Soichi Tarada: Asakusa Light

Genialnost nekaterih umetnin širša javnost prepozna šele desetletja po nastanku, pogosto – tragično – šele po avtorjevi smrti. Včasih pa navdušenci nad neodkritimi dragulji kakšno zaprašeno mojstrovino iz naftalina potegnejo že prej, kot se je k sreči zgodilo pri japonskem producentu in skladatelju Soichiju Taradi. Ta je sicer uspešno kariero že konec devetdesetih let zgradil kot skladatelj soundtrackov za videoigre – med najslavnejšimi je kultna arkada Ape Escape –, kot producent plesne elektronike pa je bil še pred nekaj leti krivično zapostavljen, čeprav je že pred tremi desetletji ustvarjal napredno, po svoje pionirsko deep house (in jungle) glasbo, ki se v številnih razsežnostih lahko kosa s sodobno produkcijo.

Boris: W

Legendarna japonska zasedba Boris, ki z radikalnim hrupom prah dviguje že skoraj trideset let – pa naj gre za dronovske eksperimente, doomovske epopeje ali sludgeovsko nažiganje –, se je na novi plošči W odločila za nepričakovan slogovni zasuk. Po predlanskem, blago rečeno brutalnem albumu No, na katerem je trojec s crustpunkovskim izživljanjem po dolgem času resnično preizkušal meje poslušljivega, zdaj zadevo nekoliko umirja s svojevrstno interpretacijo dreampopa in shoegaza. To seveda še zdaleč ne pomeni, da je plošča izrazito spokojna – še vedno govorimo o brezkompromisnem trojcu Boris –, a v primerjavi s predhodnico gre za nežno blagozvočje, za pravo milino. Pravzaprav gre za sestrski plošči, za jin in jang: W je epilog, s katerim je Boris, kot pravijo člani zasedbe, sklenil »ponavljajoči se krog surovosti in celjenja«.

Joni Mitchell: Archives Volume 2: The Reprise Years (1968–1971)

Drži, da so box seti glasbenih legend pogosto le krava molznica za industrijo, a to ne velja za drugo zbirko arhivskih muzik ene najpomembnejših kantavtoric 20. stoletja. Volume 1 je bil fokusiran na njeno predzgodovino, frišna kompilacija studijskih seans, koncertnih posnetkov, demov, izgubljenih biserov in obskuritet, nastalih med prvencem Song to a Seagull in kultnim albumom Blue, pa ponudi intimen vpogled v ustvarjalni proces ameriške ikone in je izjemno didaktično gradivo za mlade kantavtorice. Za vsako klasiko je namreč veliko dolgočasnega, ponavljajočega se dela in vsak evergreen je bil na začetku le bežna melodija v glavi nekega človeka. Posnemi, poslušaj, ponovi vajo.

Cat Power: Covers

Ameriški kantavtorici Chan Marshall priredbe niso tuje. Covers je njen že tretji album gnetenja in žvečenja tujega materiala, ki se ga (ponovno) loteva na izrazito svojstven način. Nekatere skladbe so nastale celo tako, da je s sobendaši glasbo najprej skomponirala, šele potem pa se je odločila, katero besedilo prilepiti zraven. Drobci diskografij Billie Holliday, Lane Del Rey, skupine The Pogues, Iggyja Popa, Franka Oceana ... tako dobijo ne samo facelift, ampak popolnoma nov obraz, s čisto novimi dodatki koščkov besedil, melodij ali akordov. Celo venček priredb je lahko nekaj izrazito avtorskega, zaradi celostne, prepoznavne marinade zračne melanholije pa tudi nekaj enovitemu albumu podobnega.

FKA Twigs: Caprisongs

Glasba R & B-outsiderke FKA Twigs je v desetletju po avtoričinem silovitem vzponu postajala čedalje bolj intimna, kompleksna in ambiciozna, a hkrati tudi čedalje bolj robna, eksperimentalna in nedostopna – je pa kljub temu ves čas ohranjala precej pop senzibilnosti in se na (samo)svoj način spogledovala tudi z mainstreamom.

Gunna: DS4EVER

Včasih šepetajoči, drugič pojoči, a vselej izrazito lenobni flow ameriškega raperja Gunne je po svoje tisto, kar je pri njegovi glasbi očarljivo, hkrati pa lahko ravno to poslušalca precej utrudi: repetitivna enoličnost verzov o hitrih avtih, brhkih dekletih in dizajnerskih oblekah je pri njegovih dolgometražnih projektih tako hipnotična, da pogosto deluje kot glasbeni ustreznik močnega uspavala, zato so gostujoči vokalisti ena od ključnih sestavin njegovih plošč. Tega se avtor očitno dobro zaveda, saj visokokategorni raperji gostujejo v tako rekoč vsaki drugi skladbi, pri čemer zdolgočasenega protagonista skoraj vedno zasenčijo. DS4EVER je enourni projekt, ki je tako monoton, da zveni kot ena sama, občutno predolga skladba.

Samo Salamon: Dolphyology: Complete Eric Dolphy for Solo Guitar

Mednarodno profilirani mariborski jazzovski kitarist in skladatelj, znan po sodelovanju ne le z domačimi, ampak tudi s tujimi jazzerji, se na novi plati poklanja glasbenemu vzorniku, v jazzovskem kanonu nekoliko spregledanemu ameriškemu alt saksofonistu, bas klarinetistu in flavtistu, ki nas je zapustil leta 1964, star komaj 36 let. Šalamon je njegove kompozicije analiziral in na novo aranžiral za potrebe svojega prvega kitarskega solo albuma. Pred nami je obsežna zbirka delno improviziranih kompozicij živega, neposrednega in zračnega značaja – vse so nastale v njegovi dnevni sobi. Ambiciozen izdelek, namenjen predvsem poznavalcem, ki fino balansira med subtilno poetiko in sunkovito improvizacijo.

Bonobo: Fragments

Britanski producent Bonobo nas že dve desetletji zalaga s skrbno sproduciranimi, izrazito večplastnimi elektronskimi kompozicijami, ki vselej krmarijo med organskim in sintetičnim, med spokojnim in plesnim. Na sedmi dolgometražni plošči je z eno nogo trdno zasidran v ritmih housa, z drugo pa stopiclja med UK garageem in triphoperskim downtempom, s kakršnim si je ustvaril ime z zgodnjimi koraki na ustvarjalni poti. Plošča je veliko prepričljivejša, ko se avtor poigrava z vokalnimi sempli, in navadno precej osladna, ko taktirko prevzamejo gostujoči vokalisti. Bonobo se tokrat pogosto sprehaja po nevarno tanki meji med toplo, eterično elektroniko in nekoliko kičasto, rahlo ceneno glasbo, kakršna polni generične chill-out playliste na Spotifyju.

Earl Sweatshirt: Sick!

»Ne verjemite hajpu!«No, v danem primeru je bil ta nekako upravičen, le ne čisto dobesedno. Dobro desetletje mineva, odkar je na zemljevid novih glasbenih trendov prihrumel in ga potacal kalifornijski rapersko-skejterski kolektiv Odd Future. Njegova člana Tyler, The Creator in Frank Ocean sta medtem postala popkulturni ikoni, a najprepričljivejši raper, ki ga je izpljunila ta ekipa, ni tudi najbolj znan. Earl Sweatshirt je bil leta 2010 šestnajstletnik neverjetnega sloga rapanja, občutka za metriko in osupljivega znanja tekstopisja, ki je stregel povsem eksplicitno in surovo, v prelomnem videospotu pa s krvavim pljunkom izpljunil zobe. Takrat je izdal grobo obdelani prvenec Earl, kmalu zatem pa izginil z obličja planeta – izkazalo se je, da je pristal v internatu na Samoi, kamor ga je poslala mama, ker jo je njegov življenjski slog popivanja, nihilističnega postopanja in rekreativne porabe raznih substanc precej zaskrbel. Sledili so projekti trdoživega rapa z nekonvencionalnim produkcijskim pristopom, projekti, ki so bili pogosto zvočno nekonsistentni, a pronicljivi in povsem samosvoji.

Moses Sumney: Live From Blackalachia

Ameriški soulovsko-folkaško-pop avantgardist značilnega glasu, ki redno potegne do falzeta, je najprej presenetil leta 2017 z intimno zasanjano mojstrovino Aromanticism, nadaljeval pa z glasnejšim in ambicioznejšim ploščkom græ. Lahko spet sledi nekaj novega in drugačnega? Lahko: v živo posneti album s sedemčlanskim bendom v gorovju Blue Ridge Mountains, ki ga spremlja tudi film, v katerem Sumney, obdan s kolegi in gozdom, ne samo poje, ampak tudi pleše, leži v travi ... Live From Blackalachia je kulminacija njegovega pobega iz Los Angelesa na podeželje Vzhodne obale, z najmanj obdelanim, skoraj »golim« Sumneyjevim vokalom doslej v ospredju in črički v ozadju. Lahkotnost vsestranskosti.

Burial: Antidawn EP

Dawn FM je muzika za razvrat v finančnem središču Londona, frišni EP najbolj enigmatičnega britanskega producenta novega milenija pa je njegova zrcalna podoba – mestni bluz 21. stoletja, soundtrack depresivnega dostavljavca v deževni noči in spremljevalec zamišljenega nespečneža, ki se ob svitanju odpravi na sprehod. Omamljajoče prasketanje vinila, fantomski ženski vokali, ki puhtijo kot meglice, in hauntološka atmosfera so še vedno vseprisotni, toda Burial je odrezal klubsko 2-step podstat in dostavil polnokrvni ambientalni trip, nekakšen zvočni sprehod po zemljevidu namišljene igrice. Taka je tudi izkušnja – omrežujoča, večplastna, cinematična, kot potopitev v fiktivni svet. Elegija jutranji zarji, ki nikoli ne pride.

Fraw Blanka: Stranski učinki

Albumi slovenskih raperk so redka roba. Skorajda ne obstajajo in zahtevajo resno brskanje po dobrem spominu. Fraw Blanka statistiko popravlja z obsežnim paketom, ki je stilno lučaj nazaj v 90. leta, v sredino newyorškega kletnega boombapa. Uveljavljena rimometalka, ki se je redno kalila na ljubljanskih odrih, čez šolsko klasične podlage meče vrstice tehnične izpiljenosti in izjemno tekočega flowa dokaj ravninske interpretacije. Stranski učinki so plošča dolge metraže in številnih utrinkov lepega števila gostov, ki kljub nasičenosti in prispevku različnih producentov zaradi disciplinirane retro drže zveni koherentno in se konča na dobri nogi damskega cypherja. Suvereno in rahlo razvlečeno.

The Weeknd: Dawn FM

Morda vam gresta na živce njegov falzet in retronostalgični zvok, toda Kanadčan Abel Tesfaye upravičeno spada med bolj čislane pop obraze našega časa. Pri 31 letih je prodal več kot 75 milijonov albumov, doživel vse mogoče uspehe na Billboardovi lestvici in nastopil na Super Bowlu. Avtor himne pandemije Blinding Lights (2,7 milijarde predvajanj na Spotifyu) ima karizmo pop idola, lomilca src, ljubimca zvezdnic, nepoboljšljivega hedonista in zmernega čudaka, kar ga razlikuje od dobrih fantov à la Sheeran. Je tridimenzionalen milenijski melanholik-eskapist, ki rad opeva prepovedane strasti in amoralni užitek – sluzast in hkrati bad boy, a vselej na neškodljiv, mamicam všečen način.

Khalid: Scenic Drive

Ameriški R & B-slavček Khalid se odlikuje predvsem kot gostujoči vokalist, njegove samostojne avtorske stvaritve pa so – razen nekaj izstopajočih singlov – navadno preveč klišejske, predvidljive in formulaične, da bi v globalni krajini pop glasbe pustile resnejšo sled. Čeprav je bil pred tremi leti za kratek čas okronan za najbolj poslušanega izvajalca na platformi Spotify, se danes zdi že skoraj nekoliko irelevanten. Temu pritrjuje tudi medel sprejem najnovejšega mikstejpa Scenic Drive, rahlo monotone zbirke spevnih, a pozabljivih šlagerjev, ki se pretirano zanaša na grajenje enovitega, čutnega razpoloženja, zaznamovanega s filingaškimi, na trenutke precej osladnimi kitarskimi sempli, odsotnost prave substance pa kompenzira z vojsko visokokategornih gostov, ki protagonista nemalokrat zasenčijo.

Spelling: The Turning Wheel

Kalifornijska ustvarjalka Chrystia Cabral je na prvih dveh albumih stavila na osnovno, domačo produkcijsko bazo sintetizatorske skromnosti, v tretje pa igro precej spremeni. Enaintrideset sodelujočih glasbenic in glasbenikov s pevskim zborom, orkestrom ... in bendžem! The Turning Wheel je velikopotezna in ambiciozna produkcija, ki nekje zveni kot klasičen muzikal, drugje kot komorni pop, spet drugje – zaradi surovih kitarskih solaž – kot da prihaja iz srčike osemdesetih let. Je mehek in prijazen tok, ki izstopa ne le zaradi pristnoživljenjskih besedil, ampak tudi zaradi slogovne raziskovalnosti. Impresivno orkestriran pop – če se le navadite barve glasu, ki bi zlahka barvala božične albume, in interpretacije, ki gre zelo daleč.

Black Reaper: Under the Dying Sun

V nasprotju s punkom in hardcorom slovenski metal nikoli ni imel težav s podmladkom. Vedno znova se najde mlada kri, ki jo intrigira dediščina bendov, kot sta Death in Nile. Med novejša imena s scene spada goriška škvadra Black Reaper, ki v samozaložbi predstavlja svoj drugi album, zbirko žanrsko pravovernega deathmetalsko-thrasherskega rožljanja, tehnično žmohtnih kitarskih rifov, na katere bi bil ponosen Chuck Schuldiner, galopiranja na dvojni bas boben in pošastnega rjovenja verzov o niču, razpadu, mučenih dušah, pohlepu in drugih klasičnih motivih deathmetalskega imaginarija. Čeprav gre za razmeroma tradicionalistično metalsko plato, fantje dostavijo vznemirljivo rekombinacijo znanega na frišen in drzen način.

New Age Doom & Lee »Scratch« Perry: Lee »Scratch« Perry’s Guide to the Universe

Časovni popotnik Data Thief v dokudrami Poslednji angel zgodovine (1996) britanskega umetnika in filmarja Johna Akomfraha, ki se ukvarja z odnosi med znanstveno fantastiko, afriško kulturo in tehnologijo, raziskuje povezave med glasbo, vesoljem in prihodnostjo. Ko jazzovskega vizionarja Suna Raja in dub inovatorja Leeja »Scratcha« Perryja vpraša po skrivnosti njune glasbe, mu odvrneta, da je ta ogledalo vesolja: »Skozi glasbo raziskujemo prihodnost.« Če k njima prištejemo še Georgea Clintona iz funk institucije Parliament-Funkadelic, imamo pred sabo afrofuturistični triumvirat, sveto trojico kolonizatorjev prihodnosti, popularnih modernistov, praočetov sodobne plesne muzike, ki so o (ne)fizičnih razsežnostih glasbe razmišljali v kontekstu vesolja, in mož, katerih mitologija presega njih same. Toda v smislu raztegovanja zvoka, vpeljevanja avantgardnih studijskih tehnik in dojemanja studia kot vesoljske ladje, ki nas odpelje onstran prostor-časa, je bil Perry vsekakor največji radikalec, zato si v panteonu zasluži mesto ob najpomembnejših imenih iz glasbene zgodovine.

Gabriels: Bloodline

Losangeleški trojec Gabriels gradi počasi, a trdno. Lani je prav nič pompozno, vendar hudo opazno izdal malo ploščo Love And Hate In A Different Time, letos nadaljuje z istim formatom. Bloodline je ponovno kos orkestralnega soula vrhunsko dosledne izvedbe, ki zveni povsem staromodno žlahtno, toda ne zastarelo. Je bolj mrakoben od predhodnika in za odtenek bolj zvočno sodoben, še zmeraj pa suvereno mogočno leti na krilih neverjetnega zvena in edinstvene interpretacije nepatetičnih besedil pevca Jacoba Luska, nekje med tradicijo klasičnih soulovskih pevcev najširših razponov glasu in sodobno teatralnostjo Benjamina Clementina. Perfekcionizem zvoka na meji kompulzivno klinične pedantnosti.

Tierra Whack: Rap? / Pop? / R&B?

Filadelfijska raperka Tierra Whack je leta 2018 navdušila z albumom Whack World, petnajstminutno zbirko petnajstih skladb, nato pa je sledilo diskografsko zatišje, ki ga je zdaj končno prekinila s serijo treh malih plošč. Avtorica že z naslovi teh kratkih, a sladkih EP-jev jasno nakaže, med katerimi žanri je razpeta, a z vprašaji hkrati namiguje, da se požvižga na žanrske konvencije. Mali albumi so kot celota zelo konsistentni: na vsakem je en odličen banger, en rahel spodrsljaj in ena skladba, ki je čisto solidna, vendar nič posebnega. Roko na srce, od karizmatične raperke v tej točki pričakujemo veliko več: z magijo, ki jo pričara denimo v gospelovski baladi Heaven, dokazuje svoj neizmerni potencial, vendar pri celotnem projektu žal ni udejanjen.

Ben Lamar Gay: Open Arms To Open Us 

Čikaška institucija International Anthem, dom imen, kot sta Jeff Parker in Jaimie Branch, spada v sam vrh sodobne jazzovske ustvarjalnosti. Nov presežek v njegovi diskografiji je druga plata Bena Lamarja Gaya, na kateri ta kornetist in skladatelj osmišlja svoj odnos do poslušanja, ritma in improvizacije, ki ga je kot otrok oblikoval ob predpasniku alabamske tete. S subtilnim prepletanjem elektroakustičnih zvokov, fleksibilno rabo vokalov ter balansiranjem med dostopno in kompleksno kompozicijo Gay dostavi vznemirljivo vizijo jazza prihodnosti, ohranjajoč tisto izvorno radovednost, ki je gnala pionirje. Poetična avtorska muzika, prežeta z misticizmom afroameriške glasbene dediščine.

Nas: Magic

Nas je leta 2006 izdal klišejsko izzivalno naslovljeno ploščo Hip Hop Is D ead, a šele pred nedavnim je razložil, da je s tem žugal predvsem newyorškim kolegom, ki naj bi bili takrat vsi zveneli enako in zastarelo. Naslov je nemogoče jemati resno in precej jasno je, da je šlo bolj kot za moraliziranje ikone rap glasbe za sales pitch. Veteran iz Queensa si tovrstno samopromocijsko bogokletnost lahko dovoli zaradi svoje verodostojnosti. Tej oholi drži so se sicer nekateri postavili po robu, a na križ ga ni pribil nihče. Prav obdobje dobrega desetletja po omenjenem projektu pa je zaznamovala njegova nedejavnost ali založniška suša. Toda pred tremi leti se je eden najbolj spoštovanih newyorških tekstopiscev in tehničarjev predramil in se vrnil v igro.

dltzk: Frailty

Mladi ameriški producent in vokalist dltzk si hvalospeve zasluži že zgolj zaradi radikalnega rušenja žanrskih konvencij. V slabi uri plošče Frailty se dotakne toliko različnih estetik, da jo je slogovno skoraj nemogoče opredeliti: predvsem krmari med indietronico, glitchpopom in hyperpopom, tukaj pa so tudi elementi starošolske emo glasbe, noise popa, digicora in še marsičesa. S tem ko nonšalantno ruši žanrske okvirje, sicer pogosto preizkuša tudi meje poslušljivega – in nemalokrat celo meje dobrega okusa –, a pod debelo fasado hyperpopovske nasičenosti in tinejdžersko-punkovske igrivosti pretanjeno pronica njegov nesporni songwriterski talent. Ta sicer postane najočitnejši v spokojnejših trenutkih albuma, ki pa jih, žal, ni prav veliko.

Različni izvajalci: Compilation Vol. I

Pandemija je klubsko kulturo stisnila za vrat in jo komaj pustila dihati, a zaprtje je obenem pozitivno vplivalo na avtohtono elektronsko produkcijo. Producenti so več časa posvetili ustvarjanju in izšlo je kar nekaj omembe vrednih EP-jev, albumov in kompilacij. Zadnja v vrsti je zbirka desetih komadov domačih techno zastavonoš različnih generacij v režiji novoustanovljene založbe in serialke DE/FRAGMENT. Kompilacija, ki prinaša različne odtenke aktualnega techno izrazja, od bolj mišičastih in glomaznih do bolj mističnih in obrednih odvodov, je idejno sveža, slogovno razgibana in brez vsakršnih filerjev. Oprijemljiv dokaz, da je slovenski techno verjetno v najboljši formi od konca devetdesetih let.

Nils Frahm: Old Friends New Friends

Novi album Nilsa Frahma se začne s posvetilom Johnu Cageu. Skoraj predvidljivo – glede na to, da je zadnji »pravi« avantgardist glasbe in zvoka ključno vplival na smeri, v katere vodijo tirnice razvoja sloga tega nemškega pianista in klaviaturista. Še več, na plošči Old Friends New Friends demonstrira čisti minimalizem (počasno razvijajočih se klavirskih skladb). Od Cagea pa se razlikuje v tem, da je precej manj drzen in tudi bolj ortodoksen. Zbirka dvanajstletnega kupčkanja samostojnih posnetkov je milozvočje nežno skladnih harmonij in melodij, ki ne skrivajo okolja, v katerem odzvanjajo – zvoka samih tipk in pedalov, škripanja in šumov. Tiho bližnje srečanje z Nilsom.

Mach-Hommy: Balens Cho (Hot Candles)

Mach-Hommy, ameriški raper haitijskega rodu, je eden najbolj enigmatičnih ustvarjalcev na polju abstraktnega hiphopa. Vztrajno skriva svojo identiteto – od pravega imena do podatkov o starosti –, obraz zakriva z ruto, okrašeno s haitijskim grbom, odklanja intervjuje in se otepa prisotnosti na družabnih omrežjih. Čeprav je v zadnjem desetletju izdal že več kot ducat albumov in mikstejpov, se trudi, da njegovo ime odzvanja predvsem med glasbenimi sladokusci, ki spremljajo najobskurnejše kotičke raperskega podzemlja: več plošč je (v zelo omejenih nakladah) izdal ekskluzivno v fizični obliki (navadno na kasetah) in jih prodajal za vrtoglave, trimestne vsote. Njegova izjemna glasba kljub temu že dolgo dviguje ogromno prahu: opazili – in javno podprli – so ga razni raperski veljaki, od podzemnih (denimo Griselda) do mainstreamovskih (denimo Jay-Z). Na spletu ga je opeval celo kanadski pop-rap superzvezdnik Drake. Mach-Hommy je torej eden tistih izvajalcev, za katere pogosto slišimo, da so »najljubši raperji vašega najljubšega raperja«.

Juice WRLD: Fighting Demons

Skoraj vsi najvplivnejši predstavniki emo trap glasbe so se poslovili prezgodaj in za sabo pustili ogromno nedokončanega gradiva, ki je zdaj last njihovih založnikov. Tem načelno ni mar za to, da te skladbe v času umetnikovega življenja niso izšle z razlogom: zanima jih predvsem dobičkonosni potencial vseh demo posnetkov, skic, idejnih zasnov in – pri že drugi postumni plošči Juicea WRLDa – celo posnetkov intervjujev, ki so na album implementirani kot spoken-word uverture. Da bi se plošča prikupila še mainstream občinstvu onkraj baze gorečih fenov pokojnega reperja, je tu vprašljiv nabor gostujočih vokalistov – izstopata Justin Bieber in Suga iz K-pop senzacije BTS –, ki zgovorno priča o odsotnosti založbinega spoštovanja do umetnikove zapuščine.

Richard Dawson & Circle: Henki

Gostobesednega trubadurja s prepoznavnim falzetom, ki v lucidnih, vseskozi zabavnih verzih kot neki vaški posebnež popisuje sodobno britansko resničnost, se spomnimo po neofolkovskem epu s srednjeveško tematiko Peasant (2017). Morda se naveza s finskimi veterani eksperimentalnega rocka iz zasedbe Circle ne zdi najbolj instinktivna, toda Henki, edini letos na tem mestu obravnavani album na temo botanike, antičnih semen in starodavnih dreves, je vse prej kot neposrečen. Besedila, ki so podana s posebno humorno slovesnostjo, ostajajo tipično pripovedniška in polna močnih podob, muzikalno pa se tokrat gibamo na obrobju progresivnega folka in hecnega prog rocka. Navihano nekonformistična kitarska muzika za raziskovalna ušesa.

Snail Mail: Valentine

Rockovski projekt Snail Mail vodi pevka in »kitarska čudodelka« Lindsey Jordan, in to od svojega nič več kot 15. leta. Njegov prvenec Lush je izšel, tik preden je postala polnoletna, in jo izstrelil v orbito neskončnega nastopanja. To je zahtevalo precejšen davek. Ko se je sestavila in prepustila svoja družabna omrežja profesionalcem, je posnela (še eno) plato s skoraj enotno tematiko – temami ljubezni, partnerstva, bolečine, razočaranja, upanja ... Valentine je tehnično gledano resen apgrejd – je pretežno akustičen, kitarsko-klavirski, kristalno čisto posnet, z godalnimi aranžmaji podprt ... polurni zibaj med indie rockom in baladnim popom. Nežen in intimen, a ne preveč statičen in brez resno izstopajočih posnetkov.

Jeff Parker: Forfolks

Čeprav vam gredo upravičeno na živce ponavljajoči se božični hiti, s katerimi kapitalizem v prazničnem času bombardira vse javne površine in prostore, verjetno nimate nič proti tistemu spokojnemu razpoloženju, kakršno skoraj vsakega izmed nas, ki prazničnega duha ne zavrača a priori, zaznamuje v zadnjih tednih leta. V nekaterih ga zbudijo slastna hrana, obilna pijača in darila, v drugih bližina domačih, v tretjih čas zase, nekateri pa kot sredstvo za uravnavanje razpoloženja uporabljajo glasbo, po navadi v obliki božičnih kompilacij zimzelenih hitov. Kakorkoli že, težko boste letos našli duhu in razpoloženju tega časa primernejši nebožični album, kot je Forfolks ameriškega kitarskega poeta in skladatelja Jeffa Parkerja, nekdanjega člana postrock pionirjev Tortoise in avant jazz zasedbe Chicago Underground Trio ter enega inovativnejših jazz kitaristov naše dobe. Parker v svoji specifični glasbeni poetiki izhaja iz dediščine jazza in njegovih bolj avantgardnih utelešenj, proste improvizacije, hip-hopa, postrocka in elektronike.

Arca: kiCK iiiii

Finale Arcine sage Kick je pretanjena, a monumentalna zbirka ambientalnih, neoklasičnih kompozicij – bodisi orkestralnih bodisi synthovskih –, ki po intenzivnosti poslušalske izkušnje prvih štirih poglavij deluje kot balzam za ušesa. Že četrti del brcajočega popotovanja se je dodobra poslovil od klubskih ritmov in z baladnim popom jutrišnjega dne začel pripravljati teren za peto poglavje, ki je brez dvoma Arcino najspokojnejše delo doslej. Instrumentalni komadi pravzaprav pogosto zvenijo kot glasbena spremljava za film bratov Safdie, ki jo navadno podpisuje Daniel Lopatin, vokalne balade pa so večinoma precej težaške, celo nekoliko pretenciozne, in bi se bolje kot na studijskem izdelku znašle v kontekstu kakšnega konceptualnega performansa.