Različni izvajalci: NAREDTE REVOLUCIJO (ZA) KUZLE (GRE)

Ob 40. obletnici ustanovitve so se idrijske Kuzle namesto za predvidljivo povratniško izdajo ali koncert odločile za kompilacijo priredb svojih bolj in manj legendarnih komadov. Glede na naslov bi človek pričakoval izbor mladih glasbenikov, ki bodo na ramenih avtohtonega panka osemdesetih let delali revolucijo v 21. stoletju. Vendar je razen Koala Voicea in Shauna Banksa pretežna večina sodelujočih dolgoletnih akterjev na slovenski in regionalni sceni. Transžanrska kompilacija prinaša bolj navdahnjene (Okustični, Jure Lesar), a tudi manj posrečene koverje (Dubioza Kolektiv, Noctiferia). Spodbuden projekt in hvalevreden moment domačega glasbenega kolektivizma, toda o revoluciji ne duha ne sluha.

Lenart Merlin: Masa Ljudi EP

Kdo bi pričakoval, da bo eden lokalnih vrhuncev letošnjega diskografskega izkupička prispel iz štaba novomeške pop rock zasedbe MRFY? Njen basist Lenart Merlin, sicer grafični oblikovalec in slikar, je v izjemno diskretni maniri izdal čudovito, izrazito eklektično in (žal) večjezično malo ploščo Masa Ljudi, ki slogovno krmari med akustično folkovsko psihedelijo, surovim noise rockom in DIY-elektro popom. Merlin s solističnim projektom najbolj prepriča, ko poje v maternem jeziku, še posebej v trenutkih, ki bežno spominjajo na hipijevsko psihedelijo šestdesetih let. A tudi takrat, ko se mladi avtor predstavlja s hrupnejšimi kitarskimi in elektronskimi odvodi, pod debelo fasado nasičenega ropota prepoznamo izjemen songwriterski potencial.

Jahari Massamba Unit: Pardon My French

Karriem Riggins je bobnar, ki precej spretno tapka tudi hiphopovske instrumentale. Madlib je najpronicljivejši producent sodobnega obdobja podzemnega oddelka omenjenega žanra. Skupaj sta Jahari Massamba Unit, enota za duhovnojazzovske vesoljske odprave, ali kot ju je označil veteranski pozavnist Phil Ranelin, »črna klasična glasba«. Na ploščku Pardon My French se muziciranja lotevata ležerno, z ohlapnim gruvom, a tudi pravim odmerjanjem konkretnosti. Riggins suvereno drži ritem, Madlib pa naj bi bil odigral prav vse druge inštrumente – sicer ni mojster nobenega, a jih vseeno obvlada kup. Še en hudo impresiven jazzovski košček v neverjetnem opusu nejazzista in nemuzicista.

Miley Cyrus: Plastic Hearts

Miley Cyrus lahko primerjamo z Davidom Bowiejem – seveda ne po vizionarstvu. Podobna mu je po rednih slogovnih transformacijah in produkciji alter egov. Seznam njenih preobrazb sega od najstniškega Disneyjevega produkta (Hannah Montana) in nedolžne pop rock faze prek zloglasnega twerka na podelitvi MTV-jevih nagrad leta 2013 in rojstva provokativne Miley pa do kasnejšega smešnega neo hipi momenta in nazadnje levitve v country dekle na albumu Younger Now (2017). Kljub statusu superzvezdnice ji v karieri razen nekaj pozornosti deležnih hitov à la Wrecking Ball še ni uspelo ustvariti albuma, ki bi kaj veljal tudi v širšem kontekstu popkulturne zgodovine. Zdi se, kot da že desetletje skače z vlaka na vlak, ne da bi točno vedela, kam sploh želi.

William Basinski: Lamentations

Newyorški skladatelj William Basinski, nesporno eden najpomembnejših ustvarjalcev ambientalne glasbe in avtor brezčasne klasike The Disintegration Loops, še naprej navdušuje s hipnotičnim razkrajanjem zvoka z neskončnim zankanjem magnetofonskih trakov iz svojih zaprašenih arhivov. Za Basinskega je značilno, da kratke izseke zvočnih posnetkov ponavlja v nedogled, to pa ima na poslušalca včasih meditativen, spet drugič nekoliko utrujajoč učinek, a tokrat se predstavi s krajšimi, bolj strnjenimi kompozicijami, zaradi česar je Lamentations njegova najpestrejša in najbolj dinamična plošča doslej.

Cabaret Voltaire: Shadow of Fear

Richard H. Kirk, soustanovitelj vplivne sheffieldske industrial trojke, ki je v osemdesetih letih pod vplivi narkotiziranega literata Williama Burroughsa ter bleščičaste zasedbe Roxy Music neizbrisno zaznamovala presečišče postpunka in plesne glasbe, po 26-letnem premoru obuja pionirski britanski bend, tokrat kot solistični projekt. Pravi, da se ni vdal trendu kapitalizacije nostalgije, ki ji težko ubežijo celo najradikalnejši vizionarji. Ironično je album popolnoma podrejen prepoznavni, šumeče-prasketajoči dadaistični disco estetiki skupine. Toda v tem tesnobnem času je kaotičnost njene retro elektronike pravi balzam za dušo … Kot fellinijevska kabarejska predstava, v kateri uživamo, medtem ko v ozadju gori svet.

King Gizzard & The Lizard Wizard: K. G.

King Gizzard & The Lizard Wizard, ena od diskografsko najplodnejših zasedb na sceni – v desetih letih delovanja je izdala kar 16 plošč –, predstavlja svoj karantenski album. Čeprav je vsak od njenih šestih članov prispevek k plošči posnel v domači samoizolaciji, album zveni konsistentno, člani benda pa medsebojno uigrani, kot da ne bi ustvarjali na daljavo. Bend sicer slovi po vztrajnem preizkušanju novega, a tokrat se drži ustaljenih tirnic in se predstavi z značilnim psihedeličnim zvokom – močno začinjenim z vzhodnjaškimi vplivi –, ki je rdeča nit njegovega barvitega opusa. Ko pa se za trenutek spodletelo preskusi v plesnih ritmih in kitare zamenja z zvoki turškega disca, se zdi, da bi bilo veliko bolje, če bi se držal tega, kar mu preskušeno gre najbolje.

Kali Uchis: Sin Miedo (del Amor y Otros Demonios) ∞

Ameriška pevka Kali Uchis je po slogovno precej pisanih začetkih pred dvema letoma postregla s prvencem z žanrsko širino in posrečeno izbranimi gosti. Kritika je tako rekoč enovito navdušeno prikimala, vse skupaj pa je bil sijajen nastavek in zaletišče za naprej. A potem je Uchisova zavila povsem drugam.

Molchat Doma: Monument

Beloruski trojec Molchat Doma, ki je letos nepričakovano zaslovel s pomočjo platforme TikTok, predstavlja svojo tretjo dolgometražno ploščo, v celoti posneto med pandemijo. Distopija, v kateri so se Belorusi znašli ne le zaradi koronavirusa, ampak tudi zaradi napetega političnega položaja in totalitaristične represije, je kot osrednja tema plošče izjemno kompatibilna s hladnim postpankom in doomerskim synthpopom, kakršnega navadno ustvarja zasedba. Plošča je tako najprepričljivejša ravno v mračnih »coldwave« trenutkih, ko pa občasno zaide v svetlejšo, diskoidno retro nostalgijo po osemdesetih letih, s katero Molchat Doma tudi v teh kriznih časih ohranja pogojni optimizem, izgubi precej čara.

balans: sam pravm

Ljubljanski trio je ta hip eden redkih domačih bendov, ki jih lahko neposredno umestimo v bogato tradicijo slovenskega postpanka. Na njegovem četrtem, a prvem polnokrvnem studijskem albumu, ki prinaša obrat proti bolj dodelani zvočni sliki, prepoznamo sledi Tožibab in Otrok socializma, pa tudi Čao pičk in Vie Ofenzive. Instrumentalno minimalistični hitiči, kot sta Uganka in Prišla je sama, niso revolucionarni, vendar delujejo. Posebne jih delata karizma pevke Kristin, ki spomni na Nico ali Grace Slick, in hudomušni značaj basista Andreja, nekakšnega Esada Babačića nove generacije. Večplastna poetična besedila in zajebantske reference v slovenščini pa dodatno začinijo že tako fino poslušalsko izkušnjo. Avtohtona muzika!

Repetitor: Prazan prostor među nama koji može i da ne postoji

Najglasnejši kitarski šus regije streže z albumom na vsako olimpijsko štiriletko in tako je tudi v četrto. Prazan prostor ... je miniaturka. Je hipen, komaj kaj več kot dvajsetminutni sprint na kratke proge, nič kaj drugačen od preteklih truščev zasedbe: jezen, glasen, hreščeč, jedrnat in masiven. No, masiven je tokrat še malo bolj, a s presenetljivo mehkim zaključkom. Čeprav je Repetitor odrski bend, ki ga zares slišiš šele, ko ga vidiš, tudi na ploščah redno odpihne suvereno, z neposredno liriko in minimalnim instrumentarijem. Preprostost, obrana do kosti, preprosto dela. Kot je rekel pevec zasedbe Boris Vlastelica, vse večja beda svetovnega reda je »neusahljiv vir navdiha«. »Slušaj mamu i punk!«

Ariana Grande: Positions

Ariana Grande se je v zadnjih letih iz otroške zvezdnice in avtorice glasbe za osnovnošolce prelevila v presenetljivo ustvarjalko zrelih pop in R & B-uspešnic, s katerimi ni zgolj suvereno osvajala vrhov lestvic – bila je prva izvajalka v zgodovini Billboardove lestvice, ki je sočasno zasedala prva tri mesta –, temveč je prepričala tudi glasbene kritike, da so jo soglasno okronali za eno vodilnih pevk sodobnega popa. Z novo ploščo Positions ji krona sicer ne pade z glave, a izgubi precej sijaja.

Busta Rhymes: Extinction Level Event 2: The Wrath of God

Dvaindvajset let po prvem delu apokaliptične epopeje in osem po zadnjem albumu je čas za vrnitev odpisanega Busta Rhymesa. Ko se je že zdelo, da je starcu rapa pošla sapa, nas je eden najhitrejših rimopljuvačev na tej strani vesolja zasul z debelim, pod številom gostov šibečim se projektom epske razvlečenosti. Extinction Level Event 2 je album, na katerem se nam v uho dere komik Chris Rock, nam pridiga pridigar Louis Farrakhan in kakšno vrstico dodajo Kendrick, Mariah Carrey, Anderson .Paak ... Celo Ol’ Dirty Bastard za to priložnost vstane od mrtvih. Trik je seveda, da je vsak čas primeren čas za album ob koncu sveta, le da je Busti uspelo ujeti vrhunec. Spodobno odrapano, prenasičeno, na trenutke nadležno. Preveč.

Ennio Morricone: Morricone Segreto 

Čeprav so pregledne posmrtne kompilacije pogosto namenjene zgolj kopičenju kapitala glasbene industrije, sveži izbor velikana filmske glasbe, ki je v svoji več kot 60-letni karieri napisal čez 600 avtorskih del, poleg že slišanih prinaša sedem prej neobjavljenih filmskih skladb iz plodovitega obdobja med koncem 60. in začetkom 80. let. Ker ga večina pozna po vesternih, Skrivni Morricone opozarja na njegovo manj mitologizirano dediščino, predvsem muziko za psihološke krimiče, gangsterske drame in italijanski giallo žanr. Vizionarska glasba, ki je preplet avantgardne in popularne kulture njegove dobe ... Obvezno poslušanje za vse, ki vas je maestro navdihnil že ničkolikokrat, a potrebujete več.

clipping. - Visions of Bodies Being Burned

clipping. je eden najbolj domiselnih ušesu neprijaznih raperskih kolektivov zadnjega desetletja. Kalifornijski trojec, ki vedno prinaša poslušalsko zahtevne in težko prebavljive, a dosledne in celostne izdelke, tokrat streže z drugim, sklepnim delom dvojčka albumov grozljivk, ki neposredno referira tako na razna poglavja raperske niše horrorcora kot na filmske slasher klasike. Visions of ... je venček slikovitih zgodb groze na pedantno hreščeči produkcijski posteljici. Je album, ki svoj zavestno utesnjujoč konceptualni okvir vešče izkoristi za nojzersko brezhibnost in domišljijsko konkretnost. Je brneč, kričeč, zlovešč, temačen, ekstremen, piskajoč, rezek, hladen, udrihajoč, osoren in krvav udarec po ušesih. Strašljivo prepričljiva prikazen.

Kylie Minogue: DISCO

2020 bo eno bolj depresivnih let, kar jih pomnimo v popu. Pa ne ker bi manjkalo dobre muzike. Epohalnost trenutka se kaže v dejstvu, da so prvič po španski gripi telesni stik, ples in petje sinonim za antikolektivizem in sebični hedonizem. Disko kot družbeni prostor za skupnostno uživanje v glasbi se je čez noč prelevil v simbol kužnosti. Če malo pretiravamo: zamislite si, da na klubske fotke prepotenih teles iz časa pred epidemijo fotošopiramo plešoče okostnjake – evo vam posodobljen danse macabre. Veliko letošnjih plesnih pop albumov je zaznamoval ponoven disko preporod, ki smo mu bili prvič priča že na prelomu tisočletja. Industrija se je znašla v shizofreni situaciji, saj največje uspešnice leta temeljijo na verzih o ljubezni na plesišču in bližini med neznancema. Medtem pa ljudje hite konzumiramo varni med štirimi stenami svojih domov, daleč od pogledov ter vonjev tujcev in kolektivne ekstaze noči. Kot bi nam kapital diskretno prišepetaval: »Pleši in uživaj, vendar le sam s sabo!«

Dizzee Rascal: E3 AF

Dizzee Rascal je tisti raper, ki je leta 2003 s prvencem Boy in da Corner poskrbel za prvi val splošne okuženosti z muziko grima. K žanru se je nekoliko mlačno vrnil pred tremi leti, ko je ta po srednjetoku valovil že drugič in še močneje, z novim albumom pa veteranski jezikohitrec isti štos le izostri. E3 AF je izrazito londonski album, z različnimi gosti pa tudi prikima trendom, ki jih je ustvarila britanska periferija. Predvsem pa je povsem sodoben, saj tako kot izdelki trenutno najpopularnejših grimerjev zna loviti ravnotežje med trdo surovostjo v avtu ropotajočih petard in trapastimi melodikami pop senzibilnosti. Dizzee Rascal je sicer daleč od tega, da bi se vrnil na prestol, se pa še zmeraj lahko kosa s prestolonasledniki.

Oneohtrix Point Never: Magic Oneohtrix Point Never

Daniel Lopatin, eden prodornejših ameriških producentov našega časa in avtor odličnega soundtracka za odpiljeni krimič Uncut Gems (2019), na devetem albumu kontemplira postinternetne zvočne estetike, ki jih je populariziral zadnje desetletje. Čeprav gre v osnovi za pop album, ki za konceptualno izhodišče jemlje radijski format, se njegove elektronske produkcije bohotijo z zanj značilno kompleksnostjo v obliki baročnih godal, vintage sintovskih valovanj, čudaških zvočnih kolažev in električne statike. Prosto lebdeče melodije silijo druga čez drugo, abstraktne glasovne manipulacije nas begajo, psihedelične skladbe pa fantomsko prehajajo druga v drugo. Magični nadrealizem za kapitalistični realizem.

Salem: Fires in Heaven

Ameriški dvojec Salem je pred desetimi leti z nenavadno zmesjo temačne elektronike, upočasnjenega southern rapa, hrupnih synthov in gotičarskega lo-fi popa na ameriško alternativno sceno prinesel precej mračne svežine in se uveljavil kot pionir žanra, znanega pod imenom witch house. Ta je sicer kmalu poniknil, a njegov vpliv na sodobni pop je neizmeren. Skrivnostno pa je poniknil tudi Salem, saj se z novo ploščo vrača po desetletnem zatišju. Fires in Heaven daje vtis, da je Salem ostal tam, kjer je začel, ne da bi v svoj ustaljeni zvok dodal karkoli novega. In ker je glasbena industrija v vmesnem času dodobra posvojila mešanico zvokov, ki je bila v času vzpona Salema pretresljivo nekonvencionalna, plošča verjetno ne bo dvignila veliko prahu.

Mr. Bungle: The Raging Wrath of the Easter Bunny

Mr. Bungle je do letošnjega leta veljal za nikoli uradno razpadlo skupino, ki pa se dokaj verjetno tudi nikoli več ne bo sestavila. Bend, zaradi katerega je Mike Patton dobil službo pevca pri kasnejših zvezdah Faith No More in s katerim je v devetdesetih letih vzporedno nanizal kultne albume živahnih žanrskih sestavljank, je bil dve desetletji zamrznjen; zadnjo je rekel na koncu tisočletja s plato California. Sedaj se vrača po več kot dvajsetih letih, a ne z novim. Vrača se k čistim začetkom: s poustvarjanjem, reinterpretacijo svojega prvega demo izdelka The Raging Wrath of the Easter Bunny iz leta 1986. Ker je bil ta takrat posnet dokaj obupno – na kaseto –, skupina tokrat popravlja krivico s tehnično neoporečno novo verzijo. In z nekaj ključnimi spremembami.

Lee Patterson, Samo Kutin: The Universal Veil That Hangs Together Like A Skin

Sama Kutina najbolje poznamo kot tretjino ustroja domače zasedbe »namišljenega folka« Širom, vendar to še zdaleč ni edini ventil njegovih glasbenih pajdašenj. Tokrat v navezi s priznanim zvočnim raziskovalcem Leejem Pattersonom ohlapno, prosto, dromljajoče, zračno, minimalistično, čudaško, ambientalno in komaj kdaj ritmično vleče počasne odtenke elektroakustike. To je glasba, ki ni zares glasba, ampak bolj improvizacija v nizih oglašanja virov zvoka in počasnem razvoju tonov. Album, na katerem so tehnike ozvočevanja in ojačevanja pomembnejše od kompozicije. Gvišno povsem nišno.

Drone Emoji: In The Room The Women Come And Go. Talking Of Michelangelo

Reference na zastavonošo pesniškega modernizma T. S. Eliota, citati iz slovenske filmske klasike Maškarada, izseki iz anime serij in komadov Ditke Haberl, Adija Smolarja ter Slona in Sadeža, čudaške priredbe hitov italijanske zasedbe Eiffel 65 in britanske pevke Robin S ter zazankani sampli različnih soulovskih biserov so le nekateri izmed številnih najdenih in na novo kontekstualiziranih zvočnih elementov, ki so se znašli na transžanrskem prvencu enigmatičnega domačega producenta. Z resno zajebantskim postmodernističnim lotevanjem muzike kot internetnega mema nam Drone Emoji s procesom odtujitve vsem znane stvari prikazuje iz povsem drugačne (zvočne) perspektive.

HEALTH: DISCO4 :: PART I

Zasedba HEALTH, ki je pred dobrim desetletjem navduševala s hrupno, eksperimentalno in izrazito samosvojo različico indie rocka, je z ostrim zavojem proti synthpopu dolga leta čedalje bolj nazadovala. Zdaj se po svoje vrača h koreninam, hkrati pa odpira novo poglavje, saj je oguljeni synthpop osvežila s pestrim naborom distopičnih industrial zvokov. Brez zadržkov lahko trdimo, da HEALTH že vsaj deset let ni zvenel tako dobro, vprašanje pa je, koliko zaslug za napredek gre pripisati dejanskim članom zasedbe, koliko pa gostujočim glasbenikom, ki uzurpirajo veliko večino plošče. Glede na izjemno eklektično izbiro sodelujočih izvajalcev pa je treba HEALTH čestitati že za to, da izdelek dejansko zveni kot razmeroma koherenten album in ne zgolj kot kompilacija.

Gorillaz: Song Machine, Season One: Strange Timez

Očitno niti najbolj znan fiktivni bend na svetu ni odporen proti pomislekom o smiselnosti rabe klasične oblike albuma, ki od povprečnega sodobnega poslušalca preprosto zahteva preveč pozornosti. Njegova sedma studijska izdaja pregovorno konceptualno in estetsko zaokroženost nadomešča z načinom »anything goes« spletne serije, v kateri je vsaka skladba ena samostoječa epizoda, vse skladbe skupaj pa prva sezona »zvočne serije« ... Kot nalašč za leto 2020, ko tudi predavanja na fakultetah in poslovni sestanki postajajo interaktivne spletne epizode.

Il Quadro di Troisi: Il Quadro di Troisi

Italijanska techno legenda Donato Dozzy in pevka, producentka ter skladateljica Eva Geist združujeta moči pri novem projektu, ki je svojevrstno posvetilo italijanskemu synth popu in italo discu, pa tudi dediščini progresivnega rocka v tradiciji avant pop ikone Franca Battiata. Debitantska plošča dvojca prinaša devet mehkobnih in sanjavih skladb v italijanščini, ki vsaka nosi duha čutnega zimzelenega hita Amore disperato pevke Nade iz leta 1983. Čeprav gre za očitno posvetilo specifičnemu obdobju in nostalgičnemu občutju, je Il Quadro di Troisi eden bolj svežih tovrstnih poskusov oživitve neke estetike s sodobnimi producentskimi in ustvarjalnimi postopki. Obvezno poslušanje za fene Róisín Murphy!

James Blake: Before

Elektroničarski trubadur James Blake se oglaša iz samoizolacije, v kateri je izjemno produktiven. Poleg vrhunskih plodov sodelovanja z dvojcem Mount Kimbie in slowthaijem ter ganljive priredbe Franka Oceana je njegovo karantensko ustvarjanje zdaj obrodilo še malo ploščo Before. Blake se je iz prodornega producenta futuristične elektronike preobrazil v baladnega popevkarja in s tem tudi zaslovel, zdaj pa združuje oba svetova in po dolgem času zapoje čez plesne beate, ki tokrat krmarijo med tehnoidnimi ritmi 4 x 4 in dobrim starim 2-stepom, s katerim je avtor navduševal v kratkem, a sladkem obdobju future garagea. Before v kontekstu Blakove diskografije sicer ni presežek, je pa dobrodošel zavoj proti njegovim klubskim koreninam.

Autechre: SIGN

Zadnji dolgometražec dvojca Autechre je bil maratonski, osemurni skupek radijskih posnetkov, predzadnji je bil sveženj petih zajetnih EP-jev, štirinajsti pa je čisto pravi, po formi navaden album. Prvaka in pionirja britanskega izraza IDM-a se po več kot tridesetih letih uglaševanja in razglaševanja glasov mašin še nista upehala, vsako poglavje njunega pogosto precej zahtevnega in obsežnega poslušanja je nekaj čisto svojega. Tudi tokrat. SIGN je natančen scenosled podrobnih melodičnih razvojev in ritmičnega drobljenja. Je presenetljivo prizanesljiv, jedrnat, celo ambientalen, z izhodišči osnovnih tonov, ki hitro začnejo bezljati v najpogosteje nežne melodije. Autechre za množice (zvedavih piflark in piflarjev)!

Jay Electronica: Act II: Patents of Nobility

Po dolgoletnem zatišju se je Jay Electronica – nekoč virtuozni novi up rap scene, zdaj legenda le še med poznavalci – končno izmotal iz naftalina. Glasno je opozoril, da je še med nami, to je storil povsem nepričakovano in kar dvakrat. Najprej s ploščo A Written Testimony, studijskim prvencem, ki pa je kljub izjemnosti pustil nekoliko medel vtis. Verjetno zato, ker ni bil izpolnitev dolga zvestim oboževalcem, ki so dobrih deset let pridno čakali na Act II. Sveže posneta plošča je bila nekakšna tolažilna nagrada za njihovo potrpežljivost. Je pa, čeprav jo je z gostujočimi verzi skoraj v celoti uzurpiral Jay Z, vsaj delno zadovoljila pričakovanja mitoloških razsežnosti, ki spremljajo (in bremenijo) diskografske izdelke Jaya Electronice.

METZ: Atlas Vending

Kot se za najglasnejšega kanadskega predstavnika noise rocka spodobi, METZ tudi pri četrti plošči poslušalcu le redko pusti zajeti sapo. Ponovno navduši z gostim zvočnim zidom hrumečih kitar, skozi katerega prebija neutrudni bobnar, ki po glasbilu tokrat udriha, kot bi se mu s čim močno zamerilo. Nekje globoko pod debelo fasado hrupa je zaznati bendovo spogledovanje s postpunkom, punk rockom in shoegazom, a le če smo izjemno pozorni, saj vsakršen namig na milejše kitarske žanre suvereno preglasi intenzivna nasičenost distorzije. Najočitnejša posebnost, po kateri se zasedba še naprej ločuje od nojzerskih somišljenikov, je spevnost vokala, ki tokrat še bolj kot kadarkoli spominja na posthardcore bende z začetka devetdesetih let.

Nejc Pipp: Ulysses

Popovska ustvarjalnost domače mladeži je očitno končno v polnem razcvetu. Po nedavno recenziranem Tschimyju v posluh dobivamo nadpovprečno dodelani prvenec škofjeloškega srednješolskega talenta Nejca Pippa, pri katerem je kot kitarist sodeloval Krištof Pogačnik. Ulysses je res fin primer sodobnega sobnega kantavtorstva na meji med zapohanim popom in intimnim R & B-jem s tipično britansko melanholično naravo. Poznavalcem bo v spomin priklical kakega Jamesa Blaka ali morda še aktualnejše Cobyja Seya, Tirzah in domačo zasedbo YGT. Njegova macmillerjevska angleška izgovarjava je brezhibna, produkcije pa zlahka primerljive s tistimi globalnih vrstnikov. Subtilen in iskren glas generacije Z. Zapomnite si to ime!