CocoRosie: Put the Shine On

Od vseh glasbenih posebnežev, ki smo jih v prvi polovici prejšnjega desetletja strpali v ugleden in vpliven krožek freak folkerjev, sta sestri Bianca in Sierra Casady ostali najbolj zvesti svojemu takratnemu izrazu. Ta je z vsako novo ploščo sicer dobival trendovske popravke, toda glavni aduti – kombinacija rapanja in eteričnega, opernega prepevanja, igrivo pisanje skladb, očarljivo pravljičarstvo ter indiepopovska senzibilnost – so ostajali stalnica. Nič drugače ni z novo, sedmo ploščo, ki zaradi spet bolj izpostavljene elektronike in subtilne atmosferičnosti spomni na zasedbine vrhunce iz prejšnjega desetletja. Rutinsko in brez presenečenj, toda še vedno s prikupnostjo, lastno le skupini CocoRosie.

Princess Nokia: Everything is Beautiful / Everything Sucks

Slogovna potrpežljivost ni največja vrlina ameriške raperke Princess Nokie. Njeni projekti in njihovi koščki so v zadnjem slabem desetletju zavili vsak posebej marsikam in po svoje, od čisto pravega trdega rapa do radijske EDM-ovske plastike. S sijajno tehniko rapanja in neposredno grobo dostavo brez politične korektnosti, z neomajno držo samostojne urbane feministke, zagovornice prožne spolne identitete in dostavljavke šamarčin rasistom na podzemnem vlaku, navsezadnje pa tudi z nezanemarljivo naklonjenostjo trendovske »medijske« hiše, ki je ravno v tistem času gradila imperij, se je do prihoda uradnega prvenca 1992 Deluxe že utrdila kot eden udarnejših in bolj samosvojih glasov sodobnega rapa.

Wajatta: Don’t Let Get You Down

Beatboxer, komik in aktualni bendlider v šovu Jamesa Cordna Reggie Watts, je zasedbo Wajatta, v kateri ustvarjata s techno/house veteranom Johnom Tejado, menda sestavil zato, da bi se infiltriral v druščino klubskih plesnih elektroničarjev, katerih partije je obiskoval v mladosti. Izkušeni Tejada, ki je takrat beležil svoje vrhunce, je bil za tako sodelovanje zato skoraj logična izbira. Sta pa očitno pozabila, da je od časa, ko se je klubska mladež zabavala s klasičnim chicaškim housom, kot ga dvojec predstavi na svojem drugem dolgometražcu, minilo dvajset let. To ne pomeni, da se projekta nista lotila zavzeto, bosta pa za kaj več iz rokavov verjetno morala potegniti še kakšnega aduta.

Pantha du Prince: Conference of Trees

Splošna oznaka producenta Hendrika Webra kot »techno glasbenika« pri novem albumu njegovega paradnega projekta sprva povzroči praskanje po glavi. Četudi se povsem počasno, organsko ambientalno in akustično stopicljanje kasneje le utiri v prepoznavnejše elektronske nize in ritme, je ključen podatek, da je Weber po duši gozdar. Conference of Trees je namreč konferenca pretežno lesenih inštrumentov in tolkalskega zvenenja, Pantha du Prince pa nam z baročnim zvočnim naborom surovega lesa, kamna, pojočih zvonov in bolj klasične izbire marimbe in vibrafona organizira slikovito ekskurzijo po gozdu. Četudi bo eterično dolgovezenje odgnalo manj potrpežljive poslušalce, se natančnosti gostih sozvočij lahko le čudimo.

Soccer Mommy: Color Theory

Soccer Mommy je že s prvencem pred dvema letoma dokazala, da je ena najperspektivnejših kantavtoric na polju indie popa. Kljub temu da njena dela pogosto spominjajo na osladen najstniški pop rock iz devetdesetih let, sočasno odsevajo močno besedilno in glasbeno zrelost, in ravno sožitje teh dveh svetov je tisto, s čimer dvaindvajsetletna glasbenica v največji meri prepriča. Hrbtenico njenih skladb še vedno predstavljajo intimna, izrazito introspektivna besedila in preigravanje treh, včasih štirih kitarskih akordov, a je tokrat surovo kantavtorsko formo obogatila s kompleksnejšimi in drznejšimi aranžmaji, ki pa so dovolj subtilni, da pozornosti ne odvrnejo od bistva: njenega glasu.

Anna Calvi: Hunted

Na prejšnjo, tretjo ploščo Anne Calvi smo čakali pet let. Deloma zaradi njenega zasebnega življenja in deloma zaradi perfekcionizma, ki ji je s ploščo Hunter (2018) prinesel že tretjo nominacijo za cenjeno nagrado mercury. Za naslednico je zdaj potrebovala le dve leti, ne ker bi iskala bližnjice, temveč ker je za ploščo Hunted – v sodelovanju z zanimivimi gost( jam)i – posnela sedem priredb skladb s plošče Hunter. Tehnično gre torej za star material, kar pa ne pomeni, da je ploščo posnela zato, da po industrijskih standardih še enkrat pomolze uspeh prejšnje, sicer bi za sodelovanja najbrž izbrala druge, popularnejše glasbenike, nove priredbe pa naredila prijaznejše širšemu občinstvu. Namesto tega je Hunted njena do zdaj bržkone najmanj komercialno ambiciozna plošča, ki jo bodo znali ceniti predvsem zvesti feni.

Arca: @@@@@@

Arci, venezuelski producentki avantgardne elektronike, je kljub precej nedostopni glasbi, s katero vztrajno preizkuša meje poslušljivega, prek sodelovanja z velikani, kot so Kanye West, FKA Twigs in Björk, uspelo pritegniti pozornost svetovne medijske krajine. Zdaj se po treh letih diskografskega zatišja vrača s skladbo, ki je morda najdaljši singel v zgodovini: v 62-minutni kompoziciji, ki jo opisuje kot »radijski prenos iz spekulativnega fiktivnega vesolja, ki je sredstvo pobega izpod avtoritarnega nadzora umetne inteligence«, se pobaha s široko paleto nedojemljivih produkcijskih postopkov, s katerimi ustvarja zvočne rafale udarnih futurističnih zvokov, ki resnično zvenijo, kot da niso s tega sveta.

Vladislav Delay: Rakka

Finski elektronski veteran Sasu Ripatti, ki ustvarja pod imenom Vladislav Delay, si je zaradi frustracij z glasbeno industrijo vzel petletni premor, ta čas pohajkoval po Skandinaviji nad severnim tečajnikom in tam našel navdih za novo solistično ploščo. Toda namesto terenskih posnetkov je tokrat raje zbiral impresije iz tamkajšnjega okolja, predvsem surove, zamrznjene, okamnele tundre, te vtise pa je zdaj izoblikoval v elektronski izraz na stičišču ambientalne glasbe, levopolnega techna, improvizacije in – po novem – industriala oziroma hrupa po zgledu kolegov iz skupine Pan Sonic. Ripatti namesto na slogovno reinvencijo raje stavi na svoje prepoznavne adute, s katerimi pa še naprej ostaja eden izvirnejših elektronskih ustvarjalcev.

Khruangbin & Leon Bridges: Texas Sun

Pajdašenje čilerskega trojca Khruangbin in Leona Bridgesa, enega prepoznavnejših glasov soula, ni največje presenečenje med sedanjimi glasbenimi sodelovanji. Mehko prijazni funk, ki črpa predvsem iz nišnega trenda tajske psihedelije preteklosti, in popoidni akustični soul izrazito retro šika gresta z roko v roki. To sta najprej nakazala s skupno turnejo, zdaj pa še potrdila v studiu. Mala plošča Texas Sun je prosti tek lahkotne glasbe z namenskih plejlist – za poslušanje v pisarni, avtu, restavraciji ali čakalnici. Je dostojen skupek glavnih prepoznavnosti obeh sodelujočih znamk, a nič več. Brez tveganja, poglabljanja ali odklanjanja: soul brez zrna soli in glasba za ozadje, ki ne para živcev. Nevsiljivo.

Caribou: Suddenly

Dan Snaith, nekoč Manitoba, zdaj Caribou, včasih pa tudi Daphni, po šestih letih predstavlja novo dolgometražno ploščo, na kateri nadaljuje po poti eklektičnega eksperimentiranja, skrbno zapakiranega v format, prijazen do množic. Kanadski producent, multiinstrumentalist, kantavtor in doktor matematike je ploščo sestavil iz skoraj 900 demoposnetkov, iz katerih se je izcimila precej nekoherentna, a dih jemajoča mojstrovina, ki se kosa celo z vrhunci njegove prelomne plošče Swim, s katero je pred točno desetimi leti prodrl v mainstream.

Grimes: Miss Anthropocene

Claire Boucher je velikopotezno napovedovala konceptualno ploščo o zlovešči boginji podnebnih sprememb. Nekakšno hvalnico človeške pogube in zmagoslavja umetne inteligence. Načrte za kibernetično epopejo je – naveličana izzivov ali v strahu pred njimi – hitro opustila in obdržala le ohlapne zametke. Sveta ni pogubila, kaj šele zgradila na novo. Nad ploščo sicer visi slutnja (samo)destrukcije, solipsistična besedila pa se, žal, lotevajo pretežno pop klišejev. Njen eterični glas pogosto ni v ospredju, je le ena od gosto nasičenih tekstur. Grimes se izkaže v vlogi producentke, saj spretno kroti žanrski kaos plošče. Z njo se ambiciozno izogne ustvarjalni slepi ulici pop predhodnice. A hkrati je plošča tudi površna, ponekod banalna, izumetničena in nekonsistentna.

Moses Boyd: Dark Matter

Moses Boyd, ena od dveh najprepoznavnejših baterij londonske scene novega jazza, je do danes nanizal lep kupček dolgometražnih plošč, a niti ene kot samostojni izvajalec. Vedno s svojim ustrojem ali v sodelovanju. Na uradnem prvencu zdaj združuje tako rekoč vse, kar je nakazal v zadnjih nekaj letih, tudi stran od bobnov, v vlogi producenta. Dark Matter združuje počasno elektroniko, afrobeat, britanske klubske vzorce in celo pop strukturo. Da, občasno tudi klasične jazzovske solažne finte. Potek je predvidljiv: začne z bendovsko živahno formo, preseka z dvema običajnima vokalnima posnetkoma in konča s temačnim zankarskim elektronskim delom. V nevihti londonskega glasbenega vrveža Boyd tokrat raje ostane v varnem pristanu.

Kreda: Crest

Najprej je nastal videoposnetek vizualnega umetnika Ateja Tutte, potem kot glasbeni odgovor nanj singel (in spot) Emotional Tides, zdaj pa še kratki prvenec Crest, ki ga z imenom Kreda podpisujejo pevka Mina Špiler ter producenta Matevž Kolenc in Alastair McNeill. Ker sta Špilerjeva in Kolenc pustila tako močan pečat v zasedbah Melodrom in Laibach, se nekatere podobnosti ponujajo same od sebe, začenši z v središče postavljenim impozantnim glasom Špilerjeve, introspektivnimi besedili in razpoloženjsko delikatnostjo. Se pa skupaj z McNeillom teh atributov zdaj lotijo z osupljivo zvočno in skladateljsko drznostjo ter (pop) zrelostjo, ki tako rekoč terjata obsežnejše nadaljevanje.

King Krule: Man Alive!

Archie Marshall je mora trženjskih oddelkov glasbene industrije. Ko se je pred desetletjem pojavil pod imenom Zoo Kid, je bil mladoletnik z neverjetnim, raskavo globokim glasom in »indie« slogom, ki ni zvenel kot nič drugega, razpet med zračnimi baladami in konkretnimi udarci post-rock-hop-wava. S prvimi izdajami pod imenom King Krule je nakazal, da gre nemara za potencial, ki bi ga bilo s primerno trženjsko in promocijsko pilažo mogoče zgnesti v nekakšnega izrazito sodobnega kantavtorja, suvereno v sedlu v robni preriji popa. Pa se ni izšlo. Marshall se je izkazal za preveč svojeglavega, njegov izraz za premalo neposrednega. Pestile so ga depresije, pomanjkanje klene ambicioznosti in neosredotočeno obračanje k različnim vzvodom umetniškega ustvarjanja. Svoj najuspešnejši glasbeni projekt King Krule je za nekaj let celo deloma zamrznil, zavrnil je sodelovanje s Kanyejem Westom. Vlak za prihod na prvi peron popa je večkrat (namenoma) zamudil.

Destroyer: Have We Met

Dan Bejar, idejni vodja projekta Destroyer, z dvanajsto studijsko ploščo suvereno dokazuje, da mu v srednjih letih ne zmanjkuje ustvarjalne energije. Ponovno ponuja prefinjene, do radia prijazne pop melodije, ki zahajajo tudi v eksperimentalne vode, a tokrat so teatralni bendovski zvok zadnjih nekaj plošč v novovalovski maniri zamenjali ritem mašine, vintidž sintetizatorji, težki bas in rezki kitarski vložki. Nosilni steber albuma je Bejarov specifični grenko-sladki glas, ki v slogu nadarjenega, a faliranega študenta humanističnih ved potrto opeva prizore razkrajajoče se družbe. To stori z dokaj jasnim sporočilom: da si naša vrsta verjetno ne zasluži preživetja.

zalagasper: 4

Po vsej pozornosti, ki sta je bila Zala Kralj in Gašper Šantl deležna, odkar sta pred tremi leti začela ustvarjati skupaj, ni presenetljivo, da sta šele zdaj objavila dolgometražni prvenec. Za nameček se je polovica skladb z njega, med njimi hiti Valovi, Baloni, S teboi in evrovizijska Sebi, že dobro usidrala na radijskih valovih in na spletu, zato plošča ponuja razmeroma malo novega. Nove so skladbe v angleščini, kar je po dobrem mednarodnem odzivu v Tel Avivu sicer smotrna odločitev, je pa njun počasni, zasanjani, romantični pop s tem žal izgubil nekaj tiste drugačnosti, s katero sta se dvignila nad povprečje. Plošča je bolj formalnost kot pa kakšno novo glasbeno razodetje.

Denzel Curry & Kenny Beats: Unlocked

Floridskega emsija Denzla Curryja odlikuje divja konsistenca. Slogovno neukrotljiv vse od prvih diskografskih pustolovščin leta 2013 niza projekte surove odlike, brez resnejših padcev v formi, z lansko ploščo Zuu vred. Tokrat se je spajdašil s producentom Kennyjem Beatsom, ki se lahko pohvali z raztresenim, a obsežnim, za podzemlje specializiranim opusom. Unlocked je miniaturen album brez rdeče niti, skupek na hitro zloženih posnetkov, na katerih Curry v napol prostem slogu preskakuje s teme na temo. Je njegov morda najbolj kaotični projekt doslej, a nič zato: tudi če mu težko sledimo, zlahka ujamemo humor in zmagovalni tok nametavanja zlogov. Kot pravi neonski napis na steni Kennyjevega studia: »Don’t overthink shit.«

Tame Impala: Slow Rush

Pred nedavnim je po spletu zakrožil mem, ki prikazuje diptih fotografij: na prvi so tipični oboževalci Tame Impale med letoma 2008 in 2015: najstniški zapohanci, ki počivajo na kavču, obdani z gostim oblakom dima marihuane. Na drugi je značilna baza fenov Tame Impale, kakršni so videti od leta 2015: gospodične, malo starejše od dvajset let, ki evforično nazdravljajo s kozarci belega vina. Če si zaporedoma predvajamo Innerspeaker – prvenec glasbenega projekta avstralskega glasbenika Kevina Parkerja, ki ustvarja pod psevdonimom Tame Impala – in Slow Rush, njegov najnovejši studijski izdelek, nam je v hipu jasno, da mem zadene žebljico na glavico: Parker je vintidž stonersko psihedelijo skoraj v celoti zamenjal za izjemno dostopen, spoliran in speven zvok. Psihedelični rock je preobrazil v dizajnersko sproduciran synthpop, ki krmari predvsem med discom in funkom. A ta preobrazba nikakor ni bila hipna.

Beatrice dillon: Workaround

Britansko producentko in didžejko Beatrice Dillon so že lani razglašali za enega najrazburljivejših novih glasov britanske elektronike, s prvencem Workaround pa te hvalospeve zdaj več kot upraviči. Z minimalističnim spojem kirurško natančno ukrojene klubske ritmike, drzne igre z akustičnimi vzorci, ki jih je prispevala četica žanrsko raznoterih glasbenikov z vseh koncev sveta, ter z vrhunsko premišljenimi koncepti je Beatrice Dillon nedvomno uspelo oblikovati eno najprivlačnejših plošč za elektronske sladokusce v zadnjih letih, čas pa bo pokazal, ali ji bo uspelo nagovoriti tudi širše občinstvo.

Gil Scott-Heron: We’re New Again: A reimagining by Makaya McCraven

Ob 10. obletnici izida zadnjega studijskega albuma in devet let po smrti pesnika-pevca-avtorja Gila Scott-Herona, ki je s svojim glasbenim komentarjem v uličnem slogu ključno zarezal v popularno kulturo, je izšla že druga reinterpretacija tega projekta. Ta je od izvirnika precej manj mračna, bolj živahna, polna in topla, saj je bobnar Makaya McCraven ploščo preoblekel v španoviji z jazzovskimi kolegi. Ironija je v tem, da že I’m New Here ni bil zares Heronov projekt, ampak projekt vodje založbe XL Richarda Russlla, starosta se je samo nekajkrat ustavil v studiu. No, novo poustvarjanje »lažnemu« izvirniku parira, saj tudi McCravnu uspe zgraditi ogrodje, ki preminulega mojstra zvočno osveži in sporočilno ali slogovno ne duši.

Against All Logic: 2017–2019

Nicolas Jaar se po pestrem ustvarjalnem letu – ni le snemal filmske glasbe, ampak je ključno vlogo igral tudi pri produkciji nove plošče FKA Twigs – vrača s stranskim projektom Against All Logic. Sočasno je izdal malo ploščo, miks za NTS in novo dolgometražno zbirko do plesišča prijaznega gradiva. Že pri uvodnem komadu je jasno, da je Jaar zavil v drznejšo smer, kot bi pričakovali: na prvencu je s semplanjem soul klasik ustvarjal spokojno deep house toplino, tokrat pa se pogosto izživlja z mehanskim hrupom ter surovimi techno in electro beati, distorizirano udarnost pa domiselno kontrastira z blaženimi synth linijami in izvirno rabo dobro znanih vokalnih semplov.

SQÜRL: Some Music for Robby Müller

Jim Jarmusch je za svoje filme vedno znal izbrati tako rekoč popolno glasbo. Na začetku je skupni jezik našel z jazzovskim in no wave glasbenikom Johnom Lurijem. V Vlaku skrivnosti (1989) se je posvetil Memphisu, bluesu in rock’n’rollu. Za Mrtveca (1995) mu je izvrsten soundtrack posnel Neil Young. S Strtimi cvetovi (2005) je lastnoročno obudil kariero etiopskega jazzovskega mojstra Mulatuja Astatkeja. Duh psa: Samurajeva pot (1999) je zaznamovalo sodelovanje z wu-tangovcem RZA-jem. Kadar ni našel primerne glasbe, jo je posnel sam. Prvič za film Meje razuma (2009), ko sta se z glasbenim partnerjem, multiinstrumentalistom in producentom Carterjem Loganom, pridružila kultnim dronarjem Sunn O))) in Earth. Ta avantura je bila tako uspešna, da sta še pred Jarmuschevim naslednjim filmom sestavila zasedbo SQÜRL in priložnostno začela nastopati celo na priljubljenih glasbenih festivalih. Sledilo je tesno sodelovanje z lutnarjem Jozefom van Wissmom, lani pa se je dvojec preizkusil še z živo glasbeno spremljavo za filme Mana Raya. Ko se je nizozemska filmarka Claire Pijman pred poldrugim letom namenila posneti dokumentarec o kultnem direktorju fotografije Robbyju Müllerju, katerega delo se je vtisnilo v spomin predvsem zaradi njegovega sodelovanja z Wimom Wendersom, Larsom von Trierjem in Jarmuschem, se je zdelo tako rekoč logično, da soundtrack zaupa prav dvojcu SQÜRL. Ne le iz simbolnih razlogov.

Poliça: When We Stay Alive

Peti album ameriške indie-synth-pop zasedbe Poliça je nekakšna fiksirana osebna izpoved pevke Channy Leaneagh, ki okreva po resnejši poškodbi hrbtenice. Tema seveda ni nesreča sama, ampak obdobje rehabilitacije po njej, menda se je Leaneagh morala celo znova učiti petja. Po obetavnem uvodu se skupina zatakne na ravnici »prijazne«, prav medle instrumentacije in zvočne sterilnosti. V preteklosti so bili v efekte potopljeni vokali njena glavna prepoznavna značilnost, tokrat se dvignejo bliže h gladini, tudi z izčiščenostjo, pripovedovalno neposrednostjo besedil. Poteza, s katero smo sprva zadovoljni, a When We Stay Alive do konca obtiči na isti točki, z redkimi izstopajočimi trenutki. Vljudno.

I/III: It could be paradise

Harfistka in elektronska producentka Urška Preis - rouge-ah ter producent in eden ključnih soustvarjalcev domače elektronske scene Tine Vrabič - Nitz se po slabih petih letih občasnega sodelovanja predstavljata s prvencem, ki hkrati zaganja tudi založniško vejo nove, za ambientalno glasbo specializirane znamke AmbientSoup. Ta bo – sodeč po (eko prijazni) plošči It Could Be Paradise – posvečena ambientalni glasbi v najširšem pomenu. Podobo štirih elektroakustičnih skladb včasih narekuje artikulirano folkovsko pobrenkavanje Preisove, včasih Vrabičeva klubsko informirana ritmika, še večkrat pa se viri zvokov izgubijo v zgoščenih, nordijsko melanholičnih, brnečih zvočnih plasteh, ki so obenem slišati kot svarilo in poziv k razumu.

Dan Deacon: Mystic Familiar

Dan Deacon – zastavonoša psihedelične indie elektronike, ki je pred dobrimi desetimi leti doživela silovit preboj in kmalu za tem tudi postopen zaton – se po petletnem diskografskem zatišju vrača z novo ploščo. V vmesnem času ni poniknil: z izvirnimi skladbami je podkrepil kar osem filmov in počasi pripravljal novo ploščo Mystic Familiar. Tako kot namiguje naslov, ta zveni mistično in hkrati nekoliko znano. Deacon je nekoč presenečal z edinstvenim in svežim načinom, na katerega se je loteval produkcije, v tej točki pa je njegov značilni zvok že nekoliko predvidljiv: je kaotičen, a hkrati pedantno organiziran, je eksperimentalen, a hkrati speven, v svoji večplastnosti pa domiselno krmari med minimalizmom in nasičeno kolobocijo.

Squarepusher: Be Up a Hello

Za začetek pompozen uvod: Tom Jenkinson je drugi najprepoznavnejši, najpogosteje navajani in najznamenitejši izvajalec okorne, po mnenju nekaterih tudi sporno označevane zvrsti IDM, torej drznega vozlišča različnih elektronskih smernic, ki so udrihale najpogosteje iz Velike Britanije v devetdesetih letih, vozlišča, ki je menda zaradi svoje kompleksnosti skupke klubskih muzik prestavilo v domačo rabo. Suhoparneje in bolj na kratko povedano: zgodbe, katere osrednji motiv je bil delovanje založbe Warp in njenih izvajalcev tistega časa. Jenkinsonov paradni projekt Squarepusher je zaradi zvočne brezkompromisnosti, kasneje pa tudi zaradi obvladanja in »alternativne« rabe baskitare milo rečeno izstopal. Pripisujemo mu zasluge za marsikatero pionirsko potezo elektrodeviacij, navsezadnje tudi pri razvoju žanrske niše drill ’n’ bassa.

Elliot Moss: A Change in Diet

Elliot Moss, newyorški producent in kantavtor, se predstavlja z drugo dolgometražno zbirko spokojnega elektronskega popa in folka, v kateri se znova poglablja v lastno melanholijo, ki izhaja iz brezčasne zlate jame vseh otožnih pesmopiscev: strtega srca. Na trenutke to stori s pretirano melodramatičnim, za poslušalca utrujajočim pristopom, pogosto pa prepriča s premišljeno minimalistično produkcijo, iskrenim, neposrednim pripovedovanjem in izrazito intimnim vzdušjem, ki pa je včasih nekoliko okrnjeno zaradi težko efektiranih vokalov in robotskega autotuna.

Jeff Parker: Suite for Max Brown

Ena najkonsistentnejših založb sodobnih (ob)jazzovskih praks je chicaška International Anthem, ki v svojem okrilju greje predvsem lokalne izvajalce. V domačo ekipo sodi tudi kitarist Jeff Parker, ki pa mu zadnja leta bolj kot mestni veter prija sonce Los Angelesa. Potezo, ki jo je nakazal na zadnjem albumu New Breed, zdaj povleče do konca – jazzovsko improvizacijo hiphopersko kombinira z zankami, samonarejenimi sempli in ekscesnim studijskim mešetarjenjem. Suite for Max Brown je hipnotičen, repetitiven, meditativen, mil, a tudi raziskovalen album, na katerem ne manjka hipnih presenečenj. Natančen, a zračen. Izrazito sodoben, a na trdnih temeljih tradicije. Še trivialna posebnost: velik del gradiva so posneli v skednju.

Poppy: I Disagree

Preden je bila glasbenica, je svojo bazo sledilcev zgradila kot ekscentrična youtuberka, ki je na splet dnevno nalagala avantgardno parodične interpretacije raznih youtuberskih žanrov, od vloganja do ASMR videov. Nato je pod okriljem Diplove založbe začela ustvarjati bubblegum pop na steroidih; že v tej fazi se je spogledovala tudi z metalsko estetiko, ki jo je zdaj popolnoma posvojila. I Disagree je bizarna mešanica elementov industriala in nu-metala, križanih s čudaškim dreampopom, K-popom, elektroniko in tudi elementi trših metalskih žanrov, celo grindcora. Skratka, eklektični kaos, ki pa se lepo povezuje s spoliranimi kitarskimi rifi. Ti sicer pogosto spominjajo na osladnost melodic death metala, a tudi v tem – kot v številnih drugih razsežnostih plošče – gre prepoznati ironično porogljivost.

Pet Shop Boys: Hotspot

Britanski sintpop dvojec Pet Shop Boys je s prvima dvema singloma z nove, štirinajste studijske plošče Hotspot precej zmedel svoje fene. Prvi, Dreamland, ki ga je dvojec posnel z Ollyem Alexandrom, frontmanom sintpoperjev Years & Years, je diskoidna ljubezenska pesem, v kateri se vokalist in avtor besedil Neil Tennant mimogrede navezuje tudi na svoja antibrexitovska občutja. Vendar Hotspot ni nadaljevanje dvojčeve lanske male plošče Agenda, ki je zaradi eksplicitne sociopolitične satire razočarala njune dolgoletne fene, niti ni politična plošča. Na precej boljši odziv je naletel drugi singel, melanholična jesenska balada Burning the Heather, v kateri se je Tennantu in klaviaturistu Chrisu Lowu pridružil kitarist Bernard Butler (Suede) in naj bi napovedovala odmik od s housom in diskom obarvanega sintpopa predhodnih dveh plošč. Deloma se je to sicer uresničilo, a tudi Hotspot, ki skupaj s hitoma Electric (2013) in Super (2016) zaokrožuje dvojčevo »puristično elektronsko« trilogijo, še vedno močno sloni na estetiki plesnega sintpopa.