of Montreal: UR FUN

Za Kevina Barnesa je bila nova romanca, ki jo je ovekovečil na prejšnji plošči indie pop projekta of Montreal, tako intenzivna izkušnja, da se je (na odru) po desetletju znebil celo glam rock alter ega. Sodeč po igrivi, veseljaški, duhoviti, osladno zapeljivi novi, šestnajsti plošči, ne za dolgo. Namera, da posname deset (kvazi)hitov po zgledu punk popa osemdesetih, ki so sicer doživeli Barnesovo značilno psihedelično in glam preobrazbo, se mu je posrečila skoraj v celoti. Za nameček pa je v utrjeni romantični zvezi našel še motiv za (avtobiografske) razmisleke o ljubezni, razmerjih, pa tudi aktualnih političnih temah, ki se jih je lotil že skoraj z aktivističnim podtonom.

Mura Masa: R.Y.C.

Triindvajsetletnik Mura Masa se je sprva izkazal v vlogi producenta: pred tremi leti je ogromno prahu dvignil s prvencem, zbirko lastne produkcije, na kateri je kuriral malo vojsko visoko profiliranih vokalistov. Takrat je uspešno krmaril med zvoki (jutrišnjega) mainstreama in londonskega klubskega podzemlja, na R.Y.C. pa je skoraj popolnoma opustil spogledovanje s hiphopom in klubsko elektroniko ter se poglobil v lastno nostalgijo, poprijel za kitaro in začel prepevati. R.Y.C. zveni kot sodobna interpretacija osladnega pop punka s preloma tisočletja, kar bi teoretično lahko zvenelo grozljivo, vendar se Mura Masa raziskovanja glasbenih korenin loti z občutkom in mero. Ponovno se predstavi v sodelovanju s številnimi gostujočimi pevci, od katerih najbolj prepričata Slowthai in Tirzah.

Mac Miller: Circles

Postumni album mladega raperja in pevca Maca Millerja, ki je umrl predlani, star 26 let, je bil neizbežen. Le da Circles ni klasična postrganka-zlepljenka skic s trdih diskov, ampak skladen izdelek, ki ga je Miller konkretno zakoličil že sam. Zdaj so ga drugi končali in naredili dosleden paket, ki nedvomno potrdi zvezdnikovo preobrazbo iz raperja za najstnike v legitimnega novosoulerja. Plošča je nekakšen podaljšek prejšnje, Swimming, saj naj bi bila projekta že v izhodišču mišljena kot albuma kompanjona. Je umirjen kos novega soula, na katerem Miller (spet) več poje kot rapa, zvočno lahkoten, vendar ne trivialen. Album, ki bi, če bi ga Millerju uspelo končati, zvenel drugače, a mu ne dela prav nobene krivice.

Eminem: Music To Be Murdered By

O tem, da je Eminem eden najpomembnejših raperjev vseh časov, ni dvoma, a hkrati je jasno tudi, da ga že dobro desetletje očitno bremeni ustvarjalna kriza. No, novemu albumu in vsem, ki bodo sledili, je v prid vsaj to, da je s predlansko izdajo Revival dosegel dno: bila je tako zanič, da gre lahko odslej le še na bolje. Kritiki so ploščo soglasno spljuvali, Eminema pa je to očitno prizadelo, saj je vtis še isto leto skušal popraviti z albumom Kamikaze, užaljeno ploščo presenečenja. Kamikaze je bil sicer boljši izdelek kot Revival, toda to niti po naključju ne pomeni, da je bil celoten paket prepričljiv. Podobno je z novo, nenapovedano izdajo, ploščo Music To Be Murdered By: v primerjavi z albumom Revival gre za mojstrovino, a v kontekstu Eminemovega celotnega opusa – še posebej albumov, ki jih je izdal na prelomu tisočletja – je plošča milo rečeno porazna.

Svojat: Svojat

Na prvi pogled se ne zdi prav, da bi za prevetritev domače alter rockovske scene morali poskrbeti veterani, toda morda prvenec zasedbe Svojat napoveduje prav to. Ker se glasbeno večno mlademu trojcu – multiinstrumentalistu (tukaj kitaristu in pevcu) Andreju Fonu (Olfamož), basistu Ivu Poderžaju (Žambo Žoet Workestrao) in bobnarju Tadeju Čauševiču (Horda Grdih) – že dolgo ni več treba dokazovati, pri skupnem muziciranju ne pritiskajo na zavoro. Raje se spustijo po strmem pobočju, izkušeno slalomirajo med garažnim, math, punk in hrupnim rockom, glasbenim svobodnjaštvom, nadrealizmom in zappovsko ekscentričnostjo ter izoblikujejo privlačen izraz, ki poslušalca preseneča pri vsakem ponovnem poslušanju.

Spiral Mind: A Play of Shadows

Koprski čarovnik Manuel Brajnik, ki ustvarja pod psevdonimom Spiral Mind, je nase resno opozoril že s solističnim prvencem Constantly Variable, ki ga je izdal pri internetni založbi TRITE Sound, povezani z obalno beatmakersko sceno. Na njej se je predstavljal z igrivimi synth improvizacijami, ki so se pogosto spogledovale z vaporwave in synthwave estetiko, na novi plošči pa taktirko prevzamejo organski zvoki. V ospredje se najbolj prerine kitara, katere zvok se občasno prepričljivo prepleta s teatralnimi synth aranžmaji, včasih pa nekoliko utruja z razvlečenim džemanjem ali ekscesnimi solažami. A tudi te najdejo svoje mesto, saj se prav vsaka skladba v neki fazi razcveti v pestro epopejo, ki pogosto zveni kot porogljiv homage filmski glasbi akcijskih B-filmov iz osemdesetih let.

Brest feat. Vesna Zornik: V polsnu

Druga plošča zasedbe Brest kljub močni prezenci njenih članov ponudi drugačno izkušnjo kot prvenec. Predvsem bolj baladne skladbe sicer spet temeljijo na akustičnem (world) jazzu, dobi pa ta zdaj kompaktnejšo podobo, ki jo z elegantno in radovedno igro narekuje kitarist Samo Šalamon. Večja in presenetljiva novost so rockovsko obarvane skladbe, v katerih Šalamon poseže celo po postrockovski katarzičnosti, za še večjo epskost pa tokrat poskrbi izvrstni bobnar Bojan Krhlanko, ki je (upravičeno) nadomestil sprogramirane bobne s prvenca. Ker ta nadgrajeni izraz suvereno zaokrožita pesnica Kristina Kočan s še nekoliko bolj romantičnimi besedili in vedno prepričljiva Vesna Zornik, bomo zasedbo Brest verjetno kmalu slišali tudi na sredinskih odrih.

All Strings Detached: Septet

Bilo je leta 2015, ko je Ljubljana s premiernim Mentom dobila nov format glasbenega festivala. Del novosti je bil tudi sam obseg: z ogromnim številom nastopajočih se je porodilo vprašanje, kako bo iz nepregledne množice sploh kaj zares izstopalo? Pa je. Format se je izkazal za precej učinkovitega, med domačimi vrhunci pa se v hipu spomnimo dvojca kitare, basa in lebdeče mesnatih vokalov, dvojca temačne sanjavosti in dvojca minimalistične konkretnosti. All Strings Detached oziroma Jana Beltran in Vesna Godler sta takrat pustili močan vtis, nastopali pa sta na krilih leta 2014 izdanega prvenca Heavy Rain. Leta 2017 je sledil drugi album There’s Something Painful About the Pearls, s katerim se v muziki naveze ni spremenilo veliko. Še zmeraj je šlo za kitarsko-basovski način »manj je več«, za zračno, otožno muziko počasnih obratov in izrazitega avtorskega pečata, za subtilen kantavtorski izraz, pri katerem so za krmilom vokali, v spremstvu ubrane brenkaške hipnoze.

Koromač: Kontrapunk

Kljub namigom, ki jih skupina Koromač vlaga v naslove projektov, je hc-metal-jazz primernejši za površno predalčkanje. Početje ustroja je za punkersko držo občasno preprosto prenatančno in preveč kompleksno. Deloma tudi improvizirano. Kontrapunk je v živo posneta plata iz lanskega poglavja festivala Jazz Cerkno, ki z dodatki k stalnemu ansamblu zasedbo predstavi v kar devetčlanski razširjeni postavi. Udrihanje dveh bobnarjev je že tako registrirana znamka skupine, tokrat pa gnečo na odru vešče destilira v zid gibko zvirajočega se hrupa. Koromač ne dolgovezi – nežno tipkanje od mahanja s čupo loči le trenutek in edini očitek lahko namenimo sebi. Zakaj zadeve nismo slišali v živo?!

Daniel Lopatin: Uncut Gems (OST)

Sodeč po prvih odzivih bo film Uncut Gems obveljal za enega lanskih ključnih filmskih presežkov, bolj pa je mnenja razdelil soundtrack, ki sta ga brata Safdie (spet) zaupala newyorškemu posebnežu Danielu Lopatinu (Oneohtrix Point Never). Trik je seveda v tem, da Safdiejeva nista hotela klasične filmske glasbe, sicer pač ne bi angažirala glasbenika, zaslužnega za nekaj najdrznejših plošč v minulem desetletju, ki so za nameček zvenele kot izgubljeni soundtracki filmov Tarkovskega. Nič drugače ni z novim soundtrackom, s katerim Lopatin včasih z zadržanim techno pulzom, včasih z vangelisovskim sintanjem in še večkrat s suspenzivno elektroakustično atmosferiko mojstrsko uglasbi psihološki profil osrednjega protagonista filma.

Sunday Service Choir: Jesus Is Born

Ponovno rojstvo Kanyeja Westa kot pobožnega artista, ki muziko ustvarja samo za širjenje vere v Gospoda, je bilo postopno. Že za leta 2016 izdani album The Life of Pablo je trdil, da je gospelovska plošča. Potem je malce bolj stopil za svoje besede na lanski Jesus Is King, sedaj pa gre v skrajnost: pod njegovim budnim očesom je nastala stoodstotno gospelovska zborovska epopeja, ki se nas je dotaknila seveda na božični dan. Jesus Is Born je eksploziven, visokoenergetski, ultrapozitiven, transcendentalen in enodimenzionalen uro in pol trajajoč večglasni napev ekipe, s katero Kanye zadnje mesece uprizarja ritualizirane šove po cerkvah, študentskih kampusih ... Glasbeno čvrst projekt, pri katerem pa po uri neprestanih hvalnic preprosto ne zmoreš več.

AKA Neomi: Beautiful Disasters

Ljubljanska zasedba AKA Neomi na novi plošči zveni precej drugače kot zasedba Neomi na prvencu Poglej, ki je izšel pred osmimi leti. Lahkotni, igrivi indie pop je takrat zvenel, kakor da je bil ukrojen za (pogosto) radijsko predvajanje, sofisticirani pop z nove plošče pa že na prvi posluh nagovarja nekoliko bolj izbrano občinstvo. To ne pomeni, da se je zasedba odpovedala hitro všečni, spevni senzibilnosti s prvenca, se pa zdi, da bi se razpoloženjske nove skladbe v koncertni različici udobneje počutile v intimnem ozračju kakšnega jazzovskega kluba kot pa na velikih odrih pred evforično množico. Čeprav zasedbi niti ti niso tuji. Pred tremi meseci je denimo ogrevala občinstvo pred nastopom Róisín Murphy na Gospodarskem razstavišču in morda ni naključje, da nekaj skladb s plošče Beautiful Disasters zveni, kot da so bile posnete v studiu priljubljene irske elektropop dive, resda z melanholičnim podalpskim makeoverjem.

Tinashe: Songs for You

To, da je četrta plošča ameriške pevke Tinashe Songs for You izšla pri neodvisni založbi, pomeni veliko: končno se je osvobodila okovov dolgoletne pogodbe z založbo velikanko RCA, ki je leta in leta omejevala njeno ustvarjalno svobodo. Prvenec, izdan pred petimi leti, je obetal ogromno, pri vseh diskografskih poskusih, ki so sledili, pa pevki prav zaradi agresivnega vmešavanja založnikov ni uspelo pokazati izjemnega potenciala. Zdaj, ko ima vajeti končno v svojih rokah, je dostavila eklektično zbirko hitov, v kateri shizofreno, a s posebnim občutkom krmari med spokojnimi, skoraj eteričnimi baladami, subtilnim trapom in R & B-bangerji. Tinashe si po krivici ni zagotovila prepoznavnosti, ki si jo zasluži, saj z albumom Songs for You suvereno dokazuje, da je ena najbolj nadarjenih avtoric na polju alternativnega R & B-ja.

Stormzy: Heavy Is the Head

Drugi album zvezdnika grima, ki mu je v zadnjih dveh letih lučaj v milje popa letel najdlje, je izšel natanko v času britanskih volitev. A čeprav Heavy Is the Head tudi ostro komentira družbene razmere, je Stormzy premišljeno bolj meril na predpraznični termin. Plošča sicer ni klasičen božični album, je pa zato album za vso družino: za politično angažirano mamo, očeta, ki je bil pred petnajstimi leti fen Dizzeeja Rascala, sina, ki si prepeva refrene Eda Sheerana, in hčerko, ki po klubih lovi grimovske trende. Južnolondonski raper je okvire matičnega žanra preskočil že zdavnaj, sedaj pa svojo vsestranskost pomika še bolj v smer popastega R & B-ja. Z redko vrlino, ki zagotovi, da pretirana osladnost ne pomeni tudi popolne banalnosti.

IchiSan: Polykarp

Izidi Ichisanovih plošč se zdijo sezonsko neusklajeni, so pa glede na to, da se začenja čas poletnih (DJ) bookingov, gotovo smotrni. Ja, Igor Škafar od izida solistične dolgometražne plošče pred tremi leti, s katero sicer ni meril na plesišča, pogosteje kot doma nastopa v kakšnih eksotičnih krajih, za katere je njegovo skladanje prikupno nostalgičnih synthov kot naročeno. Na prav teh izkušnjah s plesiščem zdaj najbrž temelji podoba nove plošče. Ta je po ritmično lagodnejšem prvencu dobila več plesnih oktanov, vendar to ne pomeni, da je Ichi posnel ploščo za podivjane rejverje. Eleganten diskoidni house, tokrat še s kakšno sodobno pritiklino več, bo kljub vsemu nagovoril predvsem kultivirane plesalce.

The Free Nationals: Free Nationals

Kalifornijski instrumentalni kvartet The Free Nationals nas je konec lanskega poletja navdušil v ljubljanskem Kinu Šiška – na enem najbolj evforičnih koncertov, kar jih je to prizorišče kadarkoli doživelo, je nastopil kot spremljevalna zasedba Andersona .Paaka, karizmatičnega predstavnika novega vala neosoula. Ta je brez dvoma najbolj odgovoren za to, da sploh berete tole recenzijo, torej za to, da je The Free Nationals deležen pozornosti svetovne glasbeno-medijske krajine. Če .Paak zasedbe ne bi bil angažiral, bi se ta morda še vedno skrivala v senci: člani kvarteta so se predvsem po njegovi zaslugi v manj kot letu dni iz poročnih muzikantov prelevili v poklicne glasbenike, ki nastopajo na največjih odrih najpomembnejših glasbenih festivalov. Ob napovedi izida plošče Free Nationals se je zato samo od sebe vsililo vprašanje, ali lahko zasedba prepriča tudi brez .Paaka.

Kaytranada: Bubba

Kaytranada, kanadski wunderkind sladkanih plesnih domislic na presečišču novega soula, housa in hiphopa, je leta 2016 s prvencem 99.9% pokazal, da ni le eden prepričljivejših remikserjev našega časa, ampak tudi zrel producent, ki zna producirati vokalist(k)e. Drugi album je napovedljivo nadaljevanje: še bolj vokalen in še bolj zasukan proti radijski sredini. Predvsem pa je Bubba precej bolj slogovno enoten, brzdan, mlačno mehek, v leru nežnega bolj zibanja kot plesanja, s posnetki, pri katerih je po nekaj sekundah poslušanja jasno, kako se bodo odvrteli do konca. V sodelovanju s Kali Uchis, Pharrellom, Mickom Jenkinsom, Estelle, Tinashe ... so presenečenja redka in Kaytranadovi ritmi navadno poravnani.

Insan: Insan & grupa Ljudi

Na seznamih stvari, ki so bile v Jugoslaviji boljše, kot so zdaj, je po navadi pri vrhu glasba. Sodeč po prvencu ljubljanskega kolektiva Insan, ki zveni kot novovalovska klasika pod producentsko taktirko naslednika Martina Hannetta, je »zlato obdobje« jugoslovanskega rocka in popa tudi soundtrack mokrih sanj njegovih članov. Toda v njihovih artističnih, bohemskih, himničnih, šlagerskih in pankovskih skladbah ne gre le za nostalgijo po »dobrih starih časih«. Eksistencialne in čustvene stiske mladih so danes pač enake, kot so bile konec osemdesetih let, ko so jih upesnili v popolni glasbeni senzibilnosti. Insan jih je zdaj »le« mojstrsko preoblekel v privlačen sodoben dizajn z najbolj seksi basovskimi linijami po Koji.

Harry Styles: Fine Line

Harry Styles je že s prvencem dokazal, da je njegova solistična glasbena kariera daleč najobetavnejša od karier vseh članov najstniške zasedbe One Direction, ki jo je zapustil leta 2016. A roko na srce, to še zdaleč ne pomeni, da ustvarja presežke. Že pri prvi plošči naj bi se iz osladnega pop romantika preobrazil v starošolsko soft-rock zvezdo, a to je storil zgolj na površju. Zdaj naj bi se še bolj oddaljil od sodobnega pop zvoka in se prepustil vintidž vplivom svojih idolov, kot so denimo David Bowie, Abba in Queen. Plošča Fine Line zato v teoriji precej obeta, a nas v praksi razen redkih posrečenih trenutkov pusti na cedilu: ne glede na to, s kolikšno zagnanostjo Styles beži pred preteklostjo, mu nikakor ne uspe stopiti iz čevljev člana boy-banda.

Beton Ltd.: Mahlzeit

Beton Ltd. je domači multipraktični odrski kolektiv, ki je zrasel na temeljih fizičnega teatra Betontanca in katerega začetke lahko (deloma) prepoznamo tudi v delu skupine Via Negativa. Trojec Katarine Stegnar, Primoža Bezjaka in Branka Jordana pri družbenem komentarju oziroma kritiki obkrožajoče ga sodobnosti pogosto izhaja iz ironično-humornih nastavkov, predvsem pa jo podaja v obliki šova. Pravega šova pa ni brez muzike. Najnovejša akcija, predstava ali performans tako obrača osišče in postavlja v središče prav glasbo. Žaromet usmerja na sestavino, ki je pogosto manj osvetljena.

Miusow: Free Entry

Ob izidu prvenca Smejmo se skupaj pred dvanajstimi leti so bili še Miusow Quartet, zdaj, ob izidu druge plošče Free Entry, so le še Miusow, a tokrat kot (kadrovsko močno predrugačen) kvintet. Dolgemu premoru je botrovala predvsem prezaposlenost članov zasedbe, ki so na domači sceni močno prisotni v številnih drugih, žanrsko raznolikih projektih, vsaj del teh njihovih izkušenj pa je zdaj zaznamoval tudi novo ploščo. Da niso povsem pretrgali vezi s prvencem, dajejo vedeti igrivejše fusion skladbe, več pa je po novem zvočno kompleksnejših (tudi elektroakustičnih) skladb, ob katerih hitro postane jasno, da zasedba odpira novo poglavje, ki bo očitno močno slonelo na medsebojni igri izvrstnih instrumentalistov.

TNGHT: II

TNGHT je producentski tandem, ki ga sestavljata Hudson Mohawk in Lunice. Njuna prva izdaja je leta 2012 v veliki meri definirala zvok stadionskega trapa, ki pravzaprav nima veliko skupnega z (vokalnim) trapom, kot ga poznamo danes, a se je na festivalskih masovkah uveljavil kot priljubljen podžanr EDMa. Zdaj, sedem let pozneje, se vračata z osmimi, izrazito navihanimi bangerji, ki se na stadionih ne bi najbolje znašli, saj so nekoliko manj pompozni ter precej abstraktnejši kot tisti s prvenca. A ko se je TNGHT oddaljil od festivalskega trapa, je odprl pot samosvoji mešanici žanrov – od hardstyla do dembowa –, ki bo zaradi kirurške natančnosti produkcijskih prijemov prepričala marsikaterega glasbenega sladokusca, zlasti pa tiste s smislom za humor.

Griselda: WWCD

Na netrapovski, bolj ortodoksni strani ameriške raperske igre je v ospredje pririnila precej nenavadna druščina, ki si je ime nadela po zloglasni kolumbijski botri kokaina Griseldi Blanco in prihaja iz neatraktivnega Buffala. Družinsko podjetje treh emsijev zdaj po dolgem čakanju le streže s prvencem za založbo velikanko oziroma njenim oddelkom, ki ga vodi Eminem. Album WWCD je izvleček uličnih fabul in klevetanj, neštetih opisov nezakonitih podjetnih dejavnosti in rudimentarno retro surovih podlag. Hitri tečaj hiperprodukcije zadnjih treh let pripelje do dveh sklepov: kolektiv se že nekoliko ponavlja, a se hkrati ne uklanja pritiskom velikih treh hegemonov založništva. Neredčeno in nebrušeno.

Burial: Tunes 2011–2019

Londonska neodvisna znamka Hyperdub, ki je v poldrugem desetletju delovanja postala ena ključnih založb za napredno mislečo plesno glasbo, je nedavno petnajstletnico obeležila z dvema ploščama. Najbolj goreči privrženci (in zbiratelji) so se razveselili butične kompilacije Konsolation, za katero je ekskluzivne skladbe prispevalo enajst hyperdubovih varovancev in je na voljo le v paketu z igralno konzolo. Širše občinstvo pa bo nagovorila Burialova antološka (dvojna) plošča Tunes 2011–2019 z izborom skladb, ki jih je vplivni južnolondonski elektronski producent v tem obdobju objavil v obliki malih plošč in singlov. Ker jih torej Burialovi feni v svojih zbirkah že imajo, na prvi pogled morda ni jasno, komu je nova kompilacija sploh namenjena. Če pa vemo, da je producent, ki so ga mnogi najvplivnejši mediji razglasili za enega ključnih elektronskih glasbenikov minulega desetletja, v času največje priljubljenosti prodal več fizičnih nosilcev glasbe kot Adele in drugi britanski bestseller prvokategorniki, potem Hyperdubove odločitve ni težko razumeti.

Lightning Bolt: Sonic Citadel

Legendarni dvojec Lightning Bolt že dobrih 20 let dokazuje, da je zgolj z bobni in bas kitaro mogoče ustvarjati tako intenziven in poln zvočni zid, da mu ga lahko zavida večina noise rock zasedb v popolni postavi. Sonic Citadel je sicer v primerjavi z dosedanjim, milo rečeno brutalnim opusom dvojca precej prizanesljiva izdaja: intenzivnih rafalov distorzirane lobotomije je nekoliko manj kot pričakovano, prav tako je plošča razmeroma melodična in spevna, kar še zdaleč nista pridevnika, s katerima bi sicer opisovali Lightning Bolt. A naj vas to ne zavede: duo kljub zasuku v nekoliko dostopnejši zvok tudi na sedmem albumu vztrajno preizkuša skrajnosti. Organizirani kaos, ki ga ustvarja, je organiziran predvsem zaradi pogoste repeticije, v jedru trušča pa so še vedno izrazito surove in samosvoje improvizacije.

Sudan Archives: Athena

Ameriška violinistka in pevka Brittney Parks je pod imenom Sudan Archives nase opozorila z dvema malima ploščama, na katerih je s križanjem sudanske goslarske glasbe, zahodnoafriške ritmike, elektronike in R&B-jevske senzibilnosti ponudila privlačno in izvirno glasbeno vizijo. To zdaj premeteno artikulira na dolgometražnem prvencu Athena, ki zaradi intimnih razmislekov o lastni identiteti in romantičnih razmerjih ustvarja vtis, da poslušamo zgodbe iz avtoričinega osebnega dnevnika. Morda plošča na prvi posluh ni slišati tako pustolovsko kot predhodnici, toda kmalu postane jasno, da je drznih in nenavadnih glasbenih domislic le še več. Razlika je ta, da jih Brittney Parks po novem deloma zamaskira z izvrstnim songwritingom.

Omar Souleyman: Shlon

Nepričakovani jahalec na ugodnem valu uglednih evropskih festivalov, pred tem hudo iskani glasbeni izvedbenik poročnih rajanj v domačiji, sirski pevec Omar Souleyman, z novim albumom ne spreminja ničesar. Shlon je hitrostna, polurna plesna mrzlica frenetičnih sintetizatorskih linij, divjih tolkal, neutrudnega »štanc« ritma in pevčevih raskavih napevov, z enim samim počasnejšim vložkom. Je techno folk, mešanica plesnih dabke tradicij Bližnjega vzhoda in pretiravanj pri ritmičnih in melodičnih zmogljivostih priročnih sintetizatorjev. Projekt je že drugi v španoviji s tovarno plesnih hitov Mad Decent, s čimer mu (žal) pripada tudi primeren zvočni lifting. Podkovano rezljanje niše na robu glasbenega orientalizma.

Coldplay: Everyday Life

Britanski pop rock velikani iz zasedbe Coldplay so že v prvem desetletju ustvarjanja poti prodali približno 50 milijonov plošč. Ko je industrija v evforičnih napevih frontmana Chrisa Martina prepoznala potencial za refrene EDM-uspešnic, so se podatki o prodaji še izboljšali, krivulja kakovosti diskografskih izdelkov zasedbe pa se je strmo spustila. Ne glede na to, ali je Coldplay ustvarjal stadionski rock, elektronski pop, akustične balade ali EDM-bangerje, vedno je zvenel izrazito kot Coldplay; nikoli mu ni uspelo uiti iz okvirjev, ki jih je določil že pri prvih korakih – kot bi ves čas ustvarjal po preverjeni formuli, ob katero se spotika še danes, ko se poskuša od nje zavestno oddaljiti.

Darla Smoking: Extinct

Domači dvojec Darla Smoking čemi na presečišču basovskega izročila in zvedavo hrupne sedanjosti. Odvodi dubovskih izrazov naj bi bili nekakšno osišče projekta, naveza pa jih uspešno obtežuje in upogiba z dimno zaveso noizerskega post rocka, folka različnih prostorov in drobcev elektronike. Prav to je Darlina glavna odlika: da ne ravna togo shematsko ali žanrsko, ampak gosto zvočno maso plasti z neprestanim mešanjem, tudi če s kakšnim korakom ali posnetkom preveč. Extinct je plošča, ki zavestno opozarja, da so vprašanja izumiranja in izginjanja ogroženih skupnosti nadvse aktualna, s temačnimi udarci pa nehote poda morda celo oceno, točnejšo od poziva k boju: izumrtje je neizbežno, za vse.

Leonard Cohen: Thanks for the Dance

Skladbe, zbrane na plošči Thanks for the Dance, petnajsti (in menda poslednji) Cohenovi studijski plošči, je avtor posnel med snemanjem albuma You Want It Darker (2016), ki je izšel le nekaj dni pred njegovo smrtjo. Tiste, v katerih razmišlja o minljivosti, zapletenem odnosu z bogom in stanju sveta, ki ga zapušča, bi se verjetno morale znajti že na prejšnji plošči, toda Cohenu je za to, da bi jih končal, zmanjkalo časa. Zapel jih je z zadnjimi močmi, a tega v njegovem spokojnem glasu ni slišati, poleg tega je z dvema verzoma povedal več kot marsikdo drug z desetimi. In ker je vedel, da bodo to zadnje skladbe, ki jih bo zapustil fenom, je mednje umestil tudi nekaj erotičnih in humornih.