Bogdan Raczynski: ADDLE

Poljsko-ameriški IDM-veteran, znan po anekdoti, da ga je Aphex Twin menda odkril na tokijskih ulicah (kasneje je Raczynski navdihnil Britančev album DrukQs), se po petnajstih letih vrača s prvim LP-jem frišnega avtorskega materiala, ki nakazuje odmik od vratolomnih brejkov in hiperaktivnih aranžmajev. Gre za izvirno zbirko polsanjskih zvočnih topografij, ki jih sestavljajo iregularni ritmični pulzi, breztelesni, skoraj »kitovski« vokali, nebeško šelestenje, kozmično pršenje in ASMR-jevske sintovske barve – jamstvo za evokativno in pomirjujočo zvočno kopel, ki zbudi vsa hrepenenja. Obvezen postanek za fene IDM-klasik kot Selected Ambient Works 85–92 in Tomorrow’s Harvest, ki bi radi posodobili plejliste.

Kojey Radical: Reason to Smile

Britanski grime je v zadnjem desetletju naredil veliko. Prav tako Kojey Radical. Sprva bolj mojster govorjene besede kot čistokrvni raper prepoznavno raskavega glasu, je počasi nizal male plošče, do prvenca pa prilezel šele zdaj. Ta ni prav nič radikalen. Radical se je v preteklosti rad igral z različnimi prijemi, se lotil tudi drznejših zvočnih raziskovanj, tokrat pa hitro postane jasno, da je Reason to Smile utrjevanje v vodah srednjetoka. Album ni niti za trohico umazan, je pretežno dobrovoljen, sončen, melodičen, nežen, prijeten, poln glavozibajočih refrenov ... Je bolj r & b in novi soul kot grime. Projekt, ki cilja premišljeno in ki bo veliko več obratov deležen na radijskih valovih kot v klubovju.

Jenny Hval: Classic Objects

Norveška kantavtorica in pisateljica se je doslej gibala po progresivnejših obronkih alternativnega popa in na raznih konceptualnih albumih obravnavala teme feminizma, spolnosti, patriarhata in identitete, na osmi plošči pa vse stavi na zvočno toplino in spevnost. Classic Objects ne skriva eksplicitno popovskih tendenc; omreži nas s preprostostjo in dostopnostjo, lahko bi celo rekli »klasičnostjo« (težko ne omenimo Joni Mitchell), ki pa ni predvidljiva. Bolj kot zbirka presežnih singlov je to razpoloženjski album s (še vedno) politično izrazitimi besedili za fene imen, kot so Julia Holter, Beach House in Frank Ocean. Presežni avtorski pop za prihajajoče lenobne dneve pod cvetočim drevjem.

Rosalía: MOTOMAMI

Svetovne zvezde sodobne pop krajine, ki praviloma pojejo v neangleščini, so redka vrsta. Če odmislimo čudaške enkratne posebnosti (kot je na primer Celine Dion, ki je na nekem gala dogodku za kitajsko novo leto pela v ... kitajščini!), je le peščica zgradila omembe vredno kariero na besedilih onkraj jezikovnega hegemona. Tu vstopi Rosalía.

The Cool Kids: BEFORE SHIT GOT WEIRD

The Cool Kids je bil nekoč eden najobetavnejših tandemov novega fenomena »internetnega rapa«. Po dobrih petnajstih letih, ne najbolje sprejetem prvencu in enem razhodu ponovno brca. Nič kaj malenkostno. Before Shit Got Weird je prvi del trilogije in je ne najbolj kompakten album številnih gostovanj. Je nametanka vsega, kar velja za podpis fantov: tla drmajočih bobnov, sijajnega izbora semplov, kombinatorike alter futurizma, hiphopovske klasike in pop apila. Nametanka neskončne, a nič pikre ironije pronicljivih in hkrati duhovitih besedil, z obveznimi, bistro formuliranimi referencami na večne rapovske spomenike. Plošča številnih vrhuncev, solidnih epizodnih vlog in nekaj odvečnih delov.

Žiga Ipavec: TolKalSka

Tolkalski solo album spada med zahtevnejše formate, doslej so se s takimi albumi proslavili mački kot Max Roach, pri nas pa Zlatko Kaučič in njegov učenec Gal Furlan. Drugi Kaučičev varovanec, Žiga Ipavec, hiperaktivni protagonist goriške scene (Kavasutra, Nesesari Kakalulu, Koromač, Kombo B), gre na svojem debiju še dlje. Poleg raznih perkusivnih zvočil v impro skladbe vključuje tudi terenske posnetke, sintetične zvoke in obredne vokale. TolKalSka je postjazzovska onomatopoija vaških zvokov (brušenja kose, motorke, zvonov, vaških fantov, psov), ki so glasbenika obkrožali med bivanjem v primorski vasici – skupek psihedeličnih, prostorsko zračnih elektroakustičnih improvizacij, ki v sebi nosijo duha prostora, kjer so nastale.

Rex Orange County: WHO CARES?

Alex O’Connor, spalnični indie pop kantavtor, ki ustvarja pod psevdonimom Rex Orange County, je nase resno opozoril s sodelovanjem z raperjem Tylerjem, The Creatorjem. Ta zdaj gostuje tudi na enem od vrhuncev plošče WHO CARES?, ki pa sicer – podobno kot Connorjev dosedanji opus – pusti mešane občutke. Avtor ponovno dokaže izjemno nadarjenost za skladanje nalezljivo spevnih melodij, vendar so te – paradoksalno – zapakirane v precej pozabljive skladbe, pri katerih najšibkejši člen ostaja njegov deški glas. Tudi nova plošča je močno zaznamovana z nenavadnim nasprotjem med otožnimi besedili in radostnim razpoloženjem, ki ga avtor tokrat nekoliko omili s pogosto uporabo dramatičnih godalnih aranžmajev.

Ghost: IMPERA

(O)kultna švedska heavy metal/hard rock formacija je leta 2010 prevetrila metalski svet s prvencem Opus Eponymous, ki je dvignil precej prahu, in s svojim retro zvokom v duhu legendarne zasedbe Blue Öyster Cult. Hkrati je njena vpadljiva podoba v tradiciji zamaskiranih bendov à la Kiss, Slipknot ali Lordi hitro zbudila pozornost popkulturne industrije.

Nilüfer Yanya: PAINLESS

S prvencem Miss Universe se je Nilüfer Yanya predstavila kot izjemno celovita avtorica – sijajna tekstopiska, kitaristka in aranžerka. Plošča redke dodelanosti in intrigantne razmetanosti je končala v številnih izborih vrhuncev leta 2019, nadaljevanje pa udari nekoliko drugače. Pravzaprav sploh ne udari. Londonska pevka tokrat nastopi precej nežneje in bolj umirjeno, čez neštete subtilno markantne kitarske melodije zmerno niza sladko-grenke verze o strtem srcu. V bolj folkaških delih spomni na brenkanje kakšnega Kurta Vila, v bolj distorziranih pa na tisto manj raziskovalno početje kakšnega Kinga Krula. Še enkrat mojstrski sveženj ljubezenskih kislic, izčiščeno dostavljen brez balasta patosa.

Tangerine Dream: Raum

Čeprav je Edgar Froese, ustanovitelj kultne krautrock zasedbe Tangerine Dream, leta 2015 preminil, je na novi plošči še vedno prisoten: preostali člani zasedbe so gradivo za album črpali iz arhiva njegovih neizdanih skladb in jih ob pomoči producenta Paula Fricka aranžirali v kozmične synthovske epopeje. Tangerine Dream je nekoč ustvarjal napredno mislečo glasbo, ki je prestala preizkus časa in še danes zveni futuristično, na dobršnem delu novega albuma pa je, žal, ravno nasprotno: več skladb zveni kot rahlo cenena »progresivna« elektronika, kakršna je v Nemčiji nastajala na prelomu tisočletja. Vprašanje, ali so ga polomili še živeči člani benda ali je bilo težavno že izvorno gradivo, ostaja brez odgovora, jasno pa je, da Raum v kontekstu bogatega opusa zasedbe izstopa kot eden redkih spodrsljajev.

The Weather Station: How Is It That I Should Look at the Stars

Leta 2020 je Taylor Swift izdala sestrska albuma, ki sta zbudila veliko pozornosti. Podobno je pri novi plošči ravnala glasbenica in igralka Tamara Lindeman. Lani smo Kanadčanko hvalili zaradi izstopajočega albuma baročnega indie folka, zdaj predstavlja njegovo diskretnejše, bolj na osnovne gradnike okleščeno nadaljevanje – intimnega spremljevalca za tiho kontemplacijo. Na njem avtorica razgalja svojo nežnejšo kantavtorsko plat, utelešeno v žametnih klavirskih baladah s skromnimi godalnimi, trobilnimi in pihalnimi okraski. Središče gravitacije je njen krhki, skoraj šepetajoči glas, ki boža in pomirja. Solidna, toda razpoloženjsko monotona plata, ki (pre) hitro izpuhti iz glave.

Conway The Machine: God Don’t Make Mistakes

Ekipa Griselda je očitno imela hudo izdelan načrt. Z na gosto posejanim rafalom izdaj albumov in mikstejpov, ki jim je preprosto težko slediti, in bistrimi poslovnimi potezami je malo mesto Buffalo postavila ne samo na zemljevid hiphopa, ampak kar na prestol tistega surovega, podtalnega, necenzuriranega oddelka žanra. »Kolektiv pred posameznikom« oziroma »več nas je, več zmoremo« je taktika, ki se je različnim rapovskim kolektivom obrestovala že v preteklosti. Spomnimo se le kulta unikuma Wu-Tang Clana. Tudi tokrat.

New Balkan Wife: Ništaa

Postjugoslovanska grupacija, ki jo sestavljajo domači posebneži Balans in peščica srbsko-bosanskih muzičarjev iz bendov Klotljudi, Tipon, Dogs in Kavala in Nevaspitani, je v sklopu projekta Dvocikel napisala album, ki namiguje, da je bila hipna kemija na seansah očitno prava. Ništaa ni radikalen odmik od njihovih individualnih slogov – poetičnega art rocka, kabaretnega postpunka, srboritega synth popa in psihedeličnega baladarstva – toda predstavljeni dvojezični in večglasni material je v smislu produkcije, aranžmajev in pesmopisja še prepričljivejši od posamičnih bendovskih izdaj, posebej izstopajoča je uvodna četvorka. Če vam dogajajo Devo, Life Without Buildings, Guerilla Toss ali Moon Duo, je to direktno za vas.

alt-J: The Dream

Posebnosti britanske skupine alt-J v morju »drugačnih« rockovskih bendov sta dve: prvič, ne glede na to, koliko elektronike dodaja svojemu izrazu, vedno zveni nekako akustično, zmerno, nekričeče, pogosto tiho. Drugič, pevec Joe Newman ima res posebno krhek glas, njegova interpretacija je samosvoja. Z leti je sicer postala nekoliko bolj vsakdanja, četrti album absolutnega neljubljenca glasbenega hegemona Pitchforka pa je še ena zibanka, tokrat bolj optimistična, prijetna, kompaktna, bogato in dokaj popovsko aranžirana, s kar nekaj špikanja godalnih, tudi zborovskih vložkov. The Dream ne stavi na raziskovanje ali odklone, zato pa streže z obrtniško brezhibnostjo in redkimi vrhunci krešendov kiča pop strani klasične glasbe.

Različni izvajalci: STOP THE WAR

Trenutno je preprosto nemogoče razmišljati o čemerkoli drugem kot o vojni v Ukrajini. Ob pogledu na prerešetane blokovske fasade, kordone razstreljenih vozil in podobe zoglenelih trupel se zdi pisanje o glasbi precej jalovo početje. Toda prav ob najepohalnejših dogodkih postane glasba še pomembnejše družbeno vezivno tkivo, saj dejavno briše ideološke razlike in nas vseskozi opominja na kozmično soodvisnost. Zasedba Ukrajine, kjer se je v zadnjih letih razvila ena najvznemirljivejših klubskih scen v Evropi, je med ustvarjalci in ljubitelji elektronske glasbe pričakovano spodbudila sočutje in napetosti. Največ prahu je dvignila objava svetovne techno ikone, ruske didžejke Nine Kraviz. Na njeno sporočilo, da moli za mir, sta se uveljavljeni ukrajinski didžejki Nastia in Daria Kolosova (za njima pa še na tisoče ljudi) odzvali z očitki, da svoje vplivne platforme ni izkoristila za izrecno obsodbo ruskega predsednika. Slutiti je, da se zvezdnica, katere kariera temelji na promociji enakosti in miru skozi plesno glasbo, boji sankcij, zato je raje ostala nevtralna, a je že na delu sodobna kultura črtanja ljudi zaradi (ne)izrečenega.

yeule: Glitch Princess

Za Yeule stoji singapurska samooklicana kibergotska entiteta Nat Ćmiel, ki na svojem drugem albumu v liniji avant pop vizionark Björk in Grimes v naš metaverzum vnaša vso vznemirljivost in tesnobnost življenja v hiperdigitalizirani poznokapitalistični resničnosti. Kot zrcalo duha našega časa album zaznamuje nekakšen digitalni smrtni gon, obseden s samoizbrisom iz matrice, v katero smo ujeti. Na njem slišimo transžanrsko fuzijo prostolebdečih sintovskih modulacij, zaglitchanih sintetičnih balad, energičnih levopolnih pop hitičev in postinternetnih r & b-štiklcev, ki so hkrati mračni in nebeški. Izjemno aktualna muzika, kakršna bi spremljala Kiborški manifest (1985), če bi ga Donna Haraway napisala danes.

Beach House: Once Twice Melody

Baltimorski dream pop dvojec Beach House z vsako izdajo preseže samega sebe. Resnično se zdi, da je vsak album vrhunec njegovega opusa, in tako je tudi z ambiciozno ploščo Once Twice Melody, izdano v štirih poglavjih, ki so zadnje štiri mesece postopoma kapljala v javnost. Beach House k sreči niti tokrat ne odkriva novega terena, temveč na osmi plošči le posodablja formulo, ki se je sicer zdela že izpopolnjena, a je dvojec v njej očitno našel prostor za napredek: razgibane aranžmaje obogati z orkestralno spremljavo, pogosteje poprime za synthe, se še globlje potopi v zasanjano psihedelijo in zaradi tega še bolj spominja na zapuščino legendarnega britanskega benda Broadcast, kar je, blago rečeno, dobrodošlo. Album epskih razsežnosti.

Khruangbin & Leon Bridges: Texas Moon

Najprej sonce, zdaj luna. Prva, dnevna mala plošča, nastala s sodelovanjem teksaške skupine Khruangbin in enega prepoznavnejših ameriških soulovskih pevcev sodobnosti Leona Bridgesa, je bila milo rečeno ležerna, nočno nadaljevanje pa je na las podobno in še kanček bolj sedativno. Naveza ponovno streže s hipnotično nežnim psihedeličnim soulom, ki se udobno namaka v morju efektov, Bridgesov vokal pa se občasno potopi v zibajoče valove in prevzame vlogo enega od inštrumentov. Texas Moon tako ne ponuja nobenih slogovnih premikov ali sprememb, zato pa še enkrat potrdi, da kombinacija bolj kakor enkratna pobuda deluje kot pravi bend. Uigrano, tekoče, previdno, brez tveganja in drznosti.

Alice Glass: Prey//IV

Ploščo Prey//IV, solistični prvenec kanadske pevke Alice Glass, lahko obravnavamo kot četrto ploščo legendarnega elektro-punk dvojca Crystal Castles. Na to namiguje že naslov: bendov zadnji album, pri katerem je Alice še sodelovala, je bil naslovljen preprosto III. Po pevkini osamosvojitvi leta 2014 je producent Ethan Kath sicer našel nadomestno vokalistko in svojo glasbo še naprej izdajal pod imenom Crystal Castles, a je bil pri tem sila neuspešen: izgubil je naklonjenost oboževalcev, ki so vedeli, da je bila Alice Glass srce in duša izvirne zasedbe. Dokaz za to je bila tudi porazna plošča Amnesty (2016), na kateri je nova pevka Edith Frances nonšalantno posnemala Glassovo, vendar se poslušalci niso pustili prelisičiti.

Trentemøller: Memoria

Danski producent Anders Trentemøller se je že na prejšnji plošči Observe močno spogledoval s shoegazom, temu je botrovalo tudi to, da je na njej gostovala ena od starost žanra, Rachel Goswell iz zasedbe Slowdive. Na novem albumu se vplivom shoegaza popolnoma prepusti, jih začini z elementi krautrocka, postpunka in synthpopa ter se odlično ujame s pevko Lisbet Fritze, ki z zasanjanimi vokali obogati skoraj polovico izdelka. Kameleonski producent je našel teren, na katerem se resnično odlikuje, ko pa eterična dream pop blagozvočja združi s plesnimi, tehnoidnimi ritmi, ustreli v prazno. Kljub tem redkim spodrsljajem lahko brez zadržkov trdimo, da je Trentemøller ponovno v odlični formi, žal pa z novo ploščo še zdaleč ni pritegnil pozornosti, ki si jo zasluži.

Big Thief: Dragon New Warm Mountain I Believe in You

V Brooklynu udomačena zasedba Big Thief ne zveni nič kaj brooklynsko. V njenih začetkih še prepoznamo ostaline garažno surove plati indie rocka, do tretjega albuma U.F.O.F. pa je že popolnoma izčistila mešanico klasičnega ameriškega folka in širše americane. A z albumom Dragon New Warm Mountain I Believe in You udari presenetljivo široko. Redukcija kar 45 posnetih komadov na 20 uporabljenih še zmeraj pomeni ploščo epske dolžine z vložki indie rocka, malimi ovinki proti akustičnemu popu devetdesetih let, povsem nepričakovano pa celo trip hopu in subtilnemu nastavku soula. Posnetku staromodnega countryja sledijo programirani bobni! Zračno nežna razmetanost, ki pa jo brez muje poveže edinstvena pevka Adrianne Lenker.

Trupa Trupa: B Flat A

Četverica prijateljev iz Gdanska sestavlja enega bolj lucidnih in poetičnih evropskih alternativnih rock bendov tega trenutka. Trupa Trupa je zunajčasovna kapsula, v kateri se dogaja fuzija estetik čudaškega Syda Barreta, nežnega Georgea Harrisona in zunajkategornih bendov tipa Fugazi, Can, Sonic Youth in The Beach Boys. Tudi šesta plata poljskih posebnežev ni mala malica. Daje nam občutek, da nad njo lebdi težek črn oblak. A čeprav je atmosfera pogosto svinčena in katatonična, se vmes prikradejo tudi slajše melodije s psihedeličnimi odtenki ter ostrejši rifi za brezglavo rajanje, ki albumu vtisnejo tisti neizrekljivi joie de vivre. Lirično vijuganje med stadionsko ambicioznostjo in baladno samozadostnostjo.

Black Country, New Road: Ants from Up There

Britanska grobo rečeno rockovska zasedba Black Country, New Road je pred skoraj točno enim letom s prvencem For The First Time presenetila s suvereno, svežo in navdušujočo žanrsko širino, nadaljevanje pa je za zdaj najvišje ocenjeni album letošnjega leta, če upoštevamo ocene prve lige severnoatlantske kritiške srenje. Uspeh prvenca je tako dal krila še ambicioznejši potezi.

Saba: Few Good Things

Chicago, vetrovno mesto edinstvene glasbene tradicije. Tudi rapa. Saba se je na mestnem zemljevidu brcanja rim pojavil pred kakšnim desetletjem, na njegovem drugem, leta 2018 izdanem albumu CARE FOR ME je prevladovalo mehko temačno razpoloženje, zdaj pa se obrača proti soncu. Few Good Things nadaljuje to, kar sta načela starejša mestna kolega Lupe Fiasco in Chance the Rapper (ki je bil mlademu Sabi tudi nekakšen mentor). Nadaljuje v niši dostopnih, dobro razpoloženih, močno melodičnih viž neštetih hakeljcev, odpetih refrenov in obče sladkobe, ki nagovarjajo predvsem mlajše poslušalce. Skoraj v celoti (mojstrsko) odigran, tinejdžerski rap, tako rekoč brez uporabe semplov.

Dvidevat: Idle Infection

Po lanskem skupnem prvencu s kolegico Nullo, vznemirljivem dvojnem paketu sodobnih electro gruvov in zatripanih klubskih atmosfer, se predstavnica slovenskega techno podmladka vrača s kompaktnim samostojnim kratkometražcem, na katerem suvereno nadgrajuje svoje aranžmaje in zvočno podobo. Producentka ne ovinkari. V tradiciji mojstric kategorije Helena Hauff nas v spiralasti techno uverturi Forfeit nemudoma potegne v vrtinec svojih ritmov. Nato dostavi še štiri žanrsko ortodoksne, a idejno frišne electro pokalice, od bolj introspektivne Squeezebox do hiperkinetične QMX, ki premorejo tisto izvorno silovitost in temačno privlačnost zunajzemeljskega funka detroitskih očakov kalibra DJ Stingray. Nalezljivo.

Animal Collective: Time Skiffs

Od prelomne plošče Merriweather Post Pavillion, nespornega vrhunca diskografije zasedbe Animal Collective, je minilo že skoraj trinajst let. V tem času smo bend tako rekoč odpisali, saj so njegovi člani vztrajno razočarali ne le s skupnimi projekti, ampak tudi s solističnimi, zdaj pa se je nepričakovano končno vrnil v formo. Zasedba prvič po desetletju navdušuje v polni postavi in prav vsak izmed članov dobi priložnost, da zasije. Čeprav – v kontekstu svojega bogatega opusa – ne dostavi nič zares novega, se k sreči sklicuje na najmočnejša poglavja iz preteklosti, predvsem na neopsihedelične, tako imenovane freak folk korenine iz časa pred mednarodnim prebojem in eterična, skoraj nekako beachboyevska večglasja, ki jih zapakira v osvežen, nekoliko manj avanturističen format.

Matter: Haos

Kam se še ozreti, ko s tretjim albumom Troglav simbolično zasedeš vrh Slovenije? S čim presenetiti, ko na platno spraviš postapokaliptični samizdat celovečerec Ameba? Katero marketinško foro uporabiti, ko že imaš svojo pijačo? Feni bi rekli: »Posnemite pornič!« Ciniki bi rekli: »Izdajte knjigo.« Pa so raje posneli še en album. In izdali knjigo. Lična izdaja Haos, polna čačk, ilustracij, koncertnih fotk, grafik, kratkih zgodb, besednih fragmentov in tekstov, morda še ni material za maturo. Bo pa čez 20 let, ko bo kak milenijec sedel v maturitetni komisiji – idealno skupaj z Mostom na Drini, tema pa bo balkanska kultura in prepišnost slovenske identitete.

Amber Mark: Three Dimensions Deep

Newyorška glasbenica in producentka Amber Mark je na svoj mogočni glas prvič resno opozorila s srce parajočo neosoulovsko balado 3:33am, v kateri je objokovala materino smrt. Pot je nadaljevala s precej bolj radostno malo ploščo Conexao, učinkovito mešanico R & B-ja in bossanove, nato pa si je vzela kar štiri leta za snemanje ambicioznega dolgometražnega prvenca, ki – čeprav nesporno zacementira avtoričin status vzpenjajoče se pop zvezdnice – pusti mešane občutke. Plošča se zdi nekoliko preobremenjena s svojo velikopotezno zasnovo. Skladb je dvakrat preveč in na drugi polovici izdelka postanejo precej monotone, težavna pa so tudi besedila, ki težijo k duhovnosti in ezoteriki, a pri tem delujejo nekoliko plehko, na trenutke pa celo pretenciozno.

PJ Harvey: Let England Shake – Demos

Ena nespornih mojstrovin popularne glasbe zadnjega desetletja je album Let England Shake britanske velemojstrice PJ Harvey. Ta zdaj – kot je storila že večkrat v preteklosti – streže z uvidom v postopek nastajanja, torej z zbirko izvirnih demoposnetkov, na katerih je morda vse instrumente odigrala kar sama. PJ Harvey najpogosteje le s spremljavo kitare niza skice, med katerimi so nekatere precej drugačne od končnega izdelka, kar potrdi, da je ikonična pevka z ekipo kasneje marsikaj še rafinirala in predvsem odvrgla. Demos je uvid v postopek sijajnih odločitev oziroma demonstracija-demistifikacija, kako tehnološko skromni zaznamki melodičnih nastavkov in neverjetnih besedil postanejo »veliki« albumi.

Josephine Foster: Godmother

Ameriška kantavtorica nas s kot cvet krhkim, vseskozi mističnim glasom in robno folk godbo s psihedeličnimi podtoni masira že od začetka tisočletja. Njeni komadi zvenijo, kot bi gledali retuširane poročne fotke svojih prababic; v njih se prepletajo podobe, zvoki in hrepenenje preteklosti in sedanjosti. Josephine Foster je umetnica s številnimi personami, od andaluzijske trubadurke do pevke v tradiciji institucije Tin Pan Alley, ki na novem albumu organskost akustičnih zvokov prvič nadgrajuje s sintetičnimi barvami sintov in programiranih bobnov. Godmother je zanjo tipično zasanjana in retronostalgična plata, na kateri protoelektronske eksploracije sedemdesetih let fino sobivajo z različnimi odtenki indie folk izrazja.