo. Gre za odo genii loci, duhovom, ki že tisočletja varujejo te kraje, in specifičnim atmosferam, ki zaznamujejo neki prostor (skladbe so bile posnete na različnih lokacijah, od jam do pašnikov in cerkva). Globoko presunljiv dragulj komornega novega folka z lokalno zaznamovanostjo in univerzalnim sporočilom.

Toro Y Moi: Mahal

Chaz Bundick ni kar tako. Že leta 2017 je mestece Berkeley 27. junij razglasilo za Chaz Bundick Day in se s tem poklonilo njegovemu glasbeno-umetniškemu prispevku – pomembnemu ne le za to študentsko vozlišče, ampak za Kalifornijo in ZDA nasploh. Prebivalec zalivskega območja San Francisca je dobil formalno potrditev mestnih oblasti, da njegovo delo – predvsem pod imenom Toro Y Moi – pljuska onkraj beatovskih, chillwavovskih in indie niš v vsakdanjik slehernika.

SAULT: Air

Načrtno anonimni londonski kolektiv SAULT, ki vestno in dosledno zanemarja prav vse oblike klasičnih promocijskih dejavnosti, se je nepričakovano lotil drugačne klasike – klasične glasbe! Ekipa, ki je v izjemno kratkem času nanizala štiri zvočno mehke, a neposredno politične albume izvirne kombinatorike afrobeata, soula, post disca ... sedaj zavija čisto drugam. Air je opera (skoraj) brez pevskega soliranja, je brezhibno bogata orkestralna glasba mogočnih zborovskih napevov dramatičnih vrhuncev in dinamično epskega aranžiranja. Je album, pri katerem ne moremo mimo vprašanja: kako hudiča je tako nišni skupini uspelo speljati projekt, ki je tako visokoproračunski, produkcijsko megalomanski in arhaično veličasten?

King Gizzard & The Lizzard Wizard: Omnium Gatherum

Neutrudni Avstralci ob desetletnici delovanja predstavljajo že dvajseto ploščo, dvojni album epskih razsežnosti, s katerim obdelajo vse žanre, v katerih so se preizkusili na razmeroma kratki, a zares hiperproduktivni poti. Shizofrena zbirka šestnajstih bangerjev zato zveni kot retrospektiva, ki jasno priča o širini slovitega benda: ko mislimo, da se bo plošča počasi zasidrala v psych rocku, značilnem za bend, nas oklofuta s težkokategornimi trash metal riffi. Nato prijazno poboža z nadrealistično različico yacht rocka, vmes celo preseneti s surovim hiphopom, čez nekaj trenutkov zaziba s sentimentalnim synthpopom, na vsakem drugem vogalu pa nas posrka v vrtinec avanturistične kitarske psihedelije.

Pusha T: It’s Almost Dry

Pusha T je žanr kokainskega rapa izpilil do snežno bele perfekcije. Nekoč polovica bratske naveze Clipse, v zadnjem desetletju eden najtesnejših sodelavcev Kanyeja Westa in človek z najdlje trajajočim javnim beefom z Drakom najpogosteje sestavlja ostre rime o distribuciji prepovedane substance. Njegov četrti album se je znašel čisto pri vrhu pričakovanj letošnjega leta ameriške prve lige, saj so od kritiško opevanega Daytona minila že štiri leta. It’s Almost Dry sta skoraj v celoti producirala stara Pusheva prijatelja Kanye in Pharell Williams. Presenečenj pa tudi drugje ni: spet poslušamo natančno formulirane in impresivno artikulirane dilerske zgodbe – v paketu nekaj temačno udarnih trenutkov in trenutkov radijske mlačnosti.

Moveknowledgement: Lying Cobra

Kameleonska zasedba Moveknowledgement se je po dolgem diskografskem zatišju – prejšnji album See je izšel daljnega leta 2014 – končno prebudila in popolnoma preoblikovala svojo zvočno podobo. Čeprav bend že od nekdaj odlikuje divji eklekticizem in je na vsaki plošči zavil v nepredvidljivo smer, zdaj na novem albumu predstavlja najradikalnejši slogovni zasuk doslej, kar je predvsem posledica odsotnosti nekdanjega vokalista Mihe Blažiča - N’Toka.

Yung Lean: Stardust

Švedski sadboy Yung Lean se je z leti ustvarjanja vzpostavil kot absolutna legenda internetnega cloud rapa, zato je sčasoma postal tako suveren in samozavesten, da se pomanjkanja pevskih veščin sploh ne trudi več skrivati, temveč ga postavi v ospredje: večji del njegovega novega mikstejpa Stardust zveni, kot bi ga odpela druščina popolnoma pijanih prijateljev brez trohice posluha: kakor bi nam Yung Lean želel z glasilkami pokazati sredinca. Izdelek sicer na trenutke prepriča z izvrstno, zares napredno mislečo in psihedelično produkcijo, na njem je veliko odbitih in drznih zamisli, odličen je tudi singel, na katerem gostuje FKA Twigs, a protagonist se na vse skupaj odločno podela z nadležnimi, frustrirajoče razglašenimi vokali, pa naj gre za mrmranje, stokanje ali okorno repanje. Estetika grdega, ki jo je težko razumeti.

Kae Tempest: The Line Is A Curve

Kae Tempest so multipraktični avtorji presežkov. Naj gre za poezijo, prozo, gledališke igre ali muziko, vedno so bili deležni navdušenih kritik, nominacij, nagrad. Njihov četrti album je proizvod odraslosti ali zrelosti. Bolj bendovski kot odkrito elektronski, bolj tih kot hrupen, bolj zmeren kot nasičen. Bolj spokenwordovsko recitirajoč kot raperski, s poudarkom absolutno na besedilih. Ta so sentimentalna. Tempest preudarno premlevajo usrano sodobno britansko izkušnjo, še bolj pa se poglabljajo v trpko introspekcijo skozi formalizem poetičnih figur. Proti koncu le malce povečajo intenzivnost. The Line Is A Curve potrdi tezo, da je format poezije težko elegantno umestiti v okvir klasične albumovske konvencije.

Wet Leg: Wet Leg

Največji čar glasbe dvojice Wet Leg se skriva v udarnih, najstniško igrivih, postpankovsko minimalističnih hitih, ki so oguljeni do najosnovnejših prvin ter obogateni z ravnodušnimi vokali in duhovitimi besedili. Ko pa vzpenjajoči se indie zvezdnici, ki živita in ustvarjata na otoku Wight, pregloboko zatavata v nežnejše, sladkobne indie pop napeve, ta čar večidel izpuhti. Morda so bila pričakovanja za dolgometražni prvenec zaradi nalezljivo spevnih singlov, ki so ga napovedovali – še posebej navihanega hitiča Chaise Longue, ki je dekleti med pandemijo postavil na zemljevid – preprosto prevelika, a plošča pusti mešane občutke – predvsem zaradi številnih medlih skladb, ki se zdijo kot odvečno polnilo.

Širom: Utekočinjeni prestol preprostih

Včasih pravo muziko slišiš ob pravem času na pravem kraju. Takrat se ti v drobovju nekaj sprosti in nenadzorovano vzburi hrbtenjačo. Minuli konec tedna sem imel priložnost četrti album najbolj vizionarske poosamosvojitvene slovenske zasedbe, ki z neposnemljivo nadrealistično godbo buri duhove širom po svetu, poslušati med vožnjo po Prlekiji, Prekmurju in Goričkem na tih muhast dan. Kar bi v drugem kontekstu bila le minorna opomba, se je tokrat izkazalo za ključno sestavino mističnega izkustva, pri katerem se zunanjost in notranjost prepleteta v ubrano muzikalno vprego.

Fivio Foreign: B.I.B.L.E.

Po smrti Pop Smoka je titulo prvega moža ameriškega drilla kmalu prevzel Fivio Foreign, ki nekoč obskuren žanr zdaj potiska naprej v mainstream. Tega se loti brez tveganj: njegov dolgometražni prvenec zaznamuje predvidljiva produkcija, ustvarjena po prežvečenih receptih, dobršen del albuma pa zapolnijo verzi gostujočih glasbenikov. Z močno podporo velikanov glasbene industrije – predvsem Kanyeja Westa, ki album B.I.B.L.E. podpisuje kot izvršni producent – je avtor nabral na kup toliko visokokategornih imen, da bi z njimi lahko zapolnil program kakšnega velikega festivala. To je ena težavnejših razsežnosti tega medlega albuma: čeprav gosti protagonista le redko zasenčijo, uzurpirajo tolikšen del izdelka, da Fiviov avtorski pečat ne pride zares do izraza.

Ascyth: Life of a Prince

Bleščeča postinternetna estetika, spolirana (hyper)popovska zvočnost in lebdeči atmosferični momenti zaznamujejo frišno kratkometražno izdajo težko umestljivega slovenskega producenta mlajše generacije, ki se navdihuje pri progresivnejših odvodih aktualnega pop izrazja. EP, ki je izšel pri edini za tovrstne muzike specializirani domači založbi, je nastal vzporedno z razstavo LivinLaVidaLoca umetnice Neže Knez in predstavlja njeno zvočno komponento. Ascyth nam predstavlja svojo vizijo novogeneracijskega, če želite transhumanističnega popa, ki ga definirajo hiperdigitalne, pikselirane, prelivajoče se zvočne barve, kiborški vokali, ki brišejo meje med človekom in robotom, ter občutek osamljenosti v kiberprostoru.

Machine Gun Kelly: Mainstream Sellout

Kot raperja ga nihče ni jemal preveč resno, ko pa je Machine Gun Kelly dve leti nazaj zajahal trendovski val preporoda pop punka in se prelevil v rock zvezdo, je začel dosegati vesoljne uspehe: njegov kitarski prvenec je nekaj časa celo krasil vrh seznama najbolje prodajanih albumov v ZDA. Nadaljevanje se zanaša na preverjeno formulo: 31-letnik piše infantilna besedila na ravni 13-letnika, saj se verjetno zaveda, da je ciljno občinstvo te glasbe predvsem mladež v odraščanju. Morda pa preprosto ne zna bolje: v prid tej teoriji pričajo tudi generične inštrumentalne podlage, v katerih avtor osnovnošolsko brenka na dva, včasih tri preproste akorde, najbolj boleč pa je njegov mučno hrapav, pretirano vznesen, melodramatičen vokal. Neposlušljivo.

Jack White: Fear of the Dawn

Jack White je nenehno na potezi. Naj gre za producentsko ali studijsko delo, za igranje v raznih bendih (začelo se je z The White Stripes, nič manj kot najvplivnejšim rockovskim tandemom sodobne dobe), za vodenje založbe Third Man, za obsesivno zanimanje za tehniko (inštrumente in studijsko opremo) ali za strast do taksidermije (?!), njegov status enega redkih »starošolskih« (tudi folklorno ekscentričnih) rockovskih zvezdniških delavcev je nesporen. Svoj vpliv je zbadljivo skromno parafraziral kar sam, ko je ob neki priložnosti izjavil, da v televizijskih reklamah pogosto ujame melodije, ki ga več kot očitno posnemajo in so največkrat delo skupine Black Keys. Kljub nenehnemu glasbenemu brcanju, raziskovanju, igračkanju in brskanju pa Jack White samostojnih albumov ne snema prav pogosto. Tretjega, dokaj nenavadnega, kolažnega in po lastni oceni »bizarnega« Boarding House Reach je izdal leta 2018 in zajahal lestvice kljub nekonvencionalnosti. Zdaj je tu četrti, Fear of the Dawn.

Duster: Together

Slowcore veterani iz zasedbe Duster so konec devetdesetih let izdali legendarno ploščo Stratosphere, ki se je resnično postarala kot vrhunsko vino, nato pa so kmalu po prelomu tisočletja poniknili za skoraj dvajset let. Pred tremi leti so se iz naftalina izmotali s ploščo, naslovljeno z imenom benda, ki je na trenutke nekoliko presenetila s hrupnostjo, na albumu Together pa se vračajo k spokojnim koreninam. Plošča resnično zveni, kot bi jo zasedba posnela v svojih najboljših letih, in daje vtis neposrednega nadaljevanja kultne klasike Stratosphere. Kalifornijcem se nikamor ne mudi: počasi brenkajo otožne akorde, nežno momljajo depresivna besedila in nekajsekundne zamisli ponavljajo v nedogled, za kar mora poslušalec sicer imeti precej potrpljenja, a je nagrajen s skorajda meditativnim učinkom. Počasi se daleč pride.

Red Hot Chili Peppers: Unlimited Love

Potem ko so člani RHCP medse ponovno sprejeli kitarista Johna Fruscianteja in pred kratkim končno dobili zvezdo na pločniku slavnih, se po šestih letih vračajo z reunion plato. Zdi se, da Kalifornijci, ki jih bomo vedno povezovali s funkovskim rockom devetdesetih let, poskušajo oživiti izvorno »sex magik« energijo, a je Unlimited Love, kot že nekatere prejšnje izdaje, predvsem dokaz izgube ustvarjalne potence nekoč velikega benda. Komadi niti niso slabi per se. Toda v primerjavi z vsemi klasikami skupine so tako neizstopajoči in oropani slehernega žmohta, da človek težko najde razlog za še en play. Hardcore fene bo album morda razveselil zaradi potencialnih turnej, drugi ga lahko mirne vesti preskočite.

Alabaster dePlume: GOLD

Alabaster dePlume je čisto svoja vrsta: je saksofonist, pesnik, recitator ..., ki skoraj hipijevsko ohlapno lucidno blodi nekje med folkom in jazzom. GOLD je velikopotezni veliki met, ki je nastal s specifičnim procesom: sodelujoči so imeli načrtno premalo časa za študij gradiva in posnetega niso smeli preposlušati. Snemali so ločeno, tako da je dePlume kasneje po mili volji rezal in lepil njihove prispevke. In rezal in lepil je res veliko. Sedemnajst ur materiala je uredil v lebdečo, a nujno prizemljeno in konkretno spiritualno izkušnjo komunalnosti – kompleksnega (zborovskega) prepevanja in bogatega instrumentarija neskončne druščine glasbenikov. Humanistični ep v nekem drugem, spet čisto svojem vesolju.

Bladee & Ecco2K: Crest

Drain Gang, kolektiv skandinavskih glasbenikov (in modnih ikon), si je s svojevrstnim zvokom cloud rapa po robnih kotičkih interneta zgradil izjemno močno bazo zvestih, ekstremno online oboževalcev, ki hrepenijo po zasanjano opranem zvoku (post)internetnega r & b-ja, po kakršnem se najbolj odlikujejo prav melanholični dečki s švedskega podeželja. Čeprav je skupina močno povezana z ekipo Sad Boys, kolektivom prvega moža švedskega rapa Young Leana, je Drain Gang zgradil svoj lasten, resnično edinstven zvok, ki ga je najbolj definiral sedemindvajsetletni vokalist Bladee. Ta je zdaj v sodelovanju z enigmatičnim ustvarjalcem, ki deluje pod imenom Ecco2K, posnel ploščo presenečenja Crest.

Denzel Curry: Melt My Eyez, See Your Future

Floridski raper Denzel Curry je ustavil konje. Čeprav je zaslovel s kombinacijo brezkompromisnih trap beatov in agresivno kričečega, brzostrelkasto hitrostnega repanja, zadnje čase navdušuje z intimnejšo produkcijo. V to smer je začel zavijati že na prejšnji dolgometražni plošči TA1300, na kateri se je uspešno preizkusil kot melodični raper, na petem albumu pa je ubral precej starošolski, soulovsko-boombapovski način, kar je verjetno posledica predlanskega sodelovanja s producentom Kennyjem Beatsom, ki podpisuje tudi zajeten kos nove plošče. Čeprav ga številni die-hard feni še vedno najrajši slišimo v kontekstu trap bangerjev, lahko vseeno cenimo napredek Curryjevih pesniških veščin, ki ga je opaziti na vsaki novi izdaji. Resen tekmec za rap album leta.

Koffee: Gifted

Predstavljajte si največji kliše, s katerim se lahko začne sodobna reggae plošča. Točno to se zgodi v uvodu prvenca najbolj svetovnoarensko perspektivne jamajške izvajalke zadnjih let. Morda desetletja. V prvih sekundah najprej zaslišimo odmev, košček komada Redemption Song Boba Marleyja. Prav tako je predvidljivo nadaljevanje. Koffee jaha valove neverjetnega in hitrega preboja v srednjetok in prav nič ne tvega. Gifted je varna, preračunana, tudi vljudna, baladna mešanica reggaeja in afrobeata. Je izrazito mehek radijski pop brez trenutka zvočne drznosti, ki bo verjetno dobro služil svojemu namenu, ne bo pa obstal kot eden spomenikov zapuščine pevke iz Spanish Towna.

Ibibio Sound Machine: Electricity

Pevko Eno Williams, soustanoviteljico londonske naveze, ki je s prepletanjem angleščine in jezika južnonigerijskega ljudstva Ibibio izoblikovala svojstveno elektro funkijado s sodobnim disko predznakom, bi po karizmatičnosti in izraznosti lahko primerjali z irsko šefico Róisín Murphy. Lasti si žar fatalnih disko div in spominja na izmuzljive ikone, kakršna je Grace Jones. Tudi na novi plati naveze, ki jo sopodpisujejo synthpop fejmiči iz skupine Hot Chip, ogrodje zagotavljajo razmeroma konvencionalni disko prijemi, a njihova zvočna podoba je v esenci precej hibridna, »urbana« in afrocentrična. Nepretenciozni in dostopni feel good hitiči, ki po svežini suvereno prekašajo večino radijske disko pop produkcije.

Charli XCX: CRASH

Britanska pevka Charli XCX je v sodelovanju z napredno mislečimi producenti, kot so pokojna Sophie in člani ekscentričnega kolektiva PC Music, množicam v zadnjih letih približala estetiko hyperpopa in se uveljavila kot prva dama eksperimentalnega popa jutrišnjega dne. Njeno pomembno vlogo pri dobrodošlih premikih v mainstreamu smo prepoznali tudi v Mladini, pevka je kar dve leti zapored našla mesto v izboru najboljših albumov leta. Njene nove plošče CRASH na letošnjem Mladininem seznamu skoraj zagotovo ne bo: Charli XCX ni več zazrta v prihodnost, temveč kar nekaj desetletij v preteklost, saj želi – predvsem s posnemanjem sodobnih radijskih hitov in spogledovanjem z estetiko (synth)popa osemdesetih let in dance hitov devetdesetih – prodreti v sam vrh mainstreama, pri tem pa se, žal, izgubi dobršen del čara njene glasbe.